Prek meja
Torek, 30. 7. 2024, 22.06
4 mesece, 3 tedne
Prek meja (10.): Nina in Harshdeep Singh
Slovenka in Indijec stopila na skupno pot v pravljični indijski državi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,22
Slovenka Nina E. Zupančič je pred sedmimi leti na enem izmed hrvaških festivalov spoznala svojega bodočega moža, Indijca Harshdeepa Singha. Par, ki živi v Sloveniji, večkrat pa odpotuje tudi v Indijo, se je poročil kar trikrat – na Hrvaškem, v Sloveniji in Indiji. Prav zadnja poroka je bila najbolj pravljična, saj sta na slavju v idilični zvezni državi Goa združila tako indijske kot slovenske običaje, gostje iz obeh držav pa so med drugim plesali na Pandžabi ter slovensko polko, imeli pa so tudi šrango. Ker v Sloveniji živita že od leta 2021, se je Harsh odločil za tečaj slovenskega jezika. V zgornjem posnetku si oglejte, kaj mu pri učenju predstavlja največ preglavic.
Nina je študirala prevajalstvo, smer angleščina-francoščina, medtem ko je Harsh v Delhiju študiral pravo.
V rubriki Prek meja gostimo slovensko-indijski par, ki želi s svojo zgodbo navdihniti ostale pare iz različnih kultur ter jim pokazati, da kljub številnim oviram ljubezen ne pozna meja. Po poklicu prevajalko in pravnika druži skupna ljubezen do snemanja poročnih filmov, iz česar sta si ustvarila kariero. Po štirih letih razmerja na daljavo sta Nina E. Zupančič in Harshdeep Singh svojo ljubezen okronala na Hrvaškem, kjer sta se spoznala, razlog za tamkajšnjo poroko pa je bilo najprejšnje odprtje meja po epidemiji covid-19. Razdalja, dolga 5.695 kilometrov, zanju ni bila ovira, da skupaj zaživita in si ustvarita skupno življenje. Z njima smo se med drugim pogovarjali o idilični poroki v indijski zvezni državi Goa, kako so njuno razmerje sprejeli starši, življenju v Sloveniji, kako se Harsh počuti med Slovenci ter katere navade so ga najbolj presenetile.
Kako sta se spoznala?
Nina: Spoznala sva se leta 2017 v Zagrebu. Večkrat naju sprašujejo, ali sva se spoznala nekje na plaži, ampak ne, spoznala sva se na glasbenem festivalu. Od tega je že sedem let.
Harsh: Bližava se desetletju. To je precej dolgo obdobje (smeh, op. p.). Skupaj sva od leta 2018, približno štiri leta pa sva bila v razmerju na daljavo. Takrat sva se videvala na približno pol leta. Včasih sem jaz prišel v Evropo, drugič je Nina prišla v Indijo. Leta 2020, ravno preden se je začela epidemija covid-19, je Nina prišla v Indijo na poroko moje sestre. Tam je bila en mesec. Poroka je bila ravno pravi čas, saj se je začelo po njej vse počasi zapirati. Če bi bila poroka dva tedna kasneje, bi morali vsi gostje v Indiji ostati vsaj pol leta zaradi vseh omejitev. Bilo je noro, ampak imeli smo srečo. Takrat sva se z Nino še bolj spoznala in povezala, spoznala je tudi mojo družino. Videla je, kako vse poteka, kakšni smo, kakšna je naša kultura in podobno. Imeli smo se res super. Zatem sem tudi jaz prišel v Evropo ter spoznal njeno družino in prijatelje.
Poroke v indijski zvezdni državi Goa se je udeležilo približno sto gostov, od tega štirideset Slovencev.
Sta se s snemanjem porok ukvarjala, preden sta se spoznala ali sta s tem začela v času zveze?
Harsh: V bistvu čas sovpada. Jaz sem velik del življenja študiral pravo, ampak v tem nikoli nisem delal. Pravo je nekaj, kar si je želela moja družina. Spodbujali so me, da bi ostal v pravu, ampak to ni bila moja želja. V času covid-19 sem si vzel čas zase. Takrat sem šel v ašram (center joge, op. p.), se posvetil sam sebi in poskušal ugotoviti, kaj si želim v življenju početi. Nekaj časa sem celo učil jogo, ampak bolj z namenom osebnega razvoja ter jasnosti, ravnovesja in čustvene stabilnosti, ki sem jo s tem dobil. Približno v istem času sem se preselil v Slovenijo, kupil kamero in se spoznaval z njo. Sprva sem na YouTubu objavil nekaj vlogov, nato pa se je ponudila super priložnost. Moja prijatelja sta načrtovala poroko v Parizu. Vprašal sem, ali že imata snemalca, in tako sva odšla na prvo snemanje poroke. Od takrat dalje uživava v celotni izkušnji, ki je polna vznemirjenja in veselja. Delovno okolje nama je zelo všeč, saj ustvarjaš nekaj, kar bodo ljudje cenili. Na nek način je to družinska dediščina. To naju je prevzelo. Podjetje Films & Feels sva ustanovila pred približno štirimi meseci, s snemanjem porok pa se ukvarjava zadnji dve leti.
Čez nekaj mesecev greva na poroko na Majorko, nato še v Toskano. To je najin cilj. Zakaj sva se odločila tako? Zaradi življenjskega sloga, ki si ga želiva. Želiva ostati v Sloveniji, vendar na vsake toliko odpotovati tudi v Indijo. Super je, da se v Indiji sezona porok začne takrat, ko se v Sloveniji konča. In obratno. Tako greva v Indijo običajno pozimi in tam ostaneva tri, štiri mesece. Želiva imeti najboljše iz obeh svetov. Vse se popolnoma ujema.
Za svojo poroko sva sicer najela snemalca, film pa nato ustvarila sama. Snemalce sva ves čas poroke usmerjala, oni so nama dali posnetek, midva pa sva ga uredila. V bistvu je bilo narediti film zelo zapleteno. Lažje je narediti film za nekoga drugega, saj o njem ne veš vsega. O sebi pa veva vse, zato je težko vključiti vse, kar se nama je zdelo pomembno. Montaža najinega poročnega filma je bila zelo zanimiva, a zahtevna.
Kako sta vajini družini sprejeli, da sta v zvezi z nekom iz tujine?
Nina: Na začetku je bil kar šok, saj so mislili, da bom pripeljala kakšnega Slovenca. Šok je bil tudi zaradi tega, ker Harsh ni iz Evrope, ampak iz povsem drugega kontinenta in kulture. Težko so si predstavljali, saj pred tem niso nikoli potovali. Ko sem babici povedala, da sem v zvezi z Indijcem, je bilo njeno prvo vprašanje, kako bova vzgajala otroke (smeh, op. p.). Ampak čez čas, ko so ga vsi spoznali, so se odnosi otoplili. Tudi na njegovi strani so me vsi lepo sprejeli. Če gre danes sam v Delhi, vsi sprašujejo, kje je Nina. Ali če grem jaz sama domov, vsi sprašujejo, kje je Harsh. Vsi so ga vzljubili in postal je del družine.
Harsh: Moja družina je na začetku mislila, da ne gre za resno razmerje. Ampak ko je Nina prišla v Indijo in živela z nami, so jo vsi vzljubili. Verjetno tudi zaradi podobnosti, saj se oba ukvarjava z jogo. Sva na isti valovni dolžini in videli so povezavo, ki jo imava. Zanje je bilo to zelo enostavno. Ker so imeli priložnost živeti z njo, jih ni bilo strah, da je iz drugega dela sveta in kulture. Videli so, kakšna je, zato je bilo precej enostavno. Bili so navdušeni, da sem izbral nekoga iz druge kulture. Sam prihajam iz pandžabske kulture, kjer prevladuje sikhizem. Ne gre za hinduizem, ampak majhno religijo. Moja družina je precej sekularna, tako da jim je bilo vseeno, da Nina ni Sikh.
Kako je potekalo načrtovanje poroke? Sta vedela, da se želita poročiti v Indiji?
Nina: V bistvu sva imela tri poroke (smeh, op. p.). Če prihajaš iz različnih držav, je načrtovanje poroke malce bolj zapleteno kot običajno. Ker je treba urediti številne dokumente, sva se posvetovala z ostalimi mednarodnimi pari. Najprej sva se poročila na Hrvaškem, to je bilo v času covid-19. Želela sva se vseliti skupaj in živeti v Evropi. On ni mogel priti v Slovenijo, jaz pa nisem mogla priti v Indijo, zato sva čakala, katera evropska država bo prva odprla svoje meje. Razmišljala sva tudi o Turčiji, ampak če si se želel poročiti tam, si moral predložiti test krvi. Zato sva izbrala Hrvaško. Harsh je pripotoval s turistično vizo.
Harsh: Ko sem potoval, se spomnim, da so vsi imeli diplomatsko ali študentsko vizo. Bil sem edini s turistično vizo, zato so me obsojali, čeprav v resnici nisem prišel potovat.
Nina: Poročila sva se v majhnem kraju, od koder prihaja moja babica. Nato sva poroko registrirala še v Sloveniji in Harsh je lahko prišel sem. Enako sva storila še v Indiji.
Harsh: Gre zgolj za formalnosti, da njej ni bilo treba zaprositi za vizo v Indiji. Če ne bi bila poročena, bi bil postopek zelo zapleten, za vizo bi morala zaprositi vsake tri mesece.
Poroka v Indiji je vključevala tudi slovensko šrango, ki sta jo prilagodila indijskim običajem.
Kako je bila videti poroka v Indiji?
Harsh: Prišlo je približno sto ljudi, kar je za indijske standarde zelo malo. Verjetno ste slišali za poroko najbogatejšega Azijca, ki je bila v Mumbaiju. Ni bilo tako (smeh, op. p.). Najina poroka je bila hibridna. Ker je bila polovica gostov iz Slovenije, sva vključila tako indijske kot slovenske običaje. Imeli smo recimo neke vrste šrango.
Nina: Indijske poroke običajno vključujejo več obredov. Eden izmed njih poteka v templju. Ko vstopiš v tempelj, morata mladoporočenca in vsi gostje sezuti čevlje. Navada je, da nevestine sestre in sestrične ženinu ukradejo čevlje. Moja sestra je Harshu ukradla čevlje in jih skrila. Da je čevlje in mene dobil nazaj, je moral opraviti različne naloge, npr. olupiti krompir, zamenjati plenice, vriskati in podobno. Tako je bila videti najina šranga, v katero smo vključili tudi običaje iz Slovenije.
Kaj pa indijski običaji, katere sta vključila v obred?
Nina: Ker jih je tako veliko, sva večinoma vključila le zabavne običaje.
Harsh: Glede na to, da Nina ni iz Indije, nisva želela vključiti običajev, ki bi bili zanjo in za njeno družino preveč obremenjujoči.
Nina: Na indijski poroki ima običajno vsak član družine svojo funkcijo, ampak tega nisva želela. Med bolj zabavnimi običaji, ki sva jih vključila, je denimo haldi. To je tradicija na skoraj vseh indijskih porokah, ne glede na vero. V bistvu gre za to, da gostje na mladoporočenca nanesejo pasto iz kurkume, ki se sicer uporablja za olepšanje in čiščenje. Obred ima duhovni pomen, hkrati pa se vsi zabavajo.
Haldi velja za najbolj pogost indijski predporočni ritual, ki vključuje vtiranje kurkume v telo mladoporočencev. Namen rituala je blagosloviti par pred poroko.
Kako so gostje iz Slovenije sprejeli dejstvo, da bodo morali za poroko odpotovati v Indijo?
Nina: Prišlo je približno 40 ljudi iz Slovenije. Za poroko sva jim povedala že dobro leto prej, da so si lahko organizirali potovanje. Povabila sva približno 50 Slovencev in mislila, da jih bo prišlo 20, tako da sva bila zelo pozitivno presenečena. Zanje je bilo to verjetno potovanje leta. Bilo je zelo zanimivo videti vse Slovence, oblečene v indijska oblačila in z rožami v laseh. Lepo je bilo, da so se potrudili in prilagodili njihovim običajem.
Kako so poroko doživeli vajini prijatelji in družina?
Nina: Mislim, da je bila to najbolj nora poroka, saj se je ves čas nekaj dogajalo. Potekala je dva dni, sicer je tradicija, da potekajo več kot en teden. Bilo je noro.
Harsh: Mogoče bi morala biti en teden, saj se je v dveh dneh zgodilo tako veliko.
Kako so se razumeli vajini gostje, glede na to, da večina verjetno ne govori angleško?
Harsh: Bilo je veliko mladih, tako da načeloma vsi razumejo in govorijo angleško.
Nina: Moja mama sicer ne govori tekoče angleško, ampak se je nekako razumela z vsemi.
Harsh: Preden so odpotovali v Goo, kjer je bila poroka, je na YouTubu pogledala vse posnetke o tej državi. Bila je res navdušena. Vsi gostje so bili navdušeni in prepričani, da v Indiji niso zadnjič.
Harsh prihaja iz Delhija, Nina pa iz okolice Ljubljane.
Kaj vama je bilo na vajini poroki najbolj všeč?
Nina: Verjetno to, da so se zbrali vsi najbližji. Veliko mi je pomenilo, da so bili vsi tam in se zabavali. Obe družini sta se zelo povezali.
Harsh: Zame je bilo lepo videti dve različni kulturi. Vsi so se zabavali in razumeli. Moj oče in njena mama se jezikovno nista razumela, ampak nekako sta se pogovarjala. Ves čas so se zabavali in smejali. Za naju je bila poroka zabavna in edinstvena izkušnja, ko sta se najina svetova združila v Goi in vsi so uživali. To nama je bilo najbolj všeč.
Nina: Zelo sem ponosna tudi na to, da nihče ni sedel, ampak so vsi plesali.
Harsh: To sva načrtovala. Na porokah v Evropi je običajno, da ima vsak svoj sedež in napis z imenom. Razmišljala sva tudi o tem, potem pa sva ugotovila, da bi vsi sedeli. In tega nisva želela. Število stolov sva zato prepolovila. Plan je bil, da če si utrujen, se lahko usedeš, sicer pa moraš plesati. Na indijskih porokah običajno nihče ne sedi. Ves čas se nekaj dogaja.
Kaj pa glasba? Sta vključila tudi slovensko?
Harsh: Imeli smo mešano glasbo. Približno 30 odstotkov je bilo indijske glasbe (Pandžabi), ostalo pa mednarodne. Imeli smo tudi nekaj balkanske in slovenske glasbe, med drugim Golico. Ti posnetki, ko vsi plešejo na Pandžabi ali na drugi strani slovensko polko, so precej smešni. Bilo je res zabavno.
Nina: Indijci zdaj poslušajo slovensko in balkansko glasbo, Slovenci pa indijsko (smeh, op. p.).
Po poroki sta se odločila, da ostaneta v Sloveniji. Zakaj sta sprejela takšno odločitev?
Harsh: V Sloveniji živiva od leta 2021. Kot sva že povedala, želiva živeti tako v Sloveniji kot v Indiji. To nama omogoča najino delo. Želiva živeti v Sloveniji in delati v obeh državah. Vsaka država ima prednosti in pomanjkljivosti. Rada potujeva in sva na poti. Življenje, ki ga načrtujeva, se temu toku prilega.
Vama je težko govoriti o sebi in svoji zgodbi, glede na to, da sta sicer bolj vajena biti za kamero?
Harsh: Zase bi rekel, da sem bolj zgovoren in odprt. Že pred snemanjem porok sem ustvarjal lastne vsebine in jih objavljal. Takrat sem se navadil biti tudi pred kamero, tako da mi ni težko govoriti o sebi in izražati svojih čustev. Ne izgubim se v svoji glavi. Pri Nini pa je malce drugače (smeh, op. p.).
Nina: Jaz sem običajno bolj sramežljiva, vendar mi ni težko govoriti o najini zgodbi, ker mislim, da je zelo zanimiva. Prijatelji mi ves čas govorijo, da ne poznajo nikogar, ki se je poročil kar trikrat. Šla sva skozi marsikaj, denimo razmerje na daljavo v času covid-19. Zakaj tega ne bi delila z drugimi? In jih motivirala. Vem da je veliko parov, tudi v Sloveniji, ki so v razmerju na daljavo. Veliko jih ne ve, kako priti skupaj. Mogoče jih bova z najino zgodbo motivirala in jim vlila upanje.
Med slovenskimi navadami je Harsha najbolj presenetilo nošenje copat in ljubezen do vrtnarjenja oziroma pridelovanja lastne hrane.
Film, ki sta ga posnela ob poroki, sta poimenovala Manifested (manifestiran, op. p.). Lahko pojasnita zgodbo v ozadju?
Harsh: Kot otrok sem bil zelo sramežljiv. Ves čas sem bil v hiši, nisem se igral z drugimi otroci, saj me je bilo strah. Bil sem zelo plašen, prestrašen in sramežljiv otrok. Sem pa gledal veliko filmov. Vsaj tako pravi moja mama, mogoče pretirava (smeh, op. p.). Obstaja nek film, Kisna, v katerem se Indijec zaljubi v dekle iz Velike Britanije. Gre za zgodbo o mešanju kultur. Moja mama pravi, da mi je bil ta film zelo všeč in da je že takrat vedela, da me bo usoda vodila v tujino. Ampak Ninina zgodba je še bolj zabavna.
Nina: Ko sem bila majhna, sem se veliko igrala z Barbikami. Imela sem jih 20, vse so bile svetlolase in bele polti. Potem pa sem imela enega Kena, ki je imel rjavo polt.
Harsh: Verjetno je bil Mehičan (smeh, op. p.).
Nina: Ni imel takšnih las, kot jih ima Harsh, imel pa je rjavo polt. Zato najina družina včasih pravi, da sva bila manifestirana.
Kako pa je videti vajino življenje v Sloveniji, zanima me predvsem Harshev vidik?
Harsh: Preden sem se odselil iz Delhija, sem eno leto živel v Veliki Britaniji, kar mi je zelo pomagalo. Pred tem nisem nikoli potoval v tujino. Kot sem rekel, sem bil večinoma sramežljiv in zadržan otrok. Toda ko sem šel študirat v Nottingham, mislim, da sem se v veliki meri odprl svetu. Postal sem odprt do različnih idej in kultur. V skupini na študiju prava so vsi prihajali iz različnih delov sveta – nekdo je bil iz Cipra, nekdo iz Mavricija in podobno. Tisto leto me je pripravilo, da lahko živim kjerkoli na svetu. Zatem sem sedem mesecev živel na jugu Indije, kjer sem se v centru Isha učil joge. Živel sem ob vznožju Zahodnih Gatov (gorovje, op. p.), tako da sem bil ves čas v stiku z naravo. Bilo je popolnoma surovo, a drugačno. Podobno kot v Sloveniji.
To so bile priprave za življenje v Sloveniji. Obožujem mir in tišino, tako da mi je bilo tamkajšnje vzdušje zelo všeč. To je tudi razlog, da se ob selitvi v Slovenijo ni bilo težko prilagoditi tišini. Rekel bi, da je bila selitev iz Delhija v Veliko Britanijo večji izziv, saj sem takrat prvič zapustil državo. Ko sem se preselil v Slovenijo, pa je bilo lažje tudi s tega vidika, ker je bila z mano Nina, tako da nisem bil sam. Rekel bi, da je edina težava jezik. Naredil sem tečaj slovenskega jezika, vendar se moram še bolj potruditi, da se naučim v popolnosti. Kar mi je v Sloveniji res všeč in je ob selitvi sem izstopalo, je to, da se vsi ukvarjajo z vrtnarjenjem. To mi je bilo sprva čudno, ker v Veliki Britaniji in drugje v Evropi tega nisem opazil.
Na poroki so poslušali tako indijsko kot mednarodno glasbo, ki je vključevala tudi balkanske in slovenske pesmi.
Zanimivo se mi zdi, da ljudje, ki živijo v Ljubljani, radi pridelujejo lastno hrano in imajo svoje vrtičke. To se mi zdi edinstveno za Slovenijo. Všeč mi je, da so ljudje tako povezani z zemljo. V Delhiju tega ni. Delhi je kot London. Povsod so samo ljudje, ki lezejo vsepovsod. Delhi je komercialno središče, betonska džungla, in samo pikica v celotni Indiji. Obstajajo kraji, kjer ljudje živijo podobno kot v Sloveniji – predvsem na severu, kjer je polno gora. A njihovega življenjskega sloga ne poznam. Zato me je vrtnarjenje v Sloveniji tako presenetilo. To je res izstopalo.
Presenetilo me je tudi to, da se ogromno ljudi ukvarja s fizičnimi aktivnostmi, kot je pohodništvo. Ter to, da moraš v hiši nositi copate. To je bila zame velika sprememba (smeh, op. p.). S tem sem se prvič srečal, ko sem spoznal Ninino babico in njeno znanost – nikoli ne hodi bos, ker boš zbolel. Izvedel sem tudi za prepih.
Se v Sloveniji počutite sprejeti, glede na to, da imajo Slovenci pogosto oster odnos do tujcev?
Harsh: S strani njene družine se zagotovo počutim sprejeto. Odziv družbe pa je večinoma pozitiven z izjemo nekaj slabih izkušenj. Ampak te mi ne pridejo do srca, ker imam debelo kožo. Imel sem dva huda incidenta, na splošno pa nisem dobil občutka, da bi bil nezaželen. Ko hodim po mestu, se ljudje obračajo, ampak to me ne moti. Dobim pa veliko pozornosti. Večinoma so ljudje, ki jih srečam, zelo prijazni in gostoljubni. Ampak kulture ne želim opredeliti na podlagi dveh slabih izkušenj.
Je v Sloveniji kakšna indijska skupnost?
Harsh: Udeležila sva se nekaj dogodkov, ki jih je organiziralo indijsko veleposlaništvo. Z njimi si nismo zelo blizu, ampak se poznamo. Če naju povabijo, se udeleživa takšnih dogodkov in vedno je lepo. Nekaj je tudi mešanih parov, tudi indijsko-slovenskih, kot sva midva.
Pred kratkim sta ustanovila podjetje Films & Feels, kjer se ukvarjata s snemanjem porok in montažo poročnih filmov.
Ali ste, preden ste spoznali Nino, slišali za Slovenijo?
Harsh: To je zanimiva zgodba. Še nikoli nisem slišal za Slovenijo. Ko sem živel v Veliki Britaniji, sem bival v študentskem naselju. Imel sem pet sostanovalcev. Ena izmed njih je bila Slovenka. Ime ji je bilo Nuša. Na spoznavni zabavi je povedala, da je iz Slovenije. Prisežem, da 90 odstotkov ljudi v skupini ni vedelo, kje je Slovenija. Mislil sem, da govori o Slovaški. To je bila prva asociacija. Ampak prav zaradi Nuše sem slišal za Slovenijo in spoznal Nino. Med počitnicami sem se nameraval odpraviti z nahrbtnikom po Evropi. Nameraval sem obiskati Budimpešto in kakšnega izmed mainstream festivalov. Nuša mi je predlagala, naj se raje udeležim InMusic festivala na Hrvaškem. In tam sem spoznal Nino. To je bila usoda. Ampak si nikoli nisem predstavljal, da bi lahko živel v Sloveniji. Tudi Nina si ni predstavljala, da bi kadarkoli živela v Indiji.
Nina, ste imeli pred obiskom Indije o državi kakšne predsodke?
Nina: Ko prvič prideš tja, doživiš mali kulturni šok. V Sloveniji je bolj tiho, medtem ko je Delhi zelo glasen. Sicer so pa običajni predsodki, da vsi meditirajo, so spiritualni, da so krave svete živali (smeh, op. p.).
Kateri stereotipi so se potem, ko ste spoznali kulturo, razbili?
Nina: Zdaj mi je vse tako normalno, da moram res razmisliti, kaj se je zgodilo prvič, ko sem prišla. Mogoče to, da nisem pričakovala, da bodo ljudje tako topli. Vsi ti želijo pomagati. Slovenci so bolj zaprti in zadržani. V Indiji od ljudi dobiš zelo topel občutek. Kultura je zelo živahna, veliko je praznikov, ves čas se nekaj dogaja. Indija je res zelo posebna država.
Harsh in Nina sta se spoznala leta 2017 na zagrebškem festivalu InMusic. Gre za največji hrvaški mednarodni festival sodobne glasbe na prostem.
Preberite tudi:
