Prek meja
Luka Dončić
Torek, 2. 7. 2024, 22.08
1 dan, 15 ur
Gregor Cimermančič, Slovenec iz Avstralije, ki ga pozna ves Dallas
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,61
Gregor Cimermančič Luko Dončića spremlja od njegovega igranja za Real Madrid. Kot pravi, je navdušen nad njegovo lahkotno in zrelo igro, ki ji ne manjka atraktivnosti.
V dresu Luke Dončića in z debelo verižico košarkarskega kluba Dallas Mavericks ter s slovensko zastavo okoli pasu je bil Gregor Cimermančič na junijskem finalu lige NBA prava promocija Slovenije na dveh nogah. Pred dvorano in tudi v njej so mnogi ameriški mediji kar tekmovali za pogovor z njim. V taki navijaški opravi si je upal tudi v Boston na tekmo z Boston Celtics. In tudi tam so njegovo drznost zelo športno pozdravili. Gregor sicer ni neznan v slovenski javnosti. Mnogi se ga spomnijo, in tako je bilo tudi v Dallasu, kot finalista prve sezone resničnostnega šova Sanjska ženska, v katerem je na koncu dal prednost svobodi in dal košarico sanjski ženski Miši Margan. Enak svobodni duh ga je pred desetimi leti popeljal v Avstralijo, kjer je ustvaril uspešno podjetje za višinska dela in kjer tako uživa, da z družino ne razmišljajo o vrnitvi.
Od kod tvoje navdušenje nad košarko?
Košarka je moja ljubezen od otroštva. Kot otrok sem igral v šolski košarkarski ligi in ves čas spremljal košarko. V malo bolj divjih mladostniških letih je bilo spremljanja več kot igranja. Spremljal sem evropska in svetovna prvenstva, nekaj časa Olimpijo, v NBA pa predvsem ekipo Chicago Bulls. Po eni strani zaradi Michaela Jordana, še bolj pa me je zanimal Dennis Rodman, ker je bil bolj razbojniški. Sledil sem mu celo z barvanjem las in imel v tistih letih zelo različne odtenke. Luko Dončića pa spremljam od njegovega igranja za Real Madrid naprej in seveda še podrobneje od njegovega prihoda k Dallas Mavericks. Navdušen sem nad njegovo lahkotno in zrelo igro, ki ji ne manjka atraktivnosti. Ne rečejo mu zaman Luka Magic. Všeč mi je tudi, kako navdihuje svoje soigralce in kakšen je kot človek.
"Ne rečejo mu zaman Luka Magic," je dejal Gregor Cimermančič.
V Sloveniji kar nekaj navijačev vstaja sredi noči, da bi njegovo igro spremljali v živo. Menijo, da je treba zgodovinske dosežke gledati med nastajanjem. Kako pa njegovo igro spremljaš ti v Avstraliji?
Ni mi sicer treba vstajati ob zelo zgodnjih jutranjih urah, ker so tekme po našem času med osmo in deseto uro zjutraj in si tekmo ogledam v pisarni. Če pa sem z ekipo na terenu, ni redkost, da fantje vozijo – in v Avstraliji so razdalje zares ogromne –, jaz pa na zadnjem sedežu tekmo spremljam preko telefona, ker imam NBA Pass za spremljanje tekem in drugih vsebin v živo. Paziti moram le, da jih z glasnim navijanjem ne motim med vožnjo.
Ali se ti je zvrtelo na višini, da si se odločil, da se iz Avstralije podaš na finale lige NBA v ZDA?
Prej še nikoli nisem bil v ZDA. Tokrat sem prvič v Ameriki in prvič na tekmi lige NBA in prvič na finalu NBA. Še žena me je prehitela z obiskom ZDA. Ker v Avstraliji nimava babic in dedkov, si skrb za hčerki razdeliva. Tako da je pred leti ona šla v ZDA s prijateljico, tokrat pa sva zamenjala vlogi. Rekel sem si, če pridejo v finale, pa grem. Nihče mi sicer ni verjel, da bom to zares naredil. Odločitev je dozorela med tekmami Dallas Mavericks z Minnesota Timbervolwes. Najprej smo sicer načrtovali, da se odpravimo kot družina, vendar je bil strošek letalskih vozovnic, vstopnic za tekme in namestitev previsok, tako da mi je žena svetovala, naj grem sam. Zelo sem ji hvaležen za to. Pregovoril sem še brata Francija, ki je dobesedno priletel iz Žerovnice pri Cerknici oziroma z ljubljanskega letališča v Dallas in ostal štiri dni, tako da sva obe tekmi v Dallasu spremljala skupaj.
Pred leti je v ZDA odpotovala Gregorjeva žena Anita in je on skrbel za hčerki, zdaj pa sta zamenjala vlogi. "Zelo sem ji hvaležen za to," je ob tem dejal Gregor.
Slovenskih navijačev v Dallasu sicer ni bilo ogromno, vendar jih je bilo kljub vsemu mogoče videti in slišati.
Ja, Slovenci se v športu in navijanju vedno hitro najdemo. In govorimo isti jezik. Mislim, da nas je bilo v dvorani manj kot 50, a smo bili tako glasni, kakor da nas je tisoč. Resnično znamo narediti vzdušje. Ponosni smo na svoje športnike in na njihove dosežke. Ti so res vrhunski. Verjemite mi, da vem, kaj govorim, po desetih letih življenja v tako ogromni državi, kot je Avstralija.
Veliko sem imel tudi intervjujev z ameriškimi mediji. Seveda so me takoj opazili zaradi Lukovega dresa in slovenske zastave. In močno so se čudili, od kod sem prišel podpret Luko.
Ali ima Luka Dončić v Avstraliji veliko navijačev?
Vsi, ki jih poznam, so njegovi navijači in privrženci. To velja za Slovence in tudi za Avstralce. Ko jaz ob spremljanju tekme skandiram "Luka, Luka, Luka", se mi pridružijo tudi avstralski prijatelji. Maxu, 63-letnemu avstralskemu znancu, sem kupil Dončićev dres, ki ga zdaj obleče ob vsaki tekmi. Košarka v Avstraliji sicer ni osrednji šport. Ker so "lokal patrioti", je v njihovem srcu predvsem ragbi. Pri tem športu pa je enako kot pri košarki: Avstralci dobesedno derejo na tekme na stadione, huronsko navijajo, dihajo z moštvom …
Ali si podobno opazil tudi pri domačih navijačih Dallas Mavericks?
Ob tem sem bil kar malo šokiran. Po tretji tekmi so bili kar negativno nastrojeni, češ da je Luka kriv za to, Luka kriv za ono, pozabili pa so, kdo je prvenstveno zaslužen za to, da sploh igrajo v končnici lige, kaj šele v finalu.
Kako pa si se znašel med zapriseženimi privrženimi navijači Boston Celtics?
Boston je bil zanimiva izkušnja. Gledano v celoti so me dokaj prijazno sprejeli, saj nikjer nisem videl drugih navijačev Dallas Mavericks. Nekaj jih je bilo malo agresivnih, vendar sem jih s humorjem hitro razorožil. Nekaj mi jih je reklo, da sem res pogumen, da sem prišel v Boston. Opazil pa sem, da so res srčni navijači. V dvorani ni bilo tišine niti delčka sekunde. Ves čas so glasno navijali in spodbujali svoje igralce.
Ali bi torej ponovil to izkušnjo glede na vse stroške in ker si medtem potoval še v Boston? Vse skupaj verjetno ni bilo malo.
Če bi gledal samo na denar, bi rekel, da je bil to "drag špas". A kakor pravijo, živeti je treba za trenutek. Tukaj in zdaj. In glede na to, da ne poležavam in trdo delam, sem si rekel, zakaj pa si tega ne bi privoščil.
V Avstraliji imaš uspešno lastno podjetje. Kaj delaš?
Ja, imam podjetje G&S Abseiling, ki se ukvarja z deli na višini: spuščanje po vrvi (abseiling), imamo enote za vzdrževanje stavb, poskrbimo za dvignjene platforme in sisteme za visoko pranje z vodo, nudimo visokokakovostne čistilne storitve, od čiščenja oken, čiščenja sončnih panelov do čiščenja pod visokim pritiskom in pranja stavb, pleskanje, mizarstvo, gradnjo, odstranjevanje in namestitev znakov ter sisteme za varnost na višini.
Gregor ima v Avstraliji zelo uspešno podjetje G&S Abseiling, ki se ukvarja z deli na višini.
Po poklicu sem gradbenik, oče me je naučil delati z rokami in z orodjem in začetnim storitvam sem potem glede na povpraševanje samo dodajal nove. Zdaj delamo za dve veliki podjetji, ki pokrivata celotno Avstralijo. Pravijo nam SWAT team – smo pravi specialci – gremo in naredimo. Včasih delamo tudi po dvajset ur dnevno, če je treba.
Delamo pravzaprav po celotni Avstraliji. Delo je zelo raznoliko in zahtevno. Imam stalno ekipo desetih sodelavcev, ki se jim po potrebi pridružijo tudi zunanji. Vmes sem jih imel tudi že skoraj 30, vendar z ožjo ekipo delamo še več kot na začetku. Nekaj je tudi Slovencev, ki so že na začetku stopili v stik z mano.
Kdaj si se preselil v Avstralijo?
Leta 2014. Od nekdaj sem si jo želel obiskati in morda tudi živeti tam, dejansko sem imel že pri 20. letih letalsko vozovnico. Navduševalo me je tudi vreme. Sestra me je potem prijavila v resničnostni šov Sanjska ženska, povabili so me na pogovor in kar naenkrat sem se znašel sredi snemanja oddaje in končnega izbora. Konec koncev je bila to zanimiva izkušnja, ki je malo zamaknila moj odhod v Avstralijo. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, sem tako spoznal svojo drago sedanjo ženo Anito, s katero imava dve hčerki, trinajstletno Lano in enajstletno Zalo. Ker sem iskal čim več sonca, sem izbral Gold Coast, državo Queensland, turistično mesto Broadbeach in resnično uživamo.
Ali se avstralske sanje lahko primerjajo z ameriškimi?
Ničesar sicer ne bi spremenil, lahko pa povem, da je bilo na začetku zelo težko. Uveljavljanje podjetja, usklajevanje družinskega življenja, dve majhni hčerki, vrtec pa je sto avstralskih dolarjev na dan. V naslednjih letih smo se postavili na noge in zdaj lahko rečem, da Avstralija ponuja ogromno priložnosti. Cene so zelo podobne, plače pa višje. Tudi nepremičnine imajo podobno ceno. Vse je odvisno od posameznika: če hočeš delati, delo dobiš, z njim pa lahko preživiš. Nam je uspelo kupiti stanovanje, iz katerega se nam ponuja lep razgled na morje.
Delajo za dve veliki podjetji, ki pokrivata celotno Avstralijo.
Kaj ti je najbolj všeč pri Avstralcih oziroma v Avstraliji?
Življenjski slog je drugačen, bolj sproščen. Oni se resnično znajo zabavati. Prirejajo velike dogodke, v lokalih igrajo glasbene skupine, nedelja je včasih še živahnejša od sobote. Ljudje so zelo sproščeni, tudi starejši. Niso negativno nastrojeni, večina se jih ne pritožuje. Radi živijo in rečejo: "Should be alright, no matter what."
Nihče se ne ukvarja s tabo, sosedov ne zanima, kakšen avto voziš, koliko imaš na računu …
Podobno kot Američani ne poznajo veliko sveta okoli sebe. Če poskušam Avstralcem razložiti, kje je Slovenija, je zanje že dovolj, da rečem, da je to evropska država. In pri tem se njihove predstave tudi končajo. Ne potrebujejo poglobljenih orisov.
Glede dela so malo smešni: določenih del domačini ne želijo opravljati, ko pa pridejo tujci, se pritožujejo, da jim ti odžirajo delo. Podoba Avstralca, ki rad deska na vodi, uživa življenje in se zabava, ni tako daleč od resnice.
Gregor Cimermančič z ženo Anito ter hčerkama Lano in Zalo
Ali se v Avstraliji Slovenci družite?
Se, seveda. Imamo veliko skupnega. Smo na nekakšni isti valovni dolžini, razumemo medsebojne šale, šale na lasten račun … Družimo se z nekaj družinami, srečujemo se za praznike, kaj pojemo in popijemo. Smo kot nekakšna družina. Opazil pa sem, da se otroci med seboj vse več pogovarjajo angleško. V tem jeziku govorijo v šolah, njihova komunikacija z vrstniki je angleška, zato to popolnoma razumem. Doma seveda govorimo slovensko.
Koliko časa pa nameravaš ostati v Avstraliji?
Trenutni odgovor je, da za vedno. V Slovenijo prihajam samo še na počitnice, domačo gostilno in picerijo Pri Stani v Žerovnici pri Cerknici, kjer sem odrastel, pa zdaj vodita brat in sestra. Seveda pogrešam družino. Pogrešam tudi jedi na žlico.
V Sloveniji sta me vedno zelo motili in me še vedno negativna nastrojenost in naša pregovorna nevoščljivost. Da toliko stvari ni mogočih, da je vse nemogoče.
No, morda bom čez dvajset let razmišljal drugače.
