"Če bi bilo sovraštvo potegnjeno iz nič, bi bilo prazno"

Začniva z vesno, to je že vaša druga, kakšen je občutek?

Iskreno moram priznati, da sem je zelo vesel. Ko sem izvedel, sem ugotovil, kako zelo me je presenetilo. Posebej mi je bilo všeč, ker je bil to projekt, ki smo ga dolgo delali in je bil zame zelo specifičen. Med snemanjem in v likih smo bili postavljeni v dokaj ekstremno situacijo in te nagrade pričajo, da ima naše delo odmev.

Nagrado ste dobili za stransko vlogo negativca, skrajnega desničarja Damjana v filmu Zbudi me. Doslej ste igrali raznolike vloge, a se ne spomnim, da bi igrali nekoga s tako gorečim sovraštvom. Ali se je bilo težko vživeti v ta lik?

Ne. Sem tudi sam razmišljal o tem in razlogov je več. Prvi je to, da je predloga res dobro napisana. Del mojega raziskovanja je izhajal iz Kozoletovega filma Polsestra, kjer sem vztrajno zagovarjal, da moj lik Brane ni negativec. Takrat mi je postalo jasno, da se ne smeš opredeljevati do svojega lika, temveč ga moraš zagovarjati.

In pri Damjanu se mi je zdelo pomembno, kako ga opravičiti, ne pa pa, da ga predstavim kot zlobneža. Tudi sam ga nisem videl kot takega, temveč kot človeka, ki je rezultat preteklih izkušenj. Če bi bilo njegovo sovraštvo potegnjeno iz nič, bi bilo prazno, zato se mi je zdelo, da mu moram dodati osebno frustracijo. Poleg tega sem imel že priložnost spoznati nekaj podobnih ljudi, tako da sem se lahko navezal na tip frustracije.

Foto: Ana Kovač

Film se poglobi v vprašanje nacionalizma in vretja napetosti v majhni skupnosti. To je vsekakor relevantna tema, ampak zanima me, koliko ste vi osebno zaznali tovrstnih trenj v družbi? To sprašujem zato, ker sem tudi sam iz Maribora in se spomnim, da je bil nekoč tam bistveno močnejši antagonizem z Ljubljano kot pa glede na poreklo – takrat smo bili vsi Mariborčani. Ali se vam zdi, da je to zdaj drugače?

Imel sem podobne izkušnje, kar zadeva Maribor. Ampak kar zadeva film, pa mislim, da bi se lahko odvijal v kateremkoli mestu. V času, ko smo snemali, je bilo zelo toksično ozračje, kar je tudi deloma odgovor na prejšnje vprašanje. V letih 2020 in 2021 je bilo v družbi zelo napeto in v komentarjih pod vsako novico so bile greznice sovraštva, tudi na družabnih omrežjih, povsod samo žaljenje in kritiziranje, tako da je ta "zeitgeist" vplival tudi na lik Damjana. Ampak če se vrnem na to vprašanje, naj rečem, da ne glede na vse naša družba ni vključujoča. Zaradi specifike naše države, ker živimo na tako majhnem prostoru, ker smo tako močno večinski narod in ker se nismo tako pomešali kot preostali narodi – še posebej tisti v zahodni Evropi –, ima tema tega filma stik z nami vsemi.

Kar zadeva konkretno Maribor, pa moram reči, da je bila ta logika, da je Ljubljana kriva za vse, tam še zmeraj prisotna, dokler sem tam živel, kar me je motilo, ampak zdaj že nekaj let nisem več aktivno prisoten v mestu, tako da ne morem komentirati.

Pravzaprav bi lahko rekli, da letošnji filmska jesen in zima pripadata vam, saj vas lahko vidimo v dokumentarnem filmu Pero, v začetku novembra prihaja v kino igrani prvenec Žige Virca Poslednji heroj, sredi meseca pa še srbska mednarodna koprodukcija Varuhi formule. In vse to še pred premiero Zbudi me, ki je načrtovana za začetek leta. Vas je presenetilo, da so se stvari tako odvile?

To je zanimivo. Me prav zanima, ali se mi bo še kdaj v karieri to ponovilo. Predvsem me je presenetilo, da je Poslednji heroj že tako hitro pripravljen za kino, saj je bil Zbudi me posnet prej. Odločitev za regijsko distribucijo za Varuhe formule je padla šele poleti, po odzivu na prvih festivalih. Pero je tudi nastajal že leta 2020, ampak tam ne bi rekel, da sem igral, to je bil avtorski projekt Damjana Kozoleta, preostali pa smo bili tam v drugačni kapaciteti.

Foto: Ana Kovač

V Poslednjem heroju igrate Tonija, policista in zeta glavnega junaka. To je precej akcijski film – ali je bila to nova izkušnja v slovenskem filmu?

Za ta film so me navdušile tri stvari. Prvič, da je zasnovan kot črna komedija, kar je žanr, ki je pri nas preveč zapostavljen. Drugo je bilo, da sta Žiga (Virc, režiser, op. a.) in Iza (Strehar, soscenaristka, op. a.) postavila dogajanje v en dan, kar mi je z igralskega vidika zelo zanimivo, ker je izziv držati kontinuiteto od začetka do konca filma. Tretje pa je bila zgodba, ki je bila tako … blesava, ne znam najti drugega izraza, no, tako odtrgana, da mi je bilo zanimivo, kako to sploh zapakirati.

Tega sem se pravzaprav začel zavedati šele po filmu, ko sem poskušal komu obnoviti dogajanje. V samem ustvarjalnem procesu se mi je zdelo vse logično, ko smo končali, pa ni bilo tako lahko pojasniti, kaj vse se zgodi v filmu in kdo vse se sploh pojavi  – od oficirjev SS do partizanov, Grkov, ki so trgovski direktorji, policistov, ki so jalovi – in da so skoraj vsi napol družinsko povezani … to se mi je res zdelo super.

No, kar zadeva akcijske prizore, pa nisem bil tisti dan na snemanju, tako da smo moje reakcije posneli kasneje pred lučko in sem samo dobival navodila v stilu: "Zdaj je ful eksplozija! Zdaj je malo manj eksplozije!" (smeh, op. a.). Sicer pa mislim, da je film zanimiv, ker prikazuje realnost, ki je potisnjena iz središča koordinatnega sistema, kjer dobiva druge pomene in vsebino. Bolj kot je bilo dogajanje pomaknjeno iz stvarnosti, bolj je vse delovalo resnično. Mislim, da je vplivalo tudi to, da nas je bila večina ekipe mlajše generacije in da imamo do druge svetovne vojne drugačen odnos kot večina družbe, tako da sem prepričan, da je Žiga s tem filmom podal močno izjavo o sodobnem času in mladi generaciji.

Kako pa je z akcijskimi scenami v tujini? Vloge ste imeli v več mednarodnih serijah, tudi ameriški akcijski Strike Back in švedski kriminalki Hamilton. Je snemanje eksplozij in streljanja bistveno drugačno kot pri nas?

Razlika je v produkcijskih sredstvih. Tam so ogromni seti. Pri Strike Back se spomnim, da se je streljalo ves dan in da se pri tem ni varčevalo. Pa tudi izkušnje se poznajo. Pri Hamiltonu, ki smo ga snemali v arktičnem krogu, sem imel prvič kaskaderja, ki je namesto mene izvajal pretepe in podobno. To so povsem druge produkcijske dimenzije, na snemanju je bilo po 300 statistov, kar je pri nas nepredstavljivo.

Kako pridete do teh vlog? Ali je treba hoditi naokrog, imeti agente?

Več ali manj deluje tako, da te povabijo na avdicijo, kar ti uredi agent. Za prvi krog se praviloma sam posnameš doma na telefonu, narediš en prizor, nakar se ti, če jim je všeč, javijo. Potem pogosto sledi drugi krog, kjer spet doma posnameš neko drugo sceno. Ko dobiš klic, da bi se s tabo dobili prek Zooma, si že blizu. Včasih se je še letelo na lokacije, ampak zdaj se veliko več uporablja internet, čeprav sem poleti odšel na zadnji krog avdicije v Berlin. Je pa tako, da je tujcem povsem vseeno, od kod si. Če potrebujejo Slovana, ni pomembno, ali si iz Poljske, Slovaške, Makedonije ali Slovenije. Seveda pa z več mednarodnimi angažmaji prej dobiš takšna povabila.

Ali v seriji Hamilton govorite švedsko ali angleško?

Angleško in hrvaško. Hamilton je v Skandinaviji velika uspešnica, kot nekakšen njihov James Bond, saj prav tako temelji na seriji knjig o vohunu. Jaz sem igral enega od zlikovcev in upam, da bomo to lahko kmalu videli tudi pri nas.

Kaj lahko poveste o Varuhih formule? Glede na napovednik je film, ki temelji na resničnih dogodkih jedrske nesreče v Jugoslaviji, videti impresivno. Kakšna je vaša vloga?

Filma še nisem videl, grem kmalu na premiero v Beograd. Moj lik je Aleš Babnik, agent Udbe. Bil sem navdušen, da je uspelo nekomu iz naše regije narediti tako velikopotezni projekt. Ko sem prvi dan prišel na set in videl, kako so Jugoslovanski arhiv spremenili v pariško bolnišnico, kjer se odvija večina filma, sem šele dojel obseg produkcije – formula ena.

Foto: Ana Kovač

Pa ste kot udbovec v filmu antagonist?

Sam seveda menim, da Babnik ni negativec. On je človek, ki opravlja svoje delo. Je pa bila zanimiva priprava na to, ker s tem časom seveda nimam osebnih izkušenj. Predvsem sem se pogovarjal s starejšimi, kakšne izkušnje so imeli z Udbo, našel pa sem tudi učbenike za udbovce in jih prebral, kar je bilo zelo informativno.

Predvsem pa sem si moral razčistiti, kaj bi tak mlad človek počel v Beogradu, kako bi lahko tako hitro napredoval, a sem ugotovil, da v povojnem času to ni bilo tako nenavadno. Poleg tega sem se že pred tem pri Vircu naučil, kako narediti čustveni zemljevid lika, in sem to takoj uporabil še tukaj, saj sem na obeh filmih delal hkrati. In čeprav sta lika Tonija iz Poslednjega heroja in Babnika iz Varuhov formule videti isto – oba imata celo iste brke –, sta povsem različna.

Če smo pri prihajajočih projektih, ne gre spregledati vaše vloge Pilatovega tajnika v novi priredbi prelomnega romana Mojster in Margareta. Če se ne motim, gre za rusko produkcijo. Ali menite, da jo bomo zaradi geopolitičnih konfliktov in embargov sploh lahko videli?

Iskreno ne vem. To je bilo posneto že pred nekaj časa, ampak mislim, da po načrtih v kino pride prihodnje leto. Čeprav je ruski film in to menda največji in najdražji ruski film v zadnjem času, gre za mednarodno koprodukcijo s producenti iz številnih evropskih držav, tako da ga bomo najbrž videli tudi pri nas. Vojna je vsekakor zamaknila dokončanje tega filma. Če poznate zgodbo, veste, da se del dogaja v Moskvi, del pa v starem Jeruzalemu in moj lik se pojavi tam. To smo posneli v Dubrovniku in govorimo latinsko. Precej verno je romanu, več pa ne smem povedati.

Ali lahko razkrijete še kaj podrobnosti o prihajajočih projektih?

Zdaj se odpravljam v Nemčijo, kjer imam glavno vlogo v kratkem filmu. Režiral ga bo Simon Schneckenburger, ki je bil za svoj prejšnji film Borzaya v ožjem izboru – shortlistan – za študentskega oskarja. To bo zelo zanimiv film in igral bom skupaj z Jonasom Arentom Smuldersom, ki je bil prav tako Shooting Star na Berlinalu. To lahko za zdaj povem, v kino pa prihodnje leto pride še Tartinijev ključ v režiji Vincija Vogua Anžlovarja. Videl sem že delovno različico in moram reči, da je super. Poleg tega pa sem posnel tudi ameriški celovečerec Nomad, za katerega pa ne vem, kdaj točno pride v kino, ne smem pa tudi izdati nobenih informacij glede vsebine.

Javnosti ste poznani tudi kot ustvarjalec podkasta Špilferderber, ki nastaja na Valu 202, kjer ste imeli pogovore s številnimi zanimivimi Slovenci. Kdaj lahko pričakujemo novo sezono?

Po zadnji sezoni smo se s producenti na Valu 202 dogovorili, da bomo videli, kako naprej, ampak se za zdaj še nismo dogovorili. Mislim, da je to tudi ena od prednosti tega podkasta, da deluje špilferderbersko in da včasih je, včasih pa ga ni. Super mi je bilo to početi, ker lahko rečem, da nisem imel nobenega gosta, ampak same sogovornike, ki so se vsi prišli z veseljem pogovarjat z mano. Sploh so mi všeč projekti, ki jih delaš malo zunaj svojega kroga, kjer nisi najbolj domač, ker mi razširijo obzorja. Sem pa začel veliko bolj ceniti novinarsko delo, vse priprave, ki so potrebne. Lahko rečem, da podkasta ni konec, ampak bomo še videli, kako naprej.

Oglejte si še:

Trendi Nagrada za film o "srbskem Černobilu", pri njem sodelovali tudi Slovenci

Trendi "Slovenci smo dokazali, da znamo kmečke upore delat’" #intervju

Trendi Sredi turističnega vrveža na slovenski obali nastaja nov film #foto