Prek meja
Sreda, 2. 10. 2024, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Prek meja (15.): Erik Janža
Znani Slovenec uživa v drugi domovini: Poljska nas je po standardu že prehitela
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
31-letni slovenski nogometaš Erik Janža si nogometni kruh na Poljskem služi od leta 2019, kjer mu je pripadla čast, da je kot tujec kapetan enega največjih poljskih klubov, Gornika iz Zabrzeja.
Slovenski nogometaši, zlasti tisti, ki izstopajo iz povprečja, so vajeni življenja v tujini. Erik Janža ima s tem ogromno izkušenj. Ko se je leta 2019 preselil na Poljsko, sprva ni točno vedel, kam se podaja, nato pa se mu je vse bolj smejalo. Spoznanje, da je zadel v polno in olepšal življenje tako sebi kot tudi družini, mu boža dušo še danes. Državo, bistveno večjo od Slovenije, ki v zadnjih desetletjih beleži skokovit napredek, naravnost obožuje. Kaj mu je najbolj všeč in s čim ga navdušuje? O tem je gostobesedni Prekmurec v sproščenem klepetu spregovoril v rubriki Prek meja.
Le kdo ne pozna Erika Janže? Srčni slovenski nogometaš, ki se lahko pohvali z neverjetno življenjsko zgodbo, s katero je postal svetel vzor tako mladim kot starim, je bil pred meseci eden osrednjih junakov Kekove čete na Euru v Nemčiji. V državnem dresu uživa, podobno velja tudi za klubskega. Od leta 2019 nastopa na Poljskem, kjer brani barve Gornika iz Zabrzeja. Gre mu tako dobro, da si je izklesal status ljubljenca navijačev, postal kapetan, skupaj z družino pa uživa v vsem, kar mu omogoča ta prostrana slovanska dežela.
Nima smisla, da bi kaj menjali
O tem, kako doživlja Poljsko po mnenju Matjaža Keka trenutno najboljši slovenski levi bočni branilec, zelo zgovorno priča njegov odgovor na naše prvo vprašanje: "Kaj čutim do Poljske? Doživljam jo kot drugo domovino. Na Poljskem bi brez težav ostal in živel. V bistvu se še nisem odločil, kje bom živel po koncu nogometne kariere, a če bi se ponudila kakšna priložnost, da mi ponudijo delo kje v svetu športa na Poljskem, bi zlahka ostal. Če bi lahko delal v športu," ne skriva simpatij do ene večjih evropskih držav, kjer mu je tako všeč, da je hitel z naštevanjem stvari, ki jih tu obožuje.
Erik Janža je zelo priljubljen pri navijačih Gornika iz Zabrzeja, ki so ga kmalu vzeli za svojega.
"Na Poljskem vlada lep, dober način življenja. Vse je dokaj mirno. Živimo v takšni soseski, v kateri ni gneče. Smo malce oddaljeni od stadiona in imamo svoj mir, vsi sosedi pa so zelo prijazni. Do zdaj, čeprav sem tu že pet let, nisem imel še nobene slabe izkušnje izven nogometa. Super se imamo. Cela družina preprosto uživa," je navedel kar nekaj razlogov, zaradi katerih je postala Poljska njegova druga domovina.
"Otroci so že toliko stari, da moramo gledati tudi nanje. Kot družina upoštevamo naše skupno življenje in ne gledamo le na mojo kariero. Zato sem poleti, ko sem se pogovarjal s Celjem o možnosti, da bi se vrnil v Slovenijo, vprašal starejšega sina, ali bi se preselili v Celje. In njegov odgovor? Dal mi je vedeti, da ni šanse, da se vrne v Slovenijo. Želi ostati na Poljskem, ker se ima tako dobro in uživa v tretjem razredu osnovne šole. To je bil dokončni signal, resničen dokaz, da je na Poljskem zadovoljen in srečen. Tako pa se počutimo tudi preostali v družini, začenši z menoj. Vse je super. Nima smisla, da bi kaj takšnega menjali,'' je vzljubil življenje na Poljskem, pa tudi igranje pri Gorniku, pri katerem ni le zelo spoštovan nogometaš, ampak tudi kapetan. Kar je posebna čast, če si tujec. In še večja, če je tvoj soigralec tudi legendarni Nemec, nekdanji as svetovnega nogometa, Lukas Podolski.
''Celje? Bili so resni pogovori, a me ni kaj preveč vleklo, da bi se vrnil. Moram biti pošten in povedati, kako je poljska liga boljša od slovenske, pa tudi družina, zlasti otroci, niso hoteli nazaj. Zato ni bila težka odločitev, da ostanem pri Gorniku,'' se je poleti zahvalil ponudbi Celja, ki je kot slovenski prvak iskal okrepitve za Evropo. Če bi sprejel odločitev, bi v knežjem mestu zaigrala skupaj oba strelca za Slovenijo na Euru, Žan Karničnik in on.
Njegov sin sicer hodi v mednarodno osnovno šolo Cambridge School International, kjer ima v razredu le tri do štiri Poljake. Preostali prihajajo z različnih koncev sveta, tudi iz Južne Koreje in Indije. ''Vse je pomešano. To je dobro, saj tako mladi otroci lažje spoznajo različne kulture,'' mu je všeč, da ima njegov sin na Poljskem opravka s tako pisano druščino vrstnikov.
Prihaja do gneč, ljudje se pritožujejo
Čeprav igra Erik za Gornik iz Zabrzeja, tega mesta niti ne pozna najboljše. "V bistvu poznam v Zabrzeju le stadion in pa frizerja," se je zasmejal. "Mesto je staro in industrijsko, veliko je rudnikov. Kopljejo premog. Ko smo se nazadnje tam mudili s klubom, je bilo pri vodstvu rudnika čutiti zaskrbljenost. Dejali so, da je premoga le še za 10 do 15 let, potem pa ga bo zmanjkalo. In takrat bo nastopila težava z delavci. Kam jih potem dati?" se sprašuje, če se bo mesto Zabrze v prihodnosti soočilo z resno preglavico, ko se bodo zaprla vrata rudnika.
V Katovicah se gradi veliko novih objektov.
Ko je živel še v Glivicah, se je vsak dan peljal mimo radijskega stolpa, kjer so Nemci leta 1939 s provokacijo uprizorili lažni napad Poljakov na takratno radijsko postajo Sender Gleiwitz v Gleiwitzu (danes Glivice), dan za tem pa napadli Poljsko in začeli drugo svetovno vojno. Stolp je visok 110 metrov in je najvišji lesen objekt na svetu.
Zabrze se razvija počasi, v povsem drugačnem ritmu kot sosednje Katovice, ki so proti njemu pravcato velemesto. "No, tisto je povsem drug svet. Veliko lepši. V Katovicah tudi živim. Od Zabrzeja so oddaljene le 25 kilometrov, a se ti zdi, kot da si prišel v drugo državo. Razlika je srhljiva, zelo očitna. Ogromno se gradi, po vojni je prišlo ogromno Ukrajincev, ki jih na ulicah ne moreš zgrešiti, edina slaba stvar pa so gneče na cesti," je težavo opisal s konkretnim primerom. Če mu nogometne obveznosti to dovoljujejo, se namreč po otroka v vrtec in šolo odpravi ob 14.30, v objem doma pa se vsi skupaj vrnejo šele ob 17. uri.
"Nič ti ne pomaga, da so tukaj velike ceste. Avtoceste so tripasovne, hitre ceste imajo dva pasova, a se pozna, da v Katovicah dela ogromno ljudi iz Krakova, Glivic in Zabrzeja. Prihaja do gneč in zastojev, ljudje se nonstop pritožujejo. Na cestah se tudi veliko popravlja in dela, kar dodatno moti promet."
Tako se je bil tako primoran privaditi, da čas, ki ga zapravlja ob prometnih konicah, v avtu preživi v družbi podcastov oziroma glasbe, niso pa izključeni niti trenutki, ko te ure uporabi za dodatno izobraževanje. "Samo, da se nekaj vrti ali pa posluša," se je hočeš nočeš moral privaditi na gneče.
Poljake moti, da imajo otroci iz Ukrajine brezplačno šolanje
Na Poljsko je prišel leta 2019, pred tem pa se je v tujini mudil na Češkem, Cipru in na Hrvaškem. Pa se je v teh petih letih v Katovicah in okolici kaj spremenilo?
"Ogromno. Veliko se gradi. Kamorkoli pogledaš, vidiš gradbene stroje ali bagre. Sprva sem na Poljskem živel v Glivicah, tudi zelo prijetnem mestu, odkar pa smo se pred dvema letoma preselili v Katovice, so blizu nas v ekspresnem času zgradili tri, štiri bloke. Tako hitro gre to tukaj. Veliko spremembo je prinesla tudi vojna v Ukrajini. Ogromno je ukrajinskih otrok, ki so jim omogočili brezplačno šolstvo. Kar pa Poljakom ni več všeč. Zadnjič sem bral, da imajo tega počasi dovolj. Moti jih, da morajo sami za svoje otroke plačevati, Ukrajinci pa imajo to zastonj," nam je pripovedoval, kako so Ukrajinci po začetku vojne leta 2022 množično preplavili Poljsko.
V poljskih osnovnih šolah je ogromno ukrajinskih otrok.
"V Sloveniji se to verjetno ni opazilo, saj ni prišlo tako veliko Ukrajincev, Poljska pa je zanje najbližja varna država. Ukrajince je sprejela z odprtimi rokami, zdaj, ko vojna traja že več kot dve leti, pa vidijo, da zadeve niso enostavne. Pričakovali so, da se bo vojna končala hitreje. Tako je na Poljskem še ogromno Ukrajincev. Zlasti otrok. Ko greš v nakupovalno igrišče ali igralnico, je praktično vsak drugi otrok iz Ukrajine. Sam s tem nimam težav, se mi pa vedno bolj zdi, da gredo Poljakom na živce," nam je dolgoletni slovenski nogometni legionar zaupal svoje opažanje.
Katovice so za Mursko Soboto Las Vegas
Na Poljskem ga razen gneč na cesti v bistvu prav nič ne moti. "Tudi cene so v redu. Podobne so tistim v Sloveniji. Mogoče se je v zadnjem obdobju malce podražilo in ni več tako poceni, kot je bilo pred petimi leti, a se je podražilo tudi pri nas v Sloveniji. So pa Katovice za Mursko Soboto, sam namreč prihajam iz Murske Sobote, resnično kot Las Vegas. Delujejo zahodnoevropsko. Še bolj je to začutiti v Krakovu, ki poka po šivih od ljudi in turistov. Zlasti poleti, ko se na glavnem trgu komaj premikaš, tako veliko ljudi se zbere," se je večkrat v živo prepričal, da spada Krakov med najbolj obljudena in turistično obiskana mesta na Poljskem. Priljubljen je tudi med Slovenci.
Krakov sodi med najlepša poljska mesta, polna turističnih znamenitosti.
"Slovencem bi nasploh priporočal, da si vzamejo vsaj teden dni in prepotujejo državo od juga, pa vse do severa. Vse do Gdanska in Gdynie, kjer so plaže in je, čeprav je morje hladneje kot pri nas, zelo prijetno," priporoča rojakom izlet po poljskih mestih in deželi, polni naravnih in kulturnih znamenitosti.
"V Katovicah, kjer živim, je čudovito zlasti za božične praznike. Tu je namreč prekrasen božični sejem. Morda res ni toliko turistov kot v Krakovu, je pa ogromno Azijcev. Zlasti zaradi številnih azijskih restavracij. Je tudi veliko temnopoltih ljudi," nam je povedal o enem največjih mest na Poljskem, polnem modernih poslovnih zgradb.
"Poljakom ni jasno, da prihajamo iz tako majhne dežele"
Z družino se večkrat odpravi v Zakopane. Do priljubljenega zimskega središča ga sicer iz Katowic loči triurna vožnja z avtom. "No, raje bi dejal štiri. Ker so vedno takšne gneče na cesti, da čakam vsaj uro," je znova omenil edino stvar, ki ga je zmotila v njegovi petletni izkušnji na Poljskem.
Na Poljskem mu je sicer, če se kam odpravi na izlet, najbolj všeč v Zakopanah. "Rad imam naravo, zelo me spominja na slovenske gore. Vseeno je, ali prideš v Zakopane poleti ali pozimi, tam se vedno nekaj dogaja in imaš kaj za videti," je izpostavil čudovite hotele in gondole, ki te popeljejo visoko.
Zakopane so dobro znane tudi slovenskim ljubiteljem športa, zlasti tistim, ki spremljajo smučarske skoke. "Skoki so na Poljskem zelo priljubljeni. Še bolj kot pri nas. Na Poljskem je zaznati tudi večji pritisk. Veliko vlagajo v vrhunske rezultate in če jih ni, so zelo kritični. Na splošno so Poljaki zelo kritični do športnikov. Dosti bolj kot pri nas v Sloveniji. Če ti ne gre, ti res ni prijetno," je spregovoril o pritisku, ki ga čutijo na plečih najboljši poljski športniki.
Pa so Poljaki, vsaj ko je govora o smučarskih skokih, kaj ljubosumni na Slovenijo, ker je tako uspešna? "Ne bi ravno rekel, da so ljubosumni. Bolj se čudijo, kako je možno, da ima Slovenija kot tako mala država, s toliko manjšimi vložki od Poljske, lahko tako dobre rezultate. V veliko športih smo boljši od njih oziroma smo jim vsaj enakovredni. Na nas zato gledajo drugače. Zelo nas spoštujejo."
Slovenija je v odbojki večkrat prekrižala načrte Poljski na velikih tekmovanjih.
Nato je navedel primer. "Denimo odbojka. Zelo je priljubljena na Poljskem, a smo jih kar nekajkrat pošteno premagali na velikih tekmovanjih. Vselej so bili začudeni. Ni jim bilo jasno, da prihajamo Slovenci iz dežele z dvema milijonoma prebivalcev. In to v odbojki. Dobro, letos so na olimpijskih igrah v Parizu vrnili udarec in nas premagali. V ta šport vlagajo dosti več od nas, pripeljali so tudi selektorja Nikolo Grbića iz Srbije, ki prejema verjetno največjo selektorsko plačo v zgodovini tega športa. Vse so dali za to, da bi postali olimpijski prvaki, a so, to sem prepričan, zadovoljni tudi s srebrom."
Poljske turiste moti, da so cene na Hrvaškem tako zrasle
Poljaki sicer radi obiskujejo naše kraje. "Poleti jih gre ogromno zlasti na Hrvaško, obožujejo Jadransko morje, nekaj pa tudi k nam v Slovenijo. Še vsak, ki je bil pri nas, mi je govoril, da se je imel lepo. Niti enega še nisem slišal, da mu ne bi bilo všeč. Zelo jim je všeč tudi na Hrvaškem, a jih moti, da so cene na Jadranu tako zrasle. Zato jih vedno več razmišlja o tem, da bi raje šli z letalom v Turčijo, kjer jih čakajo hotelske storitve all inclusive. Ocenili so, da se jim to bolj splača, kot pa da potujejo tako daleč, do Hrvaške, z avtom," je spregovoril o turističnih trendih Poljakov, a tudi dodal, da jih zaenkrat ostaja še veliko zvestih navadi, da poletne mesece preživijo nekje ob Jadranskem morju. Tako se na hrvaški obali vsako poletje pogosto sliši poljski jezik.
Poleti na hrvaški obali ne manjka poljskih turistov, ki pa iz leta v leto izkazujejo večje nezadovoljstvo zaradi vedno višjih cen.
Kako je poljski jezik, laikom v Sloveniji je najbolj znan po tem, da je v njem ogromno šumnikov, všeč Eriku Janži? Koliko časa je sploh potreboval, da ga je osvojil? "Niti ne veliko. Lahko se pohvalim, da mi je hitro 'sedel'. V preteklosti sem igral nogomet tudi na Češkem. Leto dni. Babica mi je takrat govorila, kako je češki jezik zelo podoben slovenskemu, da mi bo zato super. No, ko sem prišel tja, nisem razumel ničesar. Ko pa sem prišel na Poljsko, je bilo vse dosti lažje. Ogromno besed je podobnih. In imate prav. Res je veliko šumnikov," se je nasmejal in priznal, da mu je prišlo še kako prav, da je njihov trener pred leti zahteval od igralcev, da se v slačilnici govori le poljsko. Tako so se morali hitro naučiti jezika.
Z navijači, zlasti tistimi najmlajšimi, je zgradil poseben odnos, poln spoštovanja.
"Ko ga vsak dan pozorno poslušaš, ti pride v glavo. Nikoli se ga nisem učil v šoli ali na kakšnem tečaju, so mi pa vsaj pojasnili, kako se kaj prebere. Tako mi je bilo lažje. Ko mi je prvič steklo, je bilo vse lažje," pravi Janža, ki že dolgo govori tekoče poljsko. To se od kapetana prvoligaša z bogato tradicijo, Gornik je bil poljski prvak kar 14-krat, resda zadnjič daljnega leta 1988, nenazadnje tudi pričakuje.
Juha boršč? Najboljša v mojem življenju.
Po besedah našega sogovornika slovi Poljska tudi kot dežela odlične kulinarike. Katera je njegova najljubša specialiteta? "Poljska hrana je zelo dobra, malodane pregrešna. Če si jo že lahko privoščim, si najraje privoščim kaj tradicionalnega. Denimo šlezijsko rolado s cmoki in kuhanim rdečim zeljem. To priporočam vsem. Podobno velja za juho boršč. To je najboljša juha, kar sem jih poizkusil v mojem življenju. V klubu nam jo pripravijo pred vsakim odhodom na pot. Vedno iz rdeče pese, notri pa plavajo ravioli z mesom. Prekrasno in okusno. Poleti je zelo priljubljena tudi hladna juha iz kumaric, pa tudi iz rdeče pese. Fascinira me, koliko stvari delajo Poljaki iz rdeče pese. V Sloveniji sem poznal le solato iz rdeče pese. Vlagali smo jo in ko je bilo mrzlo, smo jo pojedli, dodali še malce bučnega olja. Tu pa jo znajo krasno izkoristiti," je kot Prekmurec na Poljskem obogatil svoje znanje o rdeči pesi, ki mu še kako tekne.
Juho boršč na Poljskem z veseljem poje pred vsakim odhodom na gostovanje z Gornikom.
V družbi Poljakov je sproščen. "Po značaju so veliko bolj družabni in odprti od denimo bližnjih slovanskih sosedov, Čehov ali Slovakov. Na Poljskem se že od samega začetka počutim zelo dobro, na Češkem pa me niso sprejeli tako odprtih rok. Bili so bolj hladni," je izpostavil razliko med državama, kjer si je služil nogometni kruh.
"Poljaki so zelo prijazni. Radi ti pomagajo. V Glivicah smo imeli krasne sosede, s katerimi se slišimo in obiskujemo še danes. Imam le pozitivne izkušnje, nobene slabe. To velja tako za življenje nasploh kot tudi za nogomet." Če naleti na kakšno težavo in se mu zgodi kaj neprijetnega, pokliče klubskega team managerja. "Hitro mi odpravi težavo in uredi zadeve. V klubu je glede tega čudovito poskrbljeno. Hvala jim," je hvaležen delodajalcu, da gre igralcem tako na roko.
"Poljska je po standardu že prehitela Slovenijo"
Z navdušenjem spremlja tudi gospodarski razvoj Poljske. Napredek je opazen na vsakem koraku, Janža pa je na vprašanje, kakšen je življenjski standard na Poljskem, ki je vse do padca železne zavese živela pod drugačnim sistemom, odgovoril kar s primerjavo z njegovo prvo domovino. Tisto, za katero tako ponosno nosi državni dres in tudi dosega zadetke na velikih tekmovanjih.
Zelo je priljubljen tudi božični sejem v Gdansku.
"Poljska je po življenjskem standardu že prehitela Slovenijo. Iskreno povedano, ne spremljam podrobno vsega, kar se dogaja, zato je to zgolj moje laično mnenje. Tako pač vidim stvari na cestah ali v nakupovalnih središčih, da o stanovanjih sploh ne govorim. Meni je v tem primeru še nekoliko težje, ker prihajam iz Murske Sobote, ki v Sloveniji zaostaja za Ljubljano in drugimi mesti. Na Poljskem pa je ogromno novih gradenj. Stanovanja se množijo, največ pa je dobrih avtomobilov. Ne vem, če imajo Poljaki kakšen fetiš na avte ali hočejo s tem kaj pokazati, a na to dajo zelo veliko. Hitro so se priučili zahodnega življenja. Če se država razvija in so ljudje normalni, potem ti gre to hitreje v kri. So na dobri poti, da postanejo pomembna država v Evropi. Saj so v bistvu že zdaj, ko denimo prebiram, kako veliko izvoznih artiklov imajo," je prepričan, da gre razvoj Poljske v pravo smer in da se je življenjski standard Poljakov v zadnjih desetletjih izjemno izboljšal.
Poljaki se znajo dobro pošaliti, a le poleti
Politike ne spremlja, ker pa živi in dela na Poljskem, podrobnemu dogajanju vojne, ki divja na tleh Ukrajine, po novem pa tudi kanček Rusije, ne more uiti. "To je res, a ni več tako kot je bilo prej. Ko se je začelo leta 2022, niso po televiziji in spletu vrteli drugega kot le vojno, zdaj pa tega več ne opaziš toliko. Če poči kakšna bomba, to Poljaki seveda objavijo. Tako kot se objavi tudi v Sloveniji. Ne govorijo pa več samo o tem. Je pa dejstvo, da Poljaki Rusov ne marajo. Po tem, kar se dogaja v Ukrajini, še bolj."
Poljska ima 38 milijonov prebivalcev. Je peta največja država v Evropi, po površini skoraj 16-krat večja od Slovenije.
Od žalostne teme vojnih grozot smo se raje preselili k tistim bolj veselim. So Poljaki šaljivi? "So. Znajo se dobro pošaliti. To sem že večkrat izkusil. Imajo zelo dober smisel za humor. Tako kot mi. So pozitivno nastrojeni. Je pa res, da so takšni večinoma le takrat, ko je poletje. Takrat so vsi razigrani, ko pa nastopita jesen in zima, po državi že prevladuje megla. Začenja se depresivno vreme, takšni pa so tudi dnevi za Poljake. Tudi v naši slačilnici zaradi tega kdaj zavlada tišina in se nikomur nič ne da. Tako ima podnebje tu ogromen vpliv na razpoloženje ljudi. Pa še nekaj je, kar me je začudilo. Zdravniki takrat, ko zavlada megla in ni več sonca, otrokom priporočajo jemanje tablet z vitaminom D. Da bodo bolj živahni in razigrani." Tega v državah, s katerimi je imel opravka v nogometni karieri pred Poljsko, ni opazil.
"Na Poljskem smo našli svoj mir. Srečni smo."
Poljaki so globoko verni. Mlajše generacije po mnenju Janže ne dohajajo ravni, ki jo predstavljajo njihovi predhodniki, a je tega na Poljskem, zelo močni in zvesti katoliški državi, še ogromno. "Naš strokovni štab gre, če igramo v nedeljo, vedno dopoldan v cerkev na mašo, mi pa se vsako leto pred začetkom nove sezone odpravimo v cerkev, kjer nam župnik naredi sprejem. Njegov govor traja vsaj pol ure. Zaželi nam vse najboljše in nam da vedeti, da je bog z nami."
Gornik Zabrze je trenutno v poljski Ekstraklasi na devetem mestu. ''Ni slabo, a bi lahko bilo še boljše. Želeli bi si še malce več kot le sredino lestvice. Tako razmišljajo tudi naši navijači. Se je pa sezona šele komaj začela, odigrali smo šele deset tekem. Dosti jih je še pred nami. Upamo, da bomo boljši kot v prejšnji sezoni,'' si želi, da bi bil Gornik še višje od šestega mesta, katerega je osvojil v zadnji sezoni.
Ali družina Janža ob vsem lepem, kar doživlja na Poljskem, sploh še kaj razmišlja o Sloveniji? O sončni strani Alp? "Tudi. Vedno je fino, ko gremo domov, a je vedno tudi fino, ko se vrnemo na Poljsko. Tu smo že šesto leto zapored in smo več kot zadovoljni. Na Poljskem smo našli svoj mir. Otroci imajo svojega, punca ima svojega, jaz tudi. Srečni smo. Ne bom rekel, da ne pogrešam Slovenije, a nam ni nikoli težko iti na Poljsko. Ko se vračamo v Katovice, nismo prav nikoli slabe volje. To pa tudi veliko pomeni," se vedno iz Slovenije vračajo na Poljsko z zadovoljnimi obrazi.
Na Poljsko se kot družina vračajo z avtom. Za vožnjo, če so ceste milostljive in ni gneč, potrebujejo približno šest ur in pol. Ko pa Erik odhaja ali pa se vrača z reprezentančnih akcij, vedno potuje z letalom. Pri tem pa naleti na težavo. "Povezave z letalom za Krakov, od koder letim, niso dobre. Vedno moraš prestopati čez Frankfurt, Beograd, Zürich in podobno. Še nikoli nisem našel neposredne linije," se nekoliko zavleče pot.
V Varšavi ga je pričakala slovenska zastava
Poljska se lahko pohvali z dobrimi in hitrimi vlaki.
Če na cestah vladajo gneče, pa Poljake rešuje urejen, hiter in vedno bolj moderen promet z vlakom. "Zdaj, ko imamo v klubu super udoben avtobus, potujemo na tekme z njim. Ko pa ga nismo imeli, smo se na gostovanja pogosto odpravili z vlaki. Izplačalo se je. Tako časovno kot tudi cenovno. Z avtobusom tako do Varšave potrebuješ štiri, z vlakom pa le dve uri in pol. Na vlaku pa te čaka tudi udoben sedež, na katerem lahko pretegneš noge, tam je tudi wi-fi," si lahko med vožnjo krajša čas na različne načine.
Občasno ga na domovino spomnijo tudi srečanja z rojaki. Tudi naključna. "Nazadnje, ko smo z Gornikom igrali v Varšavi, sem na tribunah opazil slovensko zastavo. Pa sem se odpravil do gledalcev, ki so jo razprostrli, in smo se hitro spoznali. Bili so Slovenci. Oče, sin in hčerka, ki trenutno živijo na Poljskem. Povedali so nam, da so videli, da jaz in Luka (Luka Zahović, op. p.) prideva na tekmo, ter prinesli zastavo. Hvala jim za obisk in podporo. Na Poljskem srečaš kar dosti Slovencev," je povedal 31-letni slovenski legionar, ki kot nogometaš na Poljskem uživa do te mere, da bi v tej državi, če bi mu ponudili primerno delo v športnem okolju, ostal tudi po koncu igralske kariere.
V tej sezoni je njegov soigralec tudi Luka Zahović, s katerim si je pogosto delil slačilnico v reprezentanci. ''Vedno je lažje, ko imaš v klubu enega ''svojega'', ki ga poznaš že od prej in se z njim pogovarjaš v domačem jeziku. Imava podobno razmišljanje in kulturo. Luka je dober fant. Ko smo v hotelih, sva tudi skupaj v sobah,'' je zelo zadovoljen, da lahko v tej sezoni v klubu sodeluje tudi z rojakom.
"Ne skrivam, da mi je lepo tukaj. Poljska liga je vedno bolj gledana, po obisku gledalcev spada že med šest, sedem najbolj gledanih v Evropi. Tribune so polne, navijanje je dobro in kulturno, tudi finančno stoji liga kar močno. Veliko denarja se dobi od televizijskih pravic, tako da si lahko klubi privoščijo dobre igralce in vse poteka brez težav. V našem klubu je tako vse urejeno. Dobro, kdaj je zamudila plača ali dve, a ni bilo nobene tragedije, da bi te prinesli okrog. Vedno sem dobil tisto, kar mi pripada. V klubu vlada poštenost, nikoli ni bilo slabe komunikacije z vodstvom kluba," nam je za konec zaupal še en razlog, zakaj bi še dolgo ostal na Poljskem.
Za zdaj ga veže pogodba z Gornikom do poletja 2026, a sodeč po tem, v kako dobri formi je in kako pomaga klubu, ne bi bilo nobeno presenečenje, če bi se sodelovanje še podaljšalo. Tudi v veliko veselje slovenskemu reprezentantu, ki z družino preprosto uživa na Poljskem. In veliko deželo doživlja kot svojo drugo domovino.
