Četrtek, 14. 9. 2023, 4.00
1 leto, 2 meseca
Pogled strokovnjaka: Tadej Valjavec po 17. etapi Vuelte
"Saj bi bila zmaga Kussa lepa in romantična, a kolesarstvo je gladiatorstvo"
Jumbo-Visma s Primožem Rogličem, Jonasom Vingegaardom in Seppom Kussom na letošnji Dirki po Španiji dominira in hiti zgodovinskemu dosežku naproti. Vse kaže, da bo osvojila še tretji grand tour sezone in da bo imela v nedeljo na stopničkah v Madridu tri svoje kolesarje. "To zagotovo ni dobro za kolesarstvo," meni naš nekdanji profesionalec Tadej Valjavec in v tem mišljenju zagotovo ni osamljen. Takšne prevlade ene ekipe marsikdo ni vesel. Če že Vuelte ne more dobiti naš Roglič, bi se sprijaznili vsaj s tem, da jo pomočnik Kuss. Tako bi bila slika vsaj malce bolj prijazna, a je tudi to pod velikim vprašanjem.
Vsi smo že pričakovali nekakšen za nizozemsko ekipo pravljičen razplet, Jumbo-Visma bi tretji grand tour sezone dobila s tretjim zmagovalcem, za nameček s pomočnikom, Američanom Seppom Kussom, in to deset let po zmagi njegovega rojaka Chrisa Hornerja. Obenem bi bila to zanj lepa nagrada za požrtvovalno delo super domestiqua, ki je Rogliču pomagal dobiti Giro in Vingegaardu Tour, toda v zadnjih dveh etapah sta sokapetana Vingegaard in Roglič pokazala nekaj nestrpnosti in napadala v klance ter Kussa prepustila samemu sebi. Bodo egi v ekipi preprečili ta pravljični razplet?
"To zagotovo ni dobro za kolesarstvo"
"Saj bi bilo lepo, pa fino in gosposko, ampak navsezadnje je kolesarstvo in profesionalni šport na splošno moderno gladiatorstvo." "Ne vem, kako bi … No, že to, da so trije iz ene ekipe na prvih treh mestih na grand touru ni normalno. Od teh, ki nekaj pomenijo v boju za skupni seštevek na tritedenskih dirkah, manjka praktično le Pogačar, no morda še kakšen Hindley, pa morda sem še koga pozabil, ampak prav veliko jih ni. Tile trije so klasa zase in v prvi vrsti mi to ni všeč. To zagotovo ni dobro za kolesarstvo. Ampak je, kakor je. Pustimo to," meni Tadej valjavec, nekdanji slovenski profesionalec, ki je v karieri trikrat dirkal na španski pentlji.
"Kar pa se tiče tega, da je Kuss dober, pa predan pomočnik, pa da je deset let od zadnje zmage Američana in tako naprej. Vse to je res, ampak po drugi strani, kdorkoli bo komurkoli kaj prepustil, mu bo potem žal. Saj bi bilo lepo, pa fino in gosposko, ampak navsezadnje je kolesarstvo in profesionalni šport na splošno moderno gladiatorstvo. Včasih, ko so se gladiatorji borili, so najbrž imeli neke zaveznike in prijatelje, ampak na koncu, ko je prišel zadnji boj … Tam ni bilo popuščanja, ali si ubil ali pa umrl. Danes k sreči ni več tako kruto, vseeno pa je dejstvo, da ali zmagaš ali pa ne. Čez deset let te nihče ne bo več vprašal, kaj se je dogajalo, ampak bo samo zmagovalec zapisan v zgodovino," je neizprosno plat kolesarskega profesionalizma še izpostavil danes 46-letni Kranjčan.
Bo Roglič že tretja violina?
Kolesarstvo si zunanji opazovalci, kot kaže, predstavljamo preveč romantično, pravi. "Vsak bi si želel videti zmago Kusa, to bi bilo zelo človeško, je tako dober, pa tako pomaga, ampak na koncu te romantike preprosto ni." Ampak, a ne bi bila zmaga Kussa morda dobra tudi za Rogliča in Vingegaarda? Ne bi s tem slovenski in danski as nenazadnje kupila še večjo Američanovo predanost? "V bistvu to niti ni vprašanje predanosti. Če ne ubogaš in greš, če ne narediš tistega, za kar si plačan in zaradi česar te v ekipi sploh imajo, te zamenjajo, vzamejo drugega. Tudi tu ni nobene romantike. Kuss je pač kupljen za pomočnika in on ima pač to nalogo za opraviti. Tako je. Moje mnenje je, da mora zmagati najboljši. Pa tudi, če pogledamo z druge plati, kaj pa če zmaga Kuss, ki je samo pomočnik? Kaj pa to pomeni za Primoža? Je on nato že tretja violina v ekipi?" se sprašuje Valjavec.
Bo Sepp Kuss zdržal do nedelje v rdeči majici?
Bo Američan prepuščen sam sebi?
Tovrstne računice in scenariji so nepomembni, Kuss je prepuščen samemu sebi. Na kakšno izdatno pomoč kapetanov ne more računati, zmago si bo moral izboriti sam. Ali pa je ne bo, še meni naš sogovornik. "Kuss je pač izkoristil odlično priložnost, ko so se glavni favoriti gledali med sabo in so pustili preveč zaostanka, ki ga zdaj ne morejo nadoknaditi. To se je že marsikdaj zgodilo. Denimo, Damiano Cunego je edini Giro (leta 2004, op. p.), ki ga je dobil, dobil zato, ker je bil v isti ekipi (Saeco, op. p.) kot Gilberto Simoni, ki je bil glavni favorit, vsi si gledali njega, Damiano pa je enkrat pobegnil, dobil takšno prednost, da je niso mogli več zbiti. Saj je odličen kolesar, šampion, ampak ne bi mogel nikoli Gira zmagati, če se ne bi izmuznil konkurentom, ki niso dovolj pazili nanj. To se ti lahko zgodi samo enkrat v karieri, ko pa zmagaš, pa te ne izpustijo več z oči. Kuss je torej izkoristil to imenitno priložnost, če pa mu bo zdaj uspelo priti do konca, pa bomo videli."
Kakšnega velikega prijateljstva ni
V Jumbo-Vismi se vsaj navzven trudijo kazati sliko moštvene idile. Jasno je tudi, da odnosi med kolesarskimi asi v ekipi Jumbo-Visma niso idilični. To je bilo na tej Vuelti moč opaziti že nekajkrat. Če sta se Roglič in Kuss v cilju po težkih etapah še objela in prijateljsko pogovorila, sta bila do Vingegaarda, vsaj na videz, bolj hladna. In obratno. Smo dobili napačen vtis? "Ne, kakšnega velikega prijateljstva res ni, kar je tudi logično, ta tekmovalnost je nekaj normalnega v ekipi. Sploh ker sta dva oziroma zdaj že trije dobri, ki bi lahko zmagovali," pravi Valjavec in dodaja: "No, meni to ni všeč. To se še nikdar v zgodovini ni zgodilo, da bi bili trije iz iste ekipe tudi na prvih treh mestih na grand touru, pa moramo vedeti, da ti, ki so nato razvrščeni za njimi, niso kar kdorkoli, to so le vrhunski kolesarji, vsi bi radi zmagovali, niso avtsajderji."
Kaj pa takšna dominacija Jumbo-Visme pomeni za prihodnosti? Jih bo kdo v naslednji sezoni sploh lahko ustavil in kako? "Odgovor bo prišel sam od sebe," diplomatsko odgovarja Valjavec.