Ponedeljek, 30. 10. 2023, 23.32
1 leto
Magnifico: Slovenci so izbirčni in dobro vedo, zakaj gredo na neki koncert
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,81
Čeprav ne v Stožicah, se tradicionalni koncerti, ki jih Magnifico že leta prireja na božič, nadaljujejo. Kot je razkril v intervjuju za Siol.net, bo božični koncert tudi letos, a ne v Ljubljani, še pred tem pa se odpravlja na jesensko koncertno turnejo. To je napovedal s pesmijo Put, za katero se je ustvarjalno povezal s srbsko umetnico Konstrakto, za prihodnje leto pa napoveduje nov studijski album, prvega po letu 2016.
Na Liffe prihodnji teden prihaja film Varuhi formule Dragana Bjelogrlića, za katerega ste znova ustvarili novo skladbo. Vajino delo postaja že tako neločljivo povezano, da sta kot legendarni režisersko-skladateljski dvojec Sergio Leone in Ennio Morricone.
Da, zelo velikokrat me angažira. Pri tem filmu sicer nisem delal celotne glasbene podlage, ampak le eno skladbo, ki je tudi edina skladba v filmu. Želel jo je za zaključek, ko se vse stvari v zgodbi poklopijo.
To skladbo ste posneli s srbsko umetnico Konstrakto. Čigava ideja je bilo to sodelovanje?
Jaz sem napisal skladbo, nato pa smo se spraševali glede besedila in izvajalca. Sam sem imel sprva v glavi nekaj drugačnega, pa je Bjelogrlić predlagal Konstrakto. Sam nanjo nisem niti pomislil, ko pa jo je omenil, se mi je zdelo zanimivo.
Kako sta se ujela kot umetnika?
Bilo je zelo preprosto. Glasba je lahko zelo prijetna stvar in super izkušnja, če se ljudje ujamejo, lahko pa je prava nočna mora, če ni tako. V tem primeru je bilo k sreči prvo, ona je super in ni se nama bilo težko ujeti. Nasprotno, rekla mi je, da ima občutek, kot da me pozna že vse življenje, in tudi meni se je zdelo, da ne potrebujeva nobenega uvodnega spoznavanja. Takoj, ko je prišla sem, smo začeli delati, hiša je bila polna smeha in šaljenja, vsega, kar glasba potrebuje.
Magnifico & Konstrakta - Put
Kako je videti vaše ustvarjanje glasbe za film? Se ta začne rojevati že ob sami zasnovi zgodbe, pozneje med snemanjem ali šele ob ogledu posnetih prizorov?
Zelo različno, ampak najprej vedno preberem scenarij, da se seznanim z zgodbo. Bjelogrlić se kot režiser rad vmešava v vse dele filma od kostumografije do glasbe. On je kot kakšen stari jugoslovanski direktor, ki je v tovarni avtomobilov najprej privijal blatnike, pa potem napredoval do generalnega direktorja. Tako je Bjelogrlić spoznal vse faze tega posla, vse faze filma, zato ga ne moreš prinesti okoli. O glasbi se veliko pogovarjava, mi pa z njim ni težko delati. V tem primeru tega sploh ne bi delal.
Ob filmski glasbi ste v zadnjem času precej glasbe ustvarili tudi za gledališče.
Tako kot pri filmih sodelujem z Bjelogrlićem, v teatru sodelujem z Vitom Tauferjem. Če delam kaj takega, delam to z njim. V tem je sicer bolj doma moj brat (Aleksander Pešut, op. a.), pri nekaj projektih pa sem sodeloval tudi jaz. V Somborju smo delali Radovana III., lani v Beogradu pa Ojdipa, po katerem je nastal album Kafana Ljubljana.
Zakaj pa glasbeno ne sodelujete tudi v kakšnih slovenskih produkcijah?
Pravzaprav tega dela kariere nisem načrtoval, nikoli si nisem mislil, da bom delal uporabno glasbo za film in gledališče, ker me to niti ni zanimalo. Meni je bil zanimiv Dragan Bjelogrlić kot človek, rad delam z njim, filmov pa v resnici ne delam rad. Če mi je všeč oseba, če se nekaj zgodi med nama, mi delo postane zanimivo. To mi mora biti v užitek, v radost, sicer je ustvarjanje glasbe lahko tudi mora.
Je kakšen tak projekt, za katerega bi rekli, da ste ga z njim polomili?
Če mi zdaj rečeš, da še nisi slišala slabše glasbe, kot je moja, se bom povsem strinjal. Če mi boš rekla, da sem zelo dober, bom rekel hvala in si mislil svoje. Sebe ne morem ocenjevati. Kakšne moje stvari, ki se mi zdijo povsem brezzvezne, so ljudem zelo všeč, kakšnih drugih, ki se mi zdijo res dobre, pa ni nihče niti opazil.
Ali lahko po vseh teh filmskih in gledaliških projektih spet pričakujemo kakšen studijski album?
Da. V filmu in teatru sem toliko delal, ker je prišla korona in sem sprejemal vse te ponudbe, saj nisem vedel, kdaj bom sploh lahko spet nastopal. Zdaj smo vse to končali in po albumu Charlatan de Balkan iz leta 2016 grem zdaj končno snemat novega. Tako, pa sem povedal na glas.
Kaj lahko pričakujemo?
Vedno šele na koncu vidim, kaj je nastalo, zdi se mi, da sem nametal nekaj iz vseh smeri, ljudje pa rečejo, da sem naredil nekaj, kar je res "v mojem slogu". Jaz ne vem, kakšen je moj slog, skozi leta poskušam določiti, kaj sploh igram, poskušal sem z različnimi oznakami, da bi bilo lažje tistim, ki me prodajajo. In tudi tokrat nimam razdelanega sloga, imam le pesmi, slog pa prilagajam njihovemu sporočilu.
Letos praznujete 30 let samostojnega glasbenega delovanja, izdati nameravate tudi "best of" album.
Pravzaprav imam težavo s tem praznovanjem obletnic, tega nisem storil ne ob deseti ne ob dvajseti, tudi tridesete sprva nisem nameraval zaznamovati, pa se je nato obrnilo drugače. Celotno prihodnje leto bo na neki način retrospektivno, prideta nova album in album "best of", nato pa bom počasi začel graditi svoj kult osebnosti. Sicer še ne vem, kako se bom tega lotil, ampak v tej smeri bo šlo prihodnje leto.
Pred lanskim tradicionalnim božičnim koncertom v Stožicah ste naznanili, da je ta zadnji. Letošnjo jesen in zimo pa vendarle načrtujete turnejo – bo ta obsegala tudi božični dan?
Jaz tega predvsem nisem hotel vsako leto početi v Stožicah. Za to je več razlogov, največji je ta, da nam je vzelo ogromno časa, ker smo to delali sami in se z enim koncertom ukvarjali pol leta. Bilo je preprosto preveč naporno.
Do zdaj so bili vsi ti koncerti polni in to je super. Ne bi pa rad, da me občinstvi opomni, da ima dovolj. Navsezadnje to ni bila odločitev, da 25. decembra ne bom več nastopal, le v Stožicah ne. Jaz sem glasbenik, ne Planica, da bi moral biti vsako leto. Zdaj pa sem se počutil točno tako.
25. decembra bom torej še naprej nastopal, ljudje si me takrat želijo videti, smo se pa zdaj odločili, da bomo ta koncert selili, vsako leto bo na drugem koncu Slovenije, ne več v Ljubljani. Tudi letos bo, a še ne morem razkriti, kje.
O kakšnih prizoriščih govorimo?
V Sloveniji imamo krasno koncertno infrastrukturo, ki bi nam jo marsikdo zavidal, in to so kulturni domovi, ki so ostali še iz prejšnjih časov, pa so zdaj že posodobljeni in obnovljeni. To so prekrasne dvorane za kakšnih od 500 do tisoč ljudi, kjer najraje nastopam. Prav tako so v zadnjih letih kot koncertna prizorišča postali priljubljeni gradovi. Če ti je neki izvajalec všeč, boš na takšnih prizoriščih zagotovo užival bolj kot na množičnih prireditvah.
Stožice, nekakšen Triglav za slovenske glasbenike, je v zadnjih letih osvojilo oziroma napolnilo že kar nekaj izvajalcev. Slovenci torej očitno radi hodimo na koncerte domačih glasbenikov.
Slovensko občinstvo ima rado slovensko glasbo, to pa iz enega samega razloga – ker je dobra. Slovenci niso naivni, poslušajo glasbo od povsod, tako z juga kot iz anglosaških krajev, primerjajo in vedo, kaj je dobro. Za naklonjenost ni dovolj le, da si domač izvajalec, Slovenci so izbirčni in dobro vedo, zakaj gredo na neki koncert.
V Sloveniji nobena umetnost nima toliko občinstva in toliko uspehov kot glasba, in to brez denarja od države. Glasbeniki se sami znajdemo na divjem trgu.
Je slovenščina pri tem omejitev?
Jezik je še najmanj pomemben. Na koncertih je ljudem vseeno, ali me razumejo. Saj ko k nam pride igrat na primer kubanska skupina, od njih ne pričakujem, da bodo peli v mojem jeziku. Če te glasba premakne, ti je vseeno, ali razumeš vsako besedo ali ne. Čutiš namen, kam glasba hoče iti.
Jaz se sicer rad igram z angleščino, jo poenostavim na svoj besedni zaklad in obvladovanje slovnice. Predvsem pa je plastična, lahko jo obračaš okoli, pa ti nihče ne bo zameril. Imaš italijansko, afriško, balkansko angleščino … Mi smo na svoj jezik veliko bolj občutljivi in ne bi oprostili, če bi kdo pel v tako spakedrani slovenščini. Angleščina pa ti dovoli, da si jo vzameš, kakor ti ustreza.
Preberite še:
