Nedelja, 29. 10. 2023, 4.00
6 mesecev
Skok v športno preteklost: Peter Schmeichel
Velikan svetovnega nogometa, ki je spletel posebno vez z Jugoslavijo in Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,79
Peter Schmeichel je na Danskem postal popolni nogometni profesionalec šele pri 24 letih, nato pa se zapisal v zgodovino nogometa kot eden najboljših vratarjev vseh časov.
Danca Petra Schmeichla še vedno uvrščajo med najboljše nogometne vratarje vseh časov. Leta 1999 je z Manchester Unitedom osvojil trojno krono, dansko reprezentanco pa čarobnih sedem let poprej popeljal do senzacionalnega evropskega naslova. O podvigu pa bi lahko zgolj sanjal, če Uefa tik pred začetkom EP 1992 zaradi krvavih vojnih spopadov ne bi diskvalificirala Jugoslavije in na tekmovanje povabila Danske. Reprezentančno kariero je sklenil prav na srečanju s Slovenijo, bogate izkušnje pa več kot uspešno prenesel na sina Kasperja. Kmalu, 17. novembra, ga bo spremljal na delu na dvoboju s Kekovo četo. Mu lahko Slovenija pokvari slovesnost? Veliki Danec, takšen je njegov vzdevek v Angliji, bo namreč le dan po tekmi s Slovenijo dopolnil okroglih 60 let!
Ni jih veliko nogometnih vratarjev, ki bi svojčas tako blesteli med vratnicama, da bi se jih oprijel tako mogočen sloves, kot ga je deležen Peter Schmeichel. Leta 2001 so ga v anketi Reuters, v kateri je sodelovalo okrog 200 tisoč ljubiteljev nogometa, razglasili celo za najboljšega čuvaja mreže vseh časov. Zmagal je pred sovjetskim "črnim pajkom" Levom Jašinom in legendarnim Angležem Gordonom Banksom.
Navduševal je z obrambami in vodenjem obrambe, paral živce najboljšim napadalcem na svetu ter postal ikona danskega nogometa. Njegova zvezda žari še danes, spomini na največje uspehe, vsa junaška posredovanja in neverjetno mirnost med vratnicama, ki jo je znal vlivati tudi soigralcem, ne bodo nikoli zbledeli.
Po njem se pretaka tudi slovanska kri
Za dansko reprezentanco je zbral 129 nastopov. Na 30 tekmah je nosil kapetanski trak. Njegov rekord je trajal zelo dolgo, pred nekaj tedni ga je prehitel Simon Kjaer.
Kdo je sploh Peter Schmeichel? Po nekdanjem nogometnem velikanu, enem izmed največjih ponosov danskega športa, se, zanimivo, pretaka tudi slovanska kri. Njegov oče Antoni je bil Poljak. Bil je jazz glasbenik, vrhunski pianist. Zaradi njega je za klavirjem spreten tudi Peter. Na vprašanje, kaj bi bil, če se ne bi ukvarjal z nogometom, je tako večkrat odgovoril, da bi bil tudi on pianist. Večkrat rad zaigra za svojo dušo in za najbližje, leta 2006 pa je na stadionu Parken spremljal tudi priljubljenega pevca Robbieja Williamsa in odigral skladbo Free. Še bolj kot je spreten na belih in črnih tipkah, pa je bil spreten na vratih danske reprezentance in številnih vrhunskih klubov, med katerimi je pustil z naskokom največji pečat pri Manchester Unitedu.
Za Dansko je branil na 129 tekmah in bil dolgo časa rekorder. Šele prejšnji mesec je njegov rekord prehitel Simon Kjaer (130), zelo blizu pa je tudi Christian Eriksen (126). Oba bosta še kako pomembna danska aduta 17. novembra, ko se bo Danska v kvalifikacijah za Euro 2024 pomerila s Slovenijo in poskušala uresničiti zaključno žogico.
Na stadionu Parken bo takrat zagotovo tudi Peter. Že zaradi sina Kasperja Schmeichla, ki brani za Dansko, pa tudi tekmeca, na katerega ga vežejo posebni spomini. Pred 22 leti, bilo je 25. aprila 2001, je namreč končal reprezentančno kariero prav na tekmi proti Sloveniji.
Da jabolko ne pade daleč od drevesa, dokazuje Petrov sin Kasper. Je vrhunski vratar, dolgoletni prvi čuvaj mreže Danske, za katero je zbral že 96 nastopov. Pri 36 letih brani za Anderlecht.
Ravno reprezentance, preko katere si lahko prihodnji mesec njegov sin in rojaki zagotovijo nastop na evropskem prvenstvu. Potrebujejo zmago. Podobno pa velja tudi za Kekove izbrance. Če bi 17. novembra zmagali na Danskem, bi v Sloveniji sprožili nepopisno evforijo, saj bi se ena manjših evropskih držav z dvema milijonoma prebivalcev po sušnih 14 letih znova predstavila na velikem tekmovanju!
Igral nogomet, a bil tudi čistilec, prodajalec, polagalec parketa ...
Kariero je začel pri največjem lokalnem klubu Hvidovre in do 24. leta poleg nogometa opravljal še ogromno služb.
Kar se tiče velikih tekmovanj, ima Peter Schmeichel z njim bogate izkušnje. Rodil se je leta 1963 v občini Gladsaxe na največjem danskem otoku Zelandija, kjer je odraščal skupaj s tremi sestrami. Njegova mama Inger je bila Danka, opravljala je delo medicinske službe. Peter je bil kot otrok poljski državljan. O njegovih poljskih koreninah priča tudi srednje ime Boleslaw, ki ga je prejel po dedku. Danski državljan je postal šele leta 1971.
Večina nogometnih klubov, tudi tistih v najvišjih ligah, je bila takrat na Danskem polprofesionalnih. Zato ne preseneča seznam različnih služb, ki jih je opravljal Peter v mlajših nogometnih letih. Čeprav se je že dokazoval v višjih danskih ligah in nastopal za lokalni Hvidovre, je poleg igranja nogometa vzporedno hodil še v službo. Opravljal je različne poklice. Delal je v tekstilni tovarni, bil leto dni čistilec v domu za starejše občane, nato je delal v trgovini Svetovnega sklada za naravo (WWF) in si prislužil napredovanje, a je nato njegovo "poklicno" pot ustavilo opravljanje obveznega štirimesečnega vojaškega roka.
Ko se je vrnil, se je pridružil podjetju svojega tasta, kjer je polagal parket. To delo pa se je izkazalo za prezahtevno. S svojo težo (96 kilogramov) in višino (193 centimetrov) je spadal med večje vratarje, večurno delo na kolenih pa mu je škodovalo pri svojem nogometnem razvoju. Zato se je raje oprijel lahkotnejšega dela v oglaševalski agenciji, ki jo je imel v lasti predsednik kluba Hvidovre, ki je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nihal med prvo in drugo ligo. Schmeichel je v njem prvič resneje opozoril dansko javnost o tem, kaj zmore.
Ferguson je večkrat poudaril: Ena najboljših kupčij stoletja
Dres Manchester Uniteda je branil osem let. V tem času je osvojil pet angleških naslovov, tri pokale FA, ligaški pokal, štiri angleške superpokale, ligo prvakov in evropski superpokal.
Pri 24 letih je sledil prelomni trenutek. Ocenil je, da je napočil čas za profesionalni nogomet. Pridružil se je Brondbyju. Začela se je njegova resna kariera, ki ga je kmalu "katapultirala" med zvezde. Ne le da je hitro postal prvi vratar velikana iz Köbenhavna, ampak se je uveljavil tudi med vratnicama danske reprezentance. Leta 1988 je že branil na evropskem prvenstvu.
Leta 1991 je naredil zelo pomemben korak v karieri. Za nekaj več kot pol milijona funtov je prestopil k Manchester Unitedu. Takrat je imel že 28 let, to so bila njegova najboljša leta. Sloviti strateg rdečih vragov Sir Alex Ferguson je bil tako zadovoljen z njim, da je pozneje večkrat poudaril, kako je bila to ena najbolje sklenjenih kupčij stoletja.
Začeli so deževati uspehi, pri Unitedu se je podpisal pod številne lovorike. Leta 1993 je Manchester United po 26 sušnih sezonah končno osvojil angleški prestol, Schmeichel pa na poti do njega ni prejel zadetka na kar 22 tekmah. S škotskim strategom sta imela sicer buren odnos. Danec je bil odkrit in neposreden, večkrat mu je vse povedal v obraz. Večkrat sta se tako sporekla. Danec se je pozneje opravičeval za svoje izbruhe nezadovoljstva, njegovo medijsko sliko je pokvaril še incident o domnevnih rasističnih opazkah do temnopoltega napadalca Arsenala Iana Wrighta, a ni nikoli prišlo do tožbe.
Epski preobrat v Barceloni
Leta 1999 mu je uspel največji klubski podvig. Trojna krona z rdečimi vragi. Postal je angleški prvak, osvojil pokal FA in za piko na i še ligo prvakov. Pri tem je imela še kako veliko težo ubranjena 11-metrovka v polfinalu pokalnega tekmovanja. Takrat je v izdihljajih srečanja ubranil kazenski strel zvezdniku Arsenala Dennisu Bergkampu. Če ne bi, bi topničarji zmagali, tako pa je sledil podaljšek. United se je nato rešil in napredoval v finale.
"Saj ne morem verjeti. Saj ne morem verjeti," je kot papagaj po zmadi Manchester Uniteda nad Bayernom (2:1) leta 1999 v Barceloni ponavljal Škot Ferguson in odprl srce: "To je najlepši trenutek v mojem življenju. Hotel sem se že sprijazniti s porazom, ga sprejeti dostojanstveno in priznati, da to pač ni bilo naše leto. Kar pa se je zgodilo v nadaljevanju, me je preprosto vrglo s stola," je dejal dolgoletni strateg rdečih vragov.
Na nepozabni tekmi v Barceloni, na kateri je Bayern v sodniški podaljšek vstopil z vodstvom 1:0, njegovi navijači pa so že proslavljali naslov evropskega prvaka, je Schmeichel nosil kapetanski trak. Nadomeščal je odsotnega Roya Keana, ki je manjkal zaradi kazni. United je na srečanju vstal od mrtvih in priredil enega najbolj epskih preobratov vseh časov. Na koncu so zmagali z 2:1, po dvoboju pa je Veliki Danec, takšen vzdevek si je pridobil na Otoku, povzdignil najljubši pokal. Ostal je velik ljubljenec Fergusona in navijačev Uniteda, nazadnje pa je za rdeče vrage branil prav v Barceloni. Z Unitedom je osvojil kar 15 lovorik.
Navijačem zadnjič pomahal v slovo na tekmi s Slovenijo
Zadnji, 129. nastop v državnem dresu je vknjižil 25. aprila 2001 na stadionu Parken proti Sloveniji. Odigral je 65 minut, Danska pa je zmagala s 3:0.
Ko je pri 36 letih zapustil United, še ni hotel prekiniti kariere. Verjel je, da je še dovolj kakovosten, da lahko brani na najvišji ravni. Izbral je ponudbo Sportinga iz Lizbone in z njim osvojil portugalsko prvenstvo, rdeči vragi pa so dolgo časa iskali primernega naslednika. Nekaj let so se mučili in menjali vratarje kot po tekočem traku. Ferguson je pozneje priznal, kako so zamenjavo, dostojno Schmeichlu, našli šele mnogo let pozneje. In to v Nizozemcu Edwinu van der Sarju, še enem svetlolasem vrhunskem vratarju, ki je podobno kot Schmeichel osvojil ligo prvakov z Unitedom. A to so bili že drugi časi. Časi rdečih vragov s Cristianom Ronaldom in novo druščino.
Schmeichel se je februarja 2001 odločil, da ne bo več nastopal za reprezentanco. Tako je dolgoletni menjavi Petru Kjaerju po večletnem čakanju končno omogočil, da je prišel do priložnosti. Danska zveza se je odločila, da bo 25. aprila 2001 organizirala njegovo zadnjo tekmo. V goste je poklicala Slovenijo, ki je takrat veljala za eno najlepših nogometnih zgodb Evrope. Zlata Katančeva četa je leta 2000 nastopila na Euru, dobro ji je kazalo tudi v kvalifikacijah za SP 2002, tekma v Köbenhavnu pa je predstavljala dober preizkus moči.
Selektor Srečko Katanec je oboževal tako zahtevne prijateljske tekme, ta pa je imela še poseben čustveni naboj, saj se je ravno proti Sloveniji poslovil eden najboljših vratarjev na svetu. Čeprav je bil rezultat do 60. minute izenačen, so gostitelji pokazali bistveno več, po prvem zadetku pa nato nadigrali Slovence in zmagali s 3:0. Schmeichel je branil 65 minut, nato slekel rokavice in ob stoječih ovacijah polnega Parkna, zbralo se je dobrih 32 tisoč gledalcev, odšel z igrišča.
Prekršil je sveto pravilo in se pridružil Cityju
Dva meseca po koncu reprezentančne kariere je Schmeichel zapustil Portugalsko in se vrnil na Otok. Oblekel je dres Aston Ville, kjer se je zapisal v zgodovino kot prvi vratar, ki je v Premier League dosegel zadetek, na koncu pa se je pridružil še, to so mu nekateri navijači in nekdanji soigralci odkrito zamerili, Manchester Cityju.
Niso ga odlikovali le vrhunski nogometni dosežki na igrišču. Znan je bil tudi po svojem dobrodelnem delu. Leta 2002 je bil tako odlikovan z MBE (Član najodličnejšega reda Britanskega imperija) za svoje zasluge v svetu nogometa in dobrodelnosti.
"Ko je zapustil United, je bil star 35 let. Rekel je, da se bo upokojil, pravzaprav pa je hotel v tujino. Ko pa se je vrnil, je zaigral za City. Sem navijač Uniteda in ne morem igrati za City. Ne morem igrati tudi za Leeds in Liverpool. To je pač sveto pravilo. Ne glede na to, kaj se zgodi, pač ne smeš igrati za te klube. On pa je leta 1999 osvojil trojno krono z Unitedom in rekel, da se bo upokojil. V resnici bi moral, če bi bilo tako, odigrati še nekaj sezon za United. Ko je odšel, smo se vse do prihoda Edwina borili za dobrega vratarja," je pozneje Gary Neville, nekdanji soigralec Schmeichla iz zlate generacije Uniteda, očital Dancu, kako ga je zmotil s tem, ko je ob koncu kariere sklenil kariero še s Cityjem.
Zanimivo je, da je na vratih Cityja ostal neporažen na obeh derbijih proti Unitedu. Ker ni pred tem kot rdeči vrag nikoli doživel poraza proti Cityju, je ostal vedno neporažen na mestnih obračunih v Manchestru. Za City je branil eno sezono, nato pa se aprila 2003, ko je bil že v 40. letu, odločil za slovo z zelenic. Njegove kariere je bilo dokončno konec, pri Cityju pa so našli posrečeno rešitev za menjavo. Nasledil ga je David Seaman.
Selektor jim je dejal, da gredo po naslov. Igralci so planili v smeh.
V klubskem tekmovanju je osvojil skoraj vse, kar se da osvojiti, največji uspeh, ki je osrečil njegove rojake kot še noben pred tem, pa je vendarle dosegel leta 1992. Takrat je z Dansko postal evropski prvak. Takrat je veljal za najboljšega vratarja na svetu. Blestel je na tekmovanju, ki ga Danska nikoli ne bi osvojila, če pred tem ne bi ob vojnih grozotah razpadala Jugoslavija. Danska sploh ne bi smela nastopiti na prvenstvu, saj se tja ni uvrstila.
Danci so leta 1992 spisali eno največjih nogometnih pravljic.
V svoji kvalifikacijski skupini je zaostala za Jugoslavijo. Ko pa je Uefa 11 dni pred začetkom tekmovanja zaradi vojne na tleh nekdanje Jugoslavije, pred tem je bilo najbolj krvavo na območju takrat že samostojne Hrvaške, nato pa so se spopadi razširili še po vsej Bosni in Hercegovini, diskvalificirala "modre". Naknadno povabilo je prejela Danska. Nepričakovano, a se je pozneje to izkazalo tudi za dobrodošlo prednost, saj so na turnir odšli neobremenjeno in sproščeno, zaradi bližine Švedske pa jih je na delu spremljalo tudi ogromno navijačev. In začela se je rdeče-bela pravljica.
Sprva je v javnosti obveljal mit, kako je novica o tem, da bo Danska nepričakovano nastopila na prvenstvu, ujela nogometaše na poletnih počitnicah, na plažah ali jahtah, a je bila zadeva drugačna. Igralcem so dali vedeti že prej, da bi lahko prišlo do tega, sami pa bi se v vsakem primeru morali v kratkem zbrati in začeti pripravljati na prijateljsko tekmo. Ko pa je postalo jasno, da bodo nastopili na Euru, ni prav nihče med njimi verjel v to, da bodo postali prvaki.
Da bodo nastopili na evropskem prvenstvu, so izvedeli šele 11 dni pred začetkom tekmovanja. Ker pa je potekalo na Švedskem, na dvobojih ni manjkalo "sosedov" iz Danske.
"Prejel sem klic, v katerem so mi dejali, da bo jutri zbor reprezentance v Köbenhavnu. In da imamo teden dni za pripravo. Rekel sem si, nimamo možnosti. Ko pa smo se zbrali na prvem treningu, smo se postavili sredi igrišča, selektor Richard Moller Nielsen pa je stopil med nas. In dejal, naj vam bo nekaj jasno, na Švedsko gremo po naslov prvaka. Planili smo v smeh, njegovim besedam ni verjel nihče," je pozneje obujal spomine Brian Laudrup, ki je v reprezentanci pogrešal starejšega brata Michaela Laudrupa, takrat enega najboljših evropskih nogometašev, ki je ravno nekaj tednov pred tem pomagal Barceloni do evropskega naslova. Vseeno pa je selektor Moller Nielsen verjel v senzacijo. In pri tem vztrajal. Imel je dober nos.
Najprej pokvaril dan van Bastnu, nato še Klinsmannu
Dance so vseskozi podcenjevali na prvenstvu, a se je to tekmecem maščevalo. Začelo se je z remijem proti Angliji, Schmeichel je bil v izjemni formi in ubranil vse nevarne strele Otočanov (0:0), nato pa so izgubili v skandinavskem spopadu z gostitelji Švedi z 0:1. Znašli so se v težavah, a so nato Francozom, ki jih je takrat vodil Michel Platini, zaprli vrata polfinala. Zmagali so z 2:1 in se uvrstili med najboljše štiri.
Danci so šli na evropskem prvenstvu do konca. V polfinalu so vzeli mero Nizozemcem, v finalu pa še arogantnim Nemcem.
V polfinalu so jih čakali branilci naslova Nizozemci. A tudi njim se je zalomilo. Redni del srečanja se je končal z 2:2, tako je bilo tudi po podaljšku, sledilo je izvajanje 11-metrovk. Takrat pa je postal junak Schmeichel, ki je ubranil strel enemu in edinemu Marcu van Bastnu, s tem pa odločil zmagovalca. Danci so zmagali s 7:6, začelo je dišati po rdeče-beli senzaciji. Napočilo je sklepno dejanje, finale z Nemčijo.
Pred začetkom evropskega prvenstva ni na njih resneje računal nihče, nato pa je sledila senzacija brez primere.
"Nemci so mislili, da se morajo le pojaviti na igrišču in bodo že prejeli zlate medalje. Francozi in Nizozemci so vstopili v tekmo z nami s podobnim arogantnim pristopom, a nato izgubili," se je spominjal Schmeichel. Danska je v Göteborgu zmagala z 2:0, najboljši vratar tekmovanja pa je paral živce Nemcem, zlasti Jürgenu Klinsmannu. Evropa je nenadejano dobila novega nogometnega vladarja.
Dan po tekmi med Dansko in Slovenijo bo dopolnil 60 let
Danska je pozneje na velikih tekmovanjih še nekajkrat opozorila nase. Na svetovnem prvenstvu je s Schmeichlom na vratih prišla najdlje leta 1998 v Franciji, ko jo je v četrtfinalu po hudem boju izločila Brazilija (3:2). Na zadnjem Euru so Danci spomnili na najboljše čase in se v hudi konkurenci, zdaj za razliko od prvenstva v letu 1992 ne nastopa na zaključnem turnirju več osem, ampak 24 ekip, prebili v polfinale, nato pa nesrečno izpadli proti Angliji.
Peter Schmeichel je tudi glasen zagovornik ozaveščanja o duševnem zdravju. Večkrat je odkrito govoril o svojih bojih z depresijo. Po koncu kariere je bil nekaj let lastnik kluba Hvidovre, še zdaj pa rad gostuje pred kamerami kot strokovni komentator.
Lani na svetovnem prvenstvu v Katarju niso navdušili in po bledih predstavah izpadli že po skupinskem delu, letos pa želijo dokazati, da so se znova vrnili med najboljše. V kvalifikacijski skupini H so pri vrhu izenačeni s Slovenijo. Na naslednji tekmi bi si že lahko zagotovili vozovnico za Euro 2024. Če bodo premagali Slovenijo, se bodo tudi uradno znašli na seznamu udeležencev.
Tako bo 17. novembra na stadionu Parken še kako zanimivo. Ravno na stadionu, kjer je Slovenija gostovala dvakrat, a vselej prepričljivo izgubila. V kvalifikacijah za SP 1998 kar z 0:4, nato pa ob reprezentančnem slovesu Petra Schmeichla še z 0:3. Na svetu ga ni za slovensko izbrano vrsto bolj negostoljubnega stadiona. A tako je še pred kratkim veljalo tudi za Windsor Park v Belfastu, pa je Kekova četa na njem premagala Severno Irsko. Lahko pade podobno kot Belfast še Köbenhavn?
Najprej je bil poročen z Bente, s katero ima hčerko Cecile in sina Kasperja, ki se je podal po njegovih stopinjah in je zelo uspešen. Z Bente se je ločil leta 2013, šest let pozneje pa se je poročil z nekdanjim Playboyevim modelom Lauro von Lindholm.
Legendarni danski vratar ne bi bil preveč srečen, saj bo ravno dan po tekmi dopolnil 60 let. S tem pa je verjetno še večja motivacija v vrstah Dancev in njihovega najboljšega vratarja Kasperja Schmeichla, da premagajo Slovenijo in mu tako zagotovijo lepo darilo. Veliki Danec Peter ne bi imel nič proti. A nekaj bo treba vprašati tudi Slovenijo …
