NK Olimpija
NK Maribor
Petek, 20. 3. 2026, 4.00
5 dni, 4 ure
Makedonec s slovenskim potnim listom blesti v 1. SNL
Poučna zgodba Emirja Saitoskega: v dveh letih od pekla do raja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,77
Napadalec Aluminija Emir Saitoski v tej sezoni spada med najboljše strelce v 1. SNL. Dosegel je že devet zadetkov.
Da kariere nogometašev sestavljajo vzponi in padci, potrjuje tudi zgodba Emirja Saitoskega. Ta je zelo poučna. Mladi Makedonec se je tako zaljubil v Slovenijo, da je še kot najstnik izbral njen državni dres, leta 2024, takrat je imel komaj 20 let, pa je padel v hudo krizo. Nogomet se mu je zaradi neprijetnih dogodkov pri Muri priskutil. Želel je nemudoma končati kariero, a si je ob podpori družine le premislil. Danes je eden najbolj vročih nogometašev v 1. SNL. Je velik adut Aluminija, s katerim želi osvojiti pokal, pred tem pa danes še enkrat v prvenstvu prekrižati načrte Mariboru.
V Kidričevem se čuti posebna energija. Le kako se ne bi, saj danes k Aluminiju prihaja velikan iz soseščine. NK Maribor v Sloveniji že dolgo predstavlja nekaj več. Obožujejo ga tudi številni krajani v Kidričevem, tako da bodo tribune na štajerskem spopadu znova vijoličaste. A svoje načrte ima tudi Aluminij. Čeprav ne spada in se niti ne želi uvrščati med slovensko klubsko smetano, se je že večkrat izkazal kot strup za favorite. Maribor to dobro ve. Še dolgo ne bo pozabil, kako so mu neustrašni šumari z neverjetnim preobratom v zadnjih minutah pokvarili zimske počitnice.
Nepozabno veselje nogometašev Aluminija po zmagi v Ljudskem vrtu nad Mariborom (3:2). To se je zgodilo na tekmi, na kateri so po 78 minutah zaostajali z 0:2.
Navijači Maribora se še danes sprašujejo, kako lepši bi lahko bil svet, zlasti pa položaj na lestvici, če bi vijolice 6. decembra ohranile prednost (Maribor je vse do 78. minute vodil z 2:0) in zmagale. "V Kidričevem se v zadnjih dneh čuti, da se bliža derbi. Maribor je velik klub, proti kateremu želiš vedno dati nekaj več. Predstavlja dodatno draž, dodatno motivacijo. Ni kaj, znova gremo na zmago. Le to lahko rečem," je pred današnjim štajerskim spopadom, ki predstavlja uvod v 27. krog Prve lige Telemach, samozavesten Emir Saitoski.
V tej sezoni je eden najboljših strelcev prvenstva. Dosegel je že devet zadetkov, tako da spada med najbolj vroče igralce sezone. Z Aluminijem je na varnem sedmem mestu, pred Primorjem in Muro ima ogromnih deset točk prednosti, domišljijo privržencev pa je še bolj razvnel scenarij v pokalnem tekmovanju, v katerem se Aluminiju, če bo preskočil še dve oviri, obeta zgodovinski podvig. Lovorika in Evropa!
Naslov najboljšega strelca ga ne zanima
Pozimi ni manjkalo govoric, da bi lahko zapustil Kidričevo, a se je odločil, da ostane pri Aluminiju. Z njim ima sklenjeno pogodbo do konca sezone 2026/27.
Saitoski si želi, da bi Aluminij, zlasti če bi osvojil pokal in si priigral nastop v Evropi, končno dobil svojo navijaško skupino. Takrat bi šumari še bolj uživali v igri. Pa da ne bo pomote, uživajo že zdaj, zlasti 22-letni krilni napadalec, ki igra v življenjski formi in tega ne skriva.
"To je zagotovo moja najboljša sezona v karieri. Pri Aluminiju se počutim odlično. Vse je dobro organizirano, od trenerja do vseh igralcev. Lahko računamo na prekrasne pogoje za trening. Potegujemo se tudi za lovoriko. Prepričan sem, da takšne priložnosti za osvojitev pokala, ki se nam ponuja v tej sezoni, ne bomo kar tako zapravili. Res je, v polfinalu igramo z Bravom, a igra se le ena tekma, tako da se nikoli ne ve," verjame v sanjski konec sezone, v kateri bi Aluminij prvič osvojil pokal, s tem pa si priigral tudi krstni nastop v Evropi. To bi bila pika na i sezoni, v kateri se je vrnil med žive in dokazal, da spada med najboljše v 1. SNL.
Zanj v ospredju niso individualni presežki, ampak zlasti rezultati Aluminija. Najbolj si prizadeva, da bi Kidričani ohranili prvoligaški status.
Da je to njegova sezona, dokazuje že število zadetkov. Pred nami je še zadnja četrtina, 22-letni krilni napadalec Aluminija pa je že pri številki devet. Od njega so boljši le trije, eden izmed njih pa ne igra več v Sloveniji. Tako je zelo blizu celo temu, da bi se potegoval za prestižen naslov najboljšega strelca v 1. SNL.
"Na to sploh nočem misliti. Razmišljam le o ekipi. Najbolj je pomembno, da zmagujemo. Če pa zmaguješ, vedno ekipa vrže ven nekoga od posameznikov," sploh nima cilja, do katerega števila zadetkov želi priti v sezoni, ko se v njegovih nogah skriva veliko strelskega dinamita. Pomembno mu je le, da Aluminij obstane v prvi ligi. In si morda, za nameček, priigra še lovoriko in Evropo.
Ob govoricah ni mogel ostati ravnodušen
Ker ima sklenjeno pogodbo s Kidričani do poletja 2027, se smeji tudi vodstvu kluba. Vedo, da bodo ob vse večjem zanimanju domačih in tujih klubov težko zadržali prerojenega Saitoskega, a se jim ob tem nasmiha vse prej kot simbolična odškodnina. Pozimi se je mladi napadalec Aluminija že naposlušal govoric, da se zanj zanimata Olimpija in Maribor.
"Aluminij me je vrnil v življenje," je hvaležen prvoligaškemu klubu, s katerim je najprej postal drugoligaški prvak, zdaj pa je le še dva koraka oddaljen od pokalne lovorike in Evrope.
"Priznam, težko je ostati miren in ravnodušen, ko se tvoje ime pojavlja v takšnih novicah. A ne glede na to, kar se je dogajalo, sem ostal povsem osredotočen zgolj na Aluminij. Vse do konca te sezone. Poleti pa bomo videli, kako naprej," se mu zdi, da je s tem, ko je pozimi ostal v Kidričevem, čeprav ga je obkrožalo kar nekaj snubcev, naredil pravi korak. "O tem smo se veliko pogovarjali. Presodil sem, da bi bilo najbolje, da ostanem pri Aluminiju najmanj do poletja. Za zdaj sem zelo zadovoljen, najbolj pa je pomembno, da obstanemo v prvi ligi. Hočem pomagati ekipi, da uresniči cilj," je postal, čeprav živi v Ljubljani, tako da se ima za Ljubljančana, čistokrvni šumar.
"Aluminij me je vrnil v življenje. Vse bom dal za to, da obstane v ligi. In tako ne razmišljam le jaz. Tako razmišljajo tudi moji soigralci," je hvaležen, da lahko na Štajerskem sodeluje s takšnim trenerjem, kot je Jura Arsić. Všeč mu je njegova neustrašnost, a tudi mirnost, s katero je okužil vso ekipo. "Ve, kaj dela. Zelo mu zaupamo."
Spominja se, kako so utihnili gledalci v Ljudskem vrtu
Ko sta se Aluminij in Maribor pomerila nazadnje, so Kidričani v gosteh šokirali vijolice. Kako se bo razpletel današnji dvoboj v Kidričevem?
V dresu Aluminija je v tej sezoni proslavljal kar nekaj odmevnih zmag, tista v Ljudskem vrtu pa bo ostala nekaj posebnega. Te ne bo kar tako pozabil. To je bil dvoboj s takšnim zaporedjem dogodkov, ki se ne zgodi pogosto. Maribor je povedel z 2:0 in bil gospodar na igrišču. Po dobri uri je igrišče zapustil Saitoski, ki se tisti dan ni mogel naigrati proti dobro postavljeni mariborski obrambi. Njegovi soigralci pa so pozneje le poskrbeli za preobrat in zaprli usta domačemu občinstvu. V zaključku srečanja so trikrat matirali Ažbeta Juga, s tem pa poskrbeli za senzacionalno zmago s 3:2.
"To je moja najbolj sladka zmaga, odkar igram za Aluminij. Ko sem šel na klop, mi je bilo težko spremljati tekmo, a nam je uspelo. Nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi v nogometu. Daš en gol, pa se tekmec že znajde pod pritiskom. In daš še enega, pa potem še enega … Hvala bogu, da nam je na koncu uspelo. Dobro se spominjam, kako so takrat utihnili gledalci v Ljudskem vrtu. Povsem smo jih šokirali. Vseeno pa se po tisti zmagi nismo preveč veselili. Gledamo naprej, najbolj je pomemben obstanek, tako da so bile drugi dan po tekmi misli že drugje. Zavedamo se, da se nam bo poskušal Maribor zdaj v Kidričevem maščevati, a želimo znova pokazati svoj značaj. Mariboru ne bo lahko," sporoča Makedonec s slovenskim potnim listom.
Kako majhen svet: Saitoski znova nastopa s Feto
Emir Saitoski in Behar Feta se dobro poznata. Slačilnico sta si delila že v mlajših letih.
V vrstah vijolic, ki v tem koledarskem letu še niso izgubile, občuduje številne nogometaše, zlasti najbolj izkušena napadalca, to sta Benjamin Tetteh in Hilal Soudani, v zvezni vrsti pa mu je zelo všeč Žiga Repas. Občudoval ga je že, ko sta si delila slačilnico v Domžalah.
Mnogo let pozneje, takrat Saitoskega že ni bilo več v mestu ob Kamniški Bistrici, je dres Domžal oblekel Behar Feta. Še en mladi Makedonec, ki skuša uresničiti svoje nogometne sanje v Sloveniji.
Ko sta s Feto kot starejša dečka izstopala v domovini in zaigrala skupaj za reprezentanco do 15 let, si zagotovo nista mislila, da ju bo nogometni svet v prihodnosti združil v Kidričevem. A usoda je hotela tako. Pri Aluminiju odlično sodelujeta. Nimata težav s komunikacijo, čeprav se Saitoski trudi, da bi se večinoma pogovarjala kar v slovenskem jeziku. Sam ga je že dobro osvojil. Zaveda se, da verjetno ne bo nikoli govoril popolno, a je vseeno iz leta v leto boljši. Ne nazadnje je končal tudi srednjo ekonomsko šolo v Ljubljani in postal ekonomski tehnik. To bi mu težko uspelo brez dobrega znanja jezika.
Messi ali Ronaldo? Ne, Mahrez!
Riyad Mahrez je nogometaš po okusu najboljšega strelca Aluminija.
Po osnovnem znanju je desni krilni napadalec. "Vedno sem igral na tem položaju, dobro pa se znajdem tudi na 'desetki'. Večinoma pa sem na desni strani," je povedal in dodal, da je imel že kot najstnik zanimivega vzornika. To je bil Riyad Mahrez, sloviti Alžirec, ki je pred desetletjem pomagal spisati eno najbolj čudežnih zgodb, ko je bil z Leicester Cityjem angleški prvak.
"Vsi norijo za Messijem ali Ronaldom, jaz pa imam drugačnega vzornika. Oboževal sem njegove predstave, požiral njegove poteze. Res je odličen," ga je očaral 35-letni Afričan, rojen v Franciji, ki od leta 2023 nastopa v Savdski Arabiji, pred tem pa je kot po tekočem traku osvajal lovorike z Manchester Cityjem. Kje pa najraje igra Mahrez? Logično. Prav na položaju desnega krilnega napadalca.
Saitoski zelo spoštuje tudi velikane makedonskega nogometa, zlasti legendarnega napadalca Darka Pančeva, iznajdljivega in spretnega strelca, ki je leta 1991 Crveni zvezdi pomagal do evropskega naslova. "Z očetom sva se večkrat pogovarjala o njem. Pokazal mi je več njegovih tekem in akcij. Prepričal sem se, kako 'smrtonosen' strelec je bil za tiste čase," je pohvalil starejšega rojaka. Sam vendarle igra na drugem položaju. Podobno bi lahko rekli tudi za Gorana Pandeva, zadnjega velikana makedonskega nogometa, ki je največji pečat pustil na Apeninskem polotoku.
Ob prihodu v Ljubljano je doživel kulturni šok
Saitoski se je rodil v Severni Makedoniji. V mlajših kategorijah je nosil makedonski dres, a si nato premislil. Pri 13 letih se je preselil v Slovenijo. Prilep je zamenjal z Ljubljano, razlika pa je bila neizmerna. "To je bil zame kar velik kulturni šok. S pomočjo prijateljev in sorodnikov, kar nekaj jih živi v Ljubljani, sem ga lažje prebrodil. V šoli sem se hitro ujel z vrstniki, osvojil sem tudi slovenski jezik. Od takrat sem Ljubljančan. Zdaj sem Ljubljančan na delu na Štajerskem," se je zasmejal Emir, ki se je po prihodu v Slovenijo sprva pridružil Olimpiji in njenemu podmladku.
V Slovenijo se je iz makedonskega mesta Prilep preselil pri 13 letih. Takoj jo je vzljubil in še pred 20. rojstnim dnevom prejel slovenski potni list.
Bil je mladi zmaj, a nato že pri 15 letih zapustil Ljubljančane. Odšel je k Domžalam. Zakaj se je tako odločil? "Z menedžerjem sva presodila, da mi lahko Domžale s svojo nogometno šolo ponudijo boljše pogoje za razvoj. Če pogledam za nazaj, mi je danes, iskreno povedano, kar žal, da nisem ostal pri Olimpiji. A takšno je življenje," bi raje videl, da bi šel po stopinjah Dina Kojića in še katerega nogometaša Olimpije ter se čez mladinske vrste prebil do članske ekipe enega največjih slovenskih klubov.
Tako pa je vztrajal pri Domžalah, nekdanji znani valilnici talentov, kjer je postopno napredoval in nato dočakal debi tudi med člani v 1. SNL. To se je zgodilo kmalu po njegovem 17. rojstnem dnevu.
V dresu Domžal se je meril tudi z Žanom Vipotnikom (Maribor), zdajšnjim slovenskim reprezentantom in najboljšim strelcem angleškega championshipa.
"Takrat sem bil kar v šoku. Kot da bi bilo vse prehitro in premočno zame. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se navadil na hitrost igre. Dvoboji so bili močni, vse je pokalo. Tistega, kar sem pokazal v mladinski ligi, tu kar nekaj časa nisem mogel," je naletel na težave, ko se je znašel med člani.
V Domžalah je tudi na lastni koži oziroma na lastnem bančnem računu občutil, da ta klub nima svetle prihodnosti. Izplačila so bila vse bolj neredna. "Iskreno mi je zelo žal, da je tak klub propadel. Tako čez noč. Res šokantno," mu je žal, da je na slovenskem nogometnem nebu ugasnila domžalska zvezdica.
Čez noč so ga odrezali od ekipe
Izkušnja z Muro se je začela dobro, nato pa so se stvari hitro poslabšale.
Ko se je leta 2023 iz Domžal preselil v Muro, je verjel, da bo finančnih težav konec. Sprva je resnično bilo tako, nato pa se je njegova epizoda v Prekmurju spremenila v pekel. "Začelo se je krasno, na koncu pa je bilo katastrofalno. A saj veste, kaj pravijo. Kar te ne ubije, te okrepi," je spregovoril o stresnih dogodkih, zaradi katerih ni mogel spati.
"V Fazaneriji so me kar naenkrat odrezali od ekipe. Zgodile so se menjave trenerja in športnega direktorja, znašel sem se na stranskem tiru. Tudi trenirati sem moral sam in teči kroge. Ni mi bilo jasno, zakaj se tako obnašajo do tako mladega igralca. Zaradi tega še danes čutim določeno nervozo," je potožil Makedonec, ki je zaradi omenjenih dogodkov najbolj motiviran, ko se pomeri s črno-belimi. Takrat se mu smeji, saj večinoma zmaguje in dosega zadetke. "Saj vidite, koliko golov sem že dal Muri. To je poseben užitek. Nisem še izgubil proti Muri," je prepričan, da ima pri tem prste vmes tudi nogometni bog oziroma tista zgodba o tem, da ti, če si pošten, življenje tudi nekaj vrne. Ali pa obratno.
Hotel je opustiti nogomet, a ...
Še danes mu je hudo pri srcu, ko se spominja, v kako nelagodnem, skoraj brezizhodnem položaju se je znašel v Murski Soboti. Ker je bil pozabljen od vseh, je izgubil vsakršno željo po nogometu in hotel nemudoma končati kariero. Čeprav je pred tem oboževal nogomet, ga treniral vsakodnevno od mladih nog in želel biti uspešen kot profesionalni nogometaš, so mu dogodki v Prekmurju skazili idilo ter ga napolnili z žalostjo in nezadovoljstvom. Takrat, ko mu je bilo najhuje, mu je na pomoč priskočila družina.
Zaradi nepričakovanih zapletov v Murski Soboti je nameraval končati nogometno kariero. Star je bil šele 20 let.
"Brat, oče, mama, tudi prijatelji. Takrat, ko sem jih najbolj potreboval, so bili vsi ob meni. Veliko so me spodbujali, mi pomagali in vztrajali, da se vrnem k nogometu. Takrat sem bil odločen, da prekinem kariero. Da jo končam in sploh ne igram več nogometa. Nogomet se mi je po domače zagabil. Počutil sem se slabo, sploh nisem hotel več trenirati. Najbolj pa me je čudilo, da mi klub, čeprav sem bil še mlad, sploh ni pomagal. Zato sem še toliko bolj hvaležen, da je bila takrat ob meni družina in me spodbujala. Nato sem se vrnil, zdaj pa mi gre bistveno bolje," se je v dveh letih sprehodil od pekla do raja.
Mladim želi dopovedati, da ne smeš nikoli obupati
V tej sezoni je proti Muri na treh tekmah dosegel kar štiri zadetke. Aluminij je ostal neporažen in osvojil pet točk.
Po neprijetni izkušnji v Murski Soboti in razmišljanju, da bi nogometne čevlje obesil na klin, se je odločil, da bo sprejel ponudbo iz druge lige. "Ko sem slišal, da se želi Aluminij v drugi ligi potegovati za naslov prvaka, me je zgodba pritegnila. Začela me je zanimati. Nato sem spoznal še trenerja Arsića. Navdušil me je s pristopom. Veliko mi je pomagal. Dejal mi je, da me želi dvigniti nazaj. Tja, kjer sem nekoč že bil," mu je še danes zelo hvaležen. Kot tudi športnemu direktorju, ki si je prizadeval, da bi prišel v Kidričevo.
Njegova zgodba ima za zdaj srečen konec in je v poduk mlajšim, da je včasih dobro, da tvegaš in namenoma stopiš korak ali dva nazaj, da nato napreduješ in se iz tega čim več naučiš.
V slačilnici Aluminija po mnenju Emirja Saitoskega najbolj pozitivno voljo izžareva izkušeni vratar Matjaž Rozman. ''Res je legenda. Rozi pomaga številnim mlajšim soigralcem. Z njim je krasno sodelovati. Vsi v klubu smo bili veseli, ko se nam je pridružil. Veliko pripomore k našim rezultatom s svojimi obrambami in dragocenimi izkušnjami,'' je pohvalil prvega čuvaja mreže Aluminija, ki je na fotografiji v objemu s trenerjem Juro Arsićem.
"Bil sem mlad, a že hotel končati kariero. Ko si mlad, se namreč hitro izgubiš. O tem sem se veliko pogovarjal z mladimi nogometaši in jim skušal dopovedati, da ne smeš nikoli obupati. V nogometu je žal tako, da je mogoče vse. Vse je normalno. Na žalost pri Muri nisem dočakal prave priložnosti, a se vedno najde klub, ki te hoče in prepozna tvoj talent. Tako sem šel v drugo ligo. Hvala bogu, da sem se tako odločil. Zdaj mi gre z Aluminijem res dobro," je najbolj vesel, da je klub na dobri poti do obstanka.
Slovenijo izbral pred Severno Makedonijo
V karieri Emirja Saitoskega je pomembno vlogo odigrala tudi odločitev, za katero reprezentanco želi igrati. Leta 2022, ko je v dresu Domžal že igral v prvi ligi, je izbral Slovenijo pred Severno Makedonijo. "Nimam česa skrivati. Slovenija mi je dala vse. Takrat so mi Slovenci dali vedeti, da me želijo v reprezentanci do 21 let. S tem sem se strinjal." Leta 2022 je tudi zaigral za Slovenijo. Dres mlade slovenske reprezentance je oblekel petkrat. Njegovi starši tega sprva niso najbolje prenesli, a jim je Emir vse pojasnil.
Slovenija mu je veliko dala. Veliko ji želi tudi vrniti.
"Povedal sem jim, da mi je Slovenijo dala veliko in da ji hočem to vrniti. Da bi bil rad slovenski reprezentant. Čez čas so tudi doma spoznali, da sem se odločil pravilno. Da je bila to korektna odločitev," ni zaradi tega v Severni Makedoniji doživljal prav nobenih pritiskov. Družina danes zavzeto spremlja vsako njegovo tekmo. Ob vsakem golu, teh pa v tej sezoni ni malo, mu skoraj pregori telefon od čestitk in pozdravov. Tega je deležen tudi, ko se vrne v Prilep.
Z očetom bosta imela boje
Obožuje vedno dobro pripravljeno zelenico v Kidričevem.
Oblekel je že dres slovenske mlade izbrane vrste do 21 let, za člane pa še ni zaigral. Ker ima dva potna lista, tako Severne Makedonije kot Slovenije, bi prišli v poštev obe možnosti. "To bo odvisno zlasti od tega, ali bom kdaj sploh prejel kak takšen klic selektorja," razmišlja Saitoski, ki mu je prelepo v Sloveniji. Všeč mu je dežela, všeč mu je tudi samo življenje.
Pred kratkim je žreb poskrbel, da bosta jeseni v ligi narodov v isti skupini Slovenija in Severna Makedonija, tako da se je znašel v zanimivem položaju. Za koga bo takrat stiskal pesti? "Z očetom bova imela boje," se je skrivnostno nasmehnil.
V polfinalu pokalnega tekmovanja se bo 22. aprila pomeril z Bravom.
Pred današnjim štajerskim derbijem je torej dobre volje. Je to dober znak za Kidričane, ki bi radi še drugič zapored presenetili vijolice? "Upam. V zadnjem obdobju sem sicer doživel manjši padec, saj že več kot mesec dni nisem dosegel zadetka. Upam, da se bom čim prej vrnil v formo," si želi, da bi se to zgodilo že proti Mariboru. Štajerski obračun se bo v Kidričevem začel ob 17.30.
