Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
16. 2. 2024,
22.03

Osveženo pred

2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,92

Natisni članek

Avseniki Maribor Pohorje intervju kariera glasba Alfi Nipič

Petek, 16. 2. 2024, 22.03

2 meseca

Legendarni Alfi Nipič: Tega si nisem predstavljal niti v sanjah

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,92
Alfi Nipič | Legendarni slovenski pevec Alfi Nipič bo letos dopolnil 80 let in praznoval zlato obletnico poroke. | Foto Gaja Hanuna

Legendarni slovenski pevec Alfi Nipič bo letos dopolnil 80 let in praznoval zlato obletnico poroke.

Foto: Gaja Hanuna

Kaj je skupni imenovalec besed Jarenina, Mariborsko Pohorje, Avseniki, glasba, Ostal bom muzikant, 80 let in petje? To je Alfi Nipič, Štajerski muzikant, ki bo letos septembra praznoval 80 let življenja, še pred tem pa z ženo tudi zlato poroko. Na slovenskih in tujih odrih je profesionalno prisoten že 63 let, kolikor tudi traja njegova pevska in glasbena kariera. "Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom lahko še kdaj stopil na oder in zapel. Nisem mogel dvigniti roke, nisem mogel hoditi," je v intervju za Siol.net povedal o zdravstvenih težavah, ki so ga pestile še nedavno in ga skoraj stale življenja.

Z ambasadorjem in legendo slovenske glasbe smo pod njegovim rojstnim Pohorjem spregovorili še o obdobju z Avseniki, njegovih začetkih, o tem, ali bi nastopil na Evroviziji, ter o prigodah v večdesetletni karieri. Razkril pa je tudi, ali bi se ponovno odločil za poklic glasbenika.

Kdo je Alfi Nipič?
Alfi Nipič | Foto: Gaja Hanuna Foto: Gaja Hanuna
Štajerski muzikant Alfi Nipič se je rodil v Mariboru leta 1944. Po šolanju v tekstilni šoli je začel s profesionalnimi nastopi in prvič nastopil v hotelu Triglav Koper leta 1962. Z ženo Bebo imata dva sinova, že vrsto let pa živita v Jarenini v bližini štajerske prestolnice. Skoraj 20 let je Alfi po celem svetu nastopal z Ansamblom bratov Avsenik, nato pa nadaljeval s svojo zasedbo. V svoji več kot šestdesetletni karieri je posnel več kot tisoč dvesto skladb, nastopa pa še danes: "To še vedno zelo rad delam in to počnem z užitkom," pove z iskrami v očeh.

Kakšni so bili vaši začetki? Z javnimi nastopi ste namreč začeli že pri 17 letih?

Tisti, ki ima veselje do stvari, do tega že čuti neko nagnjenje. In jaz sem to nagnjenje čutil že v rani mladosti, nekje po desetem letu starosti. Vedno sem to delal z veseljem, s posebnim občutkom in užitkom. Stvar, ki se ji hočeš približati, moraš tudi v sebi čutiti in jaz sem čutil eno toplino in svežino do glasbe, ki me je vedno nekako spremljala. V tistih časih še izrecno z radiem, ki je bil naše zbirališče ob večerih. Ni bilo še televizije in nekih koncertov in nastopov. Že takrat sem rad prisluhnil vsaki zvrsti glasbe, pa naj bo to resni, zabavni, narodno-zabavni glasbi, jazzu, popu ali rocku. V vsaki zvrsti najdem pozitivo, najdem pa tudi take stvari, ki mi v določeni zvrsti glasbe niso všeč in tistih pač ne poslušam.

Katere so tri lastnosti, ki so po mnenju Alfija Nipiča pomembne za uspeh? Oglejte si v videu.

Ste torej že kot mladi vedeli, kam vas bo vodila pot oziroma za kakšno kariero se boste odločili?

Nikoli nisem načrtoval, da hočem postati to ali ono. Nekateri imajo željo po nekem uspehu ali pa nalogo, da bodo ravno zaradi tega to stvar delali, ko pa tega ne dosežejo, prenehajo. Jaz o tem nisem nikoli razmišljal, ker me je to vedno gnalo in vsaka pozitivna ali pa negativna stvar, ki sem jo doživel, me je vedno spodbujala za nadaljnje delo. Če sem nekaj naredil in je bilo videti, da ne gre v smer, kamor sem si sam želel, sem skušal to vedno popraviti. Zato sem bil izredno presenečen, da sem pred tremi leti obeležil 60 let svoje profesionalne glasbene kariere.

Vse to je bilo spontano, nenačrtovano, slučajno in od tega nisem pričakoval ničesar.

Pred nekaj tedni mi je kolega iz Celja poslal posnetek, ko sem že leta 1961 prepeval s Filharmonijo v Ljubljani. Dirigiral je takratni veliki glasbeni mojster Bojan Adamič. Pel sem eno takrat že zelo popularno skladbico, ki je prišla iz San Rema - Quando Quando, ki jo je prepeval tudi Bobby Solo. Če si takrat nastopal za radio ali televizijo, si lahko prepeval samo v slovenskem jeziku. To mi je bilo izredno všeč, ker smo imeli večji, spoštljivejši odnos do slovenskega jezika, kot ga imamo zdaj, ko na radijskih postajah redkokdaj slišiš v slovenski verziji posneto kakšno pesem, ki je tudi tuja uspešnica. To, kar pri naših drugih sosedih večkrat slišim, tako pri Hrvatih, Madžarih, Avstrijcih in tudi pri Italijanih.

"Nikoli nisem načrtoval, da hočem postati to ali ono." | Foto: Gaja Hanuna "Nikoli nisem načrtoval, da hočem postati to ali ono." Foto: Gaja Hanuna

Kakšno je bilo srečanje z narodnozabavno glasbo? Je bil preskok iz zabavne glasbe velik?

Moj prvi nastop je bil v Studiu 14, ki je bil takrat edini tonski studio na Radiu Ljubljana. Jože Privšek mi je napisal eno skladbo, kar je bilo moje prvo snemanje skladbe za televizijo.

Vse to je bilo spontano, nenačrtovano, slučajno in od tega nisem pričakoval ničesar. Želel sem, da nekje začnem in da če se bo le dalo, to stopnjujem in naredim čim več. Takrat tudi ni bilo veliko televizijskih nastopanj in vsi smo imeli samo črno-bele televizije. Zdaj je povsem drugače, tega je ogromno. Da ne naštevam, koliko radijskih in televizijskih postaj je samo v Mariboru.

Kakšno pa je bilo vaše prvo srečanje s Slavkom Avsenikom?

Obiskal me je na eni prireditvi in me povprašal o sodelovanju, v katero sem tudi privolil, čeprav nisem imel nekega točnega vpogleda v narodno-zabavno glasbo, za katero tudi obstajajo nekatere zakonitosti. Vemo pa, da je naša narodno-zabavna glasba prišla daleč v Evropo, tako v slovenskem kot v nemškem jeziku. Največ stvari smo namreč posneli zunaj Slovenije, vedno smo snemali v Berlinu, kjer je imela prostore takratna največja založba Telefunken (kasneje Teldec).

S to založbo smo posneli in izdali okoli 30 ali 40 velikih, LP plošč, zraven so bile tudi kompilacije. Prejel sem 17 zlatih plošč, na katerih piše Original Oberkrainer Avsenik, spodaj pa Alfi Nipič. Tako da je vsak ob milijon prodanih ploščah vedno dobil zlato ploščo. Vsaka deseta taka plošča pa je bila ali diamantna ali pa platinasta.

"Vse to je bilo spontano, nenačrtovano, slučajno in od tega nisem pričakoval ničesar. Želel sem, da nekje začnem in da če se bo le dalo, to stopnjujem in naredim čim več," o svojih začetkih pove Nipič.  | Foto: Gaja Hanuna "Vse to je bilo spontano, nenačrtovano, slučajno in od tega nisem pričakoval ničesar. Želel sem, da nekje začnem in da če se bo le dalo, to stopnjujem in naredim čim več," o svojih začetkih pove Nipič. Foto: Gaja Hanuna

Kako so vas na turnejah sprejeli ljudje? So vam kdaj zaupali, kaj občutijo ob vaši glasbi in vašem prepevanju?

Avstrija, Nemčija in Švica imajo sedaj skupaj okoli 120 milijonov prebivalcev in moram priznati, da so na začetku govorili - tako je večkrat izpostavil tudi Slavko Avsenik - da je to bolj hribovska glasba, za bolj gorat predel Evrope. A temu smo se le nasmehnili, saj smo največje uspehe dosegli ravno v Porurju, čisto na severu Nemčije, kjer ni niti hribčka ali gorovja. Takoj smo začutili, da se bo ta zvrst glasbe usedla v nekatera srca evropske širine. Veliko smo nastopali tudi Franciji, Belgiji, Italiji. Tudi sam sem bil okoli štirikrat na Madžarskem. To je bilo tudi zame veliko presenečenje, a to je bilo že v obdobju po Avsenikih. Z zadnjim nastopom v Kölnu leta 1990 smo z Avseniki namreč nehali nastopati.

Po Avsenikih sem naredil svojo narodno-zabavno ekipo in z njo še veliko vandral v nemško govorečem področju. Nekajkrat pa tudi na Madžarskem in Južnem Tirolskem. Največ pa seveda v Sloveniji.

Ste na koncertnih turnejah z Avseniki kljub utrujenosti še našli čas za svoje življenje in rutine med vsemi nastopi?

Ne bi ravno rekel, da smo bili ravno utrujeni, ampak treba je upoštevati življenjsko obdobje živega bitja oziroma človeka. Zagotovo si bolj ustvarjalen do svojih petdesetih ali šestdesetih let. Ko pa enkrat ta leta presežeš, pa se moraš prilagoditi. Kot sem že večkrat omenil, smo takrat ogromno nastopali, včasih smo imeli celo tri termine v enem dnevu.

Nastopali smo na primer od 8. ure do pol enajstih, nekaj tednov prej pa so prišli do nas in izrazili željo, če bi lahko imeli še kakšen dobrodelni nastop tisti dan. Vprašali smo jih: "Kdaj?" Rekli so: "Vi imate od osmih do pol enajstih koncert, ali bi lahko naredili od pol štirih pa do šestih še dobrodelnega za nas?" In temu smo se mi prijazno odzvali, ker smo vedeli, da je to zelo pomembno za določene ljudi, predvsem za bolj uboge in invalide.

Nipič je povedal, da so v Sloveniji veliko nastopali tudi na belih koncertih - za smučarje. | Foto: Gaja Hanuna Nipič je povedal, da so v Sloveniji veliko nastopali tudi na belih koncertih - za smučarje. Foto: Gaja Hanuna

V Sloveniji smo veliko nastopali tudi na belih koncertih - za smučarje. Zelo smo podpirali Bojana Križaja, pa tudi veliko smučarsko ime tistega časa, Jureta Franka, ki je bil drugi na olimpijskih igrah v Sarajevu. Vse, kar je spadalo pod belo, sneg in zimo je bilo nekako strnjeno v to. Z nami se je večkrat pojavil Tone Vogrinec, ki je bil promotor zimskih športov. To je bilo večletno obdobje, ko smo imeli za njih kar nekaj koncertov in z zbranim denarjem pomagali Smučarski zvezi Slovenije.

Gaja Prestor
Trendi Slovenska pevka zaradi težav z zdravjem odpovedala svoj največji projekt do sedaj #video

Kakšne posebne razvade pa si po koncertih niste mogli privoščiti?

Če bi bili z mano, bi videli, da je bilo to nemogoče. Imeli smo 22 koncertov na mesec. V mesto smo prišli med dvanajsto in drugo uro, poiskali smo si vsak svoj hotel, kjer smo prenočevali in potem smo morali biti vsak dan ob 18. uri na tonski vaji. Včasih je ta trajala petnajst, dvajset minut, včasih pa tudi po eno uro, saj smo bili vsak dan v drugi dvorani. Našo tehniko smo morali prilagoditi velikosti. Tam, kjer je bila dvorana na primer bolj iz lesa, smo s tonsko vajo zaključili prej, kjer je bila pa keramika, je pa odmevalo in smo se morali prilagoditi.

"Če bi bili z mano, bi videli, da je bilo to nemogoče. Imeli smo 22 koncertov na mesec. V mesto smo prišli med dvanajsto in drugo uro, poiskali smo si vsak svoj hotel, kjer smo prenočevali in potem smo morali biti vsak dan ob 18. uri na tonski vaji," pove o koncertnih turnejah z Avseniki in morebitnih razvadah v tem obdobju. | Foto: Gaja Hanuna "Če bi bili z mano, bi videli, da je bilo to nemogoče. Imeli smo 22 koncertov na mesec. V mesto smo prišli med dvanajsto in drugo uro, poiskali smo si vsak svoj hotel, kjer smo prenočevali in potem smo morali biti vsak dan ob 18. uri na tonski vaji," pove o koncertnih turnejah z Avseniki in morebitnih razvadah v tem obdobju. Foto: Gaja Hanuna

Običajno smo na koncertih nastopali pred dva tisoč ljudmi in več, tudi pred šest tisoč, ker je bil naš aparat malo večji in so bili na to vezani tudi ogromni stroški. Lahko rečem, da smo imeli skoraj vse koncerte razprodane, tudi ob ponedeljkih, torkih, sredah, četrtkih in vse konce tedna. Julija in avgusta smo imeli dopust, v januarju pa smo vsako leto snemali v Berlinu, kjer je imel Telefunken svoje studie in kjer so snemali vsi, ki so bili takrat pogodbeno vezani na to veliko založbo, ki je bila takrat največja v Evropi.

Kako ste se v zasedbi razumeli, glede na to, da ste večino časa preživeli skupaj?

Odnosi so bili že takrat izredni. Vedeli smo, da je glavni - capo, ki je bdel nad tehničnim delom, Vilko Avsenik, ki je bil akademsko izobražen glasbenik. Oba sta bila Avsenika in obstajala je neka različica zgodbe, Ovsenik in Avsenik. Sprva so bili Ovseniki, ampak so se zaradi lažje izgovorjave - tako nam je razlagal Slavko - pač preimenovali v Avsenik.

Vilc (Vilko Ovsenik) je imel čez vse, kar je bilo v zvezi s tehniko. Delal je aranžmaje, bil je na vseh snemanjih. V Nemčiji smo imeli vedno profesorja germanistike, ki nas je popravljal.

Nihče ne dela nekaj takega, da bi ob tem rekel: "Delam za jutri, pojutrišnjem pa je vseeno, če s tem ni nič". Da ne izgine v par dnevih in potem nihče ne ve več za to.

Moram biti zelo iskren, da sem bil, kar se tiče Slavka, zelo vesel. Ko smo se poslavljali, me je poklical in povabil v Ljubljano, kjer sta me čakala z Vilkom. Dala sta mi posebno zahvalo za 19-letno sodelovanje v ansamblu in za vse, kar sem naredil. To še vedno hranim doma in bo tudi v mojem muzeju. Slavko nam je tudi dal pogodbo in jo razdelil vsem članom, kakšne vse imamo pravice do vseh teh posnetkov, ki smo jih naredili z Avseniki. Še vedno imamo določene odstotke pravic do vsega, kar smo posneli, če bo kdaj to še kdo prodajal.

"Imam precej natančno število posnetkov z Avseniki in tistih, ki sem jih posnel za Radio Ljubljana - 1.224 ali 1.225. Izročili so mi tudi knjigo, v kateri so točno zapisani vsi datumi, kdaj sem kaj posnel in pa število posnetkov." | Foto: Gaja Hanuna "Imam precej natančno število posnetkov z Avseniki in tistih, ki sem jih posnel za Radio Ljubljana - 1.224 ali 1.225. Izročili so mi tudi knjigo, v kateri so točno zapisani vsi datumi, kdaj sem kaj posnel in pa število posnetkov." Foto: Gaja Hanuna

Imam precej natančno število posnetkov z Avseniki in tistih, ki sem jih posnel za Radio Ljubljana - 1.224 ali 1.225. Izročili so mi tudi knjigo, v kateri so točno zapisani vsi datumi, kdaj sem kaj posnel in pa število posnetkov. To me je zelo presenetilo, saj sem računal na okoli 800. Sem pa mogoče pozabil na vse tisto, kar smo morali posneti še enkrat in kar je bilo enkrat posneto že pred mano. Število posnetkov je bila hkrati tudi vesela novica, da sem zdaj že po 63 letih, odkar se ukvarjam z glasbo, ustvaril nekaj takega, kar ostane.

Kdaj ste se zavedeli, da so vas ljudje tudi zaradi vašega dela začeli prepoznavati?

Rekel bi, da smo se vedno ozirali po svetovni eliti in svetovnem merilu. Kaj delajo v Ameriki, neko obdobje tudi po tem, kaj delajo v Italiji, v San Remu. Prepevali smo ogromno teh stvari. Zase lahko rečem, da se oziram po drugih. Povsem normalno je, da če si pri svojem delu izpostavljen, da to ljudje spremljajo.

Še vedno trdim, da je želja vsakega, ki nekaj pošlje na Evrovizijo, bodisi tistega, ki pesem naredi, bodisi tistega, ki jo izvaja, da ta ostane. Da se potem to še sliši. Nihče ne dela nekaj takega, da bi ob tem rekel: "Delam za jutri, pojutrišnjem pa je vseeno, če s tem ni nič". Da ne izgine v par dnevih in potem nihče ne ve več za to. Mislim, da je tako v vseh poklicih, želja vsakega slikarja je, da slika ostane desetletja in tudi tisočletja. Tudi v glasbi je tako.

Vedno sem vesel, ko nekaj naredi Slovenec, saj gre za ponos. Če za Oberkrainer glasbo vprašate v Berlinu, Zürichu ali v Zagrebu, bo za narodno-zabavno glasbo marsikdo omenil Avsenika in to je povsem normalno. On je lider. Vilko in Slavko sta bila liderja te zvrsti glasbe, seveda s pomočjo dobrih glasbenikov. Če bi Slavko sam stal na odru, bi bilo mogoče povsem drugače, kot če je stal s kvintetom. Ne smemo nikoli pozabiti na tiste, ki so glasbo soustvarjali. En sam ne more narediti nič, mora delat s timom.

Še vedno trdi, da je želja vsakega, ki nekaj pošlje na Evrovizijo, bodisi tistega, ki pesem naredi ali izvaja, da ta ostane. | Foto: Gaja Hanuna Še vedno trdi, da je želja vsakega, ki nekaj pošlje na Evrovizijo, bodisi tistega, ki pesem naredi ali izvaja, da ta ostane. Foto: Gaja Hanuna

Kaj vam pomenijo priznanja, ki ste jih prejeli?

Ko ustvarjaš in nekaj rad delaš, nikoli ne razmišljaš, kaj boš za to dobil. Sam sem prejel kar nekaj priznanji in vesel sem vseh, tako tistih, ki sem jih prejel doma, v svoji deželi, kot tistih, ki sem jih prejel izven svoje domovine. V Ameriki, Kanadi, Avstraliji, kjer sem bil v vseh slovenskih klubih. Izredno sem bil vesel, ko sem dobil posebno priznanje od guvernerja ameriške zvezne države Ohio.

Najbolj spoštljiv odnos do slovenskega jezika imajo ljudje - Slovenci, ki so daleč od doma. Ko smo začeli s koncertom, so ljudje vstali z aplavzom in tako dali priznanje slovenski glasbi.

Nastja Gabor
Trendi Slovenska pevka iskrena: Nočem, da me poznajo zaradi Luke Basija #video

Kaj pogrešate v slovenski glasbi, pri mladih slovenskih izvajalcih, na radijskih postajah?

Ne bom se spuščal v uredniško politiko niti v program. Vsakemu pa rečem, naj si pogleda radijske postaje na Hrvaškem. Kaj se tam vrti? Kaj se vrti v Italiji? Mislite, da se vrtijo samo pesmi v angleščini? Poglejte, kaj se vrti v Avstriji ali pa na Madžarskem, če omenimo samo sosede, da ne naštevam dalje.

Zdaj pa si prižgite radio v Sloveniji. Naprej pa ne bom rekel nič. In to je škoda. Mogoče potrebujemo malo več spoštljivega odnosa do maternega jezika in do nas samih.

"Poglejte, kaj se vrti v Avstriji ali pa na Madžarskem, če omenimo samo sosede, da ne naštevam dalje. Zdaj pa si prižgite radio v Sloveniji. Naprej pa ne bom rekel nič. In to je škoda. Mogoče potrebujemo malo več spoštljivega odnosa do maternega jezika in do nas samih." | Foto: Gaja Hanuna "Poglejte, kaj se vrti v Avstriji ali pa na Madžarskem, če omenimo samo sosede, da ne naštevam dalje. Zdaj pa si prižgite radio v Sloveniji. Naprej pa ne bom rekel nič. In to je škoda. Mogoče potrebujemo malo več spoštljivega odnosa do maternega jezika in do nas samih." Foto: Gaja Hanuna

Kaj vam je predstavljalo največjo sprostitev, da po vseh letih tudi na odru ostajate vitalni?

Lahko sva čisto kratka, saj vemo, kaj pomeni, da še lahko delaš. Da si relativno zdrav. Pred kratkim sem imel težave, ki so me skoraj stale življenja. Dva dni sem bil v kritičnem stanju, imel sem močno pljučnico. Praktično sem bil paraliziran in sem imel še kakšno leto kar močne posledice. A niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom lahko še kdaj stopil na oder in zapel. Nisem mogel dvigniti roke, nisem mogel hoditi.

Tu se vedno rad zahvalim UKC Maribor, ki so mi takrat pomagali. To je ustanova, ki se ji lahko vedno priklonim in dam kapo dol in pa UKC Ljubljana. To so ustanove, ki pomagajo ljudem, takrat ko pomoč potrebujejo. In tudi mi bi včasih morali pomagati njim, da bi lažje opravljali svoje delo, ki ga sicer opravljajo odlično.

Če primerjam z drugimi deželami, kjer brez denarnice ne moreš iti v bolnišnico, to srečo mi še imamo in upam, da tako ostane.

"Vedno pravim, da je dobro, da si tudi sam avtor in sam nekaj narediš, da pokažeš, da si zmožen nekaj narediti in da to tudi ostane." | Foto: Gaja Hanuna "Vedno pravim, da je dobro, da si tudi sam avtor in sam nekaj narediš, da pokažeš, da si zmožen nekaj narediti in da to tudi ostane." Foto: Gaja Hanuna

Tudi kot avtor ste napisali kar nekaj pesmi. Katere pa so vaše najljubše, bodisi slovenske ali tuje?

Tu vedno odgovorim enako. Nihče ne bo rekel, "to pa bom naredil kar tako mimogrede". Tega ne bo rekel niti kipar niti slikar niti skladatelj niti tisti, ki to potem izvaja, konkretno pevec ali instrumentalist. Vsi se trudimo, da bi tisto, kar naredimo, bilo najboljše. Sprva sem začel z zabavno glasbo, recimo italijansko canzono iz San Rema. Ta festival še vedno obstaja, pri nas pa nekateri festivali izginjajo.

Narečja ima vsaka dežela in tudi mi, zato je škoda, da narečnega festivala Vesele jeseni ni. Izvedel sem, da naj bi se festival obnovil, kar pozdravljam. Upam, da se bo to zgodilo, ker je to neka stvar, ki slovenščino obarva.

Vedno pravim, da je dobro, da si tudi sam avtor in sam nekaj narediš, da pokažeš, da si zmožen nekaj narediti in da to tudi ostane.

Torej v slovenskih pesmih pogrešate narečja? Sami ste imeli kar nekaj takih.

Ne bi rekel, da ravno pogrešam. Zadnje čase se je to zelo popravilo, veliko je mladih izvajalcev, solistov in vokalistov ter tudi instrumentalistov – glasbenikov. Veliko mladih zdaj polni dvorane in hvala  bogu je tako. Veliko je ansamblov, ki se izvrstno približajo Avsenikovi glasbi, v smeri kvinteta. Kvintet je najprej nastal v jedru Avsenika. Kvintet je še vedno kvintet. Filharmonija v Sloveniji ali pa v Berlinu, je še vedno filharmonija. Osnovna postavitev kvinteta je še vedno Avsenikova.

O tem, zakaj se je Avsenik odločil za klavirsko in ne diatonično harmoniko, ima Alfi enostaven odgovor, in sicer da to ve samo Bog. | Foto: Gaja Hanuna O tem, zakaj se je Avsenik odločil za klavirsko in ne diatonično harmoniko, ima Alfi enostaven odgovor, in sicer da to ve samo Bog. Foto: Gaja Hanuna

Zakaj se je torej Avsenik odločil za klavirsko, ne pa za diatonično harmoniko?

Obstaja enostaven odgovor, da "to ve samo Bog". Tudi on takrat ni vedel. Rekel mi je, da je najprej igral frajtonerico, nato pa je prijel v roke klavirsko in dejal, da mu je "kar laufala". On je bil izreden, naraven talent. Ni hodil v glasbeno šolo.

Če pogledamo več tisoč let nazaj, za največje mojstre v starih časih v katerikoli drugi zvrsti, na primer v kiparstvu, vemo, da niso bili šolani, ampak naravni talenti.

Dotakniva se verjetno vaše najbolj znane pesmi Silvestrski poljub. Je morda vaša najljubša, vam jo je bilo kdaj odveč zapeti?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Težko bi rekel, katera mi je najbolj pri srcu. Silvesterski poljub je ostal v spominu, kot evergreen. Enako pa je tudi na primer zimzelena pesem Poljane dom prelepih dni, za katero sem napisal besedilo. Ta me spominja na predel v Mariboru, kjer sem preživel otroštvo, napisal pa sem ga v spomin na mojo mamo. Ali pa Mali mož, ki sem ga napisal za sina. Več je takih, ki jih imam jaz osebno za evergreen in so mi ostali v lepem spominu.

Da pa je Silvestrski poljub najbolj predvajan v jesenskem in zimskem času, pa je povsem normalno, ker se je zasidral v srca ljudi z lepo melodijo in besedilom. Pesem jih bo vedno spominjala na mesec december, ki so ga preživeli v prijetni družbi ali pa s svojimi najdražjimi.

Imamo tudi druge evergreene, na primer Slakovo V Dolini tihi in še bi se jih našlo kar nekaj. Izredno spoštovanje gojim do Jožeta Privška, ki je naredil veliko dobro glasbe in aranžmajev ter tudi velikokrat polepšal marsikatero slovensko popevko.

"Mogoče je meni to malo osiromašilo ta festival, ker je izginil cel orkester z dirigentom. To je bila zame prijetna optika, ko sem poslušal in gledal, sem imel občutek, da sem na koncertu. Zdi se mi škoda, da so ukinili orkester," pove o Evroviziji. | Foto: Gaja Hanuna "Mogoče je meni to malo osiromašilo ta festival, ker je izginil cel orkester z dirigentom. To je bila zame prijetna optika, ko sem poslušal in gledal, sem imel občutek, da sem na koncertu. Zdi se mi škoda, da so ukinili orkester," pove o Evroviziji. Foto: Gaja Hanuna

Kaj pa Evrovizija?

Evrovizija še vedno ostaja, sicer spremenjena. Prej je bil na odru cel revizijski orkester s pevcem. Danes je tam ogromna scena in dva, ki na odru izvajata pesem na glasbeno podlago, orkester pa so ukinili. Mogoče je meni to malo osiromašilo ta festival, ker je izginil cel orkester z dirigentom. To je bila zame prijetna optika, ko sem poslušal in gledal, sem imel občutek, da sem na koncertu. Zdi se mi škoda, da so ukinili orkester. Tudi Privšek je dirigiral na enem izmed zadnjih evrovizijskih festivalov, ki so vsebovali še orkester. Morda bodo nastopi spet kdaj potekali v spremljavi orkestra.

slovenski glasbeniki, glasba, Evrovizija
Trendi To so o evrovizijski pesmi Veronika povedali znani slovenski glasbeniki

Ste si na njej kdaj želeli nastopiti?

Tak festival je vedno nagrada. Vemo, da je za nas priznanje že, če nas vzamejo na Evrovizijo. Mi smo mala dežela, moramo biti zadovoljni, da smo tam. Če pa po polfinalu pridemo v finale, pa je to uspeh, čeprav smo se v preteklosti že uvrstili med prvih deset.

Da bi imel pa neko izredno, posebno, življenjsko željo, da pojem na Evroviziji … Če bi mi bilo to naklonjeno ali pa če bi imel to srečo, bi šel z veseljem in bi se potrudil, da bi bilo v redu, tudi v mojih letih. Pred kratkim sem izvedel, da je Tom Jones nekaj let starejši od mene in gre še na ameriško in angleško turnejo. A v teh letih moraš imeti disciplino, da lahko še kaj ustvarjaš. Za to pa se moraš odločiti tudi sam. Nekateri rečejo, končujem in več ne bom delal.

Iskati, da ti bo vedno nekaj padlo z neba, pa je zgrešena misel. Nič ne pade z neba, če se sam ne potrudiš. Četudi imaš talent.

Jaz pa še vedno zelo rad delam in to počnem z užitkom. Na odru ne trpim, ampak uživam. Če se na odru mučiš ali pa te je strah, to čutijo tudi poslušalci. Snemaš lahko več ur, na odru pa moraš to oddelati v nekaj minutah.

"Na odru ne trpim, ampak uživam. Če se na odru mučiš ali pa te je strah, to čutijo tudi poslušalci." | Foto: Gaja Hanuna "Na odru ne trpim, ampak uživam. Če se na odru mučiš ali pa te je strah, to čutijo tudi poslušalci." Foto: Gaja Hanuna

Veliko ste bili zaradi nastopov in turnej tudi odsotni. Kakšen odnos pa ste imeli z družino, ženo, otroki?

To pa je spet sreča, če te družina spremlja in ti pomaga. Zagotovo lahko rečem, da ni bilo lahko, saj sem bil skoraj dvajset let veliko od doma. Večkrat sem imel kakšno krizo. Po določenih letih se zamisliš in si rečeš: "Malo mi je preveč." Nekateri se pritožujejo že, če nastopajo tri dni v tednu in to zgolj po Sloveniji.

Včasih sem se iz Maribora peljal do Münchna. Pogledal sem na karto, kam sploh grem in koliko kilometrov me še čaka. In to je bilo tisto obremenjujoče. Nas so ubijali kilometri, ne ure nastopa. Najbolj naporna je bila vožnja v vročini, ni bilo še klime in avtocest. 

Enkrat je v Berlinu dirigiral Herbert Von Karajan in čakali smo pred šesto uro, da bi začeli s tonsko vajo. Obrnil se je k nam in nas vprašal, ali gremo lahko še enkrat skozi. In kaj smo rekli mi? "Seveda, kar izvolite." A nismo vedeli, da ta "noch einmail durch gehen" traja eno uro. In smo bili tisti dan brez tonske vaje.

V berlinski filharmoniji smo na hitro naredili kratko petnajstminutno tonsko vajo. A to je bilo enkratno srečanje s Von Karajanom, ki je imel naslednji dan tam koncert in vaja se mu je malce zavlekla.

Nameravate odpreti tudi muzej v Jarenini. Kako poteka ta projekt? Izide tudi vaša biografija.

Izšla bo biografija, ki bo vsebovala okoli 350 fotografij, ker rad vsako stvar argumentiram in pokažem s fotografijo. Sprva sem muzej želel narediti v Mariboru, a sem se odločil, da bo v moji vasici, kjer živim. Muzej bomo odprli nekje v juniju.

Tone Partljič mi je dejal, da tudi fotografija dosti pove, dodati ji moramo le letnico in kraj. Vse drugo se da razbrati iz slike, ni ti treba zraven napisati veliko. Je najboljše dokazno gradivo. Ne moreš reči, tega pa ni bilo, fotografija dokaže vse.

S turnejo sem želel začeti doma, da se zahvalim slovenski publiki, ki me spremlja že 63 let. A žal ne bom začel v Mariboru na Lentu. Bom pač začel nekoliko drugače ali pa v Mariboru končal, nisem se še odločil. Na nek način pa se bom poskusil zahvaliti tudi ob svoji 80-letnici.

Nipič ugotavlja, da je sreča, če te družina spremlja in ti pomaga. | Foto: Gaja Hanuna Nipič ugotavlja, da je sreča, če te družina spremlja in ti pomaga. Foto: Gaja Hanuna

Koliko še koncertirate?

Na vsa vabila se odzovem, saj vidite, da je hvala bogu trenutno spet zaživela slovenska scena ter ima veliko slovenskih glasbenikov svoje koncerte, kar zelo pozdravljam. Slovenska beseda se spet vrača na slovenske odre, kar mi je zelo všeč. 

Ste pravi ambasador in legenda slovenske glasbe …

No, tega si sam ne upam reči. To boste povedali drugi. Mislim, da je lepo, da je veliko teh ambasadorjev, ki nosijo slovensko besedo in glasbo po Evropi in po svetu. In to je tista naša lepa kulturna gesta, da ponesemo našo slovensko besedo izven naših meja in to pozdravljam, pa naj bo katerakoli zvrst glasbe. Gre za promocijo naše male dežele.

Življenje glasbenika je zelo razgibano. Veliko je koncertov glasbenikov v Sloveniji, še vedno pa pričakujem, da bi nekoga zaneslo izven Slovenije in da bi nekaj naredil na nemško govorečem področju. Tako kot je Avsenik svojo glasbo prinesel na lep del Evrope. Če vprašate v Berlinu ali na Dunaju, bo vsaj pet ljudi od desetih na vprašanje, kdo je Avsenik, vedelo, za koga gre. In to je simpatična reklama za našo deželo.

Alfi Nipič bi se ponovno odločil za glasbeno kariero, če bi bila to njegova notranja želja in če bi ob tem užival, ne da bi delal kaj na silo. "Vse, kar delaš na silo, je slabše kvalitete. Vse, kar delaš iz srca, pa že prebudi notranjo silo in željo po tem, da pride ven neka pozitiva," še pove Štajerski muzikant. | Foto: Gaja Hanuna Alfi Nipič bi se ponovno odločil za glasbeno kariero, če bi bila to njegova notranja želja in če bi ob tem užival, ne da bi delal kaj na silo. "Vse, kar delaš na silo, je slabše kvalitete. Vse, kar delaš iz srca, pa že prebudi notranjo silo in željo po tem, da pride ven neka pozitiva," še pove Štajerski muzikant. Foto: Gaja Hanuna

Bi se še enkrat odločili za svojo kariero?

Ja, če bi bila to moja notranja želja in če bi jaz ob tem užival. Ne da bi delal kaj na silo. Vse, kar delaš na silo, je slabše kvalitete. Vse, kar delaš iz srca, pa že prebudi notranjo silo in željo po tem, da pride ven neka pozitiva. Vse, kar delaš, naj bi bilo kvalitetno vsaj toliko, da ti ob slišanem ali videnem ni malce nerodno. To je povsem normalno.

Nekateri zaradi tega, ker nimajo več veselja in volje tudi, nehajo. Iskati, da ti bo vedno nekaj padlo z neba, pa je zgrešena misel. Nič ne pade z neba, če se sam ne potrudiš. Četudi imaš talent.

Preberite še:

Žiga Kukovič
Trendi Znani slovenski tiktoker: Tega se ne bi še enkrat lotil
Vlado Kreslin
Trendi Vlado Kreslin: Če teh treh pesmi ne zaigram na koncertu, hočejo ljudje denar nazaj
Magnifico
Trendi Magnifico: Slovenci so izbirčni in dobro vedo, zakaj gredo na neki koncert
Maraaya, Aleš Vovk - Raay, Marjetka Vovk
Trendi Maraaya: V življenju stvari, ki jih kupiš, ne štejejo toliko kot stvari, ki jih dosežeš
Nina Pušlar
Trendi Nina Pušlar: Očitno je imelo življenje z mano drugačne namene
Jan Plestenjak
Trendi Jan Plestenjak odkrito: Brez ran je življenje brez okusa
Ne spreglejte