Nedelja, 13. 9. 2026, 11.30
2 tedna, 5 dni
Druga kariera (479.): Ines Vidič
Nekoč nadobudna odbojkarica je vzljubila svet športa v ozadju in uspela v svetovnem merilu
Ines Vidič je svojo širši javnosti malo znano, a uspešno zgodbo iz zakulisja odbojke je opisala za rubriko Druga kariera.
Ines Vidič prihaja iz ene od zibelk slovenske odbojke, Kanala ob Soči. Kot najstnica je bila nadobudna odbojkarica, a so jo ustavile poškodbe. Med študijem se je zaljubila v svet športa v ozadju. Kot tehnična vodja ekipe se je iz ACH Volley prebila do slovenske moške članske reprezentance. Temu, kar je sledilo, ni mogla verjeti niti sama. K sodelovanju jo je povabila Svetovna odbojkarska zveza (FIVB) in postala je vodja dogodkov (event manager) v ligi narodov in na svetovnih prvenstvih. "Sedež imajo v manjšem gradu. In meni je bilo fascinantno, da sem jaz, Ines iz Kanala, tam med vsemi tistimi ljudmi iz sveta." Vrhunec je doživela že pri 37 letih, ko je bila tehnična vodja za izvedbo olimpijskega turnirja v odbojki na mivki pod Eifflovim stolpom. Zaradi iger se je za leto in pol preselila v Pariz. Od lani kot tehnična delegatka znova dela za FIVB. Svojo širši javnosti malo znano, a uspešno zgodbo iz zakulisja odbojke je opisala v pogovoru za Sportalovo rubriko Druga kariera.
Prihaja iz odbojkarskega Kanala ob Soči.
Ines Vidič danes živi v Novi Gorici, prihaja pa iz Kanala. In v Kanalu je odbojka šport številka ena. "Kanal ima odbojkarsko tradicijo. Je eden od začetnikov slovenske odbojke. V osnovni šoli, ko si prišel k telovadbi, sploh nisi razmišljal, kateri šport se bo igralo. Igralo se je odbojko. Smo tudi druge, a je bil vedno poudarek na odbojki. K temu so nas spodbujali tudi učitelji. Hitro smo začeli trenirati na višji ravni, čeprav takrat ženskega kluba še nismo imeli. Bil je samo moški. Enostavno smo bili vzgojeni v odbojki. V prostem času imajo danes otroci telefone, mi smo pa vzeli žogo in smo šli igrat odbojko. Pri nas doma smo igrali kar na ulici. Smo navezali vrv med trto in vrtnice. Večina otrok na naši ulici, ki je znana po marsikaterem igralcu, je tako začela igrati odbojko. Se mi zdi, da nam je to kar v krvi." Odbojka je bila druženje. Igrali so tudi tisti, ki niso bili tako dobri. Sama prihaja iz odbojkarske družine. "Pokojni oče je bil odbojkar. Brat je treniral odbojko, pa tudi sestra. Samo mama ni imela nikoli nobene veze s športom." Osnov odbojke jo je naučil oče. Šolsko odbojko je igrala v Kanalu, prvi klub pa je našla v Novi Gorici.
"Na žalost so prišle poškodbe. Takrat je tudi umrl moj oče."
Ines Vidič nam je razkrila svojo odbojkarsko zgodbo.
Vprašanje, ali je kot najstnica sanjala o uspešni odbojkarski karieri, pravi, da je težko. "Pri nas je bilo samoumevno, da si igral. Noben pa nas ni silil. Oče nas je zelo spodbujal, še posebej mene. Vozil me je na treninge v Gorico, v Solkan. Ko je bil z mano, mi je marsikaj povedal. Ni mi dajal potuhe, ampak me je vzgajal v tem slogu. A kot otrok nisem sanjala o nekih ciljih v odbojki. Malo bolj sem začela o tem razmišljati, ko sem začela igrati v Solkanu. Takrat je bil Solkan samostojen klub. Kot mlada punca sem bila kar perspektivna. In ko sem tam prvič videla starejše igralke, mi je prvič naredilo klik: Mogoče bi pa tudi jaz lahko igrala na taki ravni. Ampak na žalost so zelo hitro prišle poškodbe. Takrat je tudi umrl moj oče. In sem izgubila glavno podporno enoto. Saj so me vsi podpirali, z bratom sva imela debate, kako bova igrala v prvi ruski ligi. Takrat je bila ruska liga bolj fenomen kot italijanska ali pa poljska. Ampak življenje ti prekriža načrte. Takrat mi je bilo hudo. Ko pa zdaj gledam nazaj, mi ni. Zdaj vem, da mi ni bilo usojeno. In tudi ne vem, če bi bila ta pot prava zame." Krajši čas je bila še članica Kanala, ko so tam pred 20 leti odprli ženski klub (OK Neptun). Ko je študirala, pa je igrala za Univerzo na Primorskem. "A zadnjih nekaj let sem bila več na klopi in na rehabilitaciji kot na igrišču. In ni imelo več smisla." Ko je žogo dokončno odložila, je imela 22 let.
V zadnjih letih igranja, v času študija, je že delala prek študentskega servisa. Tudi zato, ker je umrl oče in si je morala prislužiti žepnino. "Odbojkarska želja se ni uresničila in nekaj časa sem razmišljala, kaj bom sama s sabo. A sem hitro začela pomagati v OK Marchiol. Takrat je bil v klubu Uroš Stanič, s katerim smo se poznali že od prej, in me je poklical, če pridem malo pomagat. In sem začela tam delati kot študentka. Organizirali smo turnirje v odbojki na mivki. Malo sem pri Marchiolu tudi trenirala fante. Ko se iščeš, poskusiš različne stvari, dokler ne ugotoviš, kaj te žene naprej, kaj te veseli."
"Videla sem, da mi organizacija kar gre"
Študirala je na koprski univerzi, na fakulteti za management. "V srednjo šolo sem sicer šla na zdravstveno. Moja želja, kar zadeva izobrazbo, je bila postati športna fizioterapevtka. To je izhajalo tudi iz mojih poškodb. Ampak ko je oče umrl, sem se prepisala iz zdravstvene na ekonomsko. Na gimnazijo pa nisem hotela niti slučajno. Ne vem, zakaj, a bila sem prepričana, da ta ni zame. Management pa mi je padel na pamet, ko sem začela delati v Marchiolu in sem videla, da mi organizacija kar gre. Nisem poznala tega dela sebe. Pa sem ugotovila, da mi to leži. Management je bil in management je še danes."
"Na Sportu sem se zaljubila v svet športa v ozadju"
Na konferenci Sporto se je zaljubila v svet športa v ozadju.
Kot študentka je delala za športno agencijo za marketing in sponzorstva (današnji Sport Media Focus). "Delala sem na konferenci Sporto v Portorožu. Tam sem se zaljubila v svet športa v ozadju, spoznala sem določene ljudi in videla, kaj se dogaja v ozadju – to, kar si 90 odstotkov ljudi niti ne predstavlja. Tam sem si prvič rekla: vau, to me pa res zanima." Na Sportu se je še dodatno povezala z vodilnimi iz kluba ACH Volley, kjer je pred tem že pomagala kot prostovoljka. Ko je šel OK Marchiol v stečaj, je postala poslovna sekretarka ACH Volley, pozneje pa tudi t. i. tehnična vodja ekipe. "Takrat je bil tam trener Luka Slabe. Takoj sva se ujela. Želel me je zraven tudi v drugačni vlogi in sem hodila z ekipo kot ekipna menedžerka, nato pa me je povlekel tudi v reprezentanco. Ko je bil on selektor, sem bila ekipna menedžerska moške članske reprezentance." V tej vlogi je bila še kratek čas, ko je selektor postal Andrea Gianni.
"Takrat si nisem mislila, da se bodo stvari obrnile, kot so se"
Ko je še delala za slovensko zvezo, si ni niti mislila, da bo že nekaj let pozneje za svetovno.
Naslednji korak na njeni poslovni poti je bila vloga vodje projekta ženskega svetovnega prvenstva do 23 let pri nas. To je bilo kot testni dogodek za slovensko zvezo, preden bi dobili organizacijo moškega evropskega prvenstva leta 2019. "Ko nova država želi organizirati večje tekmovanje, najprej dobi mladinsko tekmovanje. Da preverijo, če so tega zmožni. To je običajna stvar. In sem bila zadolžena, da izpeljem to stvar. Takrat sem spoznala ljudi iz Mednarodne odbojkarske zveze, FIVB. V času tekmovanja smo se kar veliko pogovarjali, rekli so mi, da vidijo potencial v meni, da sem pridna, da znam organizirati. A si takrat niti slučajno nisem mislila, da se bodo stvari obrnile, kot so se. Mislila sem, da me bodo poklicali, da pridem samo na kakšno tekmovanje malo pomagat. Nisem si mislila, da bom tam dobila vidnejšo vlogo."
Po prvenstvu do 23 let se je odločila, da dela na OZS ne bo nadaljevala. Preselila se je v Španijo in začela delati na lastnem projektu preko Erasmusa za mlade podjetnike. "A so me še istega leta klicali s FIVB, da sestavljajo novo ekipo event menedžerjev iz celega sveta. Ko se je ustanovila zdajšnja liga narodov, torej v sezoni 2017/2018. Iskali so ljudi, ki bi kot zunanji izvajalci vodili ligo narodov. Izbirali so različne karakterje iz različnih držav, ljudi, ki so nekaj na tem področju že naredili, da bi dobili različne vidike, kako bi te stvari postavili. In sem sprejela. Nisem niti vedela, kaj sem sprejela. Na razgovoru sem vprašala, kakšno vlogo bom sploh imela. In mi je rekla takratna šefica: Tudi mi še ne vemo točno, a vidimo, da bi bila dobra za nas, ker se znaš obrniti. Samo strah me je bilo, da ne bi bila kakšna televizijska vloga. Ker se na tak način nerada izpostavljam."
"Bilo mi je fascinantno, da sem jaz, Ines iz Kanala, tam med vsemi tistimi ljudmi iz celega sveta, iz velikih zvez"
Še sama ni verjela, da je Ines iz Kanala prišla do službe "v gradu".
Spomladi je na sedežu FIVB v Švici podpisala pogodbo. "In tam se mi je zdelo, kot da se mi začenja novo življenje. Nisem mogla verjeti, da stojim v tisti njihovi znameniti sejni sobi. Njihov sedež je kot grad. Saj lahko poguglate, ampak saj so poznani, da imajo sedež v nekem manjšem gradu. Meni je bilo fascinantno, da sem jaz, Ines iz Kanala, tam med vsemi tistimi ljudmi iz celega sveta, iz velikih zvez, Francije, Brazilije, Poljske, Amerike. Zame je bilo to neresnično. Verjetno se tako počutijo športniki, ko uspejo, pridejo na visoko raven. In to se že zgodilo zelo hitro, v roku dveh, treh let. Takrat sem dojela, da nisem samo za lokalno raven, da sem sposobna tudi za nekaj več. Če so me že poklicali. Kar precej sem se spremenila in drugače začela gledati na določene stvari v življenju in delu."
Tako je začela delati kot event menedžerka, tehnična vodja dogodkov na turnirjih lige narodov in na svetovnih prvenstvih. "To pomeni, da si neko lepilo med vsemi vpletenimi na dogodku. Si tisti, ki mora povezovati vse niti, da se dogodek izpelje po normativih in pravilih Svetovne odbojkarske zveze. Mislim, da je vsaka stvar centralizirana. Nekdo vodi neko stvar. Ali je to podjetje ali gledališče ali glasbena skupina. Začela sem leta 2018 z ligo narodov, nato so me poslali na svetovno prvenstvo, kar je bil naslednji šok zame. Tega nisem pričakovala. Ker liga narodov je bila takrat še marketinško tekmovanje in ne kot zdaj, ko dejansko šteje za točke. Ko sem šla še na svetovno, sem dobila še večjo reakcijo v telesu in v glavi. Tako sem hitro prišla v to prvo skupino, ko so nas pošiljali na vsa tekmovanja vseh selekcij, v vse možne države. Štiri ali pet nas je bilo takih, ki smo imeli drugačno perspektivo in znanje, da smo znali povezati stvari tudi tam, kjer ni bilo najlažje. Eno je poslati nekoga na dogodek, kjer vse deluje, drugo pa je poslati nekoga tja, kjer ne deluje nič. In so nas pošiljali na vedno težje lokacije."
Tehnični delegat skrbi za dogajanje na igrišču, vodja dogodka pa okoli igrišča
Zdaj dela kot tehnična delegatka FIVB.
Ko je promotor lige narodov postal Volleyball World, je dobila nov naziv "event operations supervisor" (vodja operacij na dogodku). "Takrat je vse postalo preveč skomercializirano in sem malo izgubila voljo. Vse drugo je bilo bolj pomembno kot ekipe in igralci. Bolj je bilo denimo pomembno, kako se luč vidi na televiziji, kot pa da mogoče moti igralce, ko servirajo. In ko sem videla nezadovoljstvo igralcev, se tudi jaz nisem mogla več poistovetiti s to vlogo. Vseeno izhajam iz odbojke in sem tudi sama stala na igrišču. Vem, kaj pomeni igralcem ritual. Vsaka minuta jim je pomembna. Takrat sem si rekla, da si tega ne želim delati. Nisem želela biti zraven samo zaradi statusa. Želela sem delati dobro za šport. Mar mi je za odbojko, za odbojkarske dogodke in za ekipe in igralce, ker brez njih tudi dogodka ni."
Po svetovnem prvenstvu 2022 je tako končala sodelovanje z Volleyball World. To je sovpadlo z začetkom službe, ki je predstavljalo vrhunec njene poti – delo na olimpijskih igrah v Parizu 2024. Lani se je vrnila na FIVB. "Tam sem začela in se tam počutim bolj domače. Vrnila sem se kot tehnična delegatka. To pomeni, da nadziram, da se izvede samo tekmovanje, kot je treba. Imaš drugačno odgovornost. Kot event menedžer imaš odgovornost za celoten dogodek, kot tehnični delegat si pa glavna avtoriteta na tekmi. Je povezano samo s tekmovanjem. Da je vse v redu, kar zadeva ekipe, sodnike, da tekma poteka, kot mora, da rešuješ morebitne konfliktne." Ali drugače povedano: tehnični delegat skrbi za dogajanje na igrišču, vodja dogodka pa okoli igrišča.
"Naučiti se moraš najti ravnotežje med avtoriteto in spoštovanjem"
Naučiti se je morala, kako najti ravnotežje med tem, da ima avtoriteto in tudi spoštovanje.
Biti vodja, biti avtoriteta je zanjo nekaj naravnega. "Od vedno sem bila taka, da imam rada, da sem jaz tista, ki uredi vse stvari. Nisem bila tista, ki samo sledi. Mama je govorila, da sem bila že v šoli taka. Očitno imam to v krvi. Moraš se pa naučiti najti ravnotežje med avtoriteto in spoštovanjem. Da se te ljudje ne bojijo. Tega pa nimaš prirojenega, se moraš naučiti. In sem se učila sproti. Bilo je tudi veliko stvari, ki sem jih naredila, pa sem jih potem obžalovala. Nisem pa imela težave s spoštovanjem in z avtoriteto, ker me ljudje poznajo in vedo, da imam veliko znanja in poznam odbojko od znotraj navzven. Poznam pravila, bila sem igralka, administratorka, organizatorka … Zato vem, kaj moram zahtevati od lokalnega organizatorja, ampak razumem tudi njih. Enako je z ekipami: vem, kaj morajo one narediti, a razumem, da je njihov fokus na igri." Zaveda se, da ni ona center vesolja, čeprav je glavna avtoriteta, ampak da je tam zaradi igralcev in da se izvede tekma.
"Še bolj pomembno je, da se je ženske začelo dajati v moško odbojko"
Vse več žensk dela v moški odbojki.
Na vodstvenih položajih v športu je tradicionalno več moških kot žensk, ta razlika je v odbojki še najmanjša. "Ko sem začela, je bilo še vedno več moških. Potem pa je FIVB med vsemi športnimi zvezami prva začela s kampanjo enakopravnosti med moškimi in ženskimi ekipami. Potem je sledil še nogomet in rokomet. In so posledično dali več pozornosti tudi temu, da se zaposluje več žensk. Točne številke, kako je zdaj, ne vem, a lahko rečemo, da smo si približno enaki. Še bolj pomembno pa je to, da se je ženske začelo dajati v moško odbojko. Še nekaj let nazaj so bili samo moški sodniki v moški odbojki, samo moški delegati v moški odbojki. Zdaj pa ni več tako. Zdaj se namerno dela obratno. Kar je prav, saj spol ne bi smel definirati avtoritete ali pa moči. Vemo sicer, v kakšnem svetu živimo. Na žalost je tega še zmeraj preveč, ampak v odbojki se vsaj na svetovni zvezi dela na tem, da se te stvari odpravijo. Niti da se ne definira, ali si moški delegat, ženska delegatka, ampak si enostavno samo delegat. Spol ni pomemben." Da je pomembno samo znanje. Se pa spominja: "Ko sem začela, so me moški na zelo prefinjen način ignorirali. Je bilo nekaj primerov, ko ti je nekdo dal vedeti, da si stopil v neke druge vode, na neko drugo raven, ki je mogoče v tem varnem vaškem okolju ne poznaš. Ni bilo enostavno. Nekajkrat sem pomislila, če mi je tega treba. A ko pogledam nazaj, je bilo absolutno vredno potrpeti."
Izkušnjo z olimpijskih iger v Parizu še danes težko opiše z besedami
Ines Vidič je skrbela, da je olimpijski turnir v odbojki na mivki uspel brezhibno.
"Dve leti sta šli mimo, pa to še vedno težko opišem z besedami." Tako velika stvar je bilo zanjo delo na olimpijskih igrah v Parizu. "Bila sem potencialna športnica, ki ni prišla do članske reprezentance ali da bi igrala v velikem klubu. Kaj šele, da bi razmišljala o olimpijskih igrah. Samo peščica športnikov pride do njih. In potem se tam pojaviš v neki drugi vlogi. Še vedno se kdaj vprašam, ali se mi je to res zgodilo. Saj sem bila zasluženo tam. Se mi ni zgodilo kar tako. Ampak to je stvar, ki te definira, te spremeni. Po teh olimpijskih igrah sem druga oseba. Ko dosežeš tako pomembno stvar v življenju, te majhne skrbi, frustracije kar zbledijo. Ne ukvarjaš se več z majhnimi potrditvami, ki si jih iskal. Predvsem sama sebi sem dokazala, česa sem sposobna. To je velika potrditev, ki ti da posebno mirnost. Prej sem ves čas razmišljala, kaj bi še lahko naredila več, na kakšno tekmovanje bi še rada šla."
V Parizu je bila tehnična vodja za izvedbo tekmovanja v odbojki na mivki pod Eifflovim stolpom. "Moja naloga je bila postaviti prizorišče in izpeljati tekmovanje pod Eifflovim stolpom. Še več mi je pomenilo, ker sem imela to ikonično lokacijo, o kateri še zdaj vsi govorijo in je bila po vseh časopisih. Ko vidiš članek v New York Timesu ali v enem od teh svetovnih časopisov, ki napiše, da je ikonična lokacija, ki jo bo težko kadarkoli preseči ... Ti pa veš, da si dal sebe v to. To je neopisljivo. Težko je to dojeti, kaj šele nekomu drugemu razložiti. Dostikrat sem prijatelje vprašala: Ali veš, kako je živeti svoje sanje? In večina ljudi reče: Ne. Jaz pa sem jih živela. Edino tako lahko to opišem." Lokacija je bila tako posebna, da so tekmovanje v odbojki na mivki obiskali številni znani obrazi. Tako je spoznala tudi Toma Bradyja in Novaka Đokovića.
"Po Parizu sem imela kar krizo, bila sem malo izgubljena"
Pod Eifflovim stolpom je doživela svoje sanje.
Tako uspešen projekt je velika kompetenca v njenem življenjepisu. "Zdaj sem prišla do točke, ko lahko izbiram, kaj bom delala v življenju. Ni pogosto, da lahko rečeš, da tega pa ne boš delal. Pa ne, da bi bil izbirčen, ampak ker si že dal neke stvari čez. Iščeš projekte, ki te bodo spet napolnili, kar je pa zelo težko po olimpijskih igrah. Po Parizu sem imela kar krizo, bila sem malo izgubljena." Vsekakor želi biti zraven tudi pri naslednjih igrah v Los Angelesu, a še ne ve točno, v kakšni vlogi. Po njih pa si želi svojo zgodbo nadaljevati še v kakšnem drugem športu. "V Franciji sem se zaljubila v tenis. Vedno sem ga rada gledala. Tudi košarko rada pogledam. Ampak tenis imam pa res rada. Všeč mi je njegova eleganca. Ekipni športi so polni vsega, veliko ljudi je vpletenih. Vse je zelo živo. Na tenisu pa je čista eleganca, fokus je samo na tistih dveh, ki sta na igrišču. Vse ostalo pa je kot švicarska ura. In to mi je postalo všeč ter me je zamikalo, da bi zamenjala šport." Po Parizu je že dobila dve ponudbi iz drugih športov, a jih je zavrnila. "Bo pa vsekakor prišel trenutek, ko sem bom odmaknila iz odbojke."
"Doživela sem že vse, razen tega, da bi se sesula streha"
Ines Vidič nam je opisala svojo olimpijsko zgodbo.
"Veliko noči ne prespim, ker sem tak človek, da mi je mar." Tudi na velikih tekmovanjih so se jim že dogajali manjši spodrsljaji. "Včasih se pošalim, da sem doživela že vse, razen tega, da bi se sesula streha. Drugo pa že vse: od puščanja strehe do izpada elektrike, pa da so se udrla tla. Najbolj stresno je tisto, kar ogroža igralce. Ali je prevroče ali premrzlo, če pušča streha in je nevarnost zdrsa. Na svetovnem prvenstvu v Dohi je recimo fant ob igrišču tekel za žogo, pa preproga ni bila dobro zalepljena na tla in je padel. Poškodoval si je roko, skoraj je z glavo zadel ob ograjo. Če ti je mar, takih stvari ne spregledaš. O vseh takih stvareh moramo mi razmišljati vnaprej." Za olimpijske igre je več mesecev pisala protokole za vse možne neljube dogodke, ki bi se lahko zgodili na tekmovanju – od vremenskih do infrastrukturnih in človeških. Za vse, kar bi lahko vodilo v neko težavo, je morala zapisati, kako bodo v takem trenutku ravnali.
Olimpijski turnir v odbojki na mivki je odlično uspel.
Ker so odbojko na mivki igrali na prostem, je bilo možnosti nevšečnosti še toliko več. "Pariz ni najbolj sončno mesto. Pred olimpijskimi igrami je bilo vreme zelo slabo. Veliko je bilo dežja. In se nam je začela udirati zemlja pod nosilci za celotno konstrukcijo. Še preden smo začeli nasipati mivko za igrišče. Ko so tovornjaki začeli voziti mivko, kar nismo in nismo prišli do roba. Pa je bilo izračunano, koliko mivke potrebujemo. In je šel mojster spodaj pod deske, pod konstrukcijo in je videl, da se ugreza v zemljo. Ker so bila tla tako zelo razmočena od vsega dežja, podporni sistem konstrukcije ni zdržal. Nisem vedela, ali bom začela jokati, kričati ali se smejati." A so prizorišče do iger vseeno uspešno pripravili. Med samimi igrami je bil edini neljub dogodek močnejša nevihta. "Hitro smo vse evakuirali, jaz sem na varno odpeljala igralke. Počakali smo, da je minilo, in potem igrali naprej. Ni bilo nič hujšega."
"Spali smo le po tri, štiri ure na dan, ampak nisem bila niti sekundo utrujena"
"Na olimpijskih igrah smo že tako spali le po tri, štiri ure na dan. Dnevi so bili res dolgi. Jutranji sestanek je bil ob šestih, konec tekmovanja pa je bilo ob enih, dveh zjutraj. Ampak te tako drži adrenalin, da nisem bila niti sekundo utrujena. Ko se je končalo, sem bila prepričana, da bom zbolela, da me bo podrlo. A me je držalo še eno leto in pol." Igre so trajale dobra dva tedna, a se je Ines zaradi njih v Pariz preselila že leto in pol pred začetkom, ker so morali celoten objekt za igranje odbojke na mivki postaviti iz ničle.
Večji del njenega dela je tako vezan na tujino, a nekaj malega vseeno pomaga tudi doma. "Samo še v lokalnem prostoru. Konec koncev moraš temu nekaj vrniti, če ti je že nekaj dalo. Tako da sem prisotna v štirih odbojkarskih klubih. Pomagam voditi operativo, menedžment kluba." Med drugim tako vodi kamp Dejana Vinčića, ta petek pa je organizirala slovesnost ob 20-letnici ženskega kluba v domačem Kanalu.
"Sem del njih, čeprav nisem več del njih"
Še danes je močno navezana na moško reprezentanco.
Ob koncu pogovora sva nekaj besed namenila še slovenski odbojki, obe reprezentanci sta v zadnjih letih v vzponu. Pred dnevi se je končalo žensko evropsko prvenstvo, zdaj se je začelo moško. Ines je bolj navezana na moško, nenazadnje številne reprezentante pozna še iz obdobja, ko je delala z njimi. "Sem del njih, čeprav nisem več del njih. Tudi fantje so že rekli, da sem mogoče nek njihov tihi spremljevalec. Pojavljamo se na istih tekmovanjih, težko se je odmakniti. Čeprav se zaradi svoje vloge jaz moram. Seveda pa v sebi vem, kaj jim želim. Ko sem podpisala za Pariz, sem fantom rekla, da čakam še njih. Še toliko lepše je bilo, da smo dosegli skupen cilj, čeprav smo šli po ločeni poti." Od lani bolj spremlja tudi žensko reprezentanco. Veseli jo, da so se nekatere igralke vrnile v ekipo. "Mi je bilo žal, da so evropsko prvenstvo končale prehitro. Bi si zaslužile malo več. Se pa veselim, da jih bom naslednje leto videla v ligi narodov. Jim bo pa težko. Punce bodo morale odigrati še kakšen niz, da bodo lahko konkurirale najboljšim."
"Prav je, da selektor reče: Naš cilj je kolajna!"
Prav, je da gre moška reprezentanca na zlato kolajno.
"Ni me presenetilo, da so zmagale Turkinje. Trenutno so res najmočnejše. Pri moškem pa mislim, da bodo v vrhu Italija ali Poljska, Bolgarija mi je tudi zelo všeč. In pa seveda naši!" Selektor Fabio Soli je pred odhodom na prvenstvo odkrito napovedal, da ciljajo na evropsko zlato. Take napovedi v slovenskem športu niso nekaj vsakdanjega. "Z njim se povsem strinjam. Spomnim se tiste polemike, ko se je pozabilo na našo reprezentanco, ko so ustanovili ligo narodov. Strinjam se, da je bila za fante to krivica. Me je pa motilo igranje žrtve, češ da se obnašajo do nas tako, ker smo Slovenija, ker smo majhni. A dokler bomo mi tako pristopali, bodo na nas tako gledali. Pa ne govorim samo za odbojko. Slovenija ima v športu veliko za pokazati. Če bomo nastopili ponosno in rekli, da smo Slovenci in smo sposobni tega in tega, bodo tudi drugi tako začeli gledati na nas. In zato je prav, da selektor reče: Naš cilj je kolajna! Smo sposobni, imamo kvaliteto in vemo, da lahko. Saj smo to že dokazali. Zakaj bi bili skromni!? Imamo že eno kolajno, zakaj ne bi šli še na eno stopničko višje!? Strinjam se s tem, da se pove, kakšen je cilj. Smo pa seveda v Sloveniji in bo linčanje, če te kolajne ne bo. Če pa bo, bodo vsi opevani. Jaz Solija podpiram. Všeč mi je tudi njegovo razmišljanje, bil je tudi gost pri nas na kampu in sem samo kimala."
Druga kariera
Pariz 2024