Prek meja
Sreda, 4. 9. 2024, 4.00
3 mesece, 2 tedna
Prek meja (13.): Goran Ostojić
Goran Ostojić in njegovo dolgoletno življenje v Katarju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,56
Goran Ostojić že 12 let živi v Katarju.
"Tega se ne da primerjati, ker tukaj je povsem drug svet," nam je povedal Goran Ostojič, kondicijski trener, ki si v Katarju služi kruh že zadnjih 12 let. Podrobno nam je opisal svoje življenje v Katarju, natančneje v Dohi. Se tam še vedno cedita med in mleko?
Goran nam je v uvodu razkril, da so v Dohi trenutne vremenske razmere vse prej kot prijazne. Temperature se v tem času gibljejo nad 40 stopinjami Celzija, vlaga pa naraste tudi nad 80 odstotkov. K sreči so tamkajšnji notranji prostori dovolj ohlajeni, da se lahko normalno prebijejo čez dan.
Sicer je zgodba našega sogovornika zanimiva. Sprva si je v Sloveniji poklicno kariero kondicijskega trenerja ustvarjal v slovenskih košarkarskih klubih. Razkrije nam, da je pri Slovanu sodeloval z Goranom Dragićem in Sašo Dončićem, očetom Luke Dončića. Bil je tudi pri najtrofejnejši Olimpiji, a je tam kmalu spoznal, kako kruto je lahko profesionalno športno delovno okolje. Ko je plača zamujala več mesecev, je bil že na robu obupa, nato pa je kot z neba prišla ponudba iz Katarja. Ni mu bilo lahko iti, a ničesar ni imel izgubiti, prav tako si je želel novih izkušenj.
Danes njegova življenjska zgodba v Katarju traja že polnih dvanajst let. V tem času se je poročil, si ustvaril družino in nam opisal tamkajšnje življenje.
Še dobro se spominja, kako je z Luko Dončićem tekmoval v trojkah.
Nam lahko najprej poveste, kako se je začela vaša poklicna pot v Sloveniji. Torej ko ste začeli delati v slovenskih klubih?
V času študija sem opravljal študentsko delo še na takratnem Mobitelu. Bil sem pred dilemo, ali se bom usmeril v šport ali bom poskusil ostati na Mobitelu. Povleklo me je v šport, glede na to, da sem študiral v tej smeri. S pomočjo profesorja Dr. Nejca Šarabona na fakulteti za šport sem leta 2005 začel delati pri košarkarskem klubu Slovan, kjer sem bil sprva pomočnik kondicijskemu trenerju. Tisto sezono sta bila pri Slovanu tudi Goran Dragić ter Saša Dončić, oče Luke Dončića.
Saša se je nekaj let pozneje, pri koncu svoje kariere, še enkrat vrnil k Slovanu. Luka je z očetom večkrat prišel na trening, če se prav spomnim, je takrat imel devet let. V času treninga sva ob strani igrišča delala na različnih vsebinah kondicijskega treninga, primernega njegovi starosti, ob vsakem odmoru prve ekipe pa sva izkoristila priložnost za met na koš. Spomnim se, da ga nikakor nisem mogel premagati v metu za tri točke. Pri Slovanu sem v različnih selekcijah deloval pet let, vmes sem delal še v slovenski reprezentanci U20 in v ljubljanskem fitnes centru Sunny.
Kako pa se spominjate Gorana Dragića pri Slovanu?
"Goran je bil takrat še zelo mlad in izjemen talent. Spominjam se ga kot drobnega košarkarja, ki je bil zelo hiter in neugoden."
Goran je bil takrat še zelo mlad in izjemen talent. Spominjam se ga kot drobnega košarkarja, ki je bil zelo hiter in neugoden. Takratni trener Aleš Pipan mu je dajal vse več priložnosti in začel se je uveljavljati tako v 1. SKL kot tudi v ligi ABA. Kljub svojim letom se ni bal izziva in bil je res izjemen talent. Ostalo je zgodovina … (smeh op. p.) Vsa čast mu za njegovo športno kariero.
Ste za tistim že odšli v Katar ali ste delali še v Sloveniji?
Od leta 2010 do 2012 sem kot kondicijski trener delal v košarkarskem klubu Olimpija. Prvo leto sem bil pri Juretu Zdovcu, ko smo imeli izjemno in nepozabno sezono. Drugo leto, ki ni bilo tako uspešno, sem delal s Sašem Filipovskim. Takrat sem se naučil, kako se soočiti s situacijo, ko ne gre vse po načrtih. Tisto sezono je bilo veliko finančnih težav in veliko igralcev je odšlo iz kluba. Plače so kar konkretno zamujale in na koncu sezone sem bil praktično brez denarja. Odšel sem k bratu na morje, da sem se lahko malo odpočil. Potem pa je kot z neba prišla priložnost za delo v Katarju …
Kako ste prišli do povezave do Katarja?
Pomagal mi je profesor iz fakultete za šport dr. Tine Sattler, ki je bil takrat vodja mladinskih selekcij katarske odbojkarske reprezentance. Zgodilo se je zelo na hitro in v 14 dneh sem bil praktično že v Katarju.
Kaj je bil glavni povod in razlog, da ste se odločili za odhod v tujino?
Imel sem željo, da bi se preizkusil tudi v tujini. Vseeno lahko povem, da ni bilo lahko oditi. Ko si enkrat postavljen pred dejstvo in se moraš na hitro odločiti, te malo stisne. Vseeno sem bil na koncu odločen, da poskusim, ker nisem imel kaj izgubiti. Položaj v Olimpiji takrat ni bil najbolj rožnat in sem odšel. Na koncu tudi zato, da si ne bi kdaj česa očital, torej da ne bi izkoristil ponujene priložnosti.
V Katarju oziroma v Dohi delate že 12 let. Koliko se je od takrat pa do danes Doha spremenila?
Odkar sem v Dohi, se je zelo veliko spremenilo. Sicer je bila že razvita in bilo je že veliko narejenega. Ko so dobili organizacijo nogometnega svetovnega prvenstva, se je vse skupaj zelo pospešilo in s tem dogodkom je sovpadel tudi razvoj cele države. Mislim, da je danes podoba Dohe zaključena. Infrastrukturo se res dobro uredili. Pred tem je bilo vse skupaj eno veliko gradbišče, saj so veliko gradili. Danes še kakšne stvari dokončujejo. Sicer bi vse dokončali v roku, ampak je tudi tukaj covid vse ustavil.
Imate v Katarju že ves čas isto službo?
Ne, sprva sem delal v odbojkarskem klubu El-Jaish, kjer sem delal do leta 2017. Če se danes ozrem nazaj, je bila to daleč najboljša organizacija tu. Zadaj je bila velika finančna podpora. Bila je super zgodba, kjer je bilo vpletenih tudi veliko trenerjev in igralcev iz držav bivše Jugoslavije. Od takrat naprej delam v različnih odbojkarskih klubih, ki igrajo v katarski prvi ligi. Trenutno delam v odbojkarskem klubu Al Ahli Sports Club.
Nam lahko zaupate, kakšni so Katarci kot delodajalci?
Načeloma v redu. Treba je vedeti, da tudi nekaj zahtevajo. Če pripeljejo nekoga, ki je strokovnjak, mora ta pokazati tudi rezultate. Njih zanimajo samo rezultati. Povsem običajno je, da če prideš v neki vrhunski klub, nimajo prav veliko tolerance do neuspehov. Naša interna šala je bila, da če pri njih ostaneš dve leti, potem lahko ostaneš deset let ali za zmeraj. In tudi tako nekako je bilo. Res pa je, da smo kondicijski trenerji v nekoliko drugačni vlogi kot prvi trenerji. Mislim, da je njim zelo pomembno, kako se ti uspe prilagoditi v njihovem okolju in kako dobro sodeluješ z igralci. Kar zadeva prve trenerje, je tako kot drugje po svetu. Hitro lahko spakiraš kovčke.
Kako je z delovno dobo, vam tam teče normalno?
Tega se ne da primerjati, ker tukaj je povsem drug svet. V primerjavi s Slovenijo je tukaj "tax free" država oziroma se ne plačuje nič davka, kar je seveda zanimivo. Tukaj je tako, da je delodajalec tvoj sponzor. Če ste zaposleni v klubu oziroma si zaposlen na ministrstvu za šport, preko njih dobiš plačo. S klubom pa imaš lahko še dodatne dogovore za plačilo. Plačan si celo leto, kar je v primerjavi s Slovenijo ali tudi nekje v Evropi prednost. Tam ti nihče ne bo dal 12-mesečne pogodbe, kar po mojem mnenju ni prav. V mojem primeru pri Olimpiji nisem več mesecev dobil denarja oziroma plače, a sam sem moral kot samostojni podjetnik vseeno plačevati prispevke. S tega vidika je tukaj veliko bolje. Pri igralcih, ki imajo profesionalno pogodbo, včasih plača zamuja, a na koncu načeloma vedno vse dobijo.
Po nogometnem svetovnem prvenstvu in med covidom so se stvari nekoliko spremenile. Nižali so plače in tudi nekatere bonuse so nam vzeli. Po navadi si imel enkrat letno zase ali celo družino zagotovljene povratne letalske vozovnice … To so ukinili, ampak so višino plač vrnili na približno tisto raven, kot je bila prej.
Goran Ostojić (levo) je v vseh teh letih sodeloval z več odbojkarskimi klubi.
Kako pa je z dopustom in bolniškim dopustom?
Po navadi je dopust po pogodbi 45 dni na leto. To je super in da se dogovoriti še za kakšen bonus, tako da načeloma vsako leto po koncu sezone za dva meseca odidemo domov. Zdaj, ko hčerka že hodi v šolo, odidemo na počitnice konec junija. Tudi glede bolniškega dopusta ni nobenih težav. Res je, da je v športu tako, da nimaš veliko časa, da se pozdraviš. A jaz se tega ne grem več. Če sem bolan, se pozdravim do konca. Pred tem sem hodil tudi z vročino delat, če je bilo treba. Je pa lažje, če delaš uro ali dve, kot traja trening, in greš potem domov. Drugače je, če moraš biti v službi osem ali deset ur.
V teh letih ste se verjetno že privadili na življenje tam. Kaj pa je tisto, na kar se ne morete navaditi?
Nikakor se ne moreš navaditi na klimatske razmere, sploh v poletnem času. Vse drugo gre, sicer ne bi bil tukaj 12 let, če se ne bi prilagodil. Leta 2017 sem sprejel kompromis. Nisem še želel iti domov in takrat se mi je ravno rodila hčerka, prav tako pa sem dobil možnost dela v drugem klubu. In ko imaš družino, začneš na vse skupaj gledati drugače. Če sem iskren, so tukaj za družino v redu razmere. Do trenutka, dokler otroci ne gredo v šolo. Tukajšnji sistem je takšen, da če si v klubu zaposlen preko ministrstva, potem ti ne plačujejo šolnine za otroke, medtem ko imajo tisti, ki delajo v zasebnem sektorju, te stvari po navadi plačane. Zdaj smo nekoliko v precepu, ker so tukaj šolnine tako drage, da se nam skoraj ne izplača biti več tukaj. Šola stane okrog osem tisoč evrov na leto, vzeli so nam bonus za letalske vozovnice, ki niso poceni … Tako se na koncu nabere kar nekaj denarja.
Goran Ostojić si je v tem času v Dohi ustvaril tudi družino.
Potem že razmišljate, da bi se vrnili v Slovenijo?
Že letos smo razmišljali, da bi ostali doma. Vrnili smo se samo zato, ker letos ni bil pravi čas, da bi hčerko vpisali v šolo v Sloveniji in v Katarju zaradi določenih postopkov ne bi mogel prekiniti delovnega razmerja. Kot sem že prej povedal, je po nogometnem svetovnem prvenstvu šla krivulja malce navzdol, kar je bilo pričakovano. To prvenstvo je poganjalo ves razvoj. Vedeti je treba, da so v to vložili ogromno denarja. Na koncu moraš sam pretehtati, kaj je bolje zate.
Žena je sprva delala kot stevardesa, po porodu je začela delati v tukajšnjem vrtcu, zato je bila hčerka, zdaj tudi sin, brezplačno v vrtcu. Sicer bi bil vrtec, ki stane približno tisoč evrov na mesec, še dodaten strošek. Tukaj nekaj zaslužimo, vseeno pa delavci v športu nimamo tako visokih plač.
Goran Ostojić v družbi svoje žene, ki v Dohi dela v vrtcu.
Omenili ste, da je žena zaposlena v vrtcu. Je težko dobiti službo v Dohi?
Da in ne. Žena je razmeroma lahko dobila službo. Sicer pa trg dela tukaj deluje normalno. Včasih je težko dobiti neko specifično delo. Sicer so Britanci pri Katarcih dobro zapisani, tudi njihov izobraževalni sistem temelji na ameriških in britanskih sistemih. Zato raje vzamejo nekoga, ki je naravni govorec, torej, da govori pravo angleščino. Sicer to ni pravilo, morda bi lahko tudi moja žena, ki je sicer učiteljica angleščine, dobila delo v šoli.
Kako pa ste zadovoljni z izobraževalnim sistemom?
Super je in tudi hčerka je zelo zadovoljna, še posebej zato, ker je v razredu z Elo iz Ljubljane ter Vitom z Reke. Končala je prvi razred, šolanje je v angleščini in vidiš, kako otroci hitro vpijajo znanje. Tudi naši otroci se, ko se igrajo, pogovarjajo v angleščini. Včasih jih opomnimo na jezik, a čez pet minut se spet pogovarjajo v angleščini (smeh op. p.).
Katar je ena od bogatejših držav na svetu. Je na račun tega tudi vsakdanje življenja tam drago?
Da, je drago. Ampak zadnja tri ali štiri leta, ko se vračam Slovenijo, opažam, da so razlike vse manjše. Za primerjavo lahko povem, da se cena kave tukaj giblje med pet in sedem evrov. Pivo je bilo že pred dvanajstimi leti deset evrov, ampak se te cene do danes niso bistveno spremenile. V centru Ljubljane lahko daš za pivo tudi že pet evrov, tukaj pa lahko v času "happy hour" dobiš pivo za sedem ali osem evrov. V trgovinah pa tukaj zapravimo isto denarja kot v Sloveniji. Na žalost so osnovni življenjski stroški nižji kot v Sloveniji, slika se je malce spremenila.
Kako je s prebivališčem oziroma stanovanjem?
Če si zaposlen preko države, ti oni zagotovijo stanovanje, v zasebnem sektorju pa dobiš na plačo še dodatna sredstva za stanovanje. Ko sem prišel v Katar, so bile cene najema stanovanj vrtoglave – za stanovanje, v katerem živimo, bi takrat odštel okrog 3.500 evrov na mesec. Danes so cene bistveno nižje. Na primer v elitnem delu Dohe lahko dobiš enosobno stanovanje v velikosti približno sto kvadratnih metrov skupaj s stroški za okrog 1.500 evrov na mesec. Velikost in lokacija stanovanja sta odvisna od tega, kako visoko plačo imaš in kako velika je družina. Stanovanja so zares v redu. Mi živimo v stanovanju velikosti med 150 in 170 kvadratnih metrov in do zdaj za stroške stanovanja še nisem plačal več kot sto evrov. Tudi poleti, ko so klime vseskozi prižgane. Zdaj naj bi morali po novem plačevati dodatno tudi za porabo klimatske naprave, ampak to je še vseeno ceneje kot bi bilo v Sloveniji. Računi bi bili višji, ampak mislim, da država subvencionira 50 odstotkov, medtem ko Katarci nimajo nobenih stroškov. Zanje veljajo druga pravila (smeh, op. p.).
Lahko vam povem, da je bil, ko sem prišel v Doho, liter bencina 25 centov, danes pa je okrog 50 centov. Prav smešno je bilo videti, da si dal v trgovini za plastenko vode toliko kot za liter bencina. To se nam zdi nepredstavljivo. Lahko pa tudi veliko zapraviš. Če greva z ženo v solidno restavracijo, lahko hitro plačava 150 evrov, lahko pa greš na meso na žaru in za štiričlansko družino odšteješ med 25 in 30 evrov. Za luksuz lahko veliko zapraviš.
Se da s tamkajšnjimi plačami in normalnim življenjem kaj privarčevati za poznejše čase?
Da, seveda se da. V Sloveniji se je standard do neke mere spremenil, čeprav so bile večje podražitve. Tukaj se od covida plače niso sorazmerno dvignile. Zato sam menim, da so v Katarju zlati časi mimo. Ko sva z ženo živela sama, se je dalo lepo živeti in tudi kaj privarčevati. Zdaj, ko imava otroka, je malce drugače. V tem primeru je veliko odvisno od tega, kje in kaj delaš. Tisti, ki delajo v zasebnem sektorju in imajo njihovi otroci plačan vrtec in šolo, lahko lepo živijo in tudi kaj privarčujejo.
Že prej je bilo jasno, da vse skupaj ne bo šlo v nedogled. Imeli so visoko kvalificiran kader na vseh področjih. Od športa, zdravstva, gradbeništva … Pripeljali so res vrhunske strokovnjake in to je bilo treba plačati. Zdaj se mi zdi, da je tega konec. Pogodbe tistih, ki pridejo danes, so drugačne. Mi imamo na neki način srečo, ker imamo še prejšnje pogodbe in niso prav veliko nižali plačila, razen bonusov, ki sem jih že prej omenil. Občutek imam, da so se zadovoljili z manj kakovostnim kadrom in niso več pripravljeni vlagati toliko denarja kot prej oziroma bolj racionalno gledajo na vse skupaj. Veliko ljudi je po nogometnem svetovnem prvenstvu odšlo. Danes je drugače.
V prostem času veliko časa preživi na vodi.
Kako preživljate prosti čas, glede na to, da je trenutno pri vas zelo vroče?
Čez poletni čas je malce težje. Sploh za nas Slovence, ko smo navajeni športa v naravi. Primoran si biti v zaprtih prostorih. Namesto na sprehod po Golovcu gremo v trgovsko središče (smeh, op. p.). Hvala bogu imajo res veliko ogromnih trgovskih središč. Dobesedno greš tja na sprehod in kavico, prav tako imajo tudi igralnice za otroke. To traja do novembra, potem pa imamo do konca februarja idealno zimo s temperaturami med 22 in 27 stopinjami Celzija. V tistem času smo vseskozi zunaj na plaži, parkih in igriščih za otroke. Te imajo res lepo urejene, tudi za športne dejavnosti zunaj je lepo poskrbljeno. Zgradili so veliko tekaških in kolesarskih stez, s SP v nogometu pa so odprli tudi veliko novih mestnih plaž. S kolegi veliko windsurfamo, včasih imamo piknik v puščavi ali pa kar v parkih, kjer lahko najameš raženj in si kosilo pripraviš tam.
Nam lahko zaupate, kako je s pitjem alkohola na prostem?
Uživanje alkohola na prostem ni dovoljeno in so zelo striktni glede tega. Alkohol lahko piješ le v hotelih ali doma. Včasih smo se znali pozabavati na plaži, ampak danes tega ne tolerirajo več. Veliko tudi preverjajo. S temi stvarmi se ne moreš šaliti, pri njih so malce drugačni zakoni kot pri nas in lahko se zgodi, da pristaneš za zapahi.
Sicer je tukaj trgovina, ki ima alkohol. Kot tujec imaš možnost, da kupiš alkohol, vendar moraš dobiti od delodajalca zeleno luč in dovolilnico. Mislim, da lahko v trgovini za alkohol zapraviš 30 odstotkov svoje plače. No, za alkohol lahko povem, da je tudi v trgovini dražji kot v Sloveniji. Mislim, da je še enkrat dražji kot pri nas.
Se sicer v Katarju varno počutite?
Tukaj praktično ni kriminala. Ponoči se lahko sam ali z družino brez težav sprehajaš in ti ni treba gledati čez ramo, ali ti bo kdo kaj naredil.
Družbe in prijateljev imate dovolj?
Slovencev nas je bolj malo. Ko smo prišli, nas je bil kar nekaj in na začetku smo se veliko družili. Pozneje se je to porazgubilo in na koncu se družiš s tistimi, ki so ti najbliže. Nekaj nas je tu že več kot deset let in se družimo med seboj. Imamo skupino "Slovenci v Dohi", kjer se pridružujejo novi člani, ampak srečanja niso ravno pogosta. Bolj se družim s tistimi, ki jih poznam že dalj časa. Sicer je tukaj Balkan v malem. Super prijatelje imam z vseh koncev bivše Jugoslavije in prijatelje z drugih koncev sveta.
Prej ste omenili, da že razmišljate, da bi se vrnili domov. Imate že kakšne načrte, kdaj bi se vrnili v Slovenijo?
Za zdaj še nič. Puščam si odprta vrata. V tem času sem spoznal kar nekaj ljudi in zdi se mi, da se bom za začetek že nekako znašel. Kot vidim, trenutno v Sloveniji ni težav pri iskanju dela. Tudi žena bo nekaj našla, seveda pa bodo to povsem drugi finančni okvirji. Kolikor sem v stikih s svojimi prijatelji in kolikor sam vidim, v Sloveniji ni hudo. Mislim, da Slovenci še vedno živimo kakovostno. Lahko bi bilo bolje, lahko pa bi bilo tudi veliko slabše. Potrebovali bomo nekaj časa, da se privadimo. Ne izključujemo možnosti, da gremo drugam v tujino, ampak vseeno bi se rad zaradi sebe in družine ustalil. Glede svojega dela v profesionalnem športu v Sloveniji nisem najbolj optimističen. Veliko mojih kolegov, ki delajo v profesionalnem športu, se je umaknilo. Mislim, da imam kot kondicijski trener vseeno kar veliko širine. Bomo videli.
Preberite še:
