SiolNET. Sportal Nogomet
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju

Andraž Kirm: Sanjam o ligi prvakov v Ljubljani #intervju

10

termometer

Andraž Kirm
Foto: Urban Urbanc/Sportida

"Ne bom rekel, da mi je vseeno, a sem se že zdavnaj navadil. Jemljem jih kot del posla," je na vprašanje o kritikah, ki jih na njegov račun, prej v reprezentančnem dresu, zdaj tudi v majici Olimpije, nikoli ni manjkalo, odgovoril Andraž Kirm. Dolgoletni član slovenske reprezentance, ki se je letos poleti po sedmih letih v tujini vrnil domov.

Čeprav je, povsod v prvoligaški konkurenci, redno igral na Poljskem, kjer je osvojil naslov prvaka, na Nizozemskem in tudi na Cipru, kjer je bil nazadnje, bil pred odhodom v tujino z Domžalami dvakrat slovenski prvak in je eden najbolj standardnih reprezentantov Slovenije v zadnjih letih, njegov prihod v Olimpijo ni vzbudil veliko zanimanja. Podpis pogodbe z napadalcem Etienom Velikonjo, ki je v izbrani vrsti zbral vsega tri nastope, ga je veliko več. Paradoks.

Ljubljančan, ki je na svetovnem prvenstvu leta 2010 igral na vseh treh tekmah, je tega, da ga ne cenijo dovolj, že vajen. Kritik na njegov račun nikoli ni manjkalo. Gledalci na reprezentančnih tekmah so, ko je šlo slabo, s prstom pogosto kazali nanj. Po nekaj slabših predstavah na prvih tekmah se je podobno začelo dogajati tudi zdaj, ko brani barve Olimpije.

Čeprav je jasno, da se je pod vodstvom prejšnjega trenerja Rodolfa Vanolija mirno, brez ugovarjanja žrtvoval za cilje ekipe in prevzel vlogo, v kateri se ne počuti najbolje in igral bolj obrambno. Luka Elsner, ki je na klopi nasledil Italijana, ga je premaknil bližje nasprotnikovim vratom. Na zadnjih dveh tekmah je bil 32-letni Ljubljančan med boljšimi na igrišču, Olimpija je dvakrat zmagala in igrala veliko bolje, kot je pred tem.

"Upam, da bomo zmagovali tudi v prihodnosti in bomo še boljši," je med tednom po enem izmed treningov govoril športnik, ki mu vsaj borbenosti in profesionalizma nihče nikoli ne more očitati.  

O izvolitvi Aleksandra Čeferina na mesto predsednika UEFE:

[video: 60004 / ]

Z novim trenerjem Luko Elsnerjem je Olimpija dvakrat zmagala in predvsem zaigrala veliko bolje. Zdi se, da je zavel nov veter.
Da, čuti se, da se je premaknilo na bolje. Z vzdušjem v ekipi sicer nikoli ni bilo težav, a ko zmaguješ in igraš dobro, je seveda boljše. Zdaj je odlično, saj smo premagali Gorico in spet skočili na vrh, predvsem pa smo igrali zelo dobro. To je zelo pomembno.

Prej sicer nismo dosegali slabih rezultatov, a nismo igrali najbolje. Manjkala je borbenost, agresivnost, ki smo jo pokazali zdaj.

Kaj je prinesel nov trener?
Vsak trener prinese nekaj novega. Luka popravlja malenkosti in se ubada s posamezniki. Ve, da bo, če bomo napredovali kot posamezniki, boljša tudi ekipa. Je zelo ambiciozen, analitičen trener, ki ima rad disciplino in se veliko pogovarja z igralci. Vidi se, da vseskozi razmišlja o tem, da bi bila ekipa boljša.

Je zelo mlad trener, pred leti sta bila v Domžalah tudi soigralca. Je čudno, ker sta zdaj vlogi drugačni?
Ne, sam nimam težav s tem, on tudi ne. On je trener, jaz sem njegov nogometaš in moram upoštevati naloge, ki mi jih da. Tako kot vsi preostali. Najin odnos je povsem profesionalen. Do mene se obnaša tako, kot se do vseh.

Je že takrat, ko sta bila soigralca, kazal, da bi nekoč lahko bil trener?
Da, že takrat se je videlo, da razmišlja o tem. Je izobražen, diplomiral je na Fakulteti za šport, videti je bilo, da razmišlja o tem, kaj bo počel, ko bo prenehal igrati. Zelo hitro je postal trener in na tej kratki poti, vsaj za slovenske razmere, dosegel že veliko. Verjamem in prepričan sem, da bo v prihodnosti še veliko več.

"Pod vodstvom Luke Elsnerja se počutim veliko bolje." "Pod vodstvom Luke Elsnerja se počutim veliko bolje." Foto: Morgan Kristan / Sportida Takoj, ko je prišel v Olimpijo, je spremenil taktično postavitev. S 5-3-2, na katero je prisegal njegov predhodnik, je presedlal na 4-3-3. To je v veliki meri vplivalo tudi na vas. Prej ste imeli veliko nalog v obrambi, zdaj ste postavljeni višje, bližje nasprotnikovemu golu. Ste zadovoljni?
Način igre novega trenerja mi veliko bolj ustreza, saj sem nanj navajen. Na tak način sem igral praktično vseskozi.

Nesmiselno je govoriti, kaj je zdaj dobro in kaj je bilo prej narobe. Sistem igre je tako ali tako le na papirju, na igrišču je marsikaj drugače.

Sam se bolje počutim zdaj, ko je moja vloga veliko bolj napadalna, saj sem tega vajen. Nov trener je igro prilagodil glede na nogometaše, ki jih ima. Morda bi tudi način igre prejšnjega trenerja prinesel marsikaj dobrega, a smo igralci potrebovali čas, da bi se nanj navadili.

Na prvih dveh tekmah z novim načinom igre smo igrali dobro. Zdaj se moramo potruditi, da bomo v prihodnosti še boljši.

Zdi se, da z delom prejšnjega trenerja Rodolfa Vanolija niste bili najbolj zadovoljni?
Nisem pravi naslov za takšna vprašanja. O tem, ali je bil dovolj dober ali ne, odločajo drugi. Sam bi težko rekel karkoli slabega o njem.

Dejstvo je, da nismo igrali najbolje, a za to ni odgovoren samo trener. Tudi nogometaši moramo prevzeti svoj del odgovornosti. Je pa v nogometu pač tako, da krajšo na koncu vedno potegne trener.

Se strinjate, da Olimpija na začetku sezone ni pokazala tistega, kar bi morala?
Seveda se in, kot sem že rekel, odgovornost moramo prevzeti tudi igralci. Res je sicer, da rezultati niso bili tako slabi, a igra ni bila dobra. Nekaj je manjkalo.

Predvsem v Evropi ste razočarali navijače. V kvalifikacijah za ligo prvakov ste izpadli že na prvi stopnički. Predvsem prva tekma s slovaškim Trenčinom bode v oči, ko ste po pol ure igre že zaostajali z 0:4. Nekaj, česar si resna ekipa ne bi smela privoščiti.
Ne, zagotovo si ne bi smela. Takšna igra, kot smo jo mi pokazali v prve pol ure tekme proti Trenčinu, se ekipi, ki želi kaj narediti, ne bi smela zgoditi. Sploh ne takšni ekipi, kot je naša, v kateri ne manjka izkušenih nogometašev. Na tisti tekmi res nismo bili pravi. Ne vem, zakaj.

Na drugi smo igrali bolje, a smo spet prejeli prepoceni zadetka. Ko smo začeli igrati tako, kot smo si želeli, nam je zmanjkalo časa. Čeprav smo bili blizu, smo bili na koncu daleč od uspeha (Olimpija je doma izgubila s 3:4 in v gosteh zmagala s 3:2, a izpadla zaradi zadetka manj v gosteh, op.p.).

O sodelovanju z Aleksandrom Čeferinom:

[video: 60005 / ]

Zdaj ima Olimpija samo en cilj. Naslov državnega prvaka ohraniti v Ljubljani. Ji bo uspelo? Je boljša od Maribora?
Trenuten položaj na lestvici kaže, da je, a bomo videli, kako bo na koncu. Naš cilj je ostati na vrhu, a to, da smo najboljši, bomo morali potrditi na igrišču. Ne samo Maribor, tudi drugi tekmeci v ligi so nevarni. Treba se bo pošteno potruditi. Želimo biti prvaki in potem kaj narediti tudi v Evropi. Lovoriko bomo skušali osvojiti tudi v pokalu, tega ne smemo pozabiti.

V dresu Olimpije ste prvič izkusili tudi večni derbi. Kako bi tekmo z Mariborom primerjali z derbiji, ki ste jih doživeli v tujini, predvsem na Poljskem?
Težko primerjam, vsak derbi je zgodba zase. Na Poljskem je zgodba nekoliko drugačna, tam je 40 milijonov prebivalcev. Na tekmah med Wislo (njen član je bil med letoma 2009 in 2012, op. p.) in Legio iz Varšave je malce drugače, a tudi slovenski derbi je zelo zanimiv.

Vsak derbi je nekaj posebnega. To so tekme, ki vzbujajo veliko zanimanja medijev in navijačev, štadioni so polni, tudi na igrišču je napeto. To so tekme, ki jih vsaka država potrebuje.

Z Olimpijo ste se poleti zelo hitro dogovorili za sodelovanje. Kako je prišlo do podpisa pogodbe?
Sestali smo se s športnim direktorjem Nenadom Protego in predsednikom Milanom Mandarićem, ki sta mi predstavila načrte in me vprašala, ali bi rad pomagal. Takoj sem bil za in smo se dogovorili.

Andraž Kirm Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste bili že od nekdaj navijač Olimpije?
Sem Ljubljančan, a v mlajših letih nikoli nisem bil član Olimpije. Ko sem naredil prve profesionalne korake, je bila Olimpija v težavah, prebil sem se v Domžalah, a sem jasno vseskozi spremljal Olimpijo, tako kot vsak Ljubljančan. Spomnim se Sebastjana Cimirotića in ekipe, ki sem jo pogosto spremljal s tribun.

Za tak korak, kot ga je storil še en dolgoletni reprezentant, prav tako Ljubljančan in za nameček nekdanji mladinec Olimpije Milivoje Novaković, ki je šokiral in okrepil Maribor, se ne bi nikoli odločili?
To je odločitev vsakega posameznika. Odločil se je, tako kot se je. Ne bom govoril o tem, kaj je prav in kaj narobe. Sam sem zelo vesel, da sem v Ljubljani in branim barve Olimpije. O drugih ne razmišljam.


Morda vas iz rubrike nogomet na Siol.net zanima še:


V slovenski klubski nogomet ste se vrnili po sedmih letih igranja v tujini. Kako gledate na razvoj tukajšnjega nogometa in kaj se je v tem času spremenilo?
Opazil sem, da so nogometaši vse bolj kakovostni in tehnično podkovani. Trenerji imajo drugačen pristop, kot so ga imeli tisti, ko sem bil mlajši. Veliko več je poudarka na tehniki igre. Mladi trenerji, nekdanji nogometaši, se vse bolj vključujejo v delo z mladimi, kar je dobro, saj so zelo motivirani. To je prava pot. Na Nizozemskem, kjer slovijo po odličnem delu z mladimi, je to stalna praksa.

Pogoji za delo so se prav tako izboljšali, a tako je bilo že takrat, preden sem odšel. Štadioni so vse boljši, vsi imajo reflektorje, nogomet v Sloveniji se vseskozi razvija. Tudi medijska pokritost je vse boljša. Zdaj, ko so vseskozi televizijski prenosi tekem prve slovenske lige, je vse bolje.

Tudi zanimivost lige je večja, kar je normalno. Takrat, ko sem nazadnje igral v slovenski ligi, Maribor še ni bil tako dober, kot je zdaj, medtem ko Olimpije sploh ni bilo v ligi. Zdaj, ko je Olimpija prava, imamo spet derbi. Zdaj je slika povsem drugačna.

"To, kar se dogaja v Sloveniji, je prava pot." "To, kar se dogaja v Sloveniji, je prava pot." Foto: Guliver/Getty Images Ste spremljali evforijo, ki je maja, ko je Olimpija po dolgih 21 letih čakanja osvojila naslov? Kakšna je povezanost Ljubljančanov in kluba?
Sem spremljal in moram reči, da sem užival. Od prijateljev in ljudi v nogometu sem slišal, kako je bilo. Vsi so proslavljali, vsi so bili veseli. Lepo je bilo gledati posnetke in fotografije ljudi, ki so proslavljali naslov. Upam in verjamem, da bo tako tudi v tej sezoni.

Ljubljančani imajo radi svoj klub. Sploh člani organizirane navijaške skupine Green Dragons vseskozi kažejo, da ga imajo. Vseskozi nas spodbujajo in spremljajo povsod, kjer igramo. V lepem številu so prišli tudi na pokalno tekmo v Turnišče.

Vidi se, da jim je mar in bi radi, da bi še naprej dosegali dobre rezultate. Z njimi in podporo preostalih navijačev je veliko lažje. Na zadnji prvenstveni tekmi proti Gorici je bilo v Stožicah pet tisoč ljudi, ki so bili glasni, in moram reči, da sem užival. Če bi bilo vedno tako, bi nam bilo vsem skupaj veliko lažje.

Pa bo vedno tako? Se lahko zgodi, da bo celo bolje? Da bo na prvenstvene tekme prihajalo tudi po osem, deset tisoč ljudi?
Mislim, da je Ljubljana tega sposobna, a veliko bo odvisno tudi od nas. Če bomo zmagovali in igrali dobro, bomo navijače zvabili na tribune. Upam, da bo tako.

Ljubljančani sanjajo o ligi prvakov. Sanjate tudi vi?
Seveda sanjam. Nekaj najlepšega bi bilo, da bi zaigral v ligi prvakov v Ljubljani. Toda počasi, pot do tja je še dolga. Najprej je treba postati državni prvak, naslednja ovira so zahtevne kvalifikacije. Letos smo videli, da ni lahko. Zagotovo pa razmišljam o tem in si želim, da bi nam uspelo.

Kratka vprašanja iz nogometnega sveta:

[video: 60002 / ]

V ljubljanskem nogometu se je vse spremenilo s prihodom Milana Mandarića na čelo kluba. Kako vi vidite delo srbskega predsednika v Olimpiji?
On je gospod z veliko začetnico. Vidi se, da ima rad Olimpijo in si želi, da bi bil klub uspešen. Zaradi Olimpije in Ljubljančanov. Veliko vlaga v klub, ljudje ga cenijo, v Ljubljani uživa … Mi, igralci, pa se moramo potruditi, da mu vrnemo z dobrimi igrami in zmagami.

Pa je Olimpijo res vzljubil? Se ne bojite, da bi bila ta ljubezen kratkoročna in bo kmalu odšel?
Težko napovedujem, a verjamem, da bo ostal še nekaj časa. Mislim, da ima ta klub res rad in si želi, da bi bila Olimpija uspešna. Glede na to, koliko težav je imel, odkar je prišel v klub, pa je še vedno tukaj, je jasno, kaj čuti do Olimpije in Ljubljane.

Ste z igrami, ki ste jih pokazali na prvih tekmah v majici Olimpije, zadovoljni?
Z nekaterimi da, z drugimi ne. Odvisno predvsem od tega, kakšen rezultat smo iztržili. Če zmagaš, si zadovoljen. Če izgubiš, nisi. Ne glede na to, kako si igral.

Sprašujem zato, ker so se tudi v Ljubljani hitro vsule kritike na vaš račun …
Na takšna vprašanja se mi niti ne da več odgovarjati. Ne vem, ali je to še sploh komu zanimivo razen vam, novinarjem …

"Ne vem, ali je to še sploh komu zanimivo razen vam, novinarjem …" "Ne vem, ali je to še sploh komu zanimivo razen vam, novinarjem …" Foto: Vid Ponikvar

Kritike vas vseskozi spremljajo. Čudno, glede na to, da ste v nogometu naredili marsikaj in niste anonimnež, predvsem pa ste vseskozi veljali za športnika, ki vedno daje vse od sebe in živi vzorno življenje. Zakaj?
To je vprašanje za druge, ne zame. Novinarji pišete, kot pišete. Ljudje govorijo, kot govorijo. Res je malce čudno, kot ste rekli, a s tem se ne obremenjujem in se zaradi tega ne trudim, da bi koga prepričeval v nasprotno. Jaz se lahko dokazujem samo sebi in se obremenjujem s tem, da bom pomagal ekipi. O tem, kaj si bo ob tem mislil kdo drug, nikakor ne razmišljam.

Boste rekli, da se s kritikami sploh ne obremenjujete?
Težko rečem, da gre vse skozi eno uho notri in drugo ven, a jih pač sprejmem kot del službe. Vi imate svojo, navijači svojo in jaz svojo. Ne vem, zakaj bi se trudil nekomu pojasnjevati zadeve. Vsak ima pravico do izražanja svojega mnenja. Če me ljudje hočejo kritizirati, naj me kritizirajo. Če me hočejo hvaliti, naj me hvalijo. Vse skupaj me ne gane prav dosti, če sem povsem iskren.


Zadnji Sportalovi sobotni intervjuji:


Pa bi vam bilo, če bi bili v javnosti bolj priljubljeni, lažje?
Zagotovo je lažje, če te navijači podpirajo. Podpora navijačev je dodaten motiv za ekipo in tudi posameznika. Na zadnji tekmi v Stožicah, ko so bili navijači res glasni in navijali za nas, nam je bilo veliko lažje. A jaz nisem na igrišču zaradi tega, da me bo po tekmi kdo trepljal po rami in me hvalil. Tega ne potrebujem. Na igrišču sem zato, da pomagam ekipi in da so ljudje v klubu zadovoljni z mojim delom.

Sem dovolj izkušen, doživel sem marsikaj. V tujini sem več ali manj vseskozi igral v klubih, ki so se borili za vrh, zato so bile kritike vseskozi, ko nismo zmagovali, prisotne, tako da se s tem sploh ne obremenjujem več. Ko sem bil mlajši, je bilo morda drugače, zdaj pa vem, da se mi ni treba dokazovati nikomur več razen samemu sebi.

S kritikami so se ubadali in se ubadajo tudi drugi uspešni slovenski nogometaši. Nekateri med njimi so bili zaradi tega tudi na bojni nogi s sedmo silo. Ste se o tem pogovarjali tudi z njimi?
Ne, niti ne, a dejstvo je, da je vse skupaj malce smešno in po drugi strani tudi žalostno. Škoda, da se tako ravna s športniki, ki so uspešni in so za Slovenijo naredili marsikaj. Ne mislim na sebe, ampak na druge. Zdaj se zliva gnojnica na Milivoja Novakovića, prej se je na Roberta Korena, Samirja Handanovića … V slovenski družbi nekaj očitno ni prav.

"Povsod je podobno, čeprav je res, da bi se lahko v Sloveniji malce bolj cenili." "Povsod je podobno, čeprav je res, da bi se lahko v Sloveniji malce bolj cenili." Foto: Reuters Je v tujini podobno?
Povsod je podobno, čeprav je res, da bi se lahko v Sloveniji malce bolj cenili. Ne samo rezultate nogometašev in truda, ki ga vlagajo vanje. Tudi preostale slovenske športnike, ki se srečujejo s podobnimi težavami. Žalostno je, da nas drugi pogosto cenijo bolj, kot cenimo sami sebe.

Vas moti, da vas pogosto označujejo kot nekoga, ki je vse dosegel predvsem zaradi truda in ne toliko talenta. Ko vas vidijo kot delavca, garača in ne nadarjenega športnika?
Če ne bi bil nadarjen, mi v nogometu ne bi uspelo, v to bodite prepričani. Je pa res, da sem v svoj uspeh vložil veliko truda, a sem na to ponosen. Tega, da me označujejo kot delavca, me ni sram, prej nasprotno. Na to sem ponosen, saj dobro vem, koliko truda sem vložil v nogomet, in to z velikim veseljem vsakemu tudi povem.

Trdo delo je edina pot do želenega cilja. Tudi Cristiano Ronaldo vseskozi poudarja, koliko truda je vložil v to, da je danes, kar je. Zakaj bi se tega sramoval? Brez trdega dela ti danes v športu ne bo uspelo.

Še malo o reprezentanci. Neprekinjeno ste bili zraven devet let. V tem času ste zbrali 71 nastopov in zabili šest golov. Na zadnji reprezentančni akciji, prvi tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2018 proti Litvi, vas ni bilo. Ste bili presenečeni?
Ne, saj sem v zadnjih kvalifikacijah, čeprav sem bil zraven, igral vse manj. Stanje je zdaj drugačno, kot je bilo v preteklosti, ko sem redno igral v začetni enajsterici. Selektor se je odločil, kot je mislil, da je najbolje. Z njegovo odločitvijo sem se sprijaznil.

Srečko Katanec je ob razkritju zadnjega seznama dejal, da vas ni prečrtal. Se še vidite v reprezentančni zgodbi?
Upam predvsem, da se bo Slovenija spet uvrstila na veliko tekmovanje. Z mano ali brez mene, to ni pomembno. Imamo dobre nogometaše. Tako dobre, kot jih še nikoli nismo imeli. Kar nekaj je posameznikov, ki v zelo dobrih klubih igrajo vidne, nosilne vloge. Verjamem, da smo sposobni dosegati dobre rezultate. Z mano ali ne, vedno bom velik navijač slovenske reprezentance.

Boj za naslednje veliko tekmovanje se ni začel najbolje. Slovenija se je iz Litve vrnila zgolj s točko. Ji bo uspelo?
Verjamem, da ji bo, a potrebovali bomo tudi kanček sreče, ki ga manjše reprezentance potrebujejo. Lahko nam uspe, saj imamo veliko kakovostnih nogometašev, odgovor na vprašanje pa bo na koncu tako ali tako dalo igrišče.

"Še bolj kot na rezultate, ki smo jih dosegali, sem ponosen na to, kako dobri prijatelji smo bili med sabo." "Še bolj kot na rezultate, ki smo jih dosegali, sem ponosen na to, kako dobri prijatelji smo bili med sabo." Foto: Guliver/Getty Images

Igrali ste na svetovnem prvenstvu 2010 v Republiki Južni Afriki. Se sodelovanja na enem izmed največjih športnih spektaklov na svetu še spominjate?
Da in zelo sem ponosen na to, da sem bil zraven. Še bolj kot na rezultate, ki smo jih dosegali, sem ponosen na to, kako dobri prijatelji smo bili med sabo. Večina tistih reprezentantov se je poznala med sabo od nekdaj, kar nekaj nas je bilo takšnih, ki smo skupaj malodane odraščali. Razumeli smo se res zelo dobro. Bolj kot tekem se rad spominjam druženja po tekmah in pred tekmami. Bilo je, kot da bi bilo na kupu 20 bratov.

Takrat ste doživeli tudi eno izmed bolj grenkih izkušenj. Po koncu zadnje tekme proti Angliji v Port Elizabethu je kazalo, da se je Slovenija uvrstila v naslednji krog, a potem je prišla šokantna novica iz Pretorie, kjer so ZDA Alžirijo premagale v sodnikovem podaljšku in Sloveniji zaprle vrata osmine finala.
Tega ne bomo pozabili nikoli. Takrat sploh nismo dojeli, kaj nas je zadelo. Mislili smo, da smo napredovali in se veselili. Potem se je nekdo s klopi zadrl, da so Američani zadeli, a mu sploh nismo verjeli.

Zgodilo se je tako hitro, da smo se še pod prho pogovarjali o tem, da nam je uspelo. Šele pozneje, ko smo res dojeli, da nam ni uspelo, čeprav smo bili res zelo blizu, nas je udarilo. Škoda, res škoda. Tega še danes ne morem pozabiti.

Meni je bilo še toliko težje, saj sem takrat nekaj podobnega izkusil tudi v klubskem dresu. Z Wislo sem brez naslova na Poljskem ostal v praktično zadnji sekundi sezone.


Morda vas iz preostalih rubrik Siol.net zanima še:


Leta 2010 so bila pred večino reprezentantov najboljša nogometna leta in zdelo se je, da bo šla rezultatska krivulja Slovenije le še navzgor. Zgodilo se je obratno. Zakaj se je ustavilo?
Ne bi rekel, da se je ustavilo. V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 smo bili zelo blizu, a smo zamočili že takoj na začetku, ko smo doma izgubili pomembni točki proti Severni Irski, a bi nam na koncu skoraj uspelo. Smo majhna država, ki za uspehe potrebuje tudi nekaj sreče. Uvrstitev na velika tekmovanja je za Slovenijo prej izjema kot pravilo. V preteklosti smo imeli tudi nekaj sreče, v zadnjem času nam je je zmanjkalo.

V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014 je bilo zelo pestro, menjal se je selektor, prišel je Srečko Katanec.
Takrat je bila malo bolj očitna menjava rodu, začeli smo slabše in Slaviša Stojanović je moral oditi. Na koncu smo bili spet zelo blizu. V zadnjem krogu smo za dodatne kvalifikacije potrebovali zmago v Švici in ugoden rezultat z druge tekme, a se žal ni izšlo.

Kviz o njegovi nogometni poti:

[video: 60007 / ]

Prav v Švici ste v zadnjih kvalifikacijah, za letošnje evropsko prvenstvo v Franciji, doživeli neverjeten šok, ko ste vodili z 2:0, a nato v zadnjih desetih minutah prejeli tri gole in izgubili z 2:3. Če bi zmagali, bi vam uspelo, tako pa …
Res neverjetno, kaj se nam je tam zgodilo. Najhuje je, ker so se podobne tekme Sloveniji v preteklosti že dogajale. Ne samo nam, tudi prejšnjim rodovom. Na tisti tekmi sicer nisem igral, bil sem na klopi, a to je nogomet. Ko padeš v luknjo, padeš. Stvari stečejo v napačno smer in poloma ne moreš ustaviti. Škoda, da nam takrat ni uspelo.

Po tekmi smo bili zelo razočarani. V garderobi je vladala tišina. Vsi smo se zavedali, da smo zapravili veliko priložnost. Vsi smo vedeli, da je ne bi smeli. Da bi morali dati več od sebe in vzeti, kar smo imeli na pladnju. Zdaj je lahko govoriti, a na igrišču je veliko težje.

Včasih se zdi, kot da se slovenski športniki ustrašijo uspeha. Proti Angliji je Slovenija v zadnjih kvalifikacijah vodila na obeh tekmah, a obakrat izgubila. Je kriva miselnost?
Morda je nekaj tudi na tem, a večjo vlogo kot to, da smo mi majhni, ima to, da so nasprotniki veliki. Anglija ima sijajne nogometaše, ki dobro vedo, kako dobri so, in mirno igrajo tudi takrat, ko se znajdejo v izgubljenem položaju in zaostajajo. Bolj kot v miselnosti je treba razloge iskati v kakovosti nasprotnika. Dobro vemo, kdo in kaj so angleški reprezentanti.

No, ampak Islandija, ki v nogometu kotira še veliko nižje kot Slovenija, je prav na letošnjem evropskem prvenstvu dokazala, da je mogoče. Najprej se je prebila iz osmine finala, tam pa izločila prav Anglijo.
Imela je nekaj sreče, marsikaj se je ujelo in ji je uspelo. Prepričan sem, da bo v prihodnosti podoben podvig uspel tudi Sloveniji. Mi smo bili na velikih tekmovanjih že trikrat, Islandci šele enkrat. Tudi na to je treba opozoriti.

"Bolj kot v miselnosti je treba razloge iskati v kakovosti nasprotnika. Dobro vemo, kdo in kaj so angleški reprezentanti." "Bolj kot v miselnosti je treba razloge iskati v kakovosti nasprotnika. Dobro vemo, kdo in kaj so angleški reprezentanti." Foto: Guliver/Getty Images

Je Olimpija zadnja postaja na vaši nogometni poti?
Ne vem, s tem se trenutno ne ubadam. Za zdaj me zanima predvsem, da bi z Olimpijo postal državni prvak. Kaj prinese prihodnost, nikoli ne veš. Naučil sem se, da se nima smisla obremenjevati s prihodnostjo in riniti z glavo skozi zid. Najbolje je, da se prepustiš toku.

Počutim se dobro. Tako fizično kot psihično. Prepričan sem, da je pred menoj še nekaj let nogometa. Kje, bomo videli. Veliko je odvisno predvsem od glave. Ta je pogosto še pomembnejša kot noge.

Kako je zdaj z vašo glavo?
Čista je. Zelo sem zadovoljen. Vesel sem, da sem v organiziranem klubu, ki je zelo ambiciozen, saj sem tak tudi jaz. Vselej sem vedno dajal vse od sebe in se trudil, da bi bil jutri boljši. Mislim, da je na podobni poti tudi zdajšnja Olimpija.

"Živim zelo lepo. Nič mi ne manjka." "Živim zelo lepo. Nič mi ne manjka." Foto: Vid Ponikvar Ste, ko se zazrete nazaj, zadovoljni s tem, kar ste v nogomet dosegli?
Sem in moram biti. V Sloveniji sem bil že dvakrat prvak, naslov sem osvojil tudi na Poljskem. Igral sem v tujini in nastopil na svetovnem prvenstvu. Najbolj sem ponosen, da mi je vse to uspelo kljub vsem preprekam, ki jih ni bilo malo.

Prišel sem iz majhnega kluba, iz Šmartnega ob Savi, in ni bilo lahko. Od tam sem se prebil do reprezentance, do tujine. Veliko tega sem naredil z delom in kljub vsem težavam ostal tam, kjer sem bil. Igram v dobrem klubu, ki se bori za naslov in ima visoke cilje.

Zaslužil sem tudi nekaj denarja. Nisem človek, ki bi veliko trošil. Živim zelo lepo. Nič mi ne manjka.

Kaj sledi, ko bo konec igranja nogometa?
Rad bi ostal v nogometu. Spogledujem se s trenerskimi vodami. Vidim se predvsem v delu z mladimi. Bil sem na Nizozemskem, kjer sem se naučil marsikaj. Videl sem nekatere stvari, ki so me navdušile. Verjamem, da lahko mlade naučim marsikaj in jim dam kaj, česar sam v mlajših letih nisem dobil.

Seveda pa je jasno, da čez noč ne bo šlo. Treba se bo izobraževati in vložiti veliko truda. Če si bil dober nogometaš, še ne pomeni, da boš dober trener. Treba je delati, a najpomembneje je, da imam ambicije.

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • gabrieli / 17.09.2016. ob 11:46 +1 - 1

    Kirm je iz tekme v tekmo boljši, ima še veliko za pokazati. Tudi liga prvakov bo!

    +1 - 1
  • prerok / 17.09.2016. ob 07:49 +1 - 2

    V tujini odpisani igralci se vračajo domov, prihaja čas upokojitve.

    +1 - 2
  • klavdij67 / 17.09.2016. ob 08:30 0 - 5

    Ti si za orat njivo,ne pa za igrat nogomet.

    0 - 5
delitve: 168
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin