Slovenec na Islandiji: To je s Slovenijo neprimerljivo

V tokratni rubriki Prek meja smo skočili na Islandijo, kjer že nekaj let z družino živi Dolenjec, 38-letni Tadej Venta. Tega je prvotno na sever Evrope odpeljal nogomet, tja pa se je vrnil tudi po končani karieri, saj sta mu ustrezala tako tamkajšnja mislenost kot življenje, ki ga ponuja otoška država v severnem Atlantskem oceanu med Grenlandijo in Britanskim otočjem. Dolenjec trenutno opravlja štiri službe – dela v lokalnem bazenu Asvallalaug, ob tem je košarkarski in nogometni sodnik, hkrati pa je v raju turizma, ki ga predstavlja Islandija, zaplaval tudi v te vode. 

Tadej Venta se je leta 2008 zaljubil v Islandijo. Foto: Osebni arhiv Tadej, kdaj in kje se je zgodila usodna ljubezen z Islandijo?

Prvič sem se na Islandiji znašel leta 2008. Islandija mi je bila takoj všeč z več vidikov, res mi ustrezata njihov način življenja, mentaliteta. Tudi kar zadeva družinsko življenje, perspektivo. Vmes sem bil tudi v Londonu, a je Islandija res tista dežela, ki mi ustreza.

Pred prihodom na Islandijo sem v Sloveniji igral nogomet, kjer sem bil v stiku s trenerjem, ki je poznal klub na Islandiji, ki je iskal okrepitve, tako da sem se po spletu okoliščin preselil sem. Tu je nogomet šport številka ena. Takrat sem omahoval med študijem na Irskem in na drugi strani Islandijo ter delom in izkušnjami, ki ti jih na ta način da tujina. Potem sem se odločil za Islandijo, ki me je vedno vabila k sebi, ki me je vedno pritegnila tako z naravo kot kulturo življenja. Hkrati so se mi odprle priložnosti, ki jih nekateri domačini in tujci ne vidijo, tako s poslovnega vidika kot povsem življenjskega.

Tudi sicer je šport pomemben del življenja Islandcev. Klubi so kot društva in znotraj tega imajo tudi celotno infrastrukturo. Imajo svoje dvorane, stadione, potem pa rokometni, košarkarski, nogometni klubi nastopajo pod istim grbom. Še vsak, ki me je obiskal, je bil neverjetno presenečen nad športno infrastrukturo, da je na tako majhnem območju toliko velikih dvoran, stadionov … Samo v okolici Reykjavika je tako približno deset dvoran. Ogromno vlagajo v šport in to je tudi del njihove kulture.

Omenili ste nogomet – ste lahko malce bolj natančni, kje ste si služili kruh?

To je bilo na vzhodu v Höfnu, najprej sem igral za klub Sindri, ko sem se kasneje vrnil, sem bil prvi tujec v klubu Throttur Vogum blizu Reykjavika. Potem sem se s postanki vračal domov, leta 2022 pa smo se z družino začasno ali pa morda za vedno preselili v tujino. Nikoli teh stvari ne rečem s stoodstotnim prepričanjem, ker te življenje vedno lahko preseneti.

Po koncu nogometne kariere je zdaj njegova glavna zaposlitev delo v lokalnem bazenu Asvallalaug. Foto: Osebni arhiv

Po koncu nogometne kariere je moja glavna zaposlitev delo v lokalnem bazenu Asvallalaug, ker kultura Islandcev močno sovpada z obiskovanjem bazenov. Vsakodnevno obiskujejo lokalne bazene po službi, se sproščajo v toplotnih vrelcih, jacuzzijih, to traja vse leto, ne tako kot pri nas, ko je to sezonsko. Tudi zunanje bazene obiskujejo vsakodnevno, ne glede na temperature in vreme, nekako znotraj tega gojijo tudi družabno življenje. Ko sem prišel sem, se temu nisem mogel načuditi. Tudi otroci po šolah imajo tedensko vsaj eno uro plavanja, ker je država obdana z morjem in želijo tako poskrbeti za varnost prebivalcev, saj se je v preteklosti ogromno domačinov utapljalo, ker niso znali plavati.

Hkrati sem pozimi košarkarski sodnik pod njihovo košarkarsko zvezo, zdaj sem sodil že približno 15 tekem prve košarkarske lige, poleti pa sem sodnik na nogometnih tekmah, kjer sem bil lani tudi član sodniške ekipe na mednarodni tekmi U15 med Islandijo in Madžarsko. To mi je tukaj res všeč, da so športi bolj razdeljeni glede na sezone. Potem se ob turistični sezoni ukvarjam še z oddajo stanovanja prek Airbnbja. Tako da lahko rečem, da imam štiri zaposlitve in sem ves čas v pogonu, kar mi tudi ustreza. Leta 2009 sem sicer končal višjo strokovno šolo v Sloveniji, smer okoljevarstveni inženir.

Islandija ne velja ravno za državo, kjer bi se trlo Slovencev. Je res tako?  "Ustreza mi njihova miselnost, življenjska perspektiva," glede Islandije pripoveduje Venta. Foto: Osebni arhiv

Res nas ni veliko, večina pride zaradi športa, nekaj je košarkarjev in nogometašev, jih pa ni na pretek. Meni res ustrezata njihov sistem in način življenja. Ustreza mi njihova miselnost, življenjska perspektiva, tudi nad aspekti družinskega življenja sem navdušen.

Če sem malce stereotipna, Islandci ponavadi tako kot vsi severnjaki na zunaj delujejo hladni, zaprti vase. Kakšne so vaše izkušnje z lokalnim prebivalstvom?

Povsem nasprotno od tega. Pri takih stvareh vedno pravim, da je to vse odvisno od vsakega posameznika. Tujci, turisti pogosto rečemo, da nas nekdo hladno sprejme, a tu je boljše vprašanje, zakaj pričakujemo nekaj od ljudi, česar verjetno sami ne bi storili, torej prišli do neznanca in začeli z njim govoriti. Sam imam med domačini ogromno prijateljev.

Kako je z jezikom in sporazumevanjem?

Glavni jezik domačinov je še vedno islandski jezik, ki je še vedno najboljši približek starega vikinškega jezika. Vsi govorijo angleško, v šoli se poleg islandščine in angleščine učijo tudi dansko, ker so bili dolgo časa del Danske. Potem si izbirajo v šoli še četrti jezik, tako da so v veliki večini pravi poligloti, kar je za pričakovati glede na to, koliko se ukvarjajo s turizmom.

Koliko domačini poznajo Slovenijo?

Veliko se gibam v športnih krogih, tako da lahko govorim predvsem s tega vidika. Seveda poznajo Luko Dončića, mogoče se najde še kakšen nogometaš, drugega pa ne. Slovenija je tudi tu dosti skrita, tudi ko sem prišel in razlagal, kje je, večina ni vedela.

Luka Dončić je zvezda tudi na Islandiji. Foto: Reuters

Kaj pa sicer, kakšna država je Islandija?

Velja za eno najvarnejših držav na svetu. Tudi pri nas pa se je kot povsod po Evropi pojavil trend migracij. Mogoče se tukaj, kjer je toliko manj prebivalcev, to vidi še toliko bolj. Tukaj niso samo ekonomski migranti temveč tudi politični. Tu so Južnoameričani, pa ljudje z Bližnjega vzhoda, prišlo je tudi ogromno Ukrajincev. Na kratki rok se to toliko morda še ne pozna, pomembna bo predvsem pravilna integracija priseljencev, da ne bo težav v prihodnje. Težava je tudi v nastanitvah, vodstvo države že išče rešitve, sploh zaradi težav, ki jih povzročajo vulkani. Eno mesto s štiri tisoč ljudmi so morali zaradi tega celo izseliti. Potem nastopi težava, ker je za migrante res dobro poskrbljeno, medtem ko mnogi domačini izvisijo. Država se s tem sicer z različnimi ukrepi trenutno kar dobro spopada.

Omenili ste vulkane. Izbruhi teh so v zadnjem času precej pogosti. Koliko to vpliva na vaše življenje?

Res je. Tudi vulkansko območje tu v Reykjanesaeru, kjer živim jaz, se je prebudilo po 800 letih in je zadnjih petih let zelo aktivno. Vulkan vidim iz svojega stanovanja, v zadnjih treh mesecih je izbruhnil štirikrat, nazadnje marca. V februarju smo za nekaj dni ostali brez tople vode in ogrevanja. Namerno na tem območju tudi ne pogozdujejo, da turisti, ko pridejo na Islandijo, takoj dobijo občutek, kot da bi prišli na luno, medtem ko nekje v notranjosti države že pogozdujejo. Nočejo pa pogozdovati povsod, ker živijo od turizma in ima lavno polje svoje magičnost, svoj čar in drugačnost.

Pogled na vulkan iz Ventovega domovanja. Foto: Osebni arhiv

Kar zadeva dogajanje glede vulkanov in izbruhov, je drugod po Evropi veliko večja panika, kot je v resnici tu pri nas. Vse se odvija precej mirno, ni nobene hude panike. Novembra so bili tudi močni potresi, in ko se to dogaja kilometer in pol stran na ravnini, to res močno občutiš. Pa to ni en potres, bilo jih je dva tisoč, od tega 15, 20 močnih sunkov. A to je narava, ki ti nekaj da in ti nekaj vzame. S tem smo sprijaznjeni mi in domačini. Tudi Islandci živijo tako, vedo, da pridejo turisti pogledat surovost, ki jo ponuja tukajšnja narava, prinese pa jim tudi veliko kapitala in delovnih mest.

Če sem že začela s stereotipnimi trditvami, naj nadaljujem ... Sopomenka za Islandijo so najpogosteje tudi visoke cene. Foto: Osebni arhiv Kako je s tem? Kakšno je razmerje med plačami in cenami?

Normalno je, da ko prideš sem kot turist, obiščeš turistične kraje, in povsem normalno je, da bodo tam cene višje, kot so sicer. Tako ni samo na Islandiji, tako je povsod, kamor greš. Pivo v Modri laguni, kjer je tudi vstopnina približno sto evrov, te stane 12 evrov, a to je tako, kot bi pivo pil na Eifflovem stolpu, medtem ko je treba v lokalu za pivo odšteti sedem evrov. Ob tem pivo na Islandiji do leta 1989 sploh ni bilo legalno, tako da je alkohol tukaj luksuzna dobrina. Tudi sicer je večina naravnih znamenitosti tu zastonj, ob tem je zastonj tudi večina parkirišč, za vstop v lokalne bazene je treba odšteti sedem evrov, s tem da so ti za osebe do 18. leta zastonj.

Za druge stvari in dobrine je treba odšteti že podobno kot v Sloveniji. Nekaj odstotkov je seveda razlike in so tu cene višje, če pa gledamo glede na povprečni dohodek in povprečne cene, je to neprimerljivo. Tukaj lahko z minimalno plačo povsem normalno živiš, kar je v Sloveniji vse težje. V trgovini dobiš izdelke, ki so veliko dražji kot v Sloveniji, a hkrati tudi takšne, ki so veliko cenejši. Vse je odvisno od perspektive in načina življenja.

Kaj pa stanovanjska problematika?

Tako kot drugje, je tudi tu nekaj stanovanjske problematike. Se pa obetajo gradbeni projekti, v katerih si v naslednjih desetih letih želijo zgraditi okoli deset tisoč stanovanj. Seveda se tudi tukaj izkorišča, cene najema lastniških stanovanj so kar precej visoke, a če to najame par z dvema normalnima plačama, še vedno lahko konec meseca nekaj prihrani. Če je treba na primer v Sloveniji za stanovanje, veliko 70 kvadratnih metrov, odšteti sedemsto evrov, je treba tu odšteti 1500 evrov, a je seveda v veliki večini velika razlika v dohodku.

"Islandci so sicer zelo ponosni na svojo kulturo, jezik, pri njih ne dobiš občutka majhnosti, nikoli ne poudarjajo tega," pravi Tadej. Foto: Osebni arhiv

Vas je ob prihodu na Islandijo kaj posebej presenetilo?

Islandci so sicer zelo ponosni na svojo kulturo, jezik, pri njih ne dobiš občutka majhnosti, nikoli ne poudarjajo tega. Mi kot Slovenci, sploh v športu vedno poudarjamo, kako prihajamo iz majhne države in da nas je samo dva milijona. S čimer se strinjam, a miselnost je tu povsem drugačna. Tukaj v športu nastopajo iz predpostavke, torej na nogometnem igrišču nas je enajst proti enajstim, in ne 400 tisoč proti recimo 30 milijonom. Seveda imaš širši bazen igralcev, iz katerega lahko izbiraš, a tega nikoli ne poudarjajo.

Vedno želijo dokazati, da so najboljši. Nikakor o sebi ne mislijo kot o majhni državi, znajo se postaviti zase, kar se vidi tudi pri zavračanju vstopa v Evropsko unijo. Tu se ves čas omenja omejevanje ribolova, a je treba poudariti tudi, da so energijsko res zelo neodvisni. Imajo svoje toplotne vrelce, in če bi vstopili v EU, bi izgubili svojo blaginjo, res se ne želijo prilagajati Evropi. Tudi zato je treba na primer za elektriko odšteti recimo samo 15 evrov mesečno namesto sto. Pa smo v eni najdražjih držav na svetu, a potem sva spet pri zadevah, o katerih se ne govori.

V Sloveniji je ves čas prisoten boj za položaj, kdo bo več veljal, tukaj tega ni. Vsak ima možnost zaposlitve, večino Islandcev, ki končajo šolanje, čaka delo, takšno ali drugačno. Kdor želi delati, bo službo dobil, ta pa prinese vsaj normalno življenje. Tudi ni povzpenjanja glede na veze, vsak ima priložnost, da se znajde, ali pa da bi zaradi boljšega položaja v službi v družbi veljal za nekaj več. To so res deli slovenske družbe, ki jih ne maram – da nekdo velja za uspešnega na enem položaju, zaradi tega pa ima potem moč tudi na vseh drugih delih družbenega življenja, za katere sicer nima primernega znanja.

Kaj pa morda vseeno pogrešate iz Slovenije?  Foto: Osebni arhiv

Tukaj imamo zelo lepo naravo, a pogrešam Alpe. Pa slovensko hrano, občasno tudi kulturo, Slovenija je le kraj, kjer sem odrastel. Nikakor pa mi ne manjkata slovenska miselnost, in kot sem že omenil, način življenja. V tem se nisem nikoli dobro počutil oziroma znašel.

Torej vrnitve v Slovenijo v kratkoročni ali dolgoročni prihodnosti ne načrtujete?

Glede na to, da je moja partnerka iz Češke, nekako načrtujeva, da bosta otroka, ko malo odrasteta, šolo obiskovala na Češkem, tako da si želiva nekaj ustvariti tudi tam. Zato mi tudi športne reference s sodniške plati tako v košarki kot nogometu, glede na to, da vse poteka pod okriljem Uefe in Fibe, odpirajo vrata tudi drugje, da sem takoj integriran v neko športno družbo. Nikoli pa ne reci nikoli, ne bom rekel, da se ne bom nikoli vrnil v Slovenijo. A če me vprašate zdaj, če se bom kdaj vrnil, je moj odgovor ne. Zagotovo se bom v Slovenijo še vračal že zaradi družine, a trenutno sem našel svoj prostor pod soncem, kjer sem zadovoljen in srečen.

Več iz rubrike Prek meja:

Sportal Slovenec, ki uživa v bogati državi: Saj tu sploh ni kriminala!

Sportal Američanka v Sloveniji: Ob prvem obisku Bohinja se mi je zdelo, da gledam umetniško sliko #video

Trendi Kako se je Anja Širovnik znašla na Kanarskih otokih