Prek meja
Sreda, 24. 7. 2024, 4.00
3 mesece, 4 tedne
Prek meja (9.): Jennifer Eucharia Buckley
Jennifer Eucharia Buckley, 17-letna Slovenka, ki zelo dobro ve, kaj hoče
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,18
V rubriki Prek meja gostimo obetavno slovensko športno plezalko Jennifer Eucharia Buckley, hči Slovenke in Irca. Jennifer živi v Švici, tam obiskuje gimnazijo v italijanskem jeziku, a je predvsem Slovenka.
17-letna Jennifer Eucharia Buckley spada med najobetavnejše športne plezalke na svetu. Lani je na mladinskem svetovnem prvenstvu v Seulu v Južni Koreji osvojila srebrno kolajno na balvanih, konec junija pa je v Innsbrucku uspeh nadgradila z drugim mestom na balvanih na svoji prvi članski tekmi in ob poslušanju Zdravljice stala na odru s svojo mentorico in vzornico Janjo Garnbret. Kdo je Jenny, ki enako tekoče govori slovensko, angleško in italijansko, zakaj živi v Švici in tekmuje za Slovenijo? Ker je seveda Slovenka!
Prihajate iz Slovenije, oče je z Irske, živite pa v italijanskem delu Švice. Kje se počutite najbolj domače?
Uf, kaj pa vem, mislim, da sem po duši precej mednarodna, da se znajdem povsod, mi je pa mogoče na Irskem zelo domače, pa seveda tudi v Sloveniji.
Kaj pa v plezanju, v kateri disciplini se počutite bolj domače?
Težko bi se odločila, mislim, da kar v obeh, enako uživam v balvanskem in težavnostnem plezanju. Mislim, da se ena z drugo zelo lepo dopolnjujeta.
Že na svoji prvi članski tekmi je skočila na zmagovalni oder in osvojila srebro na balvanih.
Vrniva se na tekmo v Innsbruck konec junija, kjer ste prvič nastopili na članski tekmi in kar takoj skočili na zmagovalni oder, na drugo stopničko, tik ob kraljico plezanja, vašo mentorico in vzornico Janjo Garnbret. Je bilo povabilo v člansko reprezentanco pri teh rosno mladih letih za vas presenečenje?
Že na začetku leta smo imeli nekaj izbirnih treningov in sem predvidevala, da plezam na ravni, ki mi lahko prinese povabilo na tekmo, seveda pa nisem vedela, kam sodim na članski tekmi svetovnega pokala.
Je stopnja nervoze tudi nekaj povsem drugega kot na mladinskih temah?
Bolj je odvisno od tega, kako na to gledaš sam. Zdi se mi, da sem bila v preteklosti večkrat precej bolj nervozna na mladinski tekmi kot pa zdaj na članski. Mislim, da izkušnje prinesejo ogromno. Seveda ne trdim, da sem zdaj najbolj izkušen človek na svetu, ampak nekaj tekem je vseeno že za mano in lahko rečem, da se s stresom precej bolje spopadam kot prej. Mislim, da znam nervozo zdaj bolje nadzorovati kot prej oziroma jo skušam izkoristiti kot pozitivno, kot adrenalin.
Na plezalnih tekmah v Innsbrucku vedno vlada izjemno vzdušje.
Ste se presenetili z drugim mestom ali ste bili samozavestni glede tega, kaj lahko dosežete med članicami?
Težko rečem, vem pa, da če bi mi pred tekmo kdo rekel, da bom na koncu osvojila drugo mesto, mu tega seveda ne bi verjela. Pristop do tekme se ni razlikoval od drugih. Prideš in skušaš odplezati najbolje, kar znaš. Rezultat je posledica plezanja in če odplezaš najbolje, kar lahko, moraš sprejeti rezultat, kakršenkoli že je.
Kako se je sploh začela vaša plezalna pot? Menda ste pri devetih letih povsem po naključju naleteli na plezanje.
Da, najprej sem dobrih šest let dokaj resno trenirala gimnastiko in ne spomnim se točno, zakaj je nisem želela več trenirati, enostavno mi ni bilo več všeč. Je pa sestra mojega najboljšega prijatelja trenirala plezanje in potem sem še sama poskusila, in sicer za deveti rojstni dan. Takoj sem vedela, da je to to. Sploh nisem hotela stran od stene, tako noro dobro mi je bilo.
Mislim, da imam zaradi predhodnega treniranja gimnastike dokaj dober nadzor nad telesom, še danes vidim, koliko mi je to koristilo za neko splošno predispozicijo telesa. Po mojem mnenju ti gimnastika da najboljšo podlago za katerikoli drug šport. Pa seveda tudi rutina s treningom, disciplina, tudi to je zelo pomembno.
Ali prihajate iz športne družine? Tudi vaša dva brata sta športnika, oba sta telovadca, Kevin Buckley je tudi v slovenski reprezentanci …
Starša nista profesionalna športnika, imata pa rada šport, oče je treniral ragbi, vendar nikoli na profesionalni ravni. Mislim, da smo bili kot otroci zelo tekmovalni in da smo eden drugega potiskali naprej. Ko vidim brata (Kevin in Michael Buckley, op. a.), kako trenirata in tekmujeta, me to še dodatno motivira.
Pri enajstih letih ste se preselili v Švico. Kako ste takrat sprejeli to novico?
V polfinalu težavnosti v Innsbrucku. Na koncu je Buckleyjeva osvojila 12. mesto. Od finala jo je ločil le en gib.
Otroku je težko razložiti takšno spremembo. Čustva, ki jih ob tem čutiš, so seveda zelo različna, je pa na dolgi rok vsaka taka sprememba, tudi če je težka, za nekaj dobra. Selitev v drugo državo je zagotovo velik korak iz cone udobja. Nikomur ni bilo lahko, tudi staršema ne, a na koncu se je izkazalo, da je bila to dobra odločitev.
Oba starša imata službo v Švici, brata imata odlične pogoje za trening gimnastike, tudi konkurence je ogromno, medtem ko je pri plezanju druga zgodba. Priznam, da sem potrebovala kar dolgo, da sem našla dokaj dobre pogoje za plezanje, pa mi še danes ni lahko.
Večinoma treniram v Italiji, kar pomeni, da se z vlakom vozim iz Lugana v Milano, kar znese približno dve uri vožnje z vlakom . V Milanu treniram okoli dvakrat tedensko. V Milano običajno pridem okoli 17.30, sledijo tri ure treninga, nato pa pot domov. Imam srečo, da mi veliko pomagata tudi starša, sem pa kar samostojna.
Potem to pomeni, da šolske obveznosti opravljate kar na vlaku?
Da, dobesedno, saj drugače ne gre. Včasih se mi šola konča ob 17.00, če imam srečo, pa ob 15.30. Šola v Švici je težka. Vsako leto skoraj pol letnika zaostane. Obiskujem gimnazijo s poudarkom na fiziki in matematiki.
Pouk na šoli, ki jo obiskujete, poteka v italijanskem jeziku. Kako ste se spoprijeli s to jezikovno oviro? Ste že pred vstopom v šolo poznali vsaj osnove italijanskega jezika?
Znala sem reči hvala, to pa je tudi vse. Ne vem, kar nekako splavaš. Vsi bratje in sestre smo se takoj naučili jezika. V bistvu ti drugega niti ne preostane, tam nihče ne govori angleško in ni druge, kot da se naučiš italijansko. Tri leta sem tri ure na teden hodila še k inštruktorju, da mi je pomagal pri pisanju in učenju slovnice, in mislim, da se je izplačalo. Ne morem se ravno pritoževati, da tekoče govorim še tretji jezik (smeh, op. a.). No, učim se tudi nemščine.
Kaj je pogovorni jezik v družini?
Mešano, ko se z brati prepiramo, to počnemo v italijanščini (smeh, op. a.). S staršema se pogovarjam v angleščini, hotela sta, da imamo od mladih nog angleščino za materni jezik. Genialna odločitev. Slovensko sem govorila v šoli in s starima staršema.
Do konca gimnazije imate še dve leti, se potem vračate v Slovenijo?
Da, tak je načrt. Želim si, da bi lahko vsak dan trenirala na Verdu. Tako kot zdaj treniram, se sicer da, ni pa optimalno. Pol leta, pozimi in jeseni, je težko, če treniraš sam in še na slabši steni, to je vse prej kot enostavno. Seveda se moram kdaj pa kdaj prepričati, da grem na trening, ampak na koncu v tem tako uživam, da mi niti na kraj pameti ne pride, da bi trening izpustila.
Kakšno je sicer življenje v Švici? Je res tako pravljično, kot vedno pravijo?
Narava je precej lepa, cene pa so kar navite, tako da velike nakupe opravljamo v Italiji, ki je 15 minut stran. Tudi pogoji za plezanje v skali so kar v redu.
Kaj pa ljudje?
Mislim, da je tako kot povsod po svetu. Da se najti čudovite ljudi, seveda pa naletiš tudi na tečne. Človek je človek, že najdeš prave ljudi.
Švica slovi kot dežela sira in čokolade. Kako je s tem v praksi?
Sira sicer ne maram, ne slovenskega ne švicarskega, za čokolado pa lahko potrdim, da je najboljša na svetu, tako dobre še nisem jedla.
Prihajate iz slovensko-irske družine, tekmujete pa za Slovenijo. Je bilo od nekdaj jasno, da boste tekmovali za Slovenijo?
Da, seveda, počutim se bolj Slovenka in sem bolj Slovenka kot karkoli drugega, o tem nikoli ni bilo nobenega dvoma. Pa tudi sicer imam srečo, da sem Slovenka, ker imamo najbolje organizirano mladinsko reprezentanco in smo kar uspešni, še posebej med evropskimi državami.
Švicarska čokolada je najboljša, na podlagi izkušenj ocenjuje mlada plezalka.
Ste vi navezali stike z njimi?
V bistvu sem nastopila na izbirnih tekmah v Sloveniji, šla sem skozi isti proces kot drugi. Na podlagi tekme za državno prvenstvo si potem izbran za izbirne tekme, tako da sem kar pogosto potovala na relaciji Švica–Slovenija in to počnem še danes.
Že od začetka sem verjela v to, da sem lahko dobra v plezanju, mislim, da ti brez takega razmišljanja tako ali tako ne more uspeti. Ampak uspeh sploh ni bil moj glavni namen, najpomembneje mi je, da v plezanju resnično uživam. Da se na vsakem treningu, na vsaki tekmi izboljšam. Re se trudim postati najboljša različica same sebe v steni.
Kdo vam sestavlja treninge, kdo vas usmerja?
Treninge mi sestavlja trener Roman Krajnik, glede izboljšav na splošno pa gre za skupek različnih dejavnikov, od staršev, prijateljev, okolice, vsakega posameznika, ki te varuje v steni … Trener mi napiše trening, potem pa sva v stiku na daljavo. Trening izpeljem sama v Milanu, pogosto pa sem tudi v Sloveniji, kjer veliko treniram na Verdu. Med letom vsaj enkrat na mesec, med počitnicami pa seveda še pogosteje.
Če trenirate na Verdu, verjetno trenirate z Janjo Garnbret. Se spomnite prvega srečanja z njo?
Zelo dobro. Bilo je na tekmi v Meiringenu v Švici, leta 2016 ali 2018, sama sem takrat nastopala na švicarskem državnem prvenstvu in sem po finalu pristopila do nje in jo prosila za skupno fotografijo. Spomnim se tudi, da se mi je zdelo čisto noro, da lahko plezam na isti steni, kot je prej plezala Janja.
Kaj pri Janji najbolj občudujete?
Veliko stvari! Zelo cenim njen pristop do treninga, mislim, da ima malo ljudi, ki jih poznam, tako željo po tem, da se izboljša na vsakem treningu. Občudujem tudi njeno doslednost na tekmah. Težko je razumeti, kako težko je nekomu, od katerega ljudje stalno pričakujejo tako veliko kot od nje.
Pri njej je vse videti igra, tako kot pri Tadeju Pogačarju in Luki Dončiću, pa čeprav je jasno, da je v ozadju ogromno dela.
Bi rekla, da so ti ljudje z razlogom na vrhu, in so tam dolgo, to pa zato, ker so fizično in psihično toliko boljši od drugih in ker hkrati razumejo, da moraš pri tem, kar počneš, uživati, se igrati. Na silo ne gre, na silo ne moreš doseči rezultata. Mislim, da za vse stvari na svetu velja, da bolj ko si sproščen, lažje uresničiš svoje želje. Tudi oči mi je enkrat rekel, da je pri vsaki stvari tako, da pod ogromnim stresom in premočnih čustvih ne moreš racionalno rešiti problema.
Kako se sami mentalno pripravljate na tekmovanja?
Veliko se pogovarjam s trenerjem, starši … Že od mladih nog veliko, res veliko sprašujem in poskušam razumeti stvari. Mislim, da se iz vsakega pogovora lahko ogromno naučim in se še izboljšam. Enako velja za tekme, z vsake se vrnem za izkušnjo bogatejša. Psihična priprava je izjemno pomembna.
Kje menite, da imate največ prostora za izboljšave?
Povsod. Bolj ko se izboljšam na kateremkoli področju, bolj vidim, koliko se še moram izboljšati. In to mi je v veselje, to je čar plezanja. Je neka neskončna pot, na kateri uživam. Sploh ne vem, kaj imam raje, treninge ali tekme, vse mi je super.
Imate kaj časa in energije še za kaj drugega ali plezanje in šola terjata ves vas čas?
Imam čas za prijatelje, branje knjige, šolo, čeprav je bilo na koncu letošnjega šolskega leta kar težko. Čas se vedno najde, če se za to potrudiš.
Kaj ste si zadali za glavni cilj sezone?
Zame bo najpomembnejše tekmovanje letos mladinsko svetovno prvenstvo na Kitajskem. S trenerjem sva si ta cilj zastavila že v začetku sezone. Bolj splošno in dolgoročno pa je moj cilj predvsem učenje in nabiranje izkušenj. Letos sem imela res ogromno tekem, a nobene ne bi izpustila, saj se zavedam, da so izkušnje neprecenljive.
Preberite še:
