Zeljković: Prijatelji so imeli boljše kariere, a tudi v tem je nekaj dobrega

Slovenski prvoligaši odštevajo dneve do začetka 36. sezone Prve lige Telemach. Kot prvi bodo rokave zavihali nogometaši Kopra, ki se bodo že v petkovem dopoldnevu odpravili na najdaljše gostovanje v sezoni. Po diagonali bodo prepotovali celotno državo, v Lendavi pa jih ob 18. uri čaka obračun z Nafto.

Primorci v novo tekmovalno obdobje vstopajo z visokimi cilji. V minuli sezoni so na prvenstveni lestvici za sabo pustili tudi Olimpijo in Maribor, več točk je v 36 krogih uspelo zbrati le prvakom iz Celja, tudi grofi pa so bili v zaključku sezone manj vroči od kanarčkov. Koper je prvenstvo zaključil z nizom sedmih zmag, v tem nizu so ugnali tudi vse tri omenjene tekmece.

Velik del zaslug za preporod pripada Zoranu Zeljkoviću, ki je ekipo prevzel med oktobrskim reprezentančnim premorom, od takrat pa vknjižil le tri prvenstvene poraze. S svojimi varovanci se tako ne pripravlja le na začetek prvoligaškega plesa, temveč razmišlja tudi o prvem evropskem izzivu. Za 46-letnega stratega bo to peta sezona v državnem prvenstvu, natanko dvakrat toliko jih je na zelenicah Prve lige preživel kot nogometaš.

Z Ljubljančanom, ki je leta 2008 dočakal tudi klic takratnega selektorja Matjaža Keka, po koncu igralske kariere pa se je ekspresno prebil med najbolj cenjene nogometne stratege na sončni strani Alp, smo se pogovarjali po zadnji pripravljalni tekmi Kopra. Najprej o tem, kaj se je med poletnim premorom dogajalo na Bonifiki, nato pa tudi o tem, kako ga je zanimiva življenjska zgodba pripeljala do druge kariere, do trenerskega posla in slovenske Istre, kjer se že vrsto let počuti kot doma.

Zoran Zeljković je na klop Kopra znova sedel oktobra lani, od takrat so Primorci v prvenstvu utrpeli le tri poraze. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Začnimo pri aktualnih stvareh. Nova sezona je tik pred vrati, zelo uspešna je za vami. Na drugem mestu se za seboj pustili Olimpijo in Maribor, na koncu tudi zaostanek za Celjani ni bil velikanski. Ko ste potegnili črto pod to sezono, ste imeli občutek, da je bil to vaš maksimum, ali ste razmišljali tudi o tem, da bi se dalo narediti še kaj več?

Mislim, da smo bili blizu maksimuma. Seveda je lahko vedno tudi bolje, a prišli smo v obdobju, ko je bil zaostanek za Celjem res velik, če se ne motim 15 točk. Uspelo nam je zmanjšati ta zaostanek. V nekem trenutku smo bili res blizu, s Celjani smo igrali pomembno tekmo doma in verjamem, da bi lahko bilo še zelo zanimivo. Vseeno je treba biti realen, Celjani so skozi celotno sezono pokazali največ konstantnosti, na koncu so zasluženo osvojili naslov.

Marsikaj se med tem prestopnim rokom spreminja, kar nekaj pomembnih članov ekipe je odšlo, na drugi strani je kar nekaj tudi novih obrazov. Ste si želeli manj pestro poletje, kar se tega tiče?

Kot trener si seveda vedno želiš čim manj odhodov in čim več prihodov. Treba je ostati realen in se zavedati, kje si. Klub od nečesa mora živeti, na to smo bili pripravljeni, že med sezono iščemo potencialne okrepitve in k sreči imamo v klubu neko vizijo, vsi stremimo k istim stvarem, zato je vse skupaj lažje. V minuli sezoni je Koper na koncu zaostal le za državnimi prvaki iz Celja. Foto: Aleš Fevžer Kakšen Koper lahko pričakujemo v novi sezoni, kaj ste videli na pripravljalnih tekmah?

Že prejšnjo sezono se je na najtežjih tekmah po mojem mnenju videlo, da nam nekaj malega še vedno manjka. Ta manko smo potem poskušali nadomestiti s taktiko, improvizacijo. Verjamem, da smo zdaj pripeljali igralce, ki bodo povečali konkurenco. Lani smo imeli tudi precej sreče, da smo z res majhnim številom igralcev zdržali do konca. Zavedamo se, da bi lahko bilo tudi drugače, in nismo želeli ponovno tvegati, ker je širina zelo pomembna. Še posebej, ko igraš v treh tekmovanjih.

V resnici ni vaša druga sezona pri Kopru, ker imate zgodovino že od prej, bo pa zdaj to prva sezona po vaši vrnitvi, ki jo nekako vodite od začetka, s poletnimi pripravami vred.  Je zato za vas delo kaj lažje al mogoče težje, ker so pričakovanja vsaj pri navijačih, hočeš nočeš, spet malo zrasla s tem drugim mestom.

V življenju vedno skušam biti realen. Dobro veste, da tekmujemo z Olimpijo, Mariborom in Celjem, ki imajo večji proračun. Tudi če pogledate drugam, je skoraj kot po pravilu vedno tako, da najboljše ekipe razpolagajo z največjimi proračuni. V Kopru posledično poskušamo delati nekoliko drugače, poskušamo konstantno delati na tem, da v klub pripeljemo igralce, ki si res želijo nekaj več. To seveda ni lahko. Že nasploh je izziv pripeljati igralca v Slovenijo, za marsikoga naša liga ni privlačna, to je dejstvo. Vseeno imamo svoje cilje, vsako tekmo gremo na zmago, ne glede na to, s kom igramo. Če nam bo kaj ponujeno, bomo to z veseljem vzeli.

Pravite, da boste lovili zmago ne glede na nasprotnika, možni oviri v evropskih kvalifikacijah pa ostajata malteški Hamrun Spartans in ferski NSI. Imate vseeno morda kakšno željo? Prav lepih spominov na Ferske otoke nimate.

Ciljate na Olimpijo?

Drži.

Dobro, imam tudi lepe spomine na Ferske otoke. Življenje ni samo nogomet, država je zelo lepa, veliko je narave, ki jo obožujem. Ko sem bil trener latvijske Aude, smo v Torshavnu tudi slavili, tako da ni bilo vse slabo (smeh). Se pa strinjam, da je tam težko gostovati, težko se je prilagoditi. Že zaradi logistike. Po drugi strani Maltežani vseeno premorejo več kvalitete. Če se vrnemo k proračunu, obe ekipi imata večjega od našega. Seveda verjamem, da smo sposobni obe premagati, proti nikomur pa si ekipe iz Slovenije ne morejo vnaprej vpisati zmag oziroma napredovanja. Na klopi Olimpije je moral Zoran Zeljković na gostovanju priznati premoč Klaksviku, predstavniku Ferskih otokov, v Stožicah se je severnjakom oddolžil za poraz. Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com

V zadnjih letih je bil slovenski nogomet zelo redno zastopan vsaj v jesenskem delu evropskih tekmovanj, tudi vi ste bili del tega. Koliko bi za razvoj Kopra pomenila evropska jesen?

Za nas bi bila to uresničitev sanj, dobro pa bi bilo tudi za ligo. Lani je kar nekaj klubov živelo od Celja, če se tako izrazim. Ko neka ekipa beleži dobre rezultate, je to dobro za vse, zato srčno upam, da bomo vsi slovenski predstavniki dobro zastopali našo ligo.

Ko ste zaključili igralsko kariero, ste zelo hitro vedeli, da želite postati trener. Ste sploh kdaj resno razmišljali o kakšni drugi poti?

Proti koncu kariere sem začel razmišljati, kaj bom sploh počel. Spomnim se, da sem o tem veliko razmišljal, ko sem se vozil na treninge v Krko. Želel sem si ostati v nogometu, nisem pa bil odločen prav za trenerski poklic. Me je pa to vedno zanimalo, spremljal sem delo trenerjev, kako so obnašajo do igralcev, zapisoval sem si kako in zakaj na treningih delamo določene vaje. Proti koncu kariere, jasno. V igralski karieri je Zeljković z Domžalami postal državni prvak (2006/07), z Interblockom je osvojil dve pokalni lovoriki (2008 in 2009). Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kaj vas je pri trenerskem poklicu najbolj pritegnilo?

Iskreno? Tudi slabe stvari so lahko za nekaj dobre. Veliko bližnjih prijateljev si je, hvala bogu, ustvarilo boljše igralske kariere kot jaz, posledično so imeli več časa za razmislek. Počivali so, na nek način izgubljali leta. Jaz sem imel tri otroke, nisem toliko zaslužil, zato sem bil malo prisiljen v to. Nič slabega.

Še vedno spadate med mlade trenerje, čeprav vas že vrsto let spremljamo na slovenski nogometni sceni. Kako ste se kot trener spreminjali skozi vse te izkušnje?

Normalno, naučil sem se marsikaj. Tudi skozi napake, seveda. Zdi se mi, da sem se moral skozi celotno kariero nekako prilagajati, takšen sem tudi danes kot trener. Rad zmagujem, način me pri tem velikokrat ne zanima. Seveda si vsak želi, da bi do rezultatov prišel na prepoznaven način, tudi jaz uživam v tem, da imamo nadzor nad igro, da igramo in se ne branimo. Toda te stvari so seveda od marsičesa odvisne, zato pravim, da je pomembno, da sem se naučil prilagajati.

V preteklosti ste že govorili o tem, da vaše otroštvo ni bilo povsem običajno. Odraščali ste pri babici v Bosni, starša sta bila zaradi dela veliko odsotna. Kako vas je to zaznamovalo?

Vsekakor me je. Svojim igralcem, svojim otrokom govorim, da življenje ni pošteno. Prej ali slej se ti zgodi kakšna krivica. Danes denimo vidimo, kakšne so razlike v svetu, kako drugače gledamo na določene stvari, nekatere za nekaj obsojamo, druge za enake stvari ne. Tako pač je, na žalost. Hvaležen sem za takšno otroštvo, živel sem v naravi, v tem sem užival in se marsičesa naučil. Vsako stvar zato še nekoliko bolj cenim. Otroštvo Zorana Zeljkovića se je v veliki meri odvijalo v Bosni in Hercegovini. Foto: Ana Kovač

Danes delate z mladimi nogometaši, ki prav tako velikokrat, sploh ko govorimo o tistih, ki si kruh služijo v tujini, praktično odraščajo brez staršev, na velikih razdaljah od družine. Jih tudi zaradi te vaše izkušnje mogoče bolje razumete?

Kot trener moraš biti vedno tudi psiholog. Zavedati se moraš, da so ti fantje otroci, sinovi. Velikokrat se soočajo z ostrimi obsodbami, tudi na podlagi rase. Poskušam jim pomagati, razumeti njihove težave. Po drugi strani nimaš nič od tega, če se smiliš sam sebi.

Trenerji ste torej tudi psihologi. Mislite, da je danes to mogoče še pomembnejše kot pred desetimi leti? Igralci so se najbrž spremenili, mladi nogometaši so danes precej drugačni, kot so bili nekaj generacij nazaj.

Vsekakor so to drugi časi. Današnje generacije so drugačne. Ne predstavljam si, recimo, da bi jim skušal nekaj razložiti s križci in krožci na tabli. Nič jim ne bi bilo jasno (smeh). Danes vse sloni na vizualizaciji, težje si predstavljajo stvari, ker jim preprosto ni treba, če nekoliko pretiravam. Prav tako v mojih časih nisi igral, ker si bil mlad, danes igraš zato, ker si mlad. Je pa res, da ni vse njim v prid. Igra je veliko bolj fizična, več je tekem, zdravje ni pomembno, pomemben je biznis. Marsikaj je drugače. Zeljković poudarja, da se mladi nogometaši danes precej razlikujejo od tistih, ki so prve korake na članskem odru naredili pred nekaj leti. Foto: www.alesfevzer.com

Ko smo naredili pregled poletnih sprememb pri prvoligaših, smo opazili, da je v primerjavi z začetkom prejšnje sezone zraslo število slovenskih trenerjev. Lani so sezono začeli štirje slovenski trenerji, letos vas je sedem. Mislite, da se dovolj zaupa slovenski stroki?

Mislim, da imamo v Sloveniji res veliko dobrih trenerjev, a naša liga ni toliko spoštovana, da bi jo spremljali v tujini, tu nastane problem. Ko vzamete trenerja iz tujine, potrebuje čas, da spozna naše nogometno okolje, tega časa pa kot trener velikokrat nimaš. Hitro se potem zgodi, da nekdo pogori. V tem pogledu imamo kar nekaj slabih izkušenj, imamo pa tudi dobre, torej trenerje, ki so dvignili slovenski nogomet na višjo raven. Dejstvo je tudi, da si ne morejo vsi klubi privoščiti, da pripeljejo tujega strokovnjaka, zato je tudi številka domačih trenerjev nekoliko višja. Še enkrat, v vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega.

Marsikaj se v tem poletju spreminja tudi po drugih klubih. Pričakujete tokrat mogoče bolj izenačen boj za naslov, več klubov v igri vsaj tja do spomladi?

Maribor in Celje imata daleč največji proračun, zato si lahko tudi privoščita boljše igralce, kar je pomembna prednost. Oni lahko razmišljajo o odškodnini v višini milijona evrov, za nas je to celoten proračun. Kljub temu verjamem, da bosta Koper in Olimpija mešala štrene pri vrhu, morda tudi nekatere ekipe iz ozadja.

Rekli ste, da nogomet ni vse, a vas spremlja že praktično vse življenje. Kako se odklopite od tega, kaj počnete, ko niste trener?

V prvi vrsti poskušam biti starš, ker se zavedam, da moja družina zaradi moje službe trpi. Poskušam biti dobro organiziran, v klub se odpravim zjutraj, približno osem ur preživim tam, če gre za navaden dan, potem pa poskušam nogomet odklopiti in biti starš. Ko pride kakšen prost dan, si vsekakor skušamo privoščiti kakšen skupni izlet. Doma ima žensko družbo, a dekleta pozorno spremljajo najpomembnejše tekme. Foto: www.alesfevzer.com

Ste koga uspeli navdušiti nad nogometom?

Radi gredo na tekmo, ko gre za kakšen pomemben dvoboj, so mi vedno v oporo. Glede na to, da imam doma same punce, sem lahko zadovoljen s tem (smeh). Razumem, da jim je včasih čudno, da vsi tečemo za eno žogo. Žensk ni lahko razumeti, a tudi one težko razumejo nas.

Kakšne trenerske ambicije imate danes kot trener? Vas še vedno privlači tujina mogoče?

V življenju sem resnično hvaležen, da lahko delam to, kar imam rad. Nimajo vsi tega privilegija. Želim si seveda, da bi kot trener nekoč delal v močnejših ligah. Tudi če temu ne bo tako, pa ne bom pretirano razočaran. Življenje ni nogomet, kot sem rekel. Trenutno res uživam, sem doma, v klubu imam podporo, znova se mi zdi, da imamo resnično kvalitetno ekipo. Verjamem, da lahko pridemo do odmevnega rezultata, za vse drugo bo čas kdaj kasneje.

Kdo bo svetovni prvak?

Težko vprašanje. Ostale so velike ekipe, kjer lahko vsaka premaga vsako. Po kakovosti izstopajo Francozi, Španci imajo svojo igro. Zanimivo bo.

Kakšen vtis je pustilo na vas to svetovno prvenstvo, koliko je bilo neprespanih noči?

Če sem čisto iskren, sem pogledal le par tekem. Kar se tiče svetovnega prvenstva, me marsikaj moti. Upam, da ne bo neka stalnica to, kar spremljamo zdaj. Ne želim si biti v tem svetu. Nogomet je najbolj popularen šport iz nekih drugih razlogov in upam, da se bo vrnil tja, kamor spada.

Preberite več:

Sportal Avstralec zablestel na generalki Celja. Koper zmagal, Olimpija in Bravo izgubila.

Sportal Preobrat v 1. SNL: manj tujcev, več zaupanja v slovensko stroko