Petek, 16. 9. 2022, 15.30
9 mesecev, 1 teden
NASVET ZA IZLET V HRIBE (14.)
Pohod na deseti najvišji vrh v Sloveniji, Dolkovo špico #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,62
Pohod na Dolkovo špico. S čudovitimi razgledi. Takšen je proti Razorju.
Ta konec tedna zaradi dežja in snega ne bo primeren za obisk hribov, si pa lahko delamo skomine in načrtujemo naslednje ture. Poglejte, kako čudovit je vzpon na Dolkovo špico ob sončnem vzhodu. Je sicer nekoliko zahtevnejši, saj gre za deseto najvišjo goro v Sloveniji (2.591 m). Jesen je v gorah čudovita, tako da bodo še priložnosti za pohode.
Pogled z vrha proti Triglavu. Kliknite na fotografije, da jih povečate.
Čeprav Dolkova špica spada med deset najvišjih vrhov v Sloveniji, ni med najbolj obiskanimi. Ko sem se sam odpravil nanjo pred dnevi, je bilo parkirišče v dolini Vrata (parkirnina je šest evrov) precej polno, na celodnevni turi pa sem srečal enega samega pohodnika. Z nadmorsko višino 2.591 metrov je deseti najvišji vrh v državi. Lahko bi rekli tudi deveti, če Mali Triglav štejemo le za pomožni vrh Triglava. In od te deseterice je to še najlažje dostopen vrh. Da ne bo pomote, tura je zahtevna: dve tretjini sta precej strmi, v zgornjem delu je priporočljiva čelada, na nekaj krajših odsekih si je treba pomagati z rokami, da se malo spleza, ponekod pa je tudi nevarnost zdrsa. Z vrha je izjemen razgled na večino od peščice vrhov, ki so višji od Dolkove špice, še posebej na sosednja Škrlatico in Razor. Gora, ki se dviga v nebo med Vrati in Krnico ter nedaleč od priljubljenih Kriških podov, je zato neupravičeno prezrta.
Desno vrh Dolkove špice in levo bližnja Škrlatica
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels ali na njegovem kanalu na YouTubu.
Ob sončnem vzhodu nad Vrati
Na Dolkovo špico se odpravimo od parkirišča v Vratih (poleti je mogoč avtobusni prevoz iz Mojstrane), in sicer po zahodni poti, ki je od vseh poti nanjo še najmanj zahtevna. Malo pred Aljaževim domom zavijemo desno (naravnost mimo doma so bolj obljudene poti na Triglav, Stenar in Kriške pode) ter krenemo po sprva še gozdni cesti proti Škrlatici, Dolkovi špici in Križu. Cesta se kaj kmalu postavi pokonci, da ogrejemo mišice. V nadaljevanju se vzpenjamo ob strugi hudourniškega potoka in nato cikcak na pobočje skozi gozd. Strmina ne popušča. Ko se pot obrne v levo, se nam med drevesi levo zgoraj prvič pokaže Triglav. Ko stopimo iz gozda (ozrite se nazaj in poglejte ta čudoviti jutranji razgled na Vrata), je naravnost pred nami mogočna severna stena Stenarja. Pod njo se bomo po strmi poti vzpenjali naslednjo uro. Na dveh mestih se je že treba malo poprijeti za skale, po manjši grapi pa se deset, 15 minut vzpenjamo po bolj gruščnatem terenu.
V videu poglejte, kako je videti pot na Dolkovo špico:
Nad grapo je prvo razpotje, kjer zavijemo desno v smeri Škrlatice in Dolkove špice (levo Stenar). Tu strmina popusti, hodimo pa po zelo ozki poti, vrezani v skalo. Na drugem razpotju smo že tik pod Dolkovo špico, a šele na polovici poti. Desno je odcep za Škrlatico, mi pa krenemo levo proti bivaku IV na Rušju, ki ga na razpotju že vidimo. Pri njem smo po približno dveh urah in 15 minutah (največ treh urah ob počasni hoji). Tukaj je priložnost za nekoliko daljši počitek, saj lahko opazujemo Dolkovo špico na eni strani ter Stenar in Kredarico na drugi. Če je celotna opisana tura na Dolkovo špico za vas prezahtevna, jo seveda lahko končate že pri tem bivaku in se vrnete v dolino.
Levo Stenar in desno bivak IV na Rušju, ki je približno na pol poti.
Izhodišče: Aljažev dom v Vratih (1.015 m)
Višinska razlika: 1.560 metrov
Čas za vzpon: od štiri ure in pol do pet ur
Zahtevnost: delno zahtevna markirana pot
Bivak IV na Rušju je prav pod Dolkovo špico, a nas čaka še dolga pot naokoli.
Pohod nadaljujemo po poti, ki se približno 15 minut strmo vzpenja nad bivakom. Tu je že potrebne nekaj previdnosti zaradi možnosti zdrsa. In tako stopimo na kraški svet podov s številnimi žlebiči, škrapljami, jamami in brezni. Ta del poti je sorazmerno položen in gotovo najlepši na turi, saj so okoli nas strme stene Stenarja, Križa, Gubna, Dovškega Gamsovca, Rogljice in Dolkove špice (od leve proti desni). Pozornejši moramo biti le na markacije na tleh, saj hodimo po živi skali, tako da pač ni uhojene poti. Pod goro Gubno je naslednje razpotje označeno z zaradi snega ukrivljenim rdečim znakom. Zavijemo desno proti Škrlatici in Dolkovi špici, levo pa se odcepi pot na Križ, Stenar in Kriške pode. Do Križa (2.140 m) je le še pol ure hoje, tako da je alternativna izbira za nekoliko krajšo in lažjo turo lahko prav ta gora nad Kriškimi podi. Lahko pa tudi v enem dnevu osvojite Križ in Dolkovo špico.
Strm in dokaj drseč vzpon po melišču proti Rdeči škrbini. Desno v ozadju je Razor.
Ko nadaljujemo desno proti Dolkovi špici, si lahko nadenemo čelado, saj so nad nami stene Gubna in Dovškega Gamsovca in že, če se ozremo po tleh, nam je jasno, da se z njih kotalijo manjše in večje skale. Še približno pol ure hodimo po sorazmerno položnem terenu. Vmes je ena zelo ozka polica nad prepadnim pobočjem, kjer se bo treba malo poprijeti z rokami. V tem delu poti smo lahko pozorni, če se nam kje pokaže kakšen kozorog. Nato se začne tako fizično kot tehnično najtežji del vzpona. Pot se strmo vzpne proti Rdeči škrbini. Ko pridemo do manjšega sedelca med Dovškim Gamsovcem in Dolkovo špico, nas osupne neverjeten pogled na drugo stran - navzdol proti Krnici in naravnost proti Prisojniku (če boste pozorni, boste videli tudi Slemenovo špico). Pot se nadaljuje strmo po rdečkastem drobnem pesku (melišče), kjer se nam bo zdelo, da gremo dva koraka naprej, enega nazaj (tu ob sestopu zelo prav pridejo palice).
Zadnja "ovira". Lažje bo splezati po levi strani kot po markirani škrbini na desni.
Ko smo končno na Rdeči škrbini in pri zadnjem razpotju, je najhujša strmina za nami. Levo navzdol se odcepi zahtevna, z jeklenico varovana pot proti Škrlatici. Pred nami pa je do Dolkove špice še dobrih deset minut. Nadaljujemo torej naravnost in smo pozorni na markacije (rdeče črte) na skalah, da stopamo po pravi poti.
Sledi še zadnja prepreka na poti: nekajmetrski zelo strm odsek, kjer je pot markirana po nekakšni špranji, v pomoč pa ni jeklenice. Meni je bilo tako prečenje te skalne stopnje lažje meter bolj v levo. Ob koncu ture pa še položna pot po vršnem grebenu Dolkove špice, ki torej sploh ni koničasta gora, ampak sorazmerno dolg greben.
Bližnja Škrlatica
Kaj lahko se zgodi, da bomo na vrhu tudi pol ure, morda celo uro sami ter se tako res lahko naužili miru in neverjetnih gorskih razgledov. Bližnja Škrlatica je kot na dlani. Morda opazite koga, ki bo tekel po meliščih pod njo. Proti jugu opazujemo Kredarico, Triglav, pa Stenar, proti zahodu Razor, v smeri Vršiča pa se z vrha ne vidi samo Prisojnik, temveč se nekoliko dlje pokažeta tudi Jalovec in Mangart. Dolkova špica zares ponuja izvrsten razgled proti večini od najvišjih slovenskih gora.
Razgled z vrha: Triglav, Stenar, Križ, Razor, Prisojnik, Jalovec, Mangart (od leve proti desni)
Sestop opravimo po isti poti, bo pa kar zahteven, tako zaradi strmine kot posameznih odsekov z gruščem (palice torej res pridejo prav). Zagotovo nam bo vzel vsaj tri ure, če ne štiri. Odvisno od tega, kako odločen je naš korak.
Poglejte še več pohodniških izletov, ki smo vam jih predlagali letos poleti:
