Primož Roglič
Giro d'Italia
Torek, 30. 5. 2023, 11.32
11 mesecev
Pogovor z Zvonetom Pograjcem, prvim skakalnim trenerjem Primoža Rogliča
Nekdanji trener Primoža Rogliča: Saj slišite, še danes sem hripav
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,53
Nekdanji skakalni trener Primoža Rogliča Zvone Pograjc od blizu spremlja tudi kolesarsko kariero svojega nekdanjega varovanca.
"Primož je že pred leti dejal, da je v življenju dovolj dosegel, tudi če zdaj vozi samo zaradi užitka. Mislim, da se mu tako razmišljanje zdaj tudi pozna," o bolj sproščeni različici Primoža Rogliča, ki smo jo spremljali na letošnji – za Slovenijo zgodovinski – Dirki po Italiji, pravi njegov nekdanji skakalni trener Zvone Pograjc, ki je še v soboto navijal na Svetih Višarjah, dan pozneje pa si je v Rimu ogledal slovesnost ob koncu dirke.
Tam, kjer dirka Primož Roglič, boste najverjetneje naleteli tudi na njegovega soseda iz Strahovelj nad Kisovcem in skakalnega trenerja Zvoneta Pograjca. Ta je še v soboto navijal na Svetih Višarjah, dan pozneje pa je bil v Rimu – s hripavim glasom, posledico sobotnega spodbujanja – priča zgodovinskemu trenutku, ko je Roglič kot prvi Slovenec dvignil pokal za skupno zmago na Dirki po Italiji.
Primož Roglič in njegov prestižni pokal (Foto: Ana Kovač)
S Pograjcem, ki je 12 let bdel nad skakalnim razvojem Primoža Rogliča, smo se pogovarjali o mentalni trdnosti njegovega nekdanjega skakalnega varovanca, slovenski evforiji, ki vlada okrog Rogliča, in njunih skupnih kolesarskih začetkih. Pograjc in Roglič sta na skupnih počitnicah od nekdaj spremljala francoski Tour, prav Pograjc pa je bil tisti, ki je Rogliču posodil hčerino kolo, da je ta nastopil na kolesarski dirki na Zasavsko Sveto goro.
"Da, zame je vse skupaj zelo stresno, priznam."
Je tudi za vas kot nekdanjega skakalnega trenerja Primoža Rogliča tako stresno spremljati dirke, na katerih nastopa, kot je za njegovo družino, najbližje?
Da, zame je vse skupaj zelo stresno, priznam. S Primožem se velikokrat pogovarjava o dirkah in vem, kako vse to poteka, poleg tega tudi sam dostikrat odpeljem določene trase, vem, kako trpi in koliko dela je vložil v vse to. Zelo težko spremljam vse skupaj, zelo sem napet ob tem.
Kako ste doživeli sobotni kronometer? Vas je stisnilo pri srcu, ko se je Primožu sredi klanca snela veriga?
Da, vsi smo obnemeli, na hribu je zavladala tišina, v trenutku, ko pa je komentator povedal, da po menjavi kolesa Primož normalno nadaljuje, smo bili spet vsi v zraku. Ob progi smo stali ravno tam, kjer se je naredila največja razlika. Primož pravi, da me po glasu takoj prepozna, tako da takoj začuti, kje kdo navija. Saj slišite, še danes sem hripav, tako smo kričali.
Dogajanje v Rimu zadnji dan Gira (Foto: Ana Kovač)
Je bila sobota na Svetih Višarjah nekaj najbolj veličastnega in čustvenega, kar ste doživeli kot navijač Primoža Rogliča?
Da, še posebej na koncu, ko mu je uspelo zmagati. Sam vedno verjamem vanj in mislim, da ga tudi zelo dobro razumem. Vem, kako deluje, ker sem z njim že od majhnega preživel veliko časa.
Je bil tak borec in tako nepopustljiv že kot skakalec?
Vedno. Na treninge je vedno prihajal prvi in zadnji odhajal domov, za zraven pa naredil še kaj več, kot je bilo treba, tako da smo ga morali malo "bremzati".
Se tudi vam zdi, da smo ga na letošnjem Giru spremljali v bolj sproščeni različici? Mnogi mislijo, da je to zato, ker je končno dojel, kaj vse je že dosegel. Se tudi vam tako zdi?
Da, o tem sva govorila že pred nekaj leti. Rekel je, da je v življenju že dovolj dosegel, tudi če zdaj vozi samo zaradi užitka. Mislim, da se mu tako razmišljanje zdaj tudi pozna. Tudi družina tukaj igra ogromno vlogo, njihova bližina ga pomiri, ima dva majhna otroka in vidim, da to nanj zelo pozitivno vpliva.
Mislite, da je travma sklepnega kronometra na francoskem Touru leta 2020 zdaj končno pozabljena? Tudi glede načina, kako se je razpletel, ko je Roglič predzadnji dan oblekel rožnato majico in dobil dirko, tako kot je pred tremi leti Tadej Pogačar predzadnji dan dobil Tour?
Na nek način se je to povrnilo, z vztrajnostjo se, vsaj v športu je tako, vse poplača. Če vztrajaš, boš zagotovo nagrajen, je pa res težko vztrajati. Pridejo določeni trenutki, ko se tudi to podira. Če imaš pravo podporo, greš naprej, če tega ni, pa se stvari lahko hitro poderejo.
Zdi se, da noben slovenski športnik nima take fanatične podpore slovenskih navijačev, kot jo ima Primož Roglič. Kot da ga brezpogojno obožujejo, tako kot na primer mama svojega otroka. Čemu pripisujete tako odnos Slovencev?
Zaradi značaja, verjetno pa tudi zaradi njegovega ozadja. Vemo, da je kariero v športu začel kot skakalec, vsi pa vemo, kaj Slovencem pomenijo skoki in kaj jim pomeni Planica. Očitno je to prinesel v kolesarstvo, potem pa je nas, navijače in vse preostale potegnil v ta svet. Začeli smo hoditi na kolesarske dirke, s seboj obvezno nosimo tudi slovensko zastavo.
Spomnim se, ko smo si šli pogledat prvo dirko, ko je Primož vozil za Adrio Mobil in nihče od navijačev ob progi ni imel slovenske zastave, mi pa smo jih s seboj prinesli 10, če ne celo 15, pol Zagorja se je zbralo ob trasi. Mislim, da smo na dirko prinesli malo drugačno vzdušje, ljudje so bili prav veseli, ko so nas videli.
Prizori s Svetih Višarij bodo romali v slovensko športno zgodovino.
Včasih je večina Slovencev spremljala samo Dirko po Franciji, danes je seveda zgodba precej drugačna, nabor dirk smo vsi skupaj zelo razširili.
Res je. Z Rogličevimi smo družinski prijatelji in s Primožem sva bila velikokrat skupaj na morju, vedno sva redno spremljala Tour. Od začetka do konca. Tudi ko ni bilo Eurosporta, sva nekako uredila satelitsko, da smo našli pravi kanal in da smo lahko spremljali dirko. Ko sva začela kolesariti, je prebral še vse mogoče knjige s kolesarsko tematiko. Najprej je vse premislil v teoriji, potem pa se je na polno spustil v kolesarstvo.
Kaj lahko poveste o njegovi mentalni trdnosti? Že navijači na Višarjah so bili pod hudim stresom, kako so se morali počutiti šele kolesarji. Kako mentalno stabilen je bil kot skakalec?
Zelo, od nekdaj je zelo samozavesten. Že ko je bil majhen in smo bili z ekipo v Zakopanah na Poljskem in so prišli Poljaki, ki so bili za glavo večjo od njega, se nikogar ni ustrašil. Od nekdaj je bil borec.
Kdaj ste se vi začeli ukvarjati s kolesarstvom? Potem ko je zagrabilo Primoža?
Ne, jaz sem bil tisti, ki je na kolo sedel najprej. Jaz sem ga prvi spravil na kolo. Doma smo imeli hčerino kolo KTM, pa smo šli na dirko na Zasavsko Sveto goro. Tisto kolo še danes hranim doma.
Kako ste vedeli, da bi lahko bil uspešen na kolesu?
Ah, na začetku je šlo bolj za šalo. Po eni skakalni tekmi smo šli na še eno dirko, bil je ravno občinski praznik, pa sem rekel, gremo še na dirko in smo šli. Spomnim se, kako se nam je smejal, ko smo sopihali v klanec.
Zanimivo je, da ogromno slovenskih skakalcev kolesari, da jih zelo veliko hodi na kolesarske dirke, da je bil tudi ob delu proge, kjer se je Rogliču snela veriga, ravno nekdanji skakalec Mitja Mežnar, ki je po menjavi kolesa mehaniku Jumbo-Visme pomagal potisniti Primoža, da je odbrzel naprej.
Res je, Mitja je bil zraven, tudi Matevž Šparovec, ki je tudi prišel na podelitev v Rim, je bil blizu. Fanta sem poslal nižje ob progi, vedno se malo razporedimo ob progi, da ima Primož podporo na vseh koncih, v primeru, da bi ravno potreboval kakšno pomoč. Še pred kronometrom mi je rekel, da na vrhu hriba ne potrebuje pomoči, jo pa v spodnjem delu hriba. Na koncu jo je imel povsod.
Preberite še:
