Tour de France
Četrtek, 27. 6. 2024, 4.00
2 dneva, 7 ur
Dirka po Franciji 2024, predstavitev etap
Že prvi teden na legendarni klanec, dirkalo pa se bo vse do konca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,01
111. Dirka po Franciji se začenja v soboto v Firencah.
V soboto se v Firencah v Italiji začelna 111. Dirka po Franciji. Sploh prvič v zgodovini se bo francoska pentlja začela pri naših zahodnih sosedih, s tem pa bodo prireditelji Toura obeležili stoto obletnico prve italijanske zmage na največji dirki na svetu. Zanjo je leta 1924 poskrbel Ottavio Bottechia. Favorite za skupno zmago na letošnji dirki, slovenska asa Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, pa zmagovalca zadnjih dveh Touru, Danca Jonasa Vingegaarda, ter belgijskega debitanta Remca Evenepoela, že prvi teden čakajo naporni izzivi, letos pa se bo prvič po letu 1989 dirkalo vse do konca, tudi zadnja etapa dirke, 21. julija, bo namreč tekmovalna, to bo posamični kronometer od Monaka do Nice.
Na 111. izvedbi Dirke po Franciji kolesarje čaka 3,492 kilometrov dirkanja in skupno 52,320 višinskih metrov. Dva posamična kronometra z 59 kilometri skupne dolžine, pa tudi 32 kilometrov vožnje po makadamu v deveti etapi, ki lahko poskrbi za nadvse dramatično dogajanje in bo eden od vrhuncev prvega tedna dirke. Tudi letošnja trasa bo kolesarje popeljala v Alpe, Pireneje in Centralni masiv, gorski cilji bodo na zloglasnih klancih Pla d'Adet, Plateau de Beille, Superdévoluy, Isola 2000 in Col de la Couillole.
Že start dirke v Italiji bo vse prej kot lahek, v soboto tekmovalce že čaka naporna, 206 kilometrov dolga etapa od Firenc do Riminija, v kateri bodo morali premagati 3.600 višincev. To je po številu višinskih metrov celo sedma etapa na letošnji dirki, prva, z dobrimi 4.800 metri plezanja pa bo 15., ki bo na sporedu na francoski državni praznik, dan Bastilje, 14. julija. Drugi in tretji teden ponujata po tri naporne gorske etape, že prvi teden, v četrti etapi, ko se bo dirka iz Italije preselila na francoska tla, pa tekmovalce čaka zloglasni Col du Galibier.
Za sprinterje bo na voljo osem etap, pravijo prireditelji. Britanski veteran Mark Cavendish bo lahko poskušal rekordno 35. zmago napasti v tretji, peti, šesti, osmi, deseti, dvanajsti, trinajsti ali šestnajsti etapi. Dirka se bo zaradi olimpijskih iger v Parizu letos končala v Nici in prvič po letu 1989 zadnja etapa ne bo le parada šampionov, pač pa povsem tekmovalni kronometer, na katerem se bo lahko še premešal vrstni red v skupnem seštevku.
Naslov brani Jonas Vingegaard.
Obeta se epski kolesarski spektakel, za slovenske ljubitelje kolesarstva še toliko bolj zanimiv zaradi Tadeja Pogačarja (UAE Emirates) in Primoža Rogliča (Red Bull – BORA – hansgrohe), ki bosta ob Jonasu Vingegaardu (Visma | Lease a Bike), zmagovalcu zadnjih dveh izvedb dirke, ter Remcu Evenepoelu (Soudal – Quick Step), ki bo sploh prvič nastopil na Touru, osrednja favorita za skupno zmago. Pogačar, zmagovalec letošnjega Gira, po letih 2020 in 2021 napada že svoje tretje zmagoslavje na dirki vseh dirk, Roglič Toura še ni dobil.
Tukaj je nekaj potencialno najbolj zanimivih etap:
1. etapa (Firence–Rimini, 206 km), 29. junij:
Šestindvajsetič v zgodovini se bo Dirka po Franciji začela v tujini in sploh prvič v zgodovini v Italiji. Le 34 dni po skupni zmagi na Giru, se Tadej Pogačar tako vrača v Italijo. Prva etapa letošnjega Toura se bo začela v Firencah in po 206 kilometrih končala v Riminiju, mestu, kjer je 14. februarja leta 2004 umrl legendarni italijanski as Marco Pantani. Pogačar bo poskušal letos ponoviti prav Pantanijev dosežek in kot prvi po letu 1998 osvojiti sloviti dvojček Giro – Tour.
Že prva etapa letošnje francoske pentlje bo zahtevna, kolesarje čaka sedem kategoriziranih klancev (trije druge in štirje tretje kategorije), cilj pa bo na ravnini na obali Jadranskega morja. Razgibana trasa z več kot 3.600 višinskimi metri je primerna za specialiste za klasike in tudi ubežnike, dramo pa lahko začini še nervoza prvega dne dirkanja na najpomembnejši dirki sezone.
4. etapa (Pinerolo–Valloire, 139,5 km), 2. julij:
Po še eni razgibani etapi s ciljem v Bologni (2. etapa, 200 km) in prvi priložnosti za obračun sprinterjev v Torinu (3. etapa, 225 km), je na vrsti prvi zahteven gorski preizkus letošnjega Toura. V četrti etapi, ki se bo začela v Pinerolu, kolesarji pa se bodo nato zapeljali v Francijo, tekmovalce čaka prvi klanec najvišje kategorije, in to kar legendarni Col du Galibier. Vrh 23-kilometrske pošasti z več kot petodstotnim povprečnim naklonom in deli, kjer naklonina dosega tudi devet odstotkov, bodo kolesarji dosegli slabih 20 kilometrov pred ciljem. Do tega nato sledi spust in razlike z vrha bi lahko zato favoriti prinesli tudi v cilj.
Že od starta bo šlo ves čas v klanec, na 50. kilometru etape bo prvi gorski cilj dneva, v Sestrieru. Uradno je vzpona slabih 40 kilometrov. Sledi še en vzpon druge kategorije na Col de Montgenevere, nato kot že zapisano pa še vzpon na Galibier 2.642 metrov nad morjem.
9. etapa (Troyes–Troyes, 199 km), 7. julij:
Deveta etapa bo nekaj posebnega in številna moštva so se zaradi nje ob razgrnitvi trase Toura 2024 pritoževala pri prirediteljih dirke. Obtoževala so jih iskanja spektakla za vsako ceno in zanemarjanja varnosti kolesarjev. Zakaj? 199-kilometrska trasa s startom in ciljem v Troyesu bo namreč začinjena s 14 makadamskimi odseki v skupni dolžini 32 kilometrov. Ob tem so še štirje vzponi četrte kategorije, kar bo priložnost za kolesarje, ki se na takšnih preizkušnjah znajdejo bolje kot drugi.
V prvi vrsti za Tadeja Pogačarja, dvakratnega zmagovalca italijanske neoklasike Strade Bianche (2022 in 2024) kot tudi za Mateja Mohoriča, svetovnega prvaka v disciplini "gravel". Za nekatere, tudi padcem nagnjenega Primoža Rogliča, pa utegne biti ta etapa prava bitka za preživetje. Tu so še okvare, predrte pnevmatike, prah, kaos ... S peščenim spektaklom se bo zaključil podaljšan prvi teden dirkanja, sledi prvi dan premora.
11. etapa (Evaux Les Bains–Le Lioran, 211 km):
Drugi teden dirke se bo začel z novo ravninsko etapa, takoj po njej pa sledi nov zahteven preizkus z več kot 4.300 višinskimi metri v Centralnem masivu v osrednji Franciji. V 211 kilometrih 11. etape kolesarje čaka šest kategoriziranih vzponov. Med njimi sicer ni pošastno dolgih klancev, ki so značilni za Alpe in Pireneje, a je nekaj krajših, pa zato nadvse strupenih. Kot kombinacija Neronna (3,8 km, z 9,1-odstotnim povprečnim naklonom!) in Puy Mary Pas de Peyrola (5,4 km, 8,1 odstotka) med 165. in 180. kilometrom etape, denimo. Pa zaključek dneva s klancema Pertus (4,4 km, 7,9 %) in Font de Cere (3,3 km 5,8 %). Tudi tu lahko že pride do bitke za rumeno majico. Prav na teh klancih je leta 2016 do zmage in rumene majice prišel Belgijec Greg Van Avermaet, sicer specialist za enodnevne dirke.
14. etapa (Pau–Saint Lary Soulan, 152 km), 13. julij:
Zaključek drugega tedna dirke pa bo epski. Kolesarje čakata dva brutalna pirenejska testa. Že v prvem v vsega 152 kilometrih kolesarsko elito čaka štiri tisoč višincev in dva vzpona ekstra kategorije. Po kakšnih 70 kilometrih pretežno zmerne vožnje navkreber se bo začel vzpon na legendarni Tourmalet, 19-kilometrski klanec s 7,4-odstotnim povprečnim naklonom. V prvih 16 kilometrih epskega vzpona se naklona le na treh kratkih odsekih spusti pod šest odstotkov, v zaključnih treh kilometrih pa doseže tudi deset in 11 odstotkov.
To bo klasična gorska etapa s ciljnim vzponom na Pla d'Adet (10,6 km, 7,9 odstotka), kjer je pred natanko 50 leti slavil legendarni francoski as Raimond Poulidor. D'Adet se v nasprotju s Tourmaletom začne s strminami 10,6 in celo 11,7 odstotka, pa se nato postopoma omili na devet, osem in sedem odstotkov. Dobre tri kilometre pred ciljem bodo lahko kolesarji malce zadihali na odsekih z le 5,7 in 4,4-odstotnim naklonom, nato pa se cesta spet postavi bolj po koncu in preseže sedem odstotkov: Le zaključnih nekaj sto metrov je zmernih z naklonimo pod tremi odstotki.
Med obema pošastnima klancema ekstra kategorije pa je še Hourquette d'Ancizan (8,2 km, 5,1 odstotka), vzpon druge kategorije. Zadnjih osemdeset kilometrov 14. etape bo peklenskih.
15. etapa (Loudenvielle–Plateau de Beille, 197,7 km), 14. julij:
Na francoski državni praznik, dan Bastilje so prireditelji Toura pripravili pravo poslastico. Izjemno zahtevno gorsko etapo, s skoraj pet tisoč višinskimi metri, ki bi zlahka kandidirala za kraljevsko etapo dirke, a so to privarčevali za zaključek zadnjega tedna dirke. Na praznični dan kolesarske ase čaka trpljenje s štirimi vzponi prve kategorije, Col de Peyresourde (6,9 km, 7,8 odstotka), Col de Mente (9,3 km, 9,1 odstotka), Col de Portet-d’Aspet (4,3 km, 9,6 odstotka) in Col d’Agnes (10 km, 8,3 odstotka), pravi ocvirek krutosti pa sledi na koncu. Ciljni vzpon 15. etape je namreč Plateau de Beille, eden najtežjih klancev v kolesarstvu. Gre za 15,9 kilometra dolg klanec s 7,9-odstotnim povprečnim naklonom, zaradi odsotnosti serpentin pa je naporen tudi s psihološkega vidika.
19. etapa (Embrun–Isola 2000, 144,6 km), 19. julij:
Tudi zaključek zadnjega tedna dirke bo naravnost peklenski. 19. etapa si najbrž zasluži naziv kraljevska. Kolesarje v 144,6 kilometra od Embruna do Isole 2000 čaka 4.400 višinskih metrov in trije vzponi prek dva tisoč metrov nad morjem. Že po dobrih 20 kilometrih etape jih bo pričakal prvi klanec ekstra kategorije, Col de Vars. Ta je dolg slabih 19 kilometrov in ima 5,7-odstotni povprečni naklon. Takoj po nevarnem spustu je na vrsti mogočni Cime de la Bonette, 22,9 kilometra dolg vzpon s 6,9-odstotnim povprečnim naklonom. Bonette je z 2.802 metroma nadmorske višine tudi najvišja točka letošnjega Toura. Na sporedu je petič v zgodovini Toura in prvič po letu 2008. Sledi dolg spust v dolino do mesteca Isola, nato pa zaključni vzpon do smučarskega središča Isola 2000.
Zaključni klanec 19. etape je prve kategorije, dolg je dobrih 16 kilometrov in ima povprečno naklonino dobrih sedem odstotkov. Karavana se bo na njem spet približala italijanski meji, prav na tem klancu je leta 2016 Vincenzo Nibali potrdil rožnato majico zmagovalca Gira, etapo pa je tedaj dobil Estonec Rein Taaramäe, ki je tistega leta zmagal tudi na dirki Po Sloveniji.
20. etapa (Nica–Col de la Couillole), 20. julij:
Za kolesarje ne bo počitka, že dan po brutalni 19. etapi so jim prireditelji Toura pripravili še en dan trpljenja. V dvajseti etapi jih čakajo trije klanci prve kategorije, med temi tudi zaključni vzpon na Col de la Couillole. To je 15,7 kilometra dolg vzpon s 7,1-odstotnim povprečnim naklonom in še zadnja priložnost za spopad najboljših hribolazcev na dirki, če razlike v skupnem seštevku dotlej že ne bodo dovolj izdatne. Couillole je na Dirki po Franciji prvič cilj etape, na tem klancu pa je lani na Dirki Pariz–Nica Pogačar strl Davida Gauduja in Jonasa Vingegaarda in potrdil skupno zmago.
Še pred zaključkom se bodo morali kolesarji povzpeti na Col de Braus (10 km, 6,6 odstotka), Col de Turini (20,7 km, 5,7 odstotka) in Col de la Colmiane (7,5 km, 7,1 odstotka).
21. etapa (Monako–Nica, 33,7 km, kronometer), 21. julij:
Zadnji dan Toura je tradicionalno dan za sprinterje, po paradi šampionov, ko zmagovalci skupnega seštevka v zmerni vožnji pozirajo fotografom in nazdravljajo s kozarci penine, se na Elizejskih poljanah v Parizu sprinterski asi pomerijo še za prestižno etapno zmago. A tokrat tega ne bo. Pariz letos gosti olimpijske igre, zato je cilj Toura prvič izven francoske prestolnice. A nameček bo zadnji dan na vrsti še posamični kronometer, z njim pa tudi povsem odprt boj še za zadnje premike po razpredelnicah. Težko je pričakovati, da bodo razlike med glavnimi favoriti za skupno zmago po vseh brutalnih gorskih preizkušnjah še dovolj majhne, da bi o zmagovalcu 111. francoske pentlje lahko odločal 33,7 kilometra dolga posamična vožnja na čas, mogoče pa je prav vse. Če bodo med največjimi asi razlike okoli dveh minut, bo zaključna etapa Toura prava poslastica. Trasa namreč ni povsem ravna, kmalu po startu se namreč začne vzpon na La Turbie, 8,1 kilometra dolg klanec druge kategorije s 5,6-odstotnim povprečnim naklonom, ki bi kaj lahko izločil specialiste, kot so Filippo Ganna in podobni.
Nazadnje ko je o zmagovalcu Toura odločala zadnja etapa, je bilo leta 1989, ko je Američan Greg LeMond na zaključnem kronometru v Parizu izničil zaostanek za domačim favoritom Laurentom Fignonom in se veselil zmage z vsega osmimi sekundami prednosti v skupnem seštevku.
