Prek meja
Sreda, 18. 9. 2024, 4.00
43 minut
Prek meja (14.): fotograf in fotoreporter Simon Plestenjak
Slovenski fotograf po dolgih letih življenja v Braziliji na rodni Bled gleda z drugačnimi očmi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,14
Gost rubrike Prek meja je fotograf in fotoreporter Simon Plestenjak, ki je pred leti fotografsko soustvarjal portal Siol.net.
V rubriki Prek meja gostimo vrhunskega fotografa in fotoreporterja Simona Plestenjaka, ki je več kot desetletje živel in ustvarjal v Braziliji. Lani se je, opremljen z novimi znanji in spoznanji, vrnil v Slovenijo. Kot je povedal v pogovoru za Siol.net, medij, ki ga pred leti fotografsko tudi sam soustvarjal, ne gre za vrnitev domov, ampak korak naprej, saj poti nazaj ni, v sebi pa vedno nosimo vsa znanja in izkušnje, ki nas oblikujejo v to, kar smo. Spregovoril je o iskanju priložnosti v tujini, učenju jezika in spoznavanju domačinov, prelomnici, ki je ključno vplivala na odločitev o selitvi v Slovenijo, ter odkrivanju domačega kraja z novimi očmi.
Pred objektivom našega sogovornika so se znašla že številna znana imena, med drugim tudi supermodel Gisele Bundchen, filozof Slavoj Žižek in nogometna superzvezdnika Neymar in Ronaldo.
S Simonom Plestenjakom, nekdanjim sodelavcem Siol.net, mojstrom reportažne fotografije, ki ga najbolj nagovarjajo okoljske in antropološke teme, živali ter narava, smo se pogovarjali o iskanju priložnosti v tujini, razlogih za selitev na domači Bled in odkrivanju domačega kraja z novimi očmi. "V Slovenijo sem prišel z novim načinom življenja, novimi pogledi, novimi koncepti in idejami. Selitev v domovino po dolgih letih življenja v tujini je velik korak, čeprav gre za okolje, ki ga dobro poznam. Ugotovil sem, da je okolje izjemno ugodno, največja nevarnost pa v tem, da bi zlahka zapadel v stare okvirje in pozabil na to, kar sem se naučil v 20 letih življenja v Braziliji. Zato raje poudarjam, da sem spet prišel na Bled."
"Po končanem študiju ekonomije sem prodal avto, kupil letalsko vozovnico za enoletno potovanje okoli sveta in se odpravil na pot. Moj prvotni načrt je bil, da najprej obiščem Brazilijo in nadaljujem pot vse do Avstralije. Na koncu se je zgodilo, da sem kar sedem mesecev ostal v Braziliji."
Simon, kako ste sploh prišli v stik z Brazilijo?
Povsem po naključju. Po končanem študiju ekonomije sem prodal avto, kupil letalsko vozovnico za enoletno potovanje okoli sveta in se odpravil na pot. Moj prvotni načrt je bil, da najprej obiščem Brazilijo in nadaljujem pot vse do Avstralije. Na koncu se je zgodilo, da sem kar sedem mesecev ostal v Braziliji. Počel sem vse mogoče. Naučil sem se deskati in portugalskega jezika, spoznal sem ogromno ljudi in se začel ukvarjati s fotografijo. Najprej je bil to zame bolj ali manj hobi. Ko sem potoval, sem vmes še fotografiral. Nato mi je kolega, ki so mu bile moje fotografije všeč, predlagal, naj se udeležim tečaja fotografije. Res sem šel in se na tečaju prvič srečal s fotografijo v pravem pomenu besede. Spoznal sem zdaj že pokojnega Joãa Bittarja, legendo brazilskega fotožurnalizma, krasnega človeka in velikega motivatorja, ter se povsem navdušil nad fotografijo.
Še danes se spomnim trenutka, ko sem se vračal v stanovanje v Sao Paulu, kjer sem takrat živel, in si na poti kupil svinčnik. Zagledal sem se vanj, dovolj dolgo, da sem pozabil na ulice Sao Paola, in napol zasanjanega me je prešinila misel, da nekateri ljudje celo živijo od fotografije in da bi morda lahko tudi jaz poskusil. Tako se je začelo in to počnem še danes.
Moja profesionalna pot se je začela tako, da sem se kljub zelo osnovnemu znanju portugalščine vpisal na podiplomski študij fotografije v Sao Paolu in se na praksi pri znamenitem brazilskem časopisu Folha de Sao Paolo izoblikoval kot fotograf.
"Sao Paolo je ogromno mesto in zaradi vseh priseljencev je kot talilni lonec. Res je, da je tam ogromno konkurence, da je ogromno fotografov, a po drugi strani je tudi ogromno priložnosti."
Kako ste v vsej konkurenci, ki predvidevam, da vlada v skoraj 12-milijonskem velemestu Sao Paolo, našli svoje mesto? Na koliko vrat ste morali potrkati, preden vam je uspelo ustvariti ime v svetu fotografije?
Sao Paolo je ogromno mesto in zaradi vseh priseljencev je kot talilni lonec. Res je, da je tam ogromno konkurence, da je ogromno fotografov, a po drugi strani je tudi ogromno priložnosti. Dela je neskončno. In ko je nekdo zadovoljen s tvojim delom, te priporoči drugim, dober glas se širi in priložnosti prihajajo.
Moja fotografska kariera se je začela povsem po naključju, medtem ko sem po različnih podjetjih zaposlene učil angleškega jezika. To je bila edina dejavnost, s katero sem lahko začel na hitro služiti denar. Med mojimi učenkami je bila tudi Claudia Collucci, znana novinarka iz časopisa Folha de Sao Paolo.
V pogovorih je izvedela, da študiram fotografijo in mi predlagala, naj prinesem svoj portfolijo, ki ga je pokazala takratnemu uredniku fotografije Toniju Piresu. Moje fotografije so mu bile všeč in povabil me je na prakso. To je bilo takrat izjemno darilo, saj je le peščica izmed tisočerih fotografov dobila to priložnost. V sklopu prakse, kjer sem delal brezplačno, sem imel priložnost na terenu spremljati legendarne brazilske fotoreporterje. Lahko sem jih opazoval pri delu in vprašal, karkoli me je zanimalo. Pri tem sem se ogromno naučil. Od upravljanja s kamero, pristopa, vsega. Po tej praksi so mi začeli počasi dajati naloge.
"V sklopu prakse, kjer sem delal brezplačno, sem imel priložnost na terenu spremljati legendarne brazilske fotoreporterje. Lahko sem jih opazoval pri delu in vprašal, karkoli me je zanimalo. Pri tem sem se ogromno naučil."
Ko mi je po koncu študija potekla študentska viza, sem se vrnil v Slovenijo in kot novopečeni fotograf začel delati za Siol.net. Vmes sem se povezal še s fotografom Arnetom Hodaličem, ki ga izjemno cenim in ga štejem za svojega mentorja, ter naredil svojo prvo veliko reportažo za National Geographic (najprej o lipicancih, kasneje še o kranjski čebeli), ki je bila zelo pomembna referenca za nadaljevanje moje kariere.
Tako sem na primer v Braziliji obiskal uredništvo revije brazilskega National Geographica ter jim pokazal svoji reportaži o kranjski čebeli in lipicancu, ki sem ju ustvaril za slovensko izdajo revije. Moje delo jim je bilo všeč in predlagali so, naj najdem temo, ki bi bila zanimiva tudi za brazilski trg. Predlagal sem, da bi pripravil reportažo o kranjskih čebelah, ki so jih pred mnogimi leti izvozili v Južno Ameriko. V uredništvu so bili nad idejo navdušeni, vnaprej so mi plačali vse stroške, dobil sem celo pomočnike. Za reportažo sem sam opravil intervjuje, napisal besedilo in posnel fotografije. Lahko rečem, da je bilo to sanjsko delo in najbolj obsežno delo, ki sem se ga lotil tako celovito, kot bi pisal diplomsko nalogo. Spomnim se, da so mi ob izidu revije znanstveniki iz brazilske čebelarske zveze poslali zahvalno pismo za izjemen prispevek k brazilskemu čebelarstvu.
"Iz prvega obdobja življenja v Braziliji imam sina, in ko sem živel v Sloveniji, sem hitro ugotovil, da očetovstvo na daljavo ne deluje. Želel sem si prevzeti očetovsko odgovornost in biti del življenja svojega otroka. Zato sem se odločil, da se preselim v Brazilijo."
Po nekaj letih življenja in dela v Sloveniji ste se za dlje časa preselili v Brazilijo. Kaj vas je vleklo nazaj?
Predvsem moj sin. Iz prvega obdobja življenja v Braziliji imam sina, in ko sem živel v Sloveniji, sem hitro ugotovil, da očetovstvo na daljavo ne deluje. Želel sem si prevzeti očetovsko odgovornost in biti del življenja svojega otroka. Zato sem se odločil, da se preselim v Brazilijo.
Pomemben del asimilacije v novo okolje je tudi znanje jezika. Kako ste se lotili učenja portugalščine? Tudi podiplomski študij, ki ste ga obiskovali, je potekal v portugalskem jeziku. Kako ste strli ta jezikovni oreh?
Jezika sem se učil sam. Kupil sem si učbenik za začetno stopnjo in ga naštudiral. Glede na to, da v Braziliji nihče ne govori angleško, mi drugega niti ni preostalo. In če nisem želel stradati, sem v trgovini ali pekarni oziroma kjerkoli sem že bil preprosto moral spregovoriti v portugalščini. Pri preseganju jezikovne blokade mi je veliko pomagalo moje osnovno znanje španskega jezika, ki sem ga pridobil na tečaju španščine v Sloveniji, vsaj toliko, da sem dojel zakonitosti gramatike. Kmalu sem ugotovil, da sta si jezika dokaj podobna.
"Portugalskega jezika sem se učil sam. Kupil sem si učbenik za začetno stopnjo in ga naštudiral."
So vas Brazilci sprejeli za svojega? Ste se lahko asimilirali, ustvarili svojo mrežo ali ste vedno čutili, da ste tujec?
S tem nisem imel nobenih težav. Ljudje so me zelo hitro sprejeli in mi pomagali. Brazilci imajo tujce zelo radi. Lahko bi celo rekel, da jih občudujejo ali nekako poveličujejo. Že v osnovi so zelo prijateljski, kot tujec pa si zanje še bolj zanimiv.
So vas znali umestiti na zemljevid, ko ste omenili, da prihajate iz Slovenije?
Ponavadi sem moral razložiti, da prihajam iz nove države, ki je bila prej del Jugoslavije. To večina pozna iz šole. Ljudje Slovenijo poznajo tudi zaradi znanih osebnosti. V intelektualnih krogih so poznali Slavoja Žižka, dandanes pa mnogi poznajo Luko Dončića.
Predvidevam, da ste vedno, kadar ste pokazali fotografijo vašega domačega kraja Bleda, dosegli "vau" učinek pri sogovorniku?
Da, vedno. Običajno so me spraševali, kaj počnem v tako divjem mestu, kot je Sao Paolo, ko pa prihajam s sanjskega Bleda. Nekoč sem nekomu rekel, da bil bil Bled moje sanje, če ne bi bil moja realnost. Namreč, vse tisto, kar si v Sao Paolu, torej v mestu, kjer so stalni spremljevalci kaos in nevarnost, umazanija in hrup, sivina in beton, lahko samo želiš, to na Bledu, ki mu je popolno nasprotje, dobiš.
Na Bledu lahko gledam sončni vzhod na Osojnici, se poleti zjutraj skopam v jezeru in naredim okoli krog s kolesom ter sem ob 8. uri doma za računalnikom, zbujen in poln energije. Prebivalcem Sao Paola se to sliši kot znanstvena fantastika. Po življenju v tem velemestu Bled dojemam drugače.
"Potem pa se je s pandemijo vse spremenilo. Ko se je življenje ustavilo in se je vse zaprlo, je usahnil tudi posel za fotografe."
V kakšnem smislu?
Včasih sem se distanciral od vsega, kar počnejo turisti na Bledu. To pomeni, da se nikoli ne bi odpravil na razgledno točko, kamor hodijo turisti, veslal na Blejski otok in podobno. No, danes počnem vse to. Spoznal sem, da so mi vse te stvari v prid. Idealno je, da sem domačin in se lahko umaknem v skrit kotiček, stran od turistične gneče, če si tega želim. Po drugi strani pa uživam vso turistično infrastrukturo Bleda – čolne, supe, vlakec, kopališča, koncerte, kremne rezine …
Kdaj in kako je zorela odločitev, da se spet preselite na Bled?
Odločitev je zorela zelo dolgo, prelomnico pa je predstavljala pandemija covid-19. Že prej sem ugotavljal, da je Sao Paolo kot mesto precej naporno in neudobno. Za lažjo predstavo, tam so vse hiše in bloki zaradi varnosti ograjeni, ogromno je prometa, hrupa in revščine, a ker sem imel tam sina, o drugi možnosti dolgo sploh nisem razmišljal. Preprosto sem takrat verjel v to, da je moje življenje v Braziliji.
Potem pa se je s pandemijo vse to spremenilo. Ko se je življenje ustavilo in se je vse zaprlo, je usahnil tudi posel za fotografe. Kar naenkrat sem ostal brez prihodka, računi so seveda še vedno prihajali. Kmalu sem ugotovil, da je stanje brezizhodno in da me bo to, da sem neprestano zaprt v stanovanju, slej ko prej načelo.
"Leto dni sem živel predvsem na izmenjavi, to pomeni, da denarja nisem ne služil ne porabljal, ampak sem pomagal pri opravilih, fotografiral za uslugo in tako dalje. Edino za obisk trgovine sem potreboval kak stotak ali dva evrov, česar sem na srečo imel nekaj na voljo ..."
Tako sem se najprej preselil v skupnost na farmi, približno dve uri vožnje iz Sao Paola, nato pa v nacionalni park Chapada Diamantina v zvezni državi Bahia. Tja sem šel obiskat svoje tedanje dekle in nato tam kar ostal. Čeprav sem imel s seboj samo majhno torbo za en teden, sem ostal eno leto.
Bilo je podobno odmaknjeno, kot če bi živel v gozdu na Pokljuki, le da v tropski različici. Predstavljajte si dolino s približno tri tisoč ljudmi, kjer so zbrane različne skupnosti od vsepovsod, od hipijev, "rastafarjancev", zdravilcev in šamanov, cirkusantov iz vse Južne Amerike, in še bi lahko našteval. Tam smo živeli tako, kot da korona ne obstaja, ker jo v izolirani dolini dejansko ni bilo.
Leto dni sem živel predvsem na izmenjavi, to pomeni, da denarja nisem ne služil ne porabljal, ampak sem pomagal pri opravilih, fotografiral za uslugo in tako dalje. Edino za obisk trgovine sem potreboval kak stotak ali dva evrov, česar sem na srečo imel nekaj na voljo .... Skratka, živel sem življenje, ki mi je bilo pisano na kožo in višek pandemije je bil zame čudovito obdobje. Bival sem sredi gozda, hodil v hribe, se kopal v rekah, se učil kitare, fotografiral stvari, ki so me zanimale … Delal sem res samo tisto, kar mi je ustrezalo.
"Spomnim se, da mi je nekdo rekel, češ da sem zdaj v Sloveniji in da svojega brazilskega življenja ne morem prinesti sem. No, jaz sem bil odločen, da storim natanko to, sicer vse skupaj nima nobenega smisla. Mislim, da je bila to zame prelomna točka."
Tam mi je postalo jasno, da sem preveč navezan na naravo in da mi življenje v velikem mestu ne ustreza, da sem dosegel limit in se moram preseliti. Najprej sem razmišljal o tem, da bi ostal v Bahiji, a po tehtnem razmisleku je pretehtala odločitev, da se preselim na Bled, v svoj domači kraj, kjer zdaj živim v družinski hiši, v kateri sem odraščal. Ukvarjati sem se začel s turističnim oddajanjem in v kombinaciji s fotografijo je bila to zadostna osnova, da sem naredil ta korak.
Spomnim se, da mi je takrat nekdo rekel, češ da sem zdaj v Sloveniji in da svojega brazilskega življenja ne morem prinesti sem. No, jaz sem bil odločen, da storim natanko to, sicer vse skupaj nima nobenega smisla. Mislim, da je bila to zame prelomna točka, v smislu, da sem utrdil svoj namen, da pridem na Bled z vsemi navadami, rutinami in načinom življenja, in ne da se samo vrnem v to, kar sem bil in kar je bilo.
Kaj je najbolj tipično brazilsko, kar ste prinesli na Bled?
Zagotovo je ena od teh stvari viseča mreža. Prvič zato, ker je to ena najudobnejših stvari, je kot maternica, v kateri se zazibaš, drugič zato, ker gre za čudovit kos pohištva, tretjič pa zato, ker ima simbolen pomen, saj nakazuje na kontinuiteto v mojem življenju. Ves čas bivanja v Južni Ameriki sem namreč živel z visečo mrežo, zato je bilo zame zelo pomembno, da jo prinesem v Slovenijo. Nekje sem nekoč prebral, da je največja težava pri iskanju doma diskontinuiteta.
"Viseča mreža je ena najudobnejših stvari, je kot maternica, v kateri se zazibaš."
Vas je ob vrnitvi na Bled skrbelo, kako bo s kariernimi priložnostmi?
Niti ne, predvsem zato, ker sem si zadal, da sem bom ukvarjal predvsem s turizmom. Lani sem se tako namenoma odločil za nekaj kreativnega odmora in fotografijo postavil na stran … Želel sem raziskati, kako bi se obneslo, če bi se ukvarjal zgolj s turizmom. Ko sem videl, da stvari dobro tečejo, da lahko z oddajanjem stanovanj zaslužim dovolj za preprosto življenje in pokritje stroškov, ter da lahko preživim tudi brez fotografije, sem bil pomirjen in sem se lažje odločil za selitev. V preteklosti se je namreč velikokrat dogajalo, da sem moral kakšno fotografsko delo sprejeti zgolj zato, da sem lahko plačal račune.
Zdaj se počasi spet vračam k fotografiji. Trenutno mi precej bolj ustreza to, da je moj primarni vir dohodka nekaj drugega kot fotografija in da lahko fotografiram tisto, kar me veseli. Tako nekako vzdržujem draž, ki jo čutim ob ustvarjanju fotografij. Premor mi je zelo koristil.
Preberite še:
