Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
12. 6. 2024,
4.00

Osveženo pred

1 mesec, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,27
Prek meja Prek meja

Natisni članek

Sreda, 12. 6. 2024, 4.00

1 mesec, 1 teden

Prek meja (6.)

Maj Dušanić - s košarkarsko žogo od Mojstrane prek San Francisca do Havajev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,27
Maj Dušanič | V rubriki Prek meja gostimo 23-letnega Maja Dušanića iz Mojstrane, ki študira in trenira košarko na Havajih. Pred kratkim je diplomiral, zdaj ga čaka še magisterij. | Foto osebni arhiv Maja Dušaniča

V rubriki Prek meja gostimo 23-letnega Maja Dušanića iz Mojstrane, ki študira in trenira košarko na Havajih. Pred kratkim je diplomiral, zdaj ga čaka še magisterij.

Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča

V rubriki Prek meja gostimo 23-letnega košarkarja Maja Dušanića iz Mojstrane, ki je že kot otrok sanjal o tem, da bi študiral in se športno udejstvoval v ZDA. Željo je začel uresničevati leta 2019, ko se je preselil v Arizono in tam dokončal zadnji letnik srednje šole. Zadnji dve leti živi na Havajih, v raju sredi Tihega oceana, kjer je pred kratkim diplomiral in ga zdaj čaka magisterij, ter igra košarko v ameriški univerzitetni ligi NCAA. Kaj v tujini najbolj pogreša, kako se je kot najstnik soočil z življenjem na tujem in kaj Luka Dončić pomeni v ZDA?

V rubriki Prek meja, kjer predstavljamo zgodbe Slovencev v tujini in tujcev v Sloveniji, smo se tokrat odpravili na Havaje, k 23-letnemu košarkarju Maju Dušaniću. Visokorasli Gorenjec (202 cm) pravi, da poleg družine in prijateljev čez lužo najbolj pogreša domačo hrano, naravo in čist zrak, a tudi življenja v Združenih državah Amerike, ki so njegov drugi dom od leta 2019, se je že dodobra navadil. V svet je odšel kot najstnik, z 18 leti. Z velikimi košarkarskimi sanjami. Najprej se je za leto dni ustavil v Arizoni, kjer je končal srednjo šolo, nato pa ga je pot vodila v San Francisco in pred dvema letoma še na Havaje. Vse tri destinacije so povezane s košarko, saj je na vseh treh nabiral košarkarske izkušnje.

Maj Dušanić je bil pomemben član slovenske košarkarske reprezentance, ki je leta 2019 na Eurobasketu do 18 let osvojila bronasto odličje.  | Foto: Vid Ponikvar Maj Dušanić je bil pomemben član slovenske košarkarske reprezentance, ki je leta 2019 na Eurobasketu do 18 let osvojila bronasto odličje. Foto: Vid Ponikvar Prve korake v športu, zaradi katerega je Slovenija dobro znana tudi Američanom, je Maj naredil na Jesenicah, pozneje je igral še za Parklje iz Ljubljane, in z njimi leta 2019 osvojil naslov državnih mladinskih prvakov, in nato Slovan ter bil leta 2019 na Eurobasketu do 18 let del slovenske reprezentance, ki je osvojila bronasto medaljo. Na tekmi za tretje mesto proti Grčiji je dosegel 18 točk in 12 skokov ter bil eden zaslužnejših za reprezentančni uspeh. Prav to prvenstvo mu je odprlo vrata v San Francisco, kjer je študiral in igral košarko v koronskih letih 2020 in 2021, a v ekipi San Francisco Dons, ki je dvakrat osvojila naslov prvaka v ligi NCAA, ni dobil prave priložnosti, niti ni bil v pravi formi, saj zaradi covid-19 v Sloveniji tri mesece ni mogel trenirati. Novo priložnost je zato iskal in našel na Havajih. Tam živi od leta 2022, študira na univerzi Hawaii Pacific in igra košarko v košarkarski ekipi Hawaii Pacific Sharks, ki sicer sodi v nižjo ligo (v drugo divizijo lige NCAA) kot ekipa v San Franciscu, a je tam eden od nosilcev igre in zelo zadovoljen s svojim položajem ter napredkom. Z Majem smo se pogovarjali med njegovim obiskom Slovenije.

Maj Dušanič | Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča

Maj, že pet let živite v ZDA, ste zdaj, ko ste na obisku v Sloveniji, ugotovili, da karkoli pogrešate? Poleg družine in prijateljev, seveda.

Zagotovo pogrešam hrano, pravo domačo hrano. Na Havajih je hrana večinoma samo azijska ali morska, kar mi je sicer všeč, ni pa to hrana, ki sem je vajen iz otroštva. Na Havajih je vse bolj umetno. Pogrešam tudi naravo, gore, čist zrak. To se takoj opazi, ko prideš v Slovenijo. Tudi dekle, ki je prišlo z menoj v Slovenijo, je najprej opazilo, kako svež zrak imamo, pravi, da ima občutek, da se pri nas čisto drugače diha.

Zadnji dve leti živite na Havajih. Kakšno je življenje tam? Stereotipno razmišljanje je, da vsi uživajo na plaži, igrajo odbojko in se sončijo. Verjetno daleč od resnice?

Imam to srečo, da študiram in igram košarko, tako da lahko prosti čas res preživim na plaži ali pa se s prijatelji odpravimo na kakšen hrib ali počnemo karkoli drugega v naravi. Priložnosti je res veliko. In kar zadeva plaže, so na Havajih morda res najlepše na svetu, je pa življenje tukaj izjemno drago. Havaji so tretja najdražja država v ZDA, takoj za Kalifornijo in New Yorkom. Vse je zelo drago, hrana je najdražja, bivanje prav tako, številni težko preživijo. Mnogi so se morali z otoka preseliti na celino, ker je tukaj enostavno predrago. Ni tako sanjsko, kot se zdi. Ravno na Havajih je razlika med plačo in stroški življenja največja v vsej Ameriki.

Maj Dušanič | Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča

Vam štipendija pokrije stroške?

Da, k sreči da.

Kako se je sploh začela vaša pot v ZDA? Čez lužo ste odšli že leta 2019, stari komaj 18 let.

Že odkar smo bili z družino na izletu v ZDA, sem sanjal o tem, da bi tam živel in študiral. Čisto sem bil fasciniran. In ko se je vse okoli košarke začelo malo resneje in sem bil uspešen, sem ugotovil, da obstaja možnost, da pridobim športno štipendijo za študij v ZDA. Leto dni starejši kolega je šel za eno ali dve leti že na srednjo šolo v ZDA in mi je rekel, da bi bilo zame precej bolje, da tudi sam uberem podobno pot, da bi me skavti opazili, češ da bi bil tam precej bolj izpostavljen in viden kot v Sloveniji. 

Posredoval mi je tudi stike neke agencije v Beogradu, vse to se je dogajalo v tretjem letniku srednje šole, ki je potem vse moje podatke in vrhunce z mojih tekem poslala različnim srednjim šolam v ZDA. Od tam sem potem dobil nekaj ponudb, na koncu pa sem se odločil za Arizono in zasebno srednjo šolo Dream City Christian High School, kjer sem obiskoval zadnji letnik in igral za ekipo Dream City Christian.

Fotogalerija
1
 / 11

Od tam me je pot za dve leti vodila v San Francisco, kjer sem obiskoval Univerzo San Francisco in igral za ekipo San Francisco Dons, zadnji dve leti pa živim na Havajih. Pred kratkim sem doštudiral, opravil sem tako imenovani Bachelor’s Degree iz financ in ekonomije, zdaj me čakata še dve leti študija, tako imenovani Master’s Degree.

Kako ste se kot najstnik znašli na drugi strani Atlantika?

Ko sem odšel v ZDA, sem ravno dopolnil 18 let, tako da sem bil precej mlad, ampak je kar nekako šlo. Na začetku je bilo seveda težko. Nikogar nisem poznal, vsega sem se moral navaditi na novo. Na drugo kulturo, drugo okolje, šestpasovne avtoceste, drugačno hrano, velikost mest, vsak dan je bilo 45 stopinj Celzija, vse je bilo zame novo.

Veliko mi je verjetno pomagalo to, da sem že prej tri leta živel v dijaškem domu v Ljubljani, tako da sem se malo že navadil na življenje stran od družine. Seveda se to ne more primerjati z življenjem v tujini, ampak vseeno mi je pomagalo.

Vse skupaj mi je veliko olajšalo tudi to, da sem v ZDA prišel zaradi košarke, kar pomeni, da sem imel svojo ekipo in trenerja, s tem pa seveda tudi skupnost, ki sem ji pripadal. Vsi so skrbeli za to, da sem se takoj počutil vključenega. Tudi v šoli so mi vsi zelo pomagali in bili prijazni do mene. Poskrbeli so tudi za moj urnik, kjer je bilo vse prilagojeno košarki. Prvih nekaj tednov je bilo težko, nisem pa nikoli imel tako močnega domotožja, da bi rekel, nočem tega, hočem samo domov. Bilo mi je super, le nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil na ameriški sistem in njihovo hrano.

Med pogovorom občasno uporabite kakšno angleško besedo, ki je slišati, kot bi jo govoril naravni govorec. Predvidevam, da niste nikoli imeli težav z angleščino.

Ne, že v osnovni šoli nisem z angleščino imel nobenih težav. Seveda sem imel naglas in še zdaj ga verjetno imam, ampak ga ne opazi vsak. Sicer večino časa govorim angleško, slovensko se pogovarjam samo enkrat na teden, ko se slišim z družino in prijatelji, sicer pa ves čas govorim v angleščini.

Maj Dušanič | Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča

Ali so vaši sošolci v srednji šoli že kdaj slišali za Slovenijo?

Ne, nihče. No, na kolidžu je vendarle nekoliko drugače, tudi zadnjih nekaj let je zaradi Luke Dončića Slovenija v ZDA bolj poznana. Luko itak vsi poznajo, in kadar povem, da prihajam iz Slovenije, se vedno vsi spomnijo na Dončića. V ZDA je res superzvezda, vsi ga poznajo.

Predvidevam, da spremljate končnico lige NBA. Verjetno v časovno prijaznejših terminih kot mi v Sloveniji?

V bistvu je tako, da je med Havaji in Dallasom pet ur časovne razlike, tako da so tekme kdaj na sporedu tudi že dopoldne, najkasneje ob 13., 14. ali 15. uri. Ampak ja, da se normalno gledati, ne tako kot v Sloveniji, ko so tekme na sporedu sredi noči.

Verjamete, da bo šel Dallas tokrat do konca, da bo Dončić prejel tako želeni šampionski prstan? (Pogovor je potekal pred začetkom finala lige NBA, op. a.)

Boston Celtisc so zelo dobra ekipa, ampak če je Dallas uspel priti do finala … Iskreno si nisem mislil, da jim bo to uspelo, ampak zdaj mislim, da če jim je uspelo priti do finala, po mojem mnenju lahko tudi zmagajo in osvojijo prstan. Res upam, da jim uspe, Luki bi ga zelo privoščil.

Ameriški športniki so znani po izjemno zmagovalni miselnosti. Praviloma so najboljši prav na največjih tekmovanjih. Ste tudi vi to opazili, je to del izobraževalnega sistema, se bolj krepi samozavest, bolj verjamejo vase?

Na splošno opažam, da v ZDA vlada velika tekmovalnost, tako imenovani hustle culture, še posebej v športu. Vsi hočejo nekaj več. Če želiš dobiti športno štipendijo, da si pokriješ stroške študija, moraš pač pokazati nekaj več. V ZDA veliko otrok nima dostopa do dobre izobrazbe, ker si starši tega stroška enostavno ne morejo privoščiti ali pa si študentje sami ne morejo privoščiti študentskega dolga, da bi si lahko plačali študij. Tako je pogosto edina možnost pridobitev akademske ali športne štipendije in zato vlada izjemno tekmovalno okolje. Vsak hoče biti najboljši v tem, kar počne.

V ZDA ste odšli zaradi košarkarske kariere. Kako ste zadovoljni s svojim razvojem in kakšno vlogo je pri tem igrala bronasta medalja z evropskega prvenstva za mlade do 18 let leta 2019?

Tretje mesto na Eurobasketu je zagotovo najlepši spomin v moji košarkarski karieri, poleg uvrstitve z ekipo San Francisca na turnir NCAA. No, seveda, še prej mi je ogromno pomenilo, ko smo s Parklji osvojili državno prvenstvo med mladinci.

Ampak da se vrnem k Eurosbasketu za U18. Med prvenstvom nas je spremljalo ogromno trenerjev z ameriških kolidžev. Po Euru sem se največ pogovarjal in dogovarjal s Stanfordom, njihov trener je bil takrat na prvenstvu in me je opazil, ampak potem se iz tega ni izcimilo nič. No, sem se pa takrat dogovoril s trenerjem San Francisca, ki si je zelo želel, da se pridružim ekipi. Skratka, Euro mi je zelo pomagal in me nekako izpostavil.

Fiba EP U18: Slovenija - Grčija za bron | Foto: Vid Ponikvar Foto: Vid Ponikvar

Fiba EP U18: Slovenija - Grčija za bron | Foto: Vid Ponikvar Foto: Vid Ponikvar

Po Eurobasketu sem se najprej odpravil v Arizono, kjer sem končal srednjo šolo in imel zelo dobro igralno izkušnjo, zelo veliko sem igral. Zapletlo se je po koncu srednje šole, ko se je začela korona. Vrnil sem se domov, kjer sem bil tri mesece zaprt v hišo. Kadarkoli sem odšel na igrišče trenirat, je prišla policija, češ naj se vrnem domov. Na koncu je bilo tako, da tri mesece nisem treniral, nisem se dotaknil žoge, kar se je seveda kazalo tudi v moji pripravljenosti. Ko sem v začetku julija 2020 odpotoval v San Francisco, sem bil v slabi formi in nisem pokazal tistega, kar sem želel. In v podobnem stilu kot se je vse skupaj slabo začelo, se je tako tudi nadaljevalo.

Dve leti, ki sem jih preživel v San Franciscu, skoraj nisem igral, niti nisem imel priložnosti za dokazovanje, za nameček je še trener, ki me je želel v klubu, po enem letu klub zapustil. Skratka, poglavje v San Franciscu je bilo zame  odlična izkušnja, a košarkarsko tam nisem dobil prave priložnosti in nisem napredoval, smo se pa s soigralci dobro razumeli, tudi življenje tam je bilo čudovito in ga še danes kdaj pogrešam.

Maj Dušanič | Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča Foto: osebni arhiv Maja Dušaniča

Po dveh letih sem se tako odločil, da poiščem nekaj novega, in tako sem se leta 2022 preselil na Havaje. Vpisal sem se na univerzo Hawaii Pacific, kjer igram za ekipo Hawaii Pacific Sharks, ki je sicer v drugi diviziji lige NCAA, ampak tukaj imam res dobro minutažo in pomembno vlogo v ekipi. Prvo leto sem igral v povprečju 25 minut na tekmo (ki v ligi NCAA traja 2x20 minut), letos pa že po 32 minut na tekmo. Izbran sem bil v tretjo ekipo konference, lani smo bili s klubom deveti, letos tretji, bil sem eden od treh vodilnih v ekipi. Skratka, za mano je odlična sezona in komaj čakam, da vidim, kaj bosta prinesli prihodnji dve leti. In potem je to to.

Potem je to to? Že razmišljate o tem, kaj bo po tem, boste ostali v ZDA, razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?

Malo že razmišljam o tem. Če bi dobil dobro priložnost za igranje v Evropi, bi se morda vrnil, lahko pa se tudi zgodi, da ostanem v ZDA, si poiščem službo ali začnem svoj posel.

Maj Dušanič leta 2018 o usklajevanju šole in športa:

Preberite še:

Mike Orešar
Trendi Slovensko-kanadski glasbenik Mike Orešar: Če bi šel živet nazaj v Kanado s slovensko penzijo, sem lahko samo klošar
Tadej Venta prek meja
Sportal Slovenec na Islandiji: To je s Slovenijo neprimerljivo
Sandro Bloudek
Sportal Slovenec, ki uživa v bogati državi: Saj tu sploh ni kriminala!
Sheridan Stevens
Sportal Američanka v Sloveniji: Ob prvem obisku Bohinja se mi je zdelo, da gledam umetniško sliko #video
Anja Širovnik
Trendi Kako se je Anja Širovnik znašla na Kanarskih otokih
Ne spreglejte