Druga kariera
Nedelja, 27. 9. 2026, 12.00
1 teden, 2 dneva
Druga kariera (481.) – Blaž Bogataj
Blaž Bogataj: od mladinskega evropskega prvaka do zakulisja profesionalnega pelotona
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,97
Škofjeločan Blaž Bogataj je leta 2010 z naslovom mladinskega evropskega prvaka uresničil svoje športne sanje, nato pa je moral zaradi zdravstvenih težav v kolesarstvu poiskati drugo pot. Danes je maser v profesionalni ekipi Netcompany INEOS.
Medtem ko spremljamo svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu in odštevamo dneve do domačega evropskega prvenstva, ki bo med 2. in 7. oktobrom potekalo med Ljubljano in Šenčurjem, v rubriki Druga kariera gostimo nekdanjega kolesarja Blaža Bogataja, ki je prav na evropskem prvenstvu doživel vrhunec svoje kariere. Leta 2010 je v Ankari pri 18 letih postal mladinski evropski prvak in vse je kazalo, da je pred njim izjemno svetla kolesarska prihodnost. A obrnilo se je drugače in zaradi težav s hrbtom je tekmovalno kariero končal precej prej, kot je načrtoval in si želel. Danes je še vedno aktiven v kolesarstvu, le da svoj prispevek dodaja z druge strani. Vabljeni v rubriko Druga kariera!
Bogataj med poslušanjem Zdravljice ob naslovu mladinskega evropskega prvaka
Blaž Bogataj je leta 2010 v Ankari z izjemnim sprintom ugnal vso konkurenco in postal mladinski evropski prvak. Takrat se je zdelo, da je naredil pomemben korak na poti do profesionalne kariere, a je imelo telo drugačne načrte. Težave s hrbtom in nogo, operacija ter dolgotrajno okrevanje so danes 34-letnega Bogataja prisilili v odločitev, ki je za mladega športnika vse prej kot lahka – tekmovalno kolo je moral mnogo prezgodaj postaviti v kot.
A sveta kolesarstva ni zapustil. Prav nasprotno, ostal je globoko v njegovem osrčju. Najprej kot maser pri Radenski, nato ga je pot odpeljala v Katar, zatem pa v profesionalno kolesarsko karavano. Osem let je preživel pri Bori, kjer je med drugim sodeloval z enim največjih kolesarskih zvezdnikov Petrom Saganom, pri čemer ni opravljal le dela za masažno mizo; sedel je tudi za volanom ekipnega avtobusa.
Danes je član britanske ekipe Netcompany INEOS, ene najbolj organiziranih ekip v svetovnem kolesarstvu, kjer veliko pozornosti namenjajo tudi najmanjšim podrobnostim, da kolesarjem na poti do vrhunskih rezultatov nič ne manjka.
"Pri najboljših kolesarjih zelo občudujem tudi psihološko trdnost. Predvsem Tadej Pogačar se mi zdi eden tistih, ki so v glavi izjemno močni. Seveda so tudi drugi, ampak v primerjavi z njimi se mi zdi Tadej še stopnjo višje."
Evropski naslov in načrt za profesionalno kariero
Julija je minilo 16 let, odkar ste v Ankari osvojili naslov mladinskega evropskega prvaka. Ste že ob odhodu v Turčijo verjeli, da lahko posežete tako visoko? Za mladince je bilo evropsko prvenstvo takrat eden najpomembnejših odrov za dokazovanje.
Res je. Takrat evropskega prvenstva za profesionalce še ni bilo, zato je bilo prvenstvo v mlajših kategorijah zelo pomembno. To je bila ena od poti, da si se pokazal in morda prišel do pogodbe. Zame je bil tisto leto glavni cilj prav evropsko prvenstvo.
S trenerjem in selektorjem mladinske reprezentance Markom Polancem sva vse podredila temu, da bi v Turčijo prišel v najboljši možni formi. Veliko smo trenirali tudi na klancu na Možjanco, kjer bo letos oktobra potekala trasa dirk za evropsko prvenstvo. Veliko smo se vozili proti Jezerskemu, delali intervale in se res načrtno pripravljali na prvenstvo.
Ste se že takrat ukvarjali tudi z mentalno pripravo ali je bil poudarek samo na fizični pripravljenosti?
Smo. Marko Polanc nam je že v mlajših kategorijah priskrbel športnega psihologa. Zelo se je zavzemal za nas. V kranjski Savi smo bili trije precej nadobudni mladi kolesarji in želel nam je zagotoviti vse, kar smo potrebovali, da bi lahko uspeli.
Kar zadeva pritisk na dirkah, pa sem si ga največ naložil sam. V nižjih kategorijah pritisk okolice še ni tako izrazit kot pozneje pri članih. Ko pa kolesar enkrat dobi priložnost na Dirki po Franciji, olimpijskih igrah ali svetovnem prvenstvu in je zraven prisotna še medijska izpostavljenost, je to povsem druga zgodba. Takrat eni odpovejo, drugi pa ravno obratno.
Ravno zato pri najboljših kolesarjih tako občudujem njihovo psihološko trdnost. Predvsem Tadej Pogačar se mi zdi eden tistih, ki so v glavi izjemno močni. Seveda so tudi drugi, ampak v primerjavi z njimi se mi zdi, da je še stopnjo višje.
Marsikaterega športnika bi pritisk, ki ga Tadej doživlja praktično na vsaki dirki, uničil, njega pa očitno ne. Pri njem je navzven marsikaj videti preprosto, ampak ni. Ko si nenehno medijsko izpostavljen in so pričakovanja vedno ogromna, moraš biti v glavi izjemno močan.
Zmagovalen prihod v cilj evropskega prvenstva ...
Kako velik mejnik je bil za vas naslov evropskega prvaka?
Ogromen. Ko sem osvojil naslov mladinskega evropskega prvaka, sem bil zelo ponosen in srečen. Za ta uspeh sem se res trudil.
Če danes pogledam nazaj, bi morda kakšno stvar pustil, da bi se zgodila bolj spontano, in bi si nalagal manj pritiska, ampak je, kar je. Ko smo mladi, si vsega tako želimo ...
Kar zadeva naš cilj, pa smo s fanti res verjeli v uspeh. Sam sem verjel v to, enako velja za trenerja in fante, vsi so verjeli vame. Imeli smo načrt, se ga držali in na koncu se je izšlo natanko tako, kot smo si želeli.
Naslednjo sezono ste se preselili v tujino in postali član italijanske amaterske ekipe Zalf Desiree Fior. Bi rekli, da vam je vrata v tujino odprl prav evropski naslov?
Mislim, da sem s tem postal bolj prepoznaven in se je o meni več govorilo, vendar razvojni sistem takrat še ni bil takšen, kot je danes. Seveda si je vsaka ekipa želela v svojih vrstah evropskega prvaka, samo to ni bila taka nuja kot je danes, ko ima praktično vsaka velika ekipa svojo razvojno ekipo in se najboljši fantje zelo hitro znajdejo na radarju skavtov.
Ekipe danes že pri zelo mladih kolesarjih iščejo naslednjega Pogačarja, v mojih časih pa tega še ni bilo v takšnem obsegu.
Sem pa po sezoni 2010 res dobil pogodbo z ekipo Zalf v Italiji. Odšel sem v zelo dobro razvojno ekipo, skozi katero je veliko mladih pozneje napredovalo med profesionalce. Tudi sam sem tja odšel z mislijo, da bom nadaljeval svojo pot in postal profesionalni kolesar, vendar so se mi kmalu začele kopičiti težave z nogo in hrbtom. Počasi sem ugotovil, da tako ne bo šlo.
"Na koncu je vse skupaj postalo agonija. Sam sem bil takšen, da sem želel zmagovati. Ali naredim nekaj stoodstotno ali pa ne. Nekaj na pol me ni zanimalo."
Najprej sem se moral pozdraviti, šele potem bi lahko razmišljal o karieri. Zato se se vrnil v Slovenijo in prestopil v Radensko, tako kot Marko Polanc. Želel sem se vrniti na prejšnjo raven, vendar mi nikoli več ni uspelo. Ves čas so se ponavljale ene in iste težave.
Na koncu je vse skupaj postala agonija in ni mi preostalo drugega, kot da zaključim kariero. Sam sem bil po duši zmagovalec, ali nekaj naredim stoodstotno ali pa ne. Nekaj na pol me ni zanimalo.
Prestali ste tudi operacijo hrbta. Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Izkazalo se je, da je bil ukleščen živec. Zdravniki so mi razložili, da so moji živci nekoliko drugačni oziroma trši, zato je bila tudi regeneracija zelo dolga. Vse skupaj se je vleklo več let. Ves ta čas sem še poskušal, ampak stanje se nikoli ni vrnilo v prvotno.
Ko enkrat vidiš, da ti zdravje ne dovoljuje več tega, za kar si garal, je določene stvari na nek način lažje sprejeti. Drugače bi bilo, če bi odnehal zato, ker se mi ne bi več dalo trenirati ali ker ne bi bil dovolj osredotočen ali len. V bistvu je splet okoliščin odločil namesto mene.
Koliko ste bili stari, ko ste ugotovili, da bo treba tekmovalno kariero končati?
Okoli 18, 19 let. Takrat me je Marko Polanc prepričal, naj ostanem v kolesarstvu. Ponudili so mi možnost, da še malo kolesarim, zraven pa začnem masirati. In sem zagrabil. Rekel sem si, da če že ne morem biti najboljši kolesar na svetu, bom pa to, kar bom počel, poskušal početi po svojih najboljših močeh.
In sem se našel. Ostal sem v kolesarstvu, poznal se veliko ljudi, v tem svetu sem imel prijatelje in bilo mi je všeč.
Kako težko je bilo iz vloge kolesarja prestopiti v vlogo človeka, ki skrbi za druge? Pozabiti na ego, ki ga vsak vrhunski športnik zagotovo ima?
Ja, bilo je težko, kakšno leto zagotovo. Najprej potrebuješ nekaj časa, da v glavi narediš preskok. Navajen si, da se vse vrti okoli tebe in tvojega rezultata, potem pa si ti tisti, ki skrbi za druge. Ampak moja miselnost je ostala enaka. Kar počnem, želim početi dobro. Če nekaj delam, bom delal resno.
"Potrebuješ nekaj časa, da v glavi narediš preskok. Prej se vse vrti okoli tebe in tvojega rezultata, potem pa si ti tisti, ki skrbi za druge."
Če narediva še korak nazaj – kdo je najbolj zaznamoval vašo tekmovalno kariero?
Marko Polanc. Brez dvoma. Z Janom Polancem in Nejcem Beštrom smo bili trije mladi fantje, ki nam je šlo kar dobro. Marko se je z nami res veliko ukvarjal in ogromno naredil za nas.
Mladi potrebujejo nekoga, ki jim po domače pove, kako se stvari streže, in to je Marko znal. Naučil nas je, da ni pomembno samo, kako močno pritiskaš na pedale, ampak tudi, kako spiš, kaj ješ, kako skrbiš za telo in kako se obnašaš.
Marko je to znal. Če je videl fanta, ki je res živel za kolesarstvo, mu je želel pomagati. Ogromno slovenskih kolesarjev je šlo skozi njegove roke.
Bogataj z Markom Polancem po zmagi na mladinskem EP
Od evropskega prvaka do človeka v ozadju
Kako ste se znašli v vlogi maserja?
Najprej sem v Ljubljani opravil tečaj, kjer smo spoznavali anatomijo in praktično delo. Tečaj je trajal nekaj tednov, dobil sem diplomo in začel masirati. Na začetku sem masiral predvsem fante iz Radenske – Jana Polanca, Jana Tratnika, Roberta Jenkota … skratka fante, s katerimi smo bili prej skupaj tudi v klubu.
Kdaj ste prvič dobili občutek, da ste na pravi poti in da ste se znašli v pravi vlogi?
Ko je Jan Polanc prvo leto, ko sem delal z njim, na dirki Po Sloveniji osvojil drugo mesto (leta 2013, op. a.), sem si mislil, da očitno nekaj vendarle delam prav. Oba sva bila zadovoljna. Zanj je bil to korak naprej, po tem je prestopil v ekipo Lampre, zame pa je bila to potrditev, da sem na pravi poti.
Pot vas je potem peljala v Katar. Kje ste našli Katar?
Po letu ali dveh pri Radenski sem si želel videti in doživeti še kaj drugega, pa tudi finančno stanje tam ni bilo najboljše. Poznal sem Branka Filipa (takratnega selektorja oziroma trenerja tamkajšnje moške kolesarske reprezentance, op. a.), ki je takrat delal v Katarju, in dogovorila sva se, da se mu pridružim.
V Katar sem odpotoval z evropskim pogledom na kolesarstvo, to pomeni, da smo se v glavnem pogovarjali, kako bomo trenirali, kaj bomo dosegli, kako bom kolesarjem lahko pomagal, tam pa sem hitro ugotovil, da je svet precej drugačen.
V kakšnem smislu?
Glede načina življenja, treninga in motivacije kolesarjev sem pričakoval precej več. Sam sem bil vajen, da se, če se nečesa lotiš, tega lotiš resno. Tam pa sem imel velikokrat občutek, da iščejo predvsem načine, kako bi naredili čim manj. Priznam, da za tak način dela nisem imel veliko potrpljenja.
Po približno letu in pol se je ta zgodba končala in vrnil sem se domov, brez posebnih pričakovanj. Mislil sem, da bom znova delal pri Radenski, potem pa se je pojavila priložnost, da bi šel z ekipo, iz katere se je pozneje razvila Bora - hansgrohe, na dirko v Italijo. Eden od slovenskih maserjev ni mogel iti, zato me je vprašal, ali bi ga nadomestil. Ker sem govoril italijansko, kar je takrat prišlo zelo prav, so me vzeli s seboj.
Na dirki sem pomagal tudi pri organizaciji, saj nekateri športni direktorji niso govorili italijansko. Že po enem dnevu so mi ponudili pogodbo za naslednji dve leti. Tako se je začela moja zgodba z Boro, ki je trajala kar osem let.
Od masažne mize do volana ekipnega avtobusa
Pri Bori niste bili samo maser, postali ste tudi voznik ekipnega avtobusa.
Da. Najprej sem bil maser, potem pa so potrebovali voznike in Ralf Denk (vodja ekipe, op. a.) mi je ponudil, da mi plača celoten izpit, če ga opravim. In sem ga.
Kako stresno je voziti ekipni avtobus na Touru ali Giru? Zaradi klancev, ozkih cest in množic navijačev verjetno ni ravno najlažje delo na svetu.
Ni. (Smeh). Pa še to je, da je avtobus kot živo bitje. Vedno gre nekaj narobe. Enkrat se pokvari tenda, drugič motor, pa klima, kompresor … Sploh pri visokih temperaturah hitro nastane panika.
Današnji ekipni avtobusi imajo toliko opreme – televizije, kuhinjo in vse mogoče –, da je tudi veliko več stvari, ki se lahko pokvarijo. Avtobus sem vozil na Giru, Touru in še na številnih drugih velikih dirkah.
Danes ne več?
Ne. Dovolj je bilo. (Smeh). Ko smo vozili Sagana, sem dobil dovolj sivih las.
S Petrom Saganom sprva ni šlo gladko
Kako sta se sicer ujela?
Na začetku ne najbolje. (Smeh).
Ko je prišel v ekipo, je bil svetovni prvak in s seboj je pripeljal tudi svoj krog ljudi. Ti so bili vajeni določenega načina dela in pričakovali so, da bo tudi v novi ekipi vse potekalo tako.
Sam pa sem bil takšen, da sem mu tudi povedal, če se mi je zdelo, da kakšna stvar ni v redu. Na začetku sva se tudi skregala, potem pa smo se navadili drug na drugega in ko je enkrat vse steklo, smo imeli skupaj nekaj najlepših let, kar sem jih preživel v kolesarstvu.
Po osmih letih ste Boro zapustili in se preselili k Ineosu. Kaj vas je prepričalo v spremembo?
Prišel sem do točke, ko nisem več videl možnosti, da bi tam napredoval ali še kaj spremenil. Sam imam zelo rad organiziranost, sisteme in jasna pravila. Na ekipo Sky oziroma današnji INEOS sem vedno gledal kot nekakšen standard tega, kako je lahko organizirana profesionalna ekipa. Vse ekipe so se zgledovale po njih. Veliko ljudi je odšlo drugam in tam postavilo podobne sisteme, kot jih je imel Sky.
Všeč mi je, da točno veš, kje je kaj, kdo je za kaj odgovoren in kako stvari potekajo. Na Giru sem se enkrat pogovarjal z Davidom Rožmanom in mu povedal, da bi me takšno okolje zanimalo. Odprla se je možnost in odločil sem se za spremembo.
Kolesarji ne smejo občutiti težav v ozadju
Kako strogo je pravzaprav določena hierarhija med osebjem velike profesionalne ekipe?
Hierarhija obstaja. Imaš vodstvo ekipe, športne direktorje, potem maserje, mehanike in drugo osebje. Vsak ima svojo vlogo. Ampak na koncu je najpomembneje, da delujemo kot ekipa.
S člani osebja smo skupaj tudi do 180 dni na leto. Nekatere sodelavce vidiš več kot ljudi doma. To postane tvoja druga družina. Zato ni pomembno samo, da nekdo dobro opravlja svoje delo. Pomembno je tudi, kakšen človek je.
Na dirki verjetno prej ali slej pride trenutek, ko gre nekaj narobe. Takrat se najbrž najbolje pokaže, kako dobra je ekipa v ozadju.
Vedno. Vedno pride do težav. Ali so težave z avtobusom ali tovornjakom, v hotelu še ni mogoče dobiti ključev, odpove agregat in ni elektrike … Skratka, vedno se nekaj zgodi. Takrat je najpomembneje, da ekipa stopi skupaj in da kolesarji to čim manj občutijo. Kolesarji morajo imeti občutek, da vse poteka normalno, tudi če mi v ozadju rešujemo 101 težavo.
Kaj vam danes pri vašem delu prinaša največje zadovoljstvo?
Če imaš kolesarja na tritedenski dirki in vidiš, da s tvojo pomočjo skozi dirko napreduje, da se dobro počuti in na koncu doseže dober rezultat, je to lep občutek. Naše delo je, da naredimo vse, kar lahko.
Tudi pri osebju je podobno. Če ni konfliktov, če ni napak in vse poteka tekoče, smo svoje delo dobro opravili. Na padce, odstope in marsikaj drugega nimamo vpliva, lahko pa pridemo dobre volje, opravimo svoje delo po najboljših močeh in kolesarju omogočimo, da se ukvarja samo s kolesarjenjem.
Koliko se je v zadnjih letih z uspehom slovenskih kolesarjev spremenil položaj Slovencev v profesionalnem kolesarstvu?
Zelo. Danes nas je ogromno. Ne samo kolesarjev, ampak tudi maserjev, mehanikov, kuharjev in drugega osebja. Slovenci imamo v kolesarstvu dobro ime.
Včasih se tudi pošalijo, če se pojavi še kakšen dober mlad Slovenec: Pa kje ste spet našli enega? (Smeh). Tako kot letos z Jakobom Omrzelom na Vuelti. Uspehi zadnjih let so naredili svoje.
Bi lahko takšno življenje – tudi do 160 dni na leto od doma – živeli še naslednjih deset ali 15 let?
Dolgoročno bi rad število dni stran od doma nekoliko zmanjšal. Doma imam triletnega sina in trenutno je on moja največja prioriteta. Čim več časa želim preživeti z njim.
Seveda je treba gledati tudi na službo in vse, kar sodi zraven. Za zdaj bom nadaljeval to, kar počnem, čez čas pa bi si želel nekoliko bolj umirjen ritem. Ko sem doma, sem rad doma. Ne razmišljam o tem, da bi odprl salon ali si nalagal še dodatno delo. Če sem toliko časa na poti, želim tiste dni, ko sem doma, preživeti z otrokom.
Preberite še:
