Ponedeljek, 6. 4. 2020, 16.00
4 leta, 8 mesecev
Italijanska različica Georgea Besta
Ezio Vendrame. Simbol nogometa, ki danes ne obstaja več.
Prejšnji teden je umrl Ezio Vendrame. Italijan, ki v deželi štirikratnih svetovnih prvakov na igrišču ni pustil prav globokega pečata, a je bil svoje čase med najbolj priljubljenimi tamkajšnjimi nogometaši zaradi vsega, kar je počel ob njem. Zato tokrat zgodba o nogometašu, a tudi pisatelju in poetu, ki so ga na Apeninskem polotoku poznali po vzdevku "italijanski George Best".
"Genij, ikona in simbol nogometa, ki ne obstaja več," so v nedeljo, ko so naznanili, da je po dolgotrajni bitki z rakom v Trevisu dan pred tem umrl v 73. letu starosti, o njem zapisali pri Vicenzi. Klubu, ki od propada leta 2018 po novem igra v tretjem kakovostnem razredu italijanskega nogometa, v katerem nikoli ni igral pomembnejše vloge.
Resda je, preden je v sezoni 2000/01 za točko zaostala za obstankom in izpadla iz prve lige, Vicenza v njej igrala kar dolgo časa. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja vseskozi, ob tem večino sedemdesetih in še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda v vrhu italijanskega nogometa je v 118 let stari zgodovini ni bilo. Ena pokalna lovorika iz leta 1997, to pa je tudi vse.
Takole so se od Ezia Vendrameja poslovili pri Vicenzi:
Ezio Vendrame: genio, icona e simbolo di un calcio che non esiste più. Vicenza era la sua seconda casa e aveva sempre nel cuore i tifosi biancorossi che aveva conquistato e deliziato con le sue giocate, per tre stagioni in Serie A dal 1971 al 1974.
— L.R. Vicenza Virtus (@LRVicenza) April 4, 2020
👉https://t.co/hrfnSiyVp1 pic.twitter.com/qCIGHQLKmL
Italijanski George Best, ki je zabil samo en gol
Tudi Ezio Vendrame ne pri Vicenzi ne na italijanskih nogometnih zelenicah ni pustil prav globokih sledi. V treh letih je zbral 46 nastopov v prvoligaškem tekmovanju v majici Vicenze, skupaj pa le tri več, a kljub temu se ga zdaj, ko je po nekaj letih življenja v izolaciji za vedno odšel, spominjajo povsod po Apeninskem polotoku, kjer imajo radi nogomet. Skratka, povsod.
Velik pečat je ta boem med nogometaši namreč pustil predvsem na drugi strani belih črt, ki zarisujejo meje nogometnih igrišč v deželi štirikratnih svetovnih prvakov.
Primerjali so ga z Georgom Bestom – nekdanjim zvezdnikom Manchester Uniteda, ki je blestel na igrišču, a nase opozarjal tudi z razvratnim življenjem. Po težavah z jetri, ki so nastale kot posledica prekomernega uživanja alkohola skozi desetletja, je umrl leta 2005. Star je bil 59 let.
Italijanski George Best, kot so ga tudi označili, je bil gost številnih italijanskih televizijskih oddaj in časopisnih strani po vsej državi, čeprav se s pokojnim legendarnim Georgeom Bestom ne more primerjati. Medtem ko je Severni Irec, ki je nogomet z zadnjih strani preselil na naslovnice, veljal za enega najboljših na svetu in je leta 1968 osvojil celo zlato žogo, se Italijan s čim več kot enim golom v prvi ligi italijanski ni mogel pohvaliti.
Alkohol, cigarete in na stotine žensk
Spal naj bi s stotinami žensk. Govoril je, da je vsako od njih ljubil. Morda bi bilo drugače, če nogometa, kot je večkrat poudaril sam, ne bi igral samo zaradi denarja in bi se potrudil, da ne bi ostal samo pri talentu, ampak postal eden najboljših na svetu, kot bi lahko. Toda z Bestom so Vendrameja ob tem, da sta z nogometno žogo znala vse, enačili predvsem zaradi podobnega videza in življenjskega sloga.
Alkohol, cigarete in lepe ženske. "Koliko žensk sem spravil v posteljo? Na stotine, a sem ljubil prav vsako. Z nobeno se nisem ljubil brez ljubezni," je Vendrame povedal o tem.
Tudi v teh poetičnih besedah se razkriva njegov značaj, zaradi katerega je ob svojem nevsakdanjem videzu močno izstopal iz povprečja in postal zanimiv italijanski javnosti. Dekleta so norela za njim. Fantje so hoteli postati takšni kot on. Dolgi lasje, brada in slog njegove igre, ki je bil podobno nepredvidljiv, kot je bil on sam. Enkrat povsem neopazen, drugič genij z nogometno žogo.
Od nogometa ga je zanimal samo Mario Balotelli
Na problematičnega dečka italijanskega nogometa, ki je kot najstnik zabijal gole za milanski Inter in z njim leta 2010 postal evropski prvak, kot zelo mlad blestel tudi pri Manchester Cityju in na evropskem prvenstvu leta 2012, na katerem je z Italijo prišel do finala, a pozneje dosegel bolj malo oziroma nič.
"Samo njega imam rad, ker je eden redkih avtentičnih v svetu malih ljudi," je o zvezdniku, ki danes pri 29 letih sedi na rezervni klopi skromne Brescie, pred leti povedal Vendrome.
Od sirotišnice do mesta na naslovnicah
Fotografija v dresu Vicenze. "Govorijo, da sem bil tako nadarjen, da bi moral igrati za reprezentanco. Jaz pa pravim, da v najboljši ekipi igram že celo življenje. Živim tako, kot hočem živeti sam, in ne dopuščam, da bi kdo z daljincem upravljal to, kaj lahko počnem," je o sebi v enem izmed redkih intervjujev povedal Vendrame, na čigar vseskozi prisoten boj proti družbenim normam je zagotovo vplivala travma, ki jo je doživel kot otrok.
Rojen v revno družino leta 1947 v majhnem mestecu Casarsa v bližini Pordenona na severovzhodu Italije je moral namreč že s šestimi leti v sirotišnico. "Lakota, strah, sram in pomanjkanje," so bile besede, s katerimi je te izkušnje opisal v knjigi, ki jo je napisal leta 2002 z naslovom "Lahko me pošlješ na tribuno". Naslov se nanaša na njegovo edino sezono pri Napoliju in njegovega takratnega trenerja Luisa Vinicia.
Med Neapeljčane, ki so bili takrat v vrhu italijanskega nogometa, je pred začetkom sezone 1974/75 prišel kot velika okrepitev. Leto za tem je mesto, ki ga je kakšno desetletje in pol pozneje zaznamoval Diego Maradona, zapustil s tremi nastopi v dresu tamkajšnjega nogometnega kluba. Z brazilskim trenerjem, ki je sprva sicer vztrajal pri njegovem prihodu in v boju za njegov podpis premagal milanski Inter, se namreč ni razumel.
"Tako se je do mene obnašal, ker je bil ljubosumen, saj so navijači prepevali moje ime," je o nesporazumih z Viniciom zapisal Vendrame, ki umetnik ni bil samo na igrišču, ampak tudi ob njem. Ob nekaj knjigah je po koncu nogometne kariere namreč pisal tudi poezijo in pesmi.
Ob njegovi smrti so se na Ezia Vendrameja spomnili tudi pri Napoliju:
#Napoli joins Ezio Vendrame's family in mourning the passing of the talented midfielder who plied his trade for our club in the '70s.
— Official SSC Napoli (@en_sscnapoli) April 4, 2020
Njegova priljubljenost je vrhunec dosegla med letoma 1971 in 1974, ko je tri sezone med italijansko nogometno elito igral v majici Vicenze in bil z njo vseskozi pri sredini lestvice. Mit o njem in njegovi zgodbi je nastal predvsem v letih pred in po tem.
Na hitro. Z nogometom se je začel ukvarjati v mladinski ekipi Udineseja, od koder ga je pot leta 1967 vodila med člane prvoligaša Spala. V Ferrari priložnosti za igro ni dobil, tako da je debi v italijanski serie a dočakal šele štiri leta pozneje. Vmes je igral v tretji ligi za Torres s Sardinije, Sieno in na koncu za Roverto, od koder ga je pot vodila v Vicenzo. Tam je prebil tri leta, potem je sledilo leto Neaplja, nakar se je spet preselil v nižje lige.
Odšel je bližje svojemu domu, v Padovo, kjer je v takratnem tretjeligašu prebil dve leti, potem sta sledili sezoni pri Audaceju in Pordenoneju, za katerega je igral celo v četrti ligi in za konec kariero leta 1981 končal pri moštvu Casarano iz Puglie, ki leži na peti Apeninskega polotoka.
S 34 leti je nogometne čevlje za vedno postavil v kot, potem ko je bil suspendiran, ker je na eni izmed tekem žalil sodnika.
Bil je prva napaka v kultnih Paninijevih albumih
V teh albumih je bilo do zdaj le nekaj napak, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke. V eni od njih je prisotno tudi ime Vendrame, namesto katerega se je v sezoni 1967/68 pri Spalu znašla fotografija njegovega soigralca Galda Rizzata.
Ob tej, ki velja za sploh prvo takšno napako, so si pri Paniniju spodrsljaje privoščili tudi v sezoni 1973/74, ko so vratarju drugoligaške Parme Giulianu Mandrediju pripeli fotografijo Marca Benevellija, v sezoni 1975/76 je pri imenu napadalca drugoligaša Genoe Roberta Pruzza stala slika brkatega Sergia Rossettija, nazadnje pa so napako spremljevalci teh kultnih albumov s samolepilnimi sličicami zaznali v sezoni 1980/81, ko so izdelovalci zamenjali fotografiji Claudija Azzalija in Marca Riccija pri Cagliariju, ki je takrat igral v prvi italijanski ligi.
Zanimive anekdote, za katere je poskrbel
V njegovi zgodbi ne manjka anekdot. Nase je s takšnimi in drugačnimi pripetljaji Vendrame opozoril večkrat.
Jeseni 1976 je, ko je igral za Padovo, prekinil tekmo, ker je prijel žogo v roke in z njo na tribune prišel pozdraviti prijatelja, pesnika Piera Ciampija, ki je ravno vkorakal na štadion. "Njegova poezija je moje življenje postavila na glavo. Ko vidiš takega poeta, nogomet postane zelo vulgarna stvar," je pozneje pojasnil potezo, zaradi katere je bil kaznovan z rumenim kartonom.
Še bolj je jezil trenerje in predsednike klubov, s katerimi je sodeloval. Iz Spala je odletel, ker so ga ujeli s prostitutko. Svojega trenerja pri Rovertu Lamberta Giorgisa je v enem izmed intervjujev označil za gestapovskega oficirja. Seveda po teh besedah, ki jih je izrekel, tam ni zdržal dolgo.
Znana je tudi anekdota iz konca sezone 1976/77 pri Padovi, ko so mu pri njegovem nekdanjem klubu Udineseju, ki se je boril za napredovanje v drugo ligo, medtem ko je bila Padova pri sredini lestvice in ji je bilo za rezultat tekme vseeno, za slabo igro in pomoč pri zmagi ponudili sedem milijonov takratnih italijanskih nagrade.
V življenju ga še zdaleč ni zanimal samo nogomet. "Nekajkrat" višjo ponudbo od minimalnih 22 tisoč za remi oziroma 44 tisoč italijanskih lir za zmago, kolikor jih je dobil pri Padovi, je seveda sprejel. Nič presenetljivega, saj je večkrat rekel, da nogomet igra samo zaradi denarja, a presenetil je pozneje, na igrišču. Ker so ga navijači v Vidmu žalili, si je premislil, zabil dva gola in s soigralci domov odnesel zmago s 3:2.
Posebej spektakularen je bil njegov zmagoviti gol. Najprej si je obrisal svoj nos z zastavico, ki označuje kot igrišča, potem navijačem Udineseja rekel, da bo zadel, in za konec žogo v mrežo poslal neposredno iz kota.
Nekaj tednov pozneje je sledil še en dogodek, ki je šel v anale. V zadnjem krogu tiste prvenstvene sezone so se nogometaši Padove in Cremoneseja, ki je nujno potreboval točko za naslov, dogovorili, da se tekma konča z remijem. Tako so pozneje tudi igrali, a ker so navijači dojeli, kaj se dogaja, so začeli glasno protestirati.
Ko je videl, kaj se dogaja, se je zadeve odločil popestriti Vendrame. Dobil je žogo na robu nasprotnikovega kazenskega prostora, z njo stekel proti svojemu golu, preigraval nasprotnike in soigralce, na koncu tudi svojega vratarja, žogo ustavil na golovi črti, nakazal, da jo bo udaril, a se potem obrnil in spet začel preigravati proti nasprotnemu golu. "Moral sem nekaj narediti. Ljudem je bilo dolgčas," je pozneje pojasnil svoje ravnanje.
V Padovi je poskrbel tudi za sijajno prvoaprilsko potegavščino in ob dogovoru s trenerjem enega od prijateljev en teden vlekel za nos. Prepričal ga je, da je tako dober, da bo lahko zaigral za Padovo. Treniral je s članskim moštvom in vse do sobote mislil, da bo zanj tudi zaigral, dokler dan pred tekmo ni izvedel, da ni tako nadarjen in je vse skupaj le šala.
Raje osamljen do smrti kot v družbi idiotov
V zadnjem desetletju se je Vendrame povsem umaknil iz javnosti, enega redkih intervjujev pa je dal pred tremi leti, ko so se nanj številni spomnili ob 70. letnici, ki jo je praznoval.
Intervju z Eziom Vandramejem iz leta 2017:
"Če to pomeni, da bi sicer moral biti z idioti, potem raje umrem osamljen," je povedal leta 2017, ko se je z novinarjem pogovarjal v bližini pokopališča v rodni Casarsi, kjer je pokopan tudi znani italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini.
"Če so ljudje pozabili nanj, kako naj ne bi name?" je povedal takrat in spomnil na zgodbo odmevnega umora slovitega umetnika izpred 45 let, nad katerim v italijanski javnosti še vedno leži senca dvoma.
Kdo je Pier Paolo Pasolini?
Njegova najbolj znana dela, ki so bila vedno razpeta med krščanstvom, antično mitologijo in marksizmom, so romani Otroci življenja, Nasilno življenje, pesniška zbirka Religija mojega časa in še nekatera ter filmi Evangelij po Mateju, Ptički in ptičice, Kralj Ojdip, Dekamerun in Salo ali 120 dni Sodome, ki ga je posnel leta 1975.
Pasolinijevo iznakaženo truplo so 2. novembra leta 1975 našli na nogometnem igrišču v mestu Ostia blizu Rima. Umor je potem priznal nek prostitut, ki je dobil devetletno zaporno kazen, a italijanska javnost še danes meni, da je bil umor politično motiviran.
Pasolini je namreč zaradi filma Salo ali 120 dni Sodome, v katerem opisuje zadnje dneve Mussolinijeve diktature, prejemal grožnje s smrtjo skrajnih desničarskih strank, nekateri pa so prepričani, da je njegov umor povezan predvsem z njegovim nedokončanim romanom Nafta, v katerem opisuje skorumpirano politično dogajanje, politične povezave z mafijo, multinacionalkami in korupcijo, ki je prisotna v vseh političnih sferah.
Raje v pokoj kot v cirkus, ki je danes večji kot kadarkoli
Takole je bil videti v zadnjih letih svojega življenja. "Nisem bil kirurg, ki rešuje življenja, in niti ne delavec, ki zgradi hišo in gara od jutra do večera, da bo prinesel hrano na mizo, ampak le nogometaš. Že jaz sem imel veliko srečo, danes pa je denarja v nogometu absolutno preveč. Žalostno je, da danes mladi sanjajo o tem, da bi postali nogometaši, namesto da bi pomislili tudi na to, da bi bili lahko zares pravi junaki," je v tem intervjuju še dejal Vendrame, ki seveda ni bil ravno navdušenec nad zdajšnjo nogometno realnostjo, ki je precej drugačna od njegovih časov. Pa ga je že takrat motila.
Nenazadnje je imel, ko je bil na koncu nogometne poti, ponudbi iz ZDA, kjer bi se pri Los Angeles Aztecs pridružil svojemu "dvojniku" Bestu, in iz Združenih arabskih emiratov, kjer bi za tamkajšnji Al Hilal lahko igral v družbi slovitega Brazilca Rivellina, a ju je zavrnil.
"Tam ni nogometa. Tam je samo cirkus," je svojo zavrnitev pojasnil Vendrama. Simbol nogometa, ki danes, ko je nogometni cirkus še precej večji, že dolgo časa ne obstaja več.
4