Prek meja
Torek, 4. 6. 2024, 23.14
2 tedna, 1 dan
Prek meja (5): Michael (Mike) Orešar
Slovensko-kanadski glasbenik Mike Orešar: Če bi šel živet nazaj v Kanado s slovensko penzijo, sem lahko samo klošar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,85
"Nikoli nisem razmišljal, da bi šel nazaj. V Sloveniji živim že dlje časa kot v Kanadi. Podobno kot moj oče, ki je v Kanado pobegnil pri dvajsetih letih. Tam, kjer si ustvariš življenje, tam potem ostaneš."
Predvsem v glasbenih vodah vsestranskega glasbenika, kitarista in producenta Mika Orešarja ljudje poznajo kot Mika iz Kanade, ki igra pri narodnozabavnih zasedbah. Rojen je v kraju blizu Niagarskih slapov, zdaj pa živi pri Slovenski Bistrici. Kako je pri dvajsetih letih zapustil rojstno državo in se za stalno preselil v domovino svojih staršev ter tudi o svoji glasbeni karieri in o razlikah med državama, nam je v rubriki Prek meja zaupal Kanadčan, ki se mu po žilah pretaka slovenska kri.
Kateri jezik je Miku še vedno bolj domač, slovenščina ali angleščina? Poglejte v spodnjem videoposnetku.
Kakšno je bilo vaše otroštvo, ste namreč tako Slovenec kot tudi Kanadčan?
Moja mama in oče sta oba Slovenca, oče je šestdesetega leta pobegnil v Kanado, zaradi političnih in vojaških razmer, v tistem obdobju je bil to nekakšen trend. Mama je prišla kasneje, mi pa smo v Kanadi živeli precej slovenski način življenja. Bili smo v slovenskem klubu, plesal sem v folklorni skupini, tudi moj oče je bil malo glasbenik oziroma muzikant. Tako da sem bil vedno povezan z našo kulturo.
Ko smo hodili na dopust, smo vedno hodili sem, v Slovenijo, zato sta mama in oče vedno govorila, da gremo domov. Imam še dva mlajša brata in teh besed, da gremo domov, smo se navadili tudi mi. Spoznal sem tudi veliko slovenskih glasbenikov, ki so hodili nastopat v Kanado, med njimi Alfija Nipiča, Henčka, Štajerskih sedem, Ireno Vrčkovnik …
Domovino njegovih staršev so v njegovem mladostništvu obiskovali na štiri ali pet let.
Od kod v Kanadi izhajate?
Prihajam iz območja pri Niagarskih slapovih, tam, kjer so vinogradi, iz St. Catharines v Ontariu. Že tu je manjša podobnost, doma smo imeli vinograd. V prvem letniku na akademiji sem se odločil, da bom po koncu šole prišel v Slovenijo in če bo v redu, ostanem, če ne, pa grem nazaj.
V Kanadi smo živeli na deželi, St. Catharines je po velikosti nekje med Ljubljano in Mariborom, ima okoli 140 tisoč prebivalcev, center mesta je oddaljen okoli pet minut.
Nikoli nisem razmišljal, da bi šel nazaj. V Sloveniji živim že dlje časa kot v Kanadi. Podobno kot moj oče, ki je v Kanado pobegnil pri dvajsetih letih. Tam, kjer si ustvariš življenje, tam potem ostaneš, čeprav se v Kanadi še vedno počutim doma.
Ste s starši pogosto obiskovali Slovenijo?
Ja, smo. Čeprav je bilo to leta nazaj precej drago. Skupaj nas je pet in na okoli štiri, pet let smo obiskali Slovenijo in smo bili tukaj en mesec, saj imamo tukaj še vedno vse sorodnike. Tu sta bila tudi stara mama in stari oče. To je bil naš dopust, naša mama je rekla, da dokler sta živa stara mama in oče, ne bomo hodili na dopust na Florido.
Hodili smo poleti, ko smo tudi mi imeli počitnice v Kanadi. Šolsko leto je tam približno v istem obdobju, a tam niso vezani na 25. junij kot pri nas. Prvi dan šole v Kanadi je vedno prvi torek v septembru, ker na prvi septembrski ponedeljek praznujejo praznik dela.
"Šel sem brez kakršnekoli obveze in si rekel, da ostanem, če se bom tukaj počutil dobro."
Pri katerih letih ste se odločili, da Kanado zamenjate za Slovenijo?
Ko sem bil v prvem letniku na akademiji, sem bil star okoli dvajset, enaindvajset let. Akademijo sem delal in naredil v Kanadi, v Sloveniji pa s študijem nisem nadaljeval.
S kakšnimi cilji ste prišli v Slovenijo?
Čisto tako, spontano. Rekel sem si, grem. Tukaj sem poznal že kar nekaj glasbenikov in zdi se mi, da je biti glasbenik v Sloveniji malo lažje kot pa v Kanadi. Če hočeš uspeti tam, je kot bi zadel na loteriji. En del reklame je bilo zame tudi to, da prihajam kot Mike iz Kanade, ki igra pri narodnozabavnih zasedbah. Tudi to je pomagalo. Šel sem brez kakršnekoli obveze in si rekel, da ostanem, če se bom tukaj počutil dobro. Že prej, ko smo prihajali sem, sem se vedno počutil dobro. No, nisem šel nazaj, hodim pa tja enkrat na leto na dopust.
Kakšen je bil vaš prehod iz Kanade v Slovenijo, je bilo težavno?
S tem nisem imel nobenih težav, na začetku sem živel pri stari mami, prihajamo iz Čateža in imam tam veliko sorodstva, nekateri so sicer malo mlajši od mene, a smo se poznali že prej in sem se z njimi veliko družil.
Kar se tiče igranja, pa sem začel nastopati z Ireno Vrčkovnik, ki sem jo spoznal, ko so nastopali v Kanadi. Tako sem se spoznal z Damirjem Tkavcem, ki je v njenem bandu igral trobento, danes pa je v Alpskem kvintetu in je doma iz Slovenske Bistrice. Z njegovim bratom tudi igrava pri ansamblu Igor in zlati zvoki, bratranec pa igra v Avstriji in smo se hitro našli. Tako sem se začel z njimi veliko družiti.
Je producent, kitarist, pevec in vsestranski glasbenik.
Kakšen je bil vaš vtis o Sloveniji, ko ste se sem preselili za stalno?
Sam pravim, da se moraš okolju, kjer živiš, prilagoditi. Nekaj časa sem živel tudi v Ljubljani, kjer sem poučeval angleščino in sem bil "native speaker". Tam so svoje izkušnje delili ljudje, ki niso bili Slovenci in so rekli: "Ja, samo pri nas v Avstraliji je pa tako in tako …" In odvrnil sem jim, da je tam tako, tukaj pa drugače. Če ti ne ustreza, se pač vrneš. Vsepovsod so plusi in minusi.
Velika razlika med Kanado in Slovenijo je bila zame v času Jugoslavije, ko so bile v trgovinah prazne police, kar me je šokiralo. Določenih stvari se ni dalo dobiti. A zdaj smo navajeni vsega, vse se da dobiti.
Torej vseeno niste doživeli tako velike spremembe ob selitvi iz Kanade?
Ne, ko si en mesec tu na dopustu, tukaj že skoraj živiš. Ko smo sem prihajali na počitnice, nismo preveč hodili okrog, kdaj smo se kopali v Čateških toplicah. Na vsake štiri, pet let smo prišli sem in med državama je bila manjša razlika.
Sam pravi, da se moraš okolju, kjer živiš, prilagoditi.
V otroštvu ste uporabljali tako angleščino kot slovenščino. Kateri od teh jezikov vam je danes bolj tuj?
English. V angleščini se počutim bolj domače, to ostane. Imam dva mlajša brata in v otroštvu sem uporabljal oba jezika, govoril sem pol pol. To, kar slišiš doma, tako govoriš. Mama in oče še vedno govorita slovensko. Ko pogledam stare posnetke, ki jih je snemal ata, sem na njih kar dosti govoril slovensko. Potem pa začneš hoditi v šolo, gledaš televizijo in govoriš angleško.
Bilo je tako, da sem govoril angleško, mama in oče pa sta nazaj odgovarjala slovensko. Zdaj pa se vsak dan na video klicu pogovarjamo v slovenščini. Ko pa grem domov z bratoma, govorim v angleščini.
Kaj se vam je v Sloveniji zdelo najbolj drugače v primerjavi s Kanado?
Nekako smo si zelo podobni. Kanada je kar varna država. Zdaj je tam vse zelo drago. Tu so stvari še nekako dostopne, čeprav se vse draži.
Čeprav sta v Sloveniji bencin in hrana dražja, pa v Kanadi s povprečno plačo iz Slovenije ne moreš živeti. Ni variante. To zemljo, ki sem jo kupil v Sloveniji (blizu Slovenske Bistrice, op. a.), bi tam lahko samo sanjal. Ne vem, pol hektarja zemlje stane okoli pol milijona dolarjev, samo za parcelo. Je pa že velika razlika tega dela Slovenije v primerjavi z Ljubljano.
Še vedno angleščino dojema kot bolj domač jezik.
Ampak kot pravim, povsod moraš delati in povsod se nekako da in se prilagodiš sistemu, kakršen pač je. Čeprav sta si državi zelo podobni, so morda Kanadčani malo bolj odprti ljudje. Kanada je podobna Sloveniji tudi v tem, da lahko greš kamorkoli in je varno. Morda so kakšni deli mest, ki bi se jim ponoči izognil, a nič v primerjavi z mesti v Ameriki, skozi katere se ne bi peljal niti z avtom.
Ste kdaj pomislili, da bi se vseeno kdaj vrnili nazaj v Kanado?
Ne, nisem nikoli razmišljal, da bi šel nazaj. V Sloveniji živim že dlje časa kot v Kanadi. Podobno kot moj oče, ki je v Kanado pobegnil pri dvajsetih letih. Tam, kjer si ustvariš življenje, tam potem ostaneš, čeprav se v Kanadi še vedno počutim doma.
Po drugi strani pa: če bi šel živet nazaj v Kanado s slovensko penzijo, sem lahko samo klošar (smeh op. a.). Obratno bi šlo. Nekaj let bom še delal in bom že v penziji, vseeno pa lahko stalno hodim tja. Še vedno imam kanadsko državljanstvo.
Meni, da so Kanadčani za malenkost bolj odprti od Slovencev.
Kdaj ste vedeli, da si želite glasbeno kariero?
Spomnim se, da mi je oče pri petih letih kupil kitaro, ni bila kaj posebnega, običajno klasično kitaro in me tudi ni silil, da bi igral nanjo. Po dveh letih pa sem začel sam poskušati igrati nanjo, naštudiral nekaj akordov in vprašal še očeta. In tako sem začel.
Ko sem bil manjši, pa nisem zgolj igral, ampak sem se tudi vedno nekaj snemal. Tako da sem imel že v otroštvu nekakšno prakso današnjega studijskega dela.
V Kanadi so do akademije samo privatne glasbene šole, javne glasbene šole tam ne obstajajo. Začel sem z akustično kitaro in videli so, da imam talent in kasneje sem začel s klasično kitaro in jo tudi študiral.
V katerih zasedbah ste v Sloveniji igrali do zdaj?
Začel sem z Ireno (Vrčkovnik op. a.), bili smo band Slovenskih pet. Leta 1999 pa sem začel igrati pri Igorju in zlatih zvokih in še zdaj igram v tej zasedbi. Igral sem tudi v oddaji V petek zvečer, kjer sem nastopal v zasedbi z Diamanti. Nastopam tudi v okviru raznih projektov, na jazz večerih z različnimi pevkami.
Kaj pa vaša glasbena sodelovanja v vseh teh letih, s kom vse ste sodelovali?
Delal sem z Alfijem, z Otom Pestnerjem veliko, trenutno album snema tudi Alpski kvintet, pišem tudi glasbo za en komad, za katerega sta mi besedilo poslala tekstopisca Matej Trstenjak in Igor Pirkovič. Slovenija je tako majhna, da se kar vsi poznamo med seboj. Tudi v tujini, kjer igramo z Igorjem in zlatimi zvoki, nas oboževalci "oberkrainer" glasbe poznajo.
Alfija (Nipiča op. a.) sem spoznal še, ko sem še živel v Kanadi, on pa je bil tam z bandom ter svojim sinom. Imel je tudi studio v Slovenski Bistrici in vprašal me je, če me to zanima. Tako se je začelo naše sodelovanje. Skupaj pa sva delala samo v studiu, le enkrat sem z njim igral na odru in ga za pol ure nadomestil kot pevec (smeh op. a.).
"Vse kar delam, je povezano z glasbo. Razen ko kosim travo, a še takrat poslušam muziko."
Kaj vam je ljubše, delati kot producent v studiu ali nastopati na odru?
Odvisno od tega, kakšni so ljudje in kakšna skupina pride. Različno je, vse je krasno. Če bi bilo vedno isto, bi bilo monotono. Imam srečo, da lahko delam veliko različnih stvari in da to, kar delam, rad delam. Tega ne more reči vsak.
Vse, kar delam, je povezano z glasbo. Razen ko kosim travo, pa še takrat poslušam muziko.
Z zasedbo še nastopate v tujini?
Mi nismo profesionalna skupina, sicer pa smo bili z Igorjem (Igor in zlati zvoki op. a.) tudi trikrat v Kanadi, v Grčiji ter pri naših sosedih v Avstriji, Nemčiji in Švici, kjer še igramo in je tudi poslušalstvo te zvrsti glasbe. Vsako leto hodim tudi igrat na Oktoberfest v Limo v Peru, to je zelo zanimivo, zraven gre tudi Igor Podpečan, ostali pa so iz Nemčije. Tam smo okoli deset dni, pet dni igramo pred osem ali devet tisoč ljudmi. Tam smo bolj za protokol, za zabavo pa kasneje nastopajo latino skupine.
Kasneje gremo tudi na izlet, dvakrat smo že obiskali Machu Pichu, Paracas, Arequipo in druge kraje.
Delal je z Alfijem, Otom Pestnerjem in drugimi znanimi slovenskimi glasbeniki.
Lahko rečemo, da je narodnozabavna glasba spet v porastu in postaja vse bolj priljubljena. Kako gledate na ustvarjanje mladih bendov, na kakšnem nivoju je kvaliteta?
Glede na to, da sta na voljo YouTube in šolanje, so mladi kar pridni in to mi je všeč. Trend glasbe je drugačen, kot je bila, v primerjavi s tistimi, ki so imeli radi kultno narodnozabavno glasbo Avsenikov in Slaka. Zdaj je šlo malo ven iz te smeri, čeprav se zdi, da se vsake toliko spet vrača.
Še vedno sem mnenja, da je treba podpirati mlade, čeprav je vse bolj obrnjeno malce bolj na pop. In nekomu iz moje generacije to morda ni toliko všeč, a glasba se spreminja. Pop glasba se je v zadnjih petdesetih letih zelo spremenila, narodnozabavna glasba se ni toliko.
"Pop glasba se je v zadnjih petdesetih letih zelo spremenila, narodnozabavna glasba se ni toliko."
Meni je v redu, da mladi to glasbo sploh poslušajo, ko sem prišel v Slovenijo tega ni bilo toliko, popularnejša je bila hrvaška glasba. Takrat, dvajset ali pa trideset let nazaj, v lokalnih barih vsako soboto ni zvenela frajtonerca ali pa igrala narodnozabavna skupina. Mislim, da je to treba podpirati in tudi to, da mladi poznajo korenine te glasbe in se spoznajo na to zvrst.
Avsenik, Slak, Zadovoljni Kranjci, Planšarji, pri njih se je vse to začelo in oni so nam odprli vrata, da lahko to glasbo igramo, poleg tega pa so bili oni profesionalci in so to zelo dobro obvladali.
Tudi ko smo snemali oddajo (V petek zvečer, op. a.), so tudi pop ali pa izvajalci zabavne glasbe, ki so peli narodnozabavno glasbo, rekli, da je to super in to glasbo cenijo. Rekli so, da so se tudi veliko naučili. Vsaka zvrst glasbe ima svojo vrednost.
"Vsaka zvrst glasbe ima svojo vrednost," je prepričan Kanadčan slovenske krvi.
Preberite še:
