SiolNET. Sportal Nogomet
2,03

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Mučna zgodba nekdanjega velikega brazilskega dragulja

Samouničenje velikega Adriana. Padlega imperatorja brazilskih favel.

2,03

termometer

Adriano
Foto: Reuters

Tokrat zgodba o Adrianu in tem, kaj se je zgodilo z nekdanjim velikim upom svetovnega nogometa, ki so ga mnogi videli kot naslednika Peleja, Romaria, Ronalda in preostalih odličnih brazilskih napadalcev. Lahko bi postal eden najboljših napadalcev v zgodovini nogometa, a ni. V boju s samim sabo je izgubil in vrhunec dočakal, ko bi moral šele resneje začeti spreminjati nogometno sezono. Potem je tonil vse nižje in za seboj pustil vprašanje: "Kaj bi bilo, če bi bilo drugače?"

V obdobju, ko je pandemija koronavirusa zamrznila nogometno dogajanje, bomo vrzel, ki je nastala ob tem, poskušali zapolniti z zanimivimi zgodbami, ki jih piše nogometni svet. Pred vami je šesta izmed njih.

"Kaj bi bilo, če bi bilo?" Vprašanje, ki si ga ljudje v življenju postavljamo pogosto. Neštetokrat smo si ga zastavili tudi v športu. Kaj bi bilo, če na evropskem prvenstvu leta 2000 v Charleroiju Sašo Udović ob vodstvu Slovenije s 3:0 ne bi poskrbel, da je bil izključen branilec Jugoslavije Siniša Mihajlović? Kaj bi bilo, če Američan Landon Donovan leta 2010 v 91. minuti tekme v Pretorii ne bi zatresel alžirske mreže in bi se Slovenija uvrstila v osmino finala svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki. Kje bi se ustavila?

Ne nazadnje, kaj bi bilo, če bi na nedavni povratni tekmi osmine finala lige prvakov na Andfieldu namesto Adriana med vratnicama Liverpoola stal poškodovani Brazilec Alisson? Odgovor na to vprašanje, ki je v luči zdajšnjih razmer pravzaprav nepomemben, se zdi precej preprost. Skoraj zagotovo bi Jan Oblak z Atletico Madridom evropsko sezono končal, še preden je Evropo zajezila epidemija koronavirusa.

Adriano Foto: Reuters

Precej preprost odgovor, a veliko večkrat se zastavlja vprašanje tudi, ko beseda nanese na Adriana. "Kaj bi bilo, če bi bilo," so besede, ki jih ta Brazilec posluša že več kot desetletje. Pa čeprav danes, ko je nogometni upokojenec uradno štiri leta, v resnici pa še precej več, šteje komaj 38 let. "Bil bi eden najboljših napadalcev vseh časov," je odgovor, s katerim bi se strinjal marsikdo, a to še zdaleč ni postal.

Odgovor na vprašanje, zakaj, je precej manj preprost. Morda zaradi tragične smrti očeta. Lahko zato, ker nikoli v resnici ni odrasel. Mogoče zaradi okolice, v kateri je odraščal. Ali pa mu preprosto ni bilo usojeno, a ko je pred zdaj že skoraj dvema desetletjema prvič močno opozoril nase, je bil nemudoma označen za naslednjega velikega upa brazilskega nogometa.

Označen je bil za naslednika Peleja, Romaria in Ronalda

"Pele, Romario, Ronaldo … Naslednji? Adriano!" so si bili v letih po prelomu tisočletja enotni praktično vsi. Imel je namreč vse in bil videti kot prototip idealnega napadalca. Kot da bi ga izdelali v laboratoriju. Odlično je preigraval, čutil žogo in prostor, bil hiter, a hkrati robusten, predvsem pa je imel v levi nogi top in z njim streljal od vsepovsod. Skrbel je za strele iz nemogočih položajev, ob katerih ste se vprašali, kaj, za vraga, počne. Kakšno sekundo, dve pozneje, ko se je po njegovem strelu spremenila številčnica na semaforju, ste si odgovorili: "Aha, zato."

Moral bi postati naslednji veliki brazilski napadalec, eden najboljših v zgodovini, a ni. Moral bi postati naslednji veliki brazilski napadalec, eden najboljših v zgodovini, a ni. Foto: Reuters

Do 24. leta je v reprezentanci petkratnih svetovnih prvakov zabil 25 golov. Potem je dosegel le še dva. V najboljši italijanski ligi, ki je pred velikim podkupovalnim škandalom leta 2006 veljala za najboljšo na svetu, je do takrat zabil 67 golov. Po 24. rojstnem dnevu jih je zmogel le še deset.

Odraščal je v eni najbolj nevarnih sosesk na svetu

Njegov vzpon se je začel v eni najrevnejših in najbolj nevarnih favel v Riu de Janeiru, v soseski Vili Cruzeiro na severu tega brazilskega velemesta, v katerem je med šestimi milijoni prebivalcev veliko revežev, a tudi precej superbogatašev. On je v nekaj letih preskočil nekaj družbenih razredov in kot zelo mlad pristal med drugimi, a se med njimi ni znašel najbolje. Ob vožnji na motorju skozi revne favele v družbi prijateljev se je počutil najbolje, ko ni imel nič, in tudi takrat, ko je imel vse. S prijatelji, ki so se, medtem ko se je on vzpenjal v nogometnem svetu, povzpeli po lestvici kriminala. Z njimi ni bilo šale. Ne nazadnje je eden njegovih najboljših prijateljev padel pod streli policistov.

Favela, v kateri je potekala prava vojna

Brazilska zastava policistov na vrhu favele Brazilska zastava policistov na vrhu favele Foto: Reuters Prav soseska Vila Cruzeiro, od koder prihaja Adriano, je bila novembra leta 2010 v žarišču velikih spopadov kriminalcev in tolp brazilskih favel ter brazilske policije, ki so v Riu de Janeiru potekali takrat.

Takrat so se brazilske oblasti, ki so se pripravljale na organizacijo svetovnega nogometnega prvenstva 2014 in olimpijskih iger dve leti pozneje, odločile, da bodo naredile čistko med kriminalci, a naletele na hud odpor.

Vojno stanje na ulicah Ria de Janeira novembra 2010 Vojno stanje na ulicah Ria de Janeira novembra 2010 Foto: Reuters Več kot teden dni je na ulicah Ria de Janeira vladalo pravo vojno stanje, saj so tolpe s povračilnimi udarci poskušale sporočiti, kdo je poglavar.

K sreči jim ni uspelo. Policija in vojska sta bili močnejši. Kakšna zmaga je oblastem uspela, pa nazorno sporoča brazilska zastava, ki so jo takoj po koncu obračunov na vrhu hriba favele Vila Cruzeiro izobesili policisti.

Obračuni so bili krvavi. Terjali so več kot 40 smrtnih žrtev. Nekaj med njimi je bilo na žalost tudi civilistov. V navzkrižnem ognju jo je tako skupila tudi 14-letna deklica.

Že z 19 leti je prišel v najboljšo ligo na svetu

Tudi prijatelji, s katerimi se je v otroštvu bosonog podil za žogo po prašnih igriščih brazilski favel, so bili seveda ponosni nanj, ko se je še kot nepolnoleten prebil v člansko ekipo nogometnega velikana iz Ria de Janeira, Flamenga, in se pri 18 letih pohvalil, da je v njegovem dresu zabil deset golov v 20 nastopih. S Flamengom se je veselil tudi lovorike v brazilskem superpokalu, v katerem je zmaga takrat prinašala uvrstitev v pokal libertadores, južnoameriško različico lige prvakov.

Nastopa v tem tekmovanju v novi sezoni ni dočakal, poleti 2001 se je namreč preselil v Evropo. V italijansko prvo ligo, takrat z naskokom najmočnejše in predvsem najbogatejše ligaško nogometno tekmovanje na svetu. Ne verjamete? Za kar šest na lestvici desetih najdražjih prestopov v zgodovini nogometa do takrat so poskrbeli italijanski klubi, ki so bili zelo dejavni ravno tistega poletja.

Za Inter je skupno dosegel 84 golov. Za Inter je skupno dosegel 84 golov. Foto: Getty Images

Inter se z nakupom Adriana ni uvrstil med najboljšo deseterico, še zdaleč ne. Takrat jo je namreč zaključeval Pavel Nedved z 39 milijonov evrov vrednim prestopom iz Lazia v Juventus, ki je poznejšemu dobitniku zlate žoge uspel le nekaj dni pred tem.

Brazilec je Milančane, ki pod vodstvom takratnega zelo razsipnega predsednika Massima Morattija ni skoparil in je ravno tistega poletja za 46 milijonov evrov iz Lazia pripeljal odličnega italijanskega napadalca Christiana Vierija, stal 13 milijonov evrov.

Adriano je postal četrti najdražji najstnik v zgodovini nogometa na lestvici, na kateri je ravno v tistih dneh na vrh skočil njegov argentinski vrstnik Javier Saviola. Zanj je Barcelona takrat River Plateju odštela kar 35 milijonov evrov.

Deset najdražjih nogometnih prestopov do leta 2001:

77,5 milijona evrov – Zinedine Zidane (2001 iz Juventusa v Real), 29 let
60 milijonov evrov – Luis Figo (2000 iz Barcelone v Real), 27 let
57 milijonov evrov – Hernan Crespo (2000 iz Parme v Lazio), 25 let
53 milijonov evrov – Gianluigi Buffon (2001 iz Parme v Juventus), 23 let
48 milijonov evrov – Gaizka Mendieta (2001 iz Valencie v Lazio), 27 let
46 milijonov evrov – Christian Vieri (2000 iz Lazia v Inter), 25 let
42 milijonov evrov – Juan Sebastian Veron (2001 iz Lazia v Manchester United), 26 let
41 milijonov evrov – Manuel Rui Costa (2001 iz Fiorentine v Milan), 29 let
40 milijonov evrov – Marc Overmars (2000 iz Arsenala v Barcelono), 27 let
39 milijonov evrov – Pavel Nedved (2001 iz Lazia v Juventus), 28 let
...

Po eksploziji v Parmi se je ekspresno vrnil v Inter in zablestel

V dresu Parme je v Italiji prvič opozoril nase. V dresu Parme je v Italiji prvič opozoril nase. Foto: Reuters V sijajni zasedbi Hectorja Cuperja v prvi sezoni kljub odličnim igram na pripravljalnih tekmah pred začetkom sezone, ko je z golom in igro navdušil predvsem na tekmi proti Realu, prav veliko priložnosti ni dobil. Po šestih mesecih, 14 nastopih in enem golu so ga Milančani do konca sezone posodili Fiorentini.

V Firencah je pokazal, da utegne storiti še veliko. K Interju se je vrnil s šestimi goli v 15 nastopih, kar ni bilo dovolj, da bi tam tudi ostal, a je bilo dovolj, da je nase opozoril Apeninski polotok.

V poslu, v katerem je Inter ohranil solastništvo, se je poleti 2002 za 15 milijonov evrov preselil k takrat visokoleteči Parmi, ki je imela po razprodaji nekaterih zvezdnikov polno blagajno, s Cesarejem Prandellijem pa tudi trenerja, s katerim se je Brazilec sijajno ujel. Le šest nastopov, v katerih je dosegel sedem golov, je bilo dovolj, da je Moratti poklical na sever Italije in sporočil: "Hočemo ga nazaj!"

Že januarja 2003 ga je tudi dobil, potem ko je v začetku tistega leta še dodatno napolnil bančni račun Parme, ji nakazal 24 milijonov evrov in Brazilca vrnil na San Siro.

Brazilijo je pri 22 letih popeljal do naslova južnoameriškega prvaka. Brazilijo je pri 22 letih popeljal do naslova južnoameriškega prvaka. Foto: Reuters

Že leta 2004 je dosegel vrhunec, potem je šlo navzdol

Leto 2004 je bilo tisto, v katerem je postal eden najboljših na svetu, a tudi leto, v katerem je šlo po njegovi ekspresni eksploziji vse navzdol.

V sezoni 2003/04 je za Inter zabil 28 golov v vseh tekmovanjih in poleti Brazilijo popeljal do naslova južnoameriške prvakinje. Bil je najboljši strelec južnoameriškega prvenstva v Peruju in se izkazal tudi v velikem finalu na superderbiju z Argentino v Limi.

Z golom v 93. minuti je Braziliji prinesel izenačenje na 2:2 in izsilil podaljške, v katerih ni bilo golov. Po enajstmetrovkah, z bele točke je bil uspešen tudi on, se je sedmega naslova celinskega prvaka veselila Brazilija.

Brazilija na južnoameriškem pokalu 2004:

Skupinski del:
Brazilija : Čile 1:0 (0:0)
Fabiano 90.

Brazilija : Kostarika 4:1 (1:0)
Adriano 45., 54., 67., Juan 49.; Marin 81.

Brazilija : Paragvaj 1:2 (1:1)
Fabiano 35., Gonzalez 29., Bareiro 71.

Četrtfinale:
Mehiko : Brazilija 0:4 (0:1)
Alex 26./11m, Adriano 65., 78. Oliveira 87.

Polfinale:
Urugvaj : Brazilija 1:1 (1:0) *3:5 po enajstmetrovkah
Sosa 22.; Adriano 46.

Finale:
Argentina : Brazilija 2:2 (1:1) *2:4 po enajstmetrovkah
Gonzalez 20./11m, Delgado 87.; Luisao 45., Adriano 93.

Po smrti očeta nikoli ni bil več isti

"Ta lovorika je za mojega največjega prijatelja, za mojega očeta. Brez njega sem nič. On je moja edina motivacija," je povedal takoj po velikem finalu in dodal, da se trudi zgolj zato, da bi bil njegov oče ponosen nanj. Le devet dni po trenutkih velikega zmagoslavja pa šok in klic, ki ga je dobil v Milanu.

Po nenadni smrti očeta se ni več pobral. Po nenadni smrti očeta se ni več pobral. Foto: Reuters

"Vrgel je telefon ob tla in začel kričati na ves glas. Po tistem klicu ni bilo nikoli več enako," je leta pozneje povedal legendarni kapetan Interja Javier Zanetti, ki je bil ob takrat 22-letnem Adrianu, ko je ta izvedel, da je njegov oče nenadno umrl za posledicami srčnega zastoja.

Na igrišču je kljub tragediji še nekaj časa navduševal in v sezoni 2004/05 zabil 28 golov. Kar sedemkrat je zadel v ligi prvakov, v kateri so nogometaši Interja obstali v četrtfinalu. Poleti je na pokalu konfederacij Brazilijo popeljal še do ene lovorike. V Nemčiji je bil s petimi goli spet najboljši strelec turnirja, kar dvakrat pa je zadel tudi v finalu. Spet so bili žrtve Argentinci, ki so v Frankfurtu padli z 1:4.

Brazilija na pokalu konfederacij 2005:

Skupinski del:
Brazilija : Grčija 3:0 (1:0)
Adriano 41., Robinho 46., Juninho 81.

Mehika : Brazilija 1:0 (0:0)
Borgetti 59.

Japonska : Brazilija 2:2 (1:2)
Nakamura 27., Oguro 88.; Robinho 10., Ronaldinho 32.

Polfinale:
Nemčija : Brazilija 2:3 (2:1)
Podolski 23., Ballack 45./11m; Adriano 21., 76., Ronaldinho 43./11m

Finale:
Brazilija : Argentina 4:1 (2:0)
Adriano 11., 63., Kaka 16., Ronaldinho 47.; Aimar 65.

Po razočaranju na svetovnem prvenstvu 2006 je bilo konec

Tudi sezono za tem še zdaleč ni bil slab. V prvenstvu, v katerem je Inter osvojil prvi naslov prvaka po dolgih 17 letih čakanja (in prvega v nizu petih, ki jih je osvojil v letih za tem), je dosegel 13 golov. V ligi prvakov, v kateri se je Inter znova zataknil v četrtfinalu, jih je prispeval pet, a to so že bili časi, ko se je morda še več kot o njegovih golih govorilo o težavah z alkoholom, ki naj bi jih imel.

Izpad z Brazilijo v četrtfinalu svetovnega prvenstva 2006 je bil njegov nogometni konec. Izpad z Brazilijo v četrtfinalu svetovnega prvenstva 2006 je bil njegov nogometni konec. Foto: Reuters

Kljub temu je bil odločen, da poleti leta 2006 ponovi generalko iz leta pred tem, v Nemčiji pokori vse nasprotnike in Brazilijo popelje do naslova svetovnih prvakov.

Brazilija, za katero so igrali Ronaldinho, Ronaldo, Kaka in še nekateri največji zvezdniki svetovnega nogometa v najboljših letih, je bila z naskokom največja favoritinja za naslov svetovnega prvaka, a obstala v četrtfinalu po porazu proti Franciji ob simultanki Zinedina Zidana. Sploh na tisti tekmi je bil Adriano povsem neopazen in prvenstvo, čeprav je pred tem zabil dva gola, enega tudi v osmini finala, končal kot velik poraženec. Potem je šlo vse samo še navzdol.

Brazilija na svetovnem prvenstvu 2006:

Skupinski del:
Brazilija : Hrvaška 1:0 (1:0)
Kaka 44.

Brazilija : Avstralija 2:0 (0:0)
Adriano 49., Fred 90.

Japonska : Brazilija 1:4 (1:1)
Tamada 34., Ronaldinho 45., 81., Juninho 53., Gilberto 59.

Osmina finala:
Brazilija : Gana 3:0 (2:0)
Ronaldo 5., Adriano 45., Ze Roberto 84.

Četrtfinale:
Brazilija : Francija 0:1 (0:0)
Henry 57.

Adriano Foto: Reuters

Pri Interju so ga imeli po letih težav nazadnje dovolj

V sezoni 2006/07 je za Inter dosegel le šest golov. Potem ko je v prvi polovici naslednje sezone nastopil samo štirikrat, se vsega enkrat vpisal med strelce ter medijski prostor vse bolj polnil z zgodbami o izostankih s treningov, norimi zabavami, ki jih je prirejal, in nešportnim življenjem, ki ga je živel, so ga pri Interju poslali nazaj v Brazilijo. Kot posojen nogometaš se je za pol leta preselil v Sao Paulo, že ob debiju dosegel dva gola, a se hitro vrnil na staro pot. Zabave in popivanje, golov pa bolj malo.

V sezoni 2008/09 so pri Interju z njim poskusili še enkrat, a se na bolje ni spremenilo prav nič. Zabav veliko, golov pa bolj malo oziroma nič. Ko se novembra leta 2008 ni vrnil z reprezentančne akcije in se za nekaj dni znašel v središču pozornosti, saj o njem ni bilo ne duha ne sluha, govorilo pa se je celo, da so ga ugrabili, so ga v Milanu dokončno prekrižali. Jose Mourinho, takratni trener Interja, je imel dovolj. "Adriana kot nogometaša smo izgubili. Adriana kot človeka moramo rešiti," je sloviti Portugalec, ki je Milančane dve leti pozneje popeljal do evropskega naslova, povedal takrat.

Sporočilo jeznih navijačev: Naš klub ni rehabilitacijski center

Zadnjo tekmo je odigral v majici Atletica Paranaenseja. Zadnjo tekmo je odigral v majici Atletica Paranaenseja. Foto: Getty Images Adriano kot nogometaš je pozneje eno leto še igral za Flamengo, zabil kar nekaj golov in še zadnjič spomnil na neke boljše čase.

Leta 2008 se je še zadnjič vrnil v Evropo, a Romo zapustil po vsega sedmih mesecih.

Potem je leta 2011 za eno leto skočil še h Corinthiansu in temu slovitemu brazilskemu klubu iz Sao Paula z enim redkih golov, ki jih je zabil v njegovi majici, prinesel naslov prvaka, a že nekaj mesecev pozneje ostal brez službe.

"Corinthians je nogometni klub, ne pa rehabilitacijski center," je pisalo na transparentu, ki so mu ga navijači tega slovitega kluba izobesili, ko je odšel. Leta 2014 je odigral še eno tekmo za Atletico Paranaense in štiri leta pozneje podpisal pogodbo z Miami Unitedom, za katerega nikoli ni zaigral. Njegova nogometna pot se je leta 2012, še preden je dopolnil 30 let, končala.

Obkrožen z novinarji po zaslišanju na policijski postaji leta 2011 Obkrožen z novinarji po zaslišanju na policijski postaji leta 2011 Foto: Reuters

Od kandidata za zlato žogo do fanta z zlato puško AK-47

Adriano kot človek pa je medtem skočil v objem svojih prijateljev iz revnih favel, popival noč in dan, nabiral kilograme in polnil strani medijev z rumeno, včasih tudi črno vsebino.

Leta 2014 se je namreč znašel na zatožni klopi, saj naj bi sodeloval pri eni izmed nečednosti svojega prijatelja, enega od vodij tamkajšnje največje kriminalne združbe. Pozneje je bil oproščen. Prav v družbi z njim je bil, ko je dve leti pozneje po spletu zaokrožila fotografija, na kateri pozira ob pozlačeni puški AK-47. Od kandidata za zlato žogo do fanta z zlato puško AK-47.

Tri leta pred tem je pristal na policijski postaji, ko se je zabaval s pištolo prijatelja in z njo nehote ustrelil prijateljevo dekle. K sreči jo je zgolj lažje ranil. 

Spal je lahko le, če je bil pijan

"Po smrti očeta sem bil lahko vesel samo, če sem pil. Trezen nisem mogel zaspati. Vsi v klubu so vedeli, da imam težave, a so se izmišljevali takšne in drugačne neresnice, da so jih pred javnostjo zakrili," je v odmevnem intervjuju leta 2017 povedal Adriano in se spomnil na burne milanske čase. Ob tem je dejal, da je težko obdobje za njim in da je srečen. Tudi fotografije, ki jih v zadnjih letih objavlja na družbenih omrežjih, dajejo slutiti, da je tako, a jih ni malo, ki so prepričani, da je to le maska.

"Res je, da ga lahko na Instagramu vidite nasmejanega, a to ni njegov pravi obraz. Depresija ga muči že od nekdaj. Voljo do življenja je izgubil že zdavnaj," je lani povedal eden njegovih prijateljev, ki ni želel biti imenovan.

Adriano Foto: Reuters

Morda je imel prav in so bili za Adriana Leita Ribeira, to je namreč njegovo polno ime, slava, denar in vloga enega od naslednjih velikih brazilskih napadalcev zares preveč. Mogoče bi skozi življenje bolje prišel, če vsega tega sploh ne bi bilo.

"Nisem slab človek, ko beseda nanese na moj odnos do drugih. Slab sem samo do samega sebe," je dejal nekoč in verjetno povedal bistvo. Vprašanje je samo, kaj je povzročilo samouničenje.

In seveda tisto večno. Kaj bi bilo, če bi bilo? Bi bil lahko morda celo eden najboljših vseh časov?

Tako je nogomet igral Adriano:

Kako dober bi Adriano bil, če ne bi imel težav s samim seboj?

  • Bil bi najboljši napadalec vseh časov 36 glasov
    6,38%
  • Bil bi eden najboljših napadalcev vseh časov 455 glasov
    80,67%
  • Bil bi boljši, a nič posebnega 49 glasov
    8,69%
  • To, kar je dosegel, je njegov limit 24 glasov
    4,26%
Oddanih 564 glasov

Prejšnje zgodbe:

Yosef Dagan Sportal Yosef Dagan. Oče največje nogometne drame. Victoria Beckam, Cheryl Tweedy Sportal Huliganke s kreditnimi karticami Juan Mata Sportal Dobrodelni projekt Čeferinovega prijatelja, o katerem se premalo govori Marina Granovskaia Sportal Skrivnostna Rusinja Romana Abramoviča. Najbolj vplivna ženska v nogometu. Valencia Sportal Navijač s sedeža številka 164. Gospod, ki tam sedi tudi po smrti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 5
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin