Sebastian Skube končal reprezentančno poglavje

Koliko ste spremljali olimpijske igre in reprezentančno dogajanje?
Kolikor je bilo mogoče, sem, nisem pa bil povsem na tekočem. Tekme so bile tudi ponoči …

V reprezentanci je preživel skoraj desetletje. Debitiral je leta 2007. Foto: Vid Ponikvar Sebastian Skube in reprezentanca. Ste razmišljali o prihodnosti?
Za zdaj se ne bom več odzval vpoklicu v reprezentanco. Vsaj letos ne. Dvakrat sem dobil košarico, za evropsko prvenstvo na Poljskem in olimpijske igre. Zame je to dovolj jasen znak. Ne potrebujem tega, da treniram, nato pa ne grem na prvenstvo. Tako zame kot za slovenski rokomet je bolje, da se najde kdo izmed mlajših, ki bo zapolnil vrzel.

Ne glede na to, da je selektor za Ekipo priznal, da je naredil napako, ko vas je pustil doma?
Meni to ne pomaga kaj veliko. Olimpijskih iger nisem videl. Z Veselinom Vujovićem nisva našla skupnega jezika, težko komunicirava. Na vsej poti do olimpijskih iger sem bil pomemben člen. Na primer na tekmah z Madžarsko v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, proti Makedoncem v Katarju, na olimpijskih kvalifikacijah … Za nekaj sem se v reprezentanci boril deset let, nato pa tega nisem videl.

Tudi evropsko prvenstvo na Poljskem jemljete kot zavrnitev, čeprav ste tam zaigrali, sicer res namesto Klemena Cehteta?
Da. Če bi bil Klemen zdrav, bi bil v ekipi on. Vselej sem bil pripravljen pomagati. Ko se je v Riu poškodoval Dean Bombač, so me vprašali, ali bi prišel. Rekel sem, da brez težav, a nato se je nekaj zalomilo z letalskimi vozovnicami in prijavo, prepozno bi prinesel potni list. V nasprotnem primeru bi prišel na četrtfinale. Naj se ve, da sem večji patriot kot marsikdo. Nikomur nič ne zamerim.

Ste užaljeni, razočarani ali kaj tretjega?
Ne, nisem užaljen. Selektorjeva legitimna pravica je, da pokliče kogarkoli. Z vsakim selektorjem pride nov veter, svež zagon. To smo z Vujovićem dobili. Štejejo rezultati, zato bo za pravo oceno treba še počakati. Nisem bil užaljen, razočaran pa gotovo. Da ne grem v Rio, sem izvedel pred zadnjim treningom. Videl sem, da je tudi njemu hudo, ker je moral dva igralca pustiti doma (še Gašperja Marguča, op. a.), zato se mi je zdelo nesmiselno, da bi se pogovorila.

Šel sem domov, bil malo z družino in šel nato na Dansko. Ni mi bilo vseeno. V reprezentanci imamo skupino, s katero si dopisujemo. V zadnjih letih smo res dobra klapa. Brez dvoma bom pogrešal fante, s katerimi se odlično razumemo. Nedvomno bom pogrešal fante.

Nekaj časa je v reprezentanci igral tudi z bratom Stašem. Foto: Vid Ponikvar
Bi se bili pripravljeni vrniti, navsezadnje ste v najplodnejših letih kariere, ali se boste posvetili klubu in družini?
Družina tu nima vloge. Žena in hčerka dobro spremljata mojo športno kariero. Gre za osebno odločitev. Pri 29 letih ne morem reči, da končujem reprezentančno kariero. Trenutno čutim, da nisem potreben ali zaželen. Brez kakršnihkoli zamer do Vujovića. Rajši se umaknem sam.

Se ne bi pustili prepričati, če bi vas poklical pred jesenskimi kvalifikacijami?
Komunikacija med nama je velika ovira. Ne predstavljam si, da bi me poklical ali prepričeval. Mislim, da bo ta zgodba ostala pri tem. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom odklonil slovenski grb, a marsikaj se zgodi, tak je šport. Mislim, da je slovo prezgodnje, a tak je splet okoliščin.

Slovence so v četrtfinalu Ria izločili prav "njegovi" Danci. Z malce več sreče bi lahko na tisti tekmi celo zaigral. Foto: Stanko Gruden, STA Iz kakšne perspektive ste spremljali donedavne soigralce?
Ni mi jih bilo težko spremljati. Z vsem srcem sem navijal zanje. Dejstvo je, da si Danci Slovencev niso želeli. Z žrebom niso bili zadovoljni.

A na takšnih tekmah zmagajo fizične lastnosti, kilogrami in centimetri, ter izkušnje. Predvsem pa obramba. Napad dobiva tekme, obramba pa prvenstva. To se je jasno pokazalo na tekmi proti Danski.  

Proti Danski, ki ste ji lani klubsko zavladali prav vi s Silkeborgom. Ali na vas zdaj tekmeci gledajo drugače?
Danska liga je malo "kavbojska", vsak premaguje vsakega. Komaj smo premagali novinca. Vsak zna igrati, nikakršnega podcenjevanja ni. Vselej je težje braniti kot osvojiti. Pestijo nas težave s poškodbami, poškodovana sta oba desna zunanja igralca, zato igramo s tremi desničarji. Malo se bojim začetka lige prvakov. Za nas ne prihaja ob pravem trenutku. V tako močni skupini bo zelo težko.

Ali ekipa pogreša Petra Puclja, nekdanjega slovenskega reprezentanta, ki je poleti končal kariero?
Zelo. Še posebej v prvi sezoni je bil klub z njim zelo zadovoljen. V lanski sezoni je imel kar hude težave s hrbtom, zato ni mogel nadaljevati kariere. V igri je bil Miladin Kozlina, a niso našli skupnega jezika. Tako dobrega igralca, kot je bil Peter, bo, posebej v tem obdobju, zelo težko najti.