SiolNET. Sportal Nogomet
3,34

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Dnevi, ko je sin Moamerja Gadafija igral v najboljši ligi na svetu

Politika in nogomet. Bizarna zgodba Saadija Gadafija, najdražjega nogometaša vseh časov?

3,34

termometer

Saadi Gadafi
Foto: Reuters

Tokrat o Saadiju Gadafiju, sinu nekdanjega diktatorskega voditelja iz Libije Moamerja Gadafija, ki je bil na začetku tega tisočletja – predvsem po zaslugi svojega očeta – nekaj let član nekaterih italijanskih prvoligašev in spisal eno najbolj bizarnih zgodb v zgodovini tamkajšnjega nogometa.

V obdobju, ko je pandemija koronavirusa zamrznila nogometno dogajanje, bomo vrzel, ki je nastala ob tem, poskušali zapolniti z zanimivimi zgodbami, ki jih piše nogometni svet. Pred vami je 11.

Moamer Gadafi, ki je bil z diktatorsko držo kar 42 let na čelu z nafto bogate Libije vse do leta 2011, ko so ga z državnim udarom zrušili in so ga pozneje v ujetništvu tudi ubili, ni bil prav velik navdušenec nad nogometom in športom nasploh. Še več, govoril je celo, da je šport nekaj, s čimer se je dobro ukvarjati, a ga ni vredno spremljati.

Z njegovim tretjim od sedmih sinov je bila zgodba povsem drugačna. Saadi Gadafi je bil z nogometom naravnost obseden. In kdo bi se, pa četudi gre za diktatorskega državnika z najdaljšim mandatom v arabskem svetu, uklonil sinovim željam. Zato ne čudi, da je zanje tudi poskrbel.

Saadi je tako v Libiji svoje otroške sanje spremenil v resničnost. Že s 17 leti je zaigral za Al-Ahly iz Tripolija in se po letu dni preselil v vrste mestnega tekmeca Al-Ittihada, pri katerem je ostal kar 12 let in bil tam vse. Kapetan, najboljši strelec in predsednik kluba. Bil je seveda tudi libijski reprezentant in kapetan tudi v najboljši libijski nogometni selekciji, v kateri je užival številne privilegije. Tudi na tamkajšnji nogometni zvezi je, kakopak, opravljal predsedniško funkcijo.

Toda če so bili dejstvo, da je kot edini v moštvu na dresu nosil svoje ime, medtem ko so morali biti njegovi soigralci zadovoljni zgolj s številkami, in drugi privilegiji, ki jih je imel, nekaj pričakovanega, je tisto, kar se je zgodilo leta 2003, vse prej kot to.

V družbi takratnega predsednika Perugie Luciana Gauccija ob prihodu v Italijo. V družbi takratnega predsednika Perugie Luciana Gauccija ob prihodu v Italijo. Foto: Reuters

V Perugii je pristal po navodilih Silvia Berlusconija

Takrat in v štirih letih za tem, ki jih je preživel tam, je Saadi skupaj z nekaj drugimi akterji spisal eno najbolj bizarnih zgodb v zgodovini nogometa štirikratnih svetovnih prvakov.

Luciano Gaucci, takratni lastnik Perugie, je bil zanimiv možakar, ki je vseskozi skrbel, da je bil v središču pozornosti, in ob tem užival. Med drugim je vztrajal pri tem, da bo moški ekipi Perugie priključil nogometašico, leta 2002 pa veliko prahu dvignil s tem, ko je zagrozil, da bo prekinil pogodbo z Južnokorejcem Ahnom Jungom-hwanom, ki je na svetovnem prvenstvu tistega leta zabil gol za zmago nad Italijo. Toda tudi on je presegel samega sebe, ko je spomladi 2003 najavil, da bo podpisal pogodbo s sinom enega najbolj zloglasnih svetovnih državnikov in nekaj tednov pozneje to tudi storil.

Prestop naj bi ukazal kar Silvio Berlusconi, takratni italijanski premier. Prestop naj bi ukazal kar Silvio Berlusconi, takratni italijanski premier. Foto: Reuters Junija 2003 je ob predstavitvi novega nogometaša na gradu Torre Alfina ob njem pred več kot 100 novinarji, ki so prišli na odmeven dogodek, stal nogometaš s številko 19 na dresu, na katerem je pisalo Saadi.

Takrat 30-letni napadalec iz Libije, ki je bil v nogometnem svetu neznan in naj bi do takrat v Libiji odigral vsega 98 tekem na članski ravni, a je bil zato toliko bolj pomemben ob njem. Sin voditelja Libije, ki je bil takrat v dobrih odnosih z Evropo in velikim delom sveta, zaradi nafte pa seveda tudi zanimiv.

Gaucci tega takrat seveda ni priznal, a je bilo jasno, kar je leta pozneje v enem izmed intervjujev povedal tudi njegov sin. Podpis pogodbe z Gadafijem mlajšim je bil zgolj in samo politično motiviran. Ukaz zanj je dal kar takratni italijanski premier Silvio Berlusconi, sicer takrat tudi predsednik sila uspešnega Milana.

Prihod v vrste takrat enega najboljših evropskih klubov bi bil preveč. Rdečo luč za podpis pogodbe z Juventusom, za katerega je Saadi navijal in leto pred tem za sedemodstotni delež lastništva v klubu odštel 17 milijonov evrov, je po enem izmed treningov, ki ga je opravil tam, prižgal kar takratni glavni trener Marcello Lippi.

Perugia – klub, ki je taval med prvo in drugo italijansko ligo – se je zdela pravšnja in tako je do sodelovanja tudi prišlo.

Posel, ki je bil vreden milijarde?

V družbi svojega psa na eni izmed tekem Perugie, na kateri ga trener ni uvrstil niti na klop. V družbi svojega psa na eni izmed tekem Perugie, na kateri ga trener ni uvrstil niti na klop. Foto: Reuters Zanimivo, le nekaj tednov zatem je Moamer Gadafi prevzel odgovornost za bombni napad letala nad mestom Lockerbie na Škotskem, v katerem je leta 1988 umrlo 270 ljudi, in plačal odškodnino v višini deset milijonov evrov na račun družin žrtev.

Kot zagotovo naključno ni niti to, da je Libija v letih pozneje in že pred tem vložila precej denarja v Italijo in tudi v italijanski nogomet. Leta 2002, denimo, je bil italijanski superpokal, v katerem je prav Juventus z zmago nad Parmo prišel do lovorike, šele drugič v svoji zgodovini odigran zunaj italijanskih mej. Gostil ga je Tripoli.

Libija je bila vrsto let tudi lastnica banke UniCredit, glavnega sponzorja Rome. Vrhunec je sodelovanje med državama doseglo leta 2008, ko sta Libija in Italija sklenili pogodbo o gospodarskem sodelovanju, vredno kar štiri milijarde evrov. Italijanski premier je bil tudi takrat Berlusconi.

Seveda je bil zraven tudi v Tripoliju leta 2002, ko je Juventus osvojil italijanski superpokal. Seveda je bil zraven tudi v Tripoliju leta 2002, ko je Juventus osvojil italijanski superpokal. Foto: Reuters

Saadi je, kot so pričevali njegovi takratni soigralci, nekaj malega nogometa znal igrati, a preprosto ni bil fizično dovolj pripravljen, da bi bil nared za igro na najvišji ravni, kar je italijanska prva nogometna liga takrat vsekakor bila.

V Perugii je živel razkošno življenje. V tamkajšnjem hotelu s petimi zvezdicami je zakupil celotno nadstropje in v njem razvajal tudi svojega psa. "Včasih se je zgodilo, da smo morali sredi noči zanj peči najboljše kose mesa," je o takratnih časih povedal eden izmed kuharjev.

Ob njem je bila vseskozi prisotna varnostna služba, ki ga je zasledovala na vsakem koraku. Tudi takrat, ko je v svojem rumenem lamborghiniju v družbi kake od lepotic vozil po ulicah Perugie. Ali pa, ko je s helikopterjem skočil na kosilo v Milano, Neapelj, Rim oziroma kamorkoli je želel.

Diego Maradona, Ben Johnson in ... padec na dopingu

V dvoboju z Alessandrom del Pierom na tekmi proti Juventusu. V dvoboju z Alessandrom del Pierom na tekmi proti Juventusu. Foto: Reuters Na igrišču je bil marljiv in priden, a preprosto ne dovolj dober učenec, da bi lahko igral. Trudil se je, da bi bil boljši, in v ta namen v svoj štab povabil tudi slovitega nekdanjega argentinskega nogometaša Diega Maradono, ki je skrbel za njegovo nogometno tehniko, in nekdanjega zloglasnega kanadskega šprinterja Bena Johnsona, ki naj bi mu pomagal pri fizični pripravi.

Verjetno tudi zaradi tega je novembra 2003, ko ga je trener Serse Cosmi sploh prvič posadil na klop za rezervne nogometaše, padel na dopinškem testu in si prislužil trimesečni suspenz.

To ga ni ustavilo. Ko je odslužil kazen, je dočakal svojih nekaj minut. Za nameček prav proti klubu, ki ga je od majhnih nog oboževal, in sicer je aprila leta 2004 odigral zadnjih 15 minut tekme proti Juventusu. Na igrišče je ob vodstvu Perugie z 1:0 minuto za tem, ko je moral pri Torinčanih zaradi rdečega kartona predčasno z igrišča legendarni branilec Ciro Ferrara, prišel 15 minut pred koncem tekme.

Žoge se je komaj kaj dotaknil, v spomin se je vtisnil zgolj z zdravniško pomočjo, ki jo je po dvoboju s Pavlom Nedvedom potreboval. "Če bi bil dvakrat hitrejši, kot je, bi bil dvakrat počasnejši od vseh preostalih na igrišču," so njegov nastop po tekmi slikovito opisali v enem od italijanskih časopisov.

V libijski reprezentanci je bil skorajda vse, kar je lahko bil. Predsednik zveze, nogometaš in kapetan, verjetno tudi trener. V libijski reprezentanci je bil skorajda vse, kar je lahko bil. Predsednik zveze, nogometaš in kapetan, verjetno tudi trener. Foto: Getty Images

Po 15 minutah pri Perugii še 11 minut pri Udineseju

Saadi potem za Perugio, ki je tisto tekmo sicer dobila, a se pred izpadom iz prve lige ob koncu sezone ni rešila, nikoli več ni zaigral. Pa čeprav je bil njen član tudi celotno sezono 2004/05, v kateri se je Perugia družila z drugoligaši.

Leta 2005 ga je Cosmi, ki je takrat prevzel trenersko službo pri Udineseju, odpeljal s seboj v Videm povsem blizu slovenske meje, kjer je odigral še enajst prvenstvenih minut na tekmi proti Caligariju in skorajda tudi zadel. Ob njegovem strelu se je z izjemno obrambo izkazal nasprotnikov vratar, to pa je bilo tudi vse.

Tudi v družbi Antonia Di Nataleja in Vicenza Iaquinte si ni izboril minut na igrišču. Leta 2006 je podpisal še pogodbo za Sampdorio, pri kateri ni odigral niti minute, in leta 2007 uradno končal eno najbolj bizarnih nogometnih zgodb v zgodovini italijanske lige, ki na igrišču ni trajala niti pol ure.

Kljub temu je bil Saadi vseskozi v središču pozornosti. "Bilo je, kot da bi vsi živeli v resničnostnem šovu. Snemalna ekipa televizijske hiše Al Jazeera ga je spremljala na vsakem koraku," se je časov, ki jih je z njim prebil pri Perugii, spomnil njegov takratni soigralec Emanuele Berrettoni in dodal, da namigi o tem, da ga je bil trener Cosmi na tekmi proti Juventusu prisiljen poslati v igro, ne držijo. "Ne. Zato, da je zaigral, smo se potrudili njegovi soigralci in nagovorili trenerja. Zaslužil si je. Imeli smo ga radi," je povedal o Saadiju.

Ko je padel njegov oče, je padel tudi on

Fotografija s filmskega festivala v Benetkah leta 2005. Fotografija s filmskega festivala v Benetkah leta 2005. Foto: Getty Images Podobno so o njem govorili tudi številni drugi soigralci iz časov, ki jih je prebil na Apeninskem polotoku.

"Bil je zelo prijazen in pozoren do nas. Vedno nas je razvajal. Spomnim se, da mi je po enem izmed treningov rekel, naj se zvečer oglasim pri njem. Prišel sem. Vkrcala sva se na helikopter in se odpeljala v Milano, kjer sva jedla v eni najboljših restavracij v Italiji, in se po večerji vrnila domov," je anekdoto o svojem slovitem soigralcu povedal eden izmed njegovih prijateljev pri Udineseju, takratni kapetan Videmčanov Valerio Bertotto.

O Saadiju so prav vsi deležniki njegove italijanske besede govorili z izbranimi besedami, zato je bil tudi Bertotto začuden nad zgodbami, ki so o njem na dan prišle leta 2011. Takrat, ko se je na krut način z državnim udarom končala diktatura njegovega očeta Moamerja Gadafija.

Niso mogli verjeti, da je njihov prijatelj, ki se je v Italiji dobrikal vsem, ki so mu prišli na pot, v Libiji ravnal precej drugače in kazal nasproten obraz.

Al Ahli iz Benghazija, eden najuspešnejših libijskih nogometnih klubov, ki se je z Al Ahlijem iz Tripolija prepiral okoli imena, je izbrisal z zemljevida. Dobesedno.

Po tem, ko so se njegovi navijači ob številnih spornih sodniških odločitvah v njihovo škodo, ki jih je narekoval Gadafijev tabor, leta 2000 uprli, je upor zadušil tako, da je tri protestnike usmrtil, številne druge pa zaprl. Štadion kluba, ki potem ni deloval vse do leta 2005, je zrušil z buldožerjem.

Fotografija iz zapora v Tripoliju leta 2016. Po koncu vladavine in smrti njegovega očeta se je zanj v Libiji spremenilo vse. Še desetletje pred tem je bil tam nedotakljiv in igral nogomet v takrat najmočnejši ligi na svetu. Fotografija iz zapora v Tripoliju leta 2016. Po koncu vladavine in smrti njegovega očeta se je zanj v Libiji spremenilo vse. Še desetletje pred tem je bil tam nedotakljiv in igral nogomet v takrat najmočnejši ligi na svetu. Foto: Reuters

Obtožen je bil umora, a tudi oproščen

Podobno je opravil tudi z vsemi preostalimi, ki mu v Libiji niso bili po godu. Libijski nogometaš Bashir al-Riani je leta 2005, ko je bil Al-Saadi član Udineseja (na plačilnem seznamu Videmčanov je bil tisto sezono tudi Samir Handanović, a je bil posojen najprej v Treviso in v drugi polovici sezone še v Lazio), izrekel nekaj kritik na račun Gadafijevega nogometnega znanja. Nekaj dni za tem je izginil. Njegovo truplo so pozneje našli na eni izmed plaž v Tripoliju.

Interpol je leta 2011 izdal tiralico za njim in ga poleg omenjenega umora bremenil še marsičesa drugega. Tudi zločinov proti človeštvu, ki naj bi jih zagrešil v Libiji, kjer je bil tudi poveljnik vse prej kot prijazne tamkajšnje specialne vojaške enote.

Niso ga ujeli, ušel je v Niger in tam v azilu živel vse do leta 2014, ko so ga tamkajšnje oblasti izročile nazaj v Libijo. Tam so ga spravili v zapor in ga obsodili umora omenjenega nogometaša, ki ga Gadafi sicer ni priznal, a so bili dokazi proti njemu precej trdni. Kljub temu so ga leta 2017 v ponovnem sojenju oprostili, a je po zadnjih podatkih še vedno v zaporu.

V družbi takratnega predsednika Fife, ki ga je pozneje odnesla korupcija, Seppa Blatterja. V družbi takratnega predsednika Fife, ki ga je pozneje odnesla korupcija, Seppa Blatterja. Foto: Reuters

Najdražji in najslabši vseh časov?

Nogometna zgodba Gadafija mlajšega je zgodba, v kateri sta se, tako kot še marsikje in marsikdaj, prepletla nogomet in politika, združila moči v interesu kapitala in pokazala svojo moč.

Resda je rekorder na lestvici najdražjih nogometašev še vedno Brazilec Neymar, a glede na denar, ki se je obrnil v ozadju po njegovem prestopu v Italijo, je prav mogoče, da je najdražji vseh časov v resnici nogometaš, za katerega večina nogometnih navdušencev še sploh ni slišala.

Saadi Gadafi, ki so ga, mimogrede, v Italiji  v eni izmed anket označili za najslabšega v zgodovini prve italijanske lige in celi zgodbi dali še bolj bizaren pečat ...

Prejšnje zgodbe:

Ezio Vendrame Sportal Ezio Vendrame. Simbol nogometa, ki danes ne obstaja več. Ali Dia Sportal Najslabši nogometaš in najboljši lažnivec v zgodovini angleške lige Abdelhak Nouri Sportal Abdelhak Nouri in Ajax. Tragedija, ki je očrnila velikana iz Amsterdama. Kaiser Sportal Carlos Kaiser. Najboljši nogometaš na svetu, ki nikoli ni igral nogometa. Adriano Sportal Samouničenje velikega Adriana. Padlega imperatorja brazilskih favel. Yosef Dagan Sportal Yosef Dagan. Oče največje nogometne drame. Victoria Beckam, Cheryl Tweedy Sportal Huliganke s kreditnimi karticami Juan Mata Sportal Dobrodelni projekt Čeferinovega prijatelja, o katerem se premalo govori Marina Granovskaia Sportal Skrivnostna Rusinja Romana Abramoviča. Najbolj vplivna ženska v nogometu. Valencia Sportal Navijač s sedeža številka 164. Gospod, ki tam sedi tudi po smrti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 13
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin