SiolNET. Sportal Nogomet
1,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Vicente Navarro, glas navijačev z vsega sveta

Navijač s sedeža številka 164. Gospod, ki tam sedi tudi po smrti.

1,72

termometer

Valencia
Kip preminulega slepega navijača Valencie Vicenteja Navarra na štadionu Mestalla. Foto: Getty Images

Zgodba o Vicenteju Navarru, ki je postala aktualna prejšnji teden ob gostovanju Atalante Josipa Iličića v Španiji, je zgodba o strastnih navijačih po vsem svetu in zgodba o tistih, ki so pogosto spregledani in postavljeni na rob družbe. Bronast kip, ki sedi na štadionu Mestalla v Valencii, je poklon njim.

V času, ko je pandemija koronavirusa zamrznila nogometno dogajanje, bomo vrzel, ki je nastala ob tem, poskušali zapolniti z zanimivimi zgodbami, ki jih piše nogometni svet. Pred vami je prva izmed njih.

Po vsem svetu, tudi pri nas, obstajajo navijači, ki svojemu ljubljenemu klubu posvetijo življenje. Marsikje je takšnih več na klub. Nekateri skozi leta postanejo klubske maskote, nekateri so spregledani, nekateri se držijo v ozadju in želijo le eno. Da lahko v miru spremljajo tekme "svojega" kluba. Seveda, tudi to, da njihovi ljubljenci zmagujejo. Med takšne je verjetno spadal Vicente Navarro, a je potem kruta usoda poskrbela, da je postal več kot vsi našteti.

V Valencii, kjer stoji sloviti štadion Mestalla, ga pri tamkajšnjem nogometnem klubu, ki je po številu navijačev tretji v Španiji (verjetno ni treba poudarjati, kdo je na prvih dveh mestih?) dobro poznajo.

Prejšnji teden, spet je imela prste vmes kruta usoda, je njegovo zgodbo spoznal ves svet. Ker je koronavirus poskrbel, da je šov Josipa Iličića v Valencii, kjer je slovenski virtuoz s štirimi goli Atalanto popeljal med najboljših osem v ligi prvakov, potekal brez prisotnosti gledalcev, je postalo zanimivo, zakaj je neki možakar medtem sedel na svojem sedežu tega skoraj 100 let starega štadiona.

Bil je edini navijač, ki je prejšnji torek s tribun videl šov Josipa Iličića, ki je na Mestalli zablestel s štirimi goli. Bil je edini navijač, ki je prejšnji torek s tribun videl šov Josipa Iličića, ki je na Mestalli zablestel s štirimi goli. Foto: Getty Images

Edini navijač, ki je s tribun videl šov Josipa Iličića

Medtem ko je nekaj sto navijačev Valencie (in tudi Atalante) ostalo pred vrati gromozanskega objekta z zelo pestro zgodovino in navijalo za svoj klub, je eden med njimi tako kot vedno zasedel svoje standardno mesto. Morda kje drugje, a ko je Ferrnan Torres v 67. minuti tekme zadel za vodstvo Valencie s 3:2 in španskim navijačem dal kanček upanja v velik preobrat po porazu z 1:4 v Italiji, na svojem sedežu zagotovo ni skakal. Ker ga ni več med nami …

V 15. vrsti, na sedežu s številko 164 je na centralni tribuni štadiona Mestalla namreč sedel bronast kip, ki so ga pri Valencii lani ob stoletnici tja postavili v spomin na svojega zvestega navijača, ki je njihove tekme obiskoval od šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Vsako domačo, pa tudi marsikatero gostovanje priljubljenih netopirjev.

Pol stoletja, v katerem ni zamudil skoraj nobene tekme

Gledal je legendarnega Brazilca Walda Machada, s katerim je Valencia v letih 1962 in 1963 osvojila dva pokala velesejemskih mest, predhodnika zdajšnje lige Europa. Bil zraven, ko je Valencia leta 1967 na Santiagu Bernabeu v finalu po hudi bitki premagala Athletic Bilbao in prišla do četrtega od osmih naslovov v španskem kraljevem pokalu.

Od blizu je doživel več kot polovico od 20 lovorik, ki jih je do zdaj osvojila Valencia (6 naslovov španskega prvaka, 2 pokala Uefa, pokal velesejemskih mest, pokal pokalnih zmagovalcev, evropski superpokal, 8 španskih pokalov in španski superpokal). Od blizu je doživel več kot polovico od 20 lovorik, ki jih je do zdaj osvojila Valencia (6 naslovov španskega prvaka, 2 pokala Uefa, pokal velesejemskih mest, pokal pokalnih zmagovalcev, evropski superpokal, 8 španskih pokalov in španski superpokal). Foto: Reuters

Videl je, kako je Valencia leta 1971 pod vodstvom legendarnega takrat trenerja, prej pa nogometaša Real Madrida Alfreda Di Stefana, osvojila naslov prvaka v kot nikoli dramatičnem zaključku španskega prvenstva. Barcelona na drugem mestu je imela enako število točk kot prvak Valencia. Atletico Madrid na tretjem eno, Real na četrtem pa dve manj.

Gledal je Argentinca Maria Kempesa, kako je Valencio popeljal do naslova v pokalu pokalnih zmagovalcev po dramatični zmagi po enajstmetrovkah nad londonskim Arsenalom na štadionu Heysel v Bruslju.

Zraven je bil, ko je Valencia v letih 2002 in 2004 z Rafaelom Benitezom nanizala dva naslova španskega prvaka v treh sezonah. Prisoten je bil tudi leta 2000, ko je bila Valencia brez možnosti v finalu lige prvakov proti španskemu tekmecu Realu in v Parizu izgubila z 0:3.

Pa tudi leto za tem, ko je v finalu istega tekmovanja spet izgubila v Milanu, a tokrat na veliko bolj boleč način. Proti münchenskemu Bayernu po enajstmetrovko. Da, jokal je tudi zaradi zgrešenega strela Zlatka Zahovića in na delu spremljal zdajšnjega kapetana Danija Pareja.

Zlatko Zahović in Valencia. Nesrečna zgodba.

Zlatko Zahović je bil tragični junak Valencie v finalu lige prvakov 2001. Zlatko Zahović je bil tragični junak Valencie v finalu lige prvakov 2001. Foto: Reuters Zlatko Zahović je v Valencio po težavah, ki jih je imel pri Olympiacosu, kot velika okrepitev prišel po evropskem prvenstvu 2000, na katerem je v majici Slovenije zablestel s tremi goli in podajo. Valencia, finalistka lige prvakov iz sezone pred tem, je zanj Grkom odštela osem milijonov evrov, a pod vodstvom Argentinca Hectorja Cuperja nogometaš s številko 8 ni dobival preveč priložnosti.

V ekipi, v kateri so bili zvezdniki, kot so Gaizka Mendieta, Didier Deschamps, Kily Gonzalez, Ruben Baraja, Pablo Aimar in še nekateri, je tekme povečini začenjal na klopi. V španskem prvenstvu je zbral 20 nastopov, a bil le osemkrat v začetni enajsterici. V sezoni, ki jo je Valencia končala šele na petem mestu prvenstvene razpredelnice, je zabil tri prvenstvene gole. Enega je dodal v ligi prvakov, v kateri je zbral osem nastopov. Enega tudi v velikem finalu lige prvakov v Milanu, kjer je proti Bayernu pri izidu 1:1 prišel v 66. minuti. Malo pozneje je imel priložnost za gol, a je ni izkoristil, priponko tragičnega junaka finala pa si je prislužil nekoliko pozneje, ko je njegov strel z enajstih metrov obranil legendarni nemški vratar Oliver Kahn in Bavarce popeljal do naslova evropskega prvaka.

Po porazu z 0:7 je sprejel življenjsko odločitev

Ko je leta 1993 v takratnem pokalu Uefa Valencia v Nemčiji pri Karlsruherju ob štirih golih Edgarja Schmitta izgubila z 0:7, se je odločil, da nobene tekme svojega ljubljenega kluba ne bo več spremljal prek televizijskih zaslonov, ampak samo še v živo. Nič takšnega, če takrat že več kot desetletje ne bi bil slep. Leta 1981 je namreč zaradi težav z roženico izgubil vid, a ga to ni ustavilo, da ne bi še naprej obiskoval Mestalle in se usedel na svoj sedež, 15. vrsta, številka 164.

Leto 2004 je bilo najuspešnejše v več kot 100-letni zgodovini Valencie, ki je takrat postala španski prvak, osvojila pokal Uefa in zmagala tudi v evropskem superpokalu. Leto 2004 je bilo najuspešnejše v več kot 100-letni zgodovini Valencie, ki je takrat postala španski prvak, osvojila pokal Uefa in zmagala tudi v evropskem superpokalu. Foto: Getty Images

"Bil je velik navijač Valencie. Govoril je, da njegova duša spada na Mestallo. Nikoli ne bom pozabil leta 1967, ko sem bil star devet let, on pa me je odpeljal s seboj na finale pokala, v katerem smo premagali Athletic. Ne spomnim se niti več, koliko kilometrov sva prepotovala, ko sva hodila na tekme njegovega ljubljenega kluba. Ko je izgubil vid, je rekel, da to ne pomeni, da je izgubil tudi ljubezen do Valencie. Še naprej je hodil na tekme, še vedno sem bil ob njem jaz," je povedal njegov sin, ki je svojemu očetu med tekmami razlagal, kaj se je dogajalo na igrišču.

"Najbolj srečen je bil, ko smo leta 2004 osvojili dvojno krono. Rekel mi je, da je bilo to najbolj srečno leto v njegovem življenju," se je njegov sin spomnil najbolj zlatega leta v zgodovini stoletnika z Mestalle, ki bo prav ta teden dopolnil 101 leto. Leta 2004, v katerem je Valencia s petimi točkami prednosti pred Barcelono osvojila svoj šesti, zadnji naslov španskega prvaka in po zmagi nad Marseillem z 2:0 maja v finalu v Göteborgu osvojila pokal UEFA, kot češnjo na vrhu torte pa avgusta osvojila še evropski superpokal, v katerem je odpravila evropskega prvaka, Porto Joseja Mourinha.

Valencia Foto: Reuters

Ob stoletnici kluba ga je ob smrti doletela prav posebna čast

"Stoletnico kluba je imel v svojem koledarju obkroženo že 20 let. Res si je želel, da bi bil na ta dan tukaj, a ga žal ni z nami," je lani o njem govoril njegov sin, ki tokrat žal ni mogel sedeti ob svojem očetu. Ta je leta 2016 namreč umrl, star 89 let.

Je pa zato sedel ob njegovem kipu. Pred skoraj natanko letom dni so se namreč svojemu zvestemu navijaču pri Valencii poklonili na tak način, da so na njegov sedež postavili bronast kip v naravni velikosti.

"Ta kip je simbol vseh navijačev Valencie, ki so z nami že od nekdaj. Čeprav ga, tako kot še številnih navijačev Valencie, ni več med nami, je vedno z nami. Sedež s številko 164 bo na našem štadionu vselej opomnik na vse te ljudi, zaradi katerih je Valencia CF to, kar je," so ob tem marca lani zapisali pri Valencii, pri kateri so ob proslavi stoletnice obstoja na prvenstveno tekmo proti Getafeju na tribune povabili tudi posebne goste. Nekaj deset slepih nogometnih navijačev, ki so našli mesto ob svojem predhodniku iz Valencie.

Valencia Foto: Getty Images

Glas vseh slepih in slabovidnih

"On je glas vseh nas. Simbol slepih ljudi za prihodnost. Biti slep namreč ne pomeni biti nesrečen. Tudi če si slep, lahko počneš še marsikaj. Prav to je tisto, kar je vseskozi sporočal on in sporoča še danes," je ob tem povedal Jose Manuel Pichel, eden izmed predstavnikov ONCE, španske organizacije za slabe in slabovidne.

Gospod s sedeža številka 164. Navijač, ki na svojem sedežu sedi sedem dni na teden, 24 ur na dan. Njegove zvestobe do svojega ljubljenega kluba ni mogla ustaviti slepota in na koncu niti smrt.

Nov štadion v Valencii gradijo že več kot desetletje

Štadion Mestalla je bil zgrajen daljnega leta 1916 in bil od takrat že nekajkrat prenovljen, leta 2007 pa tudi povečan. Od takrat sprejme 55 tisoč navijačev. Že več kot desetletje si pri Valencii prizadevajo, da bi se preselili na nov, super moderen objekt, s katerim pa imajo ogromno težav. Nou Mestalla, ki bo nadomestila zdajšnji štadion, so namreč začeli graditi že leta 2007, a potem gradnjo zaradi finančnih težav ustavili.

Takole naj bi bila videti Nou Mestalla:

Prvotno je bilo načrtovano, da bo nov štadion sprejel 80 tisoč gledalcev in postal tretji največji v Španiji, a zdaj je že nekaj časa jasno, da bo še naprej ostal na sedmem mestu. S predvidenih 80 tisoč so zmogljivost zaradi težav s financami najprej zmanjšali na 61, po novem pa na 54 tisoč gledalcev. Gradnjo štadiona bodo namreč končno nadaljevali. Po novem pa naj bi bil nared za sezono 2022/23, kot je pred časom povedal direktor Valencie Mateu Alemany.

Pa še tole. Ko se bo na nov štadion preselila Valencia, bo z njo tja odšel tudi kip njenega najbolj zvestega navijača.
Josip Iličić Sportal Josip Iličić. Genij, ki živi v nepravem času.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin