Tadej Pogačar
Ponedeljek, 30. 9. 2024, 18.26
2 meseca, 3 tedne
Martin Hvastija: Samo Tadeju Pogačarju lahko uspejo takšne neumnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,84
Od našega poročevalca iz Züricha
Hvastija je bil prav tako presenečen, da je tako zgodaj napadel, in je hkrati užival, ker je verjel, da lahko to uspe le Tadeju Pogačarju.
Kolesarski svet poje hvalnice na račun Tadeja Pogačarja, ki je v nedeljo postal svetovni prvak na cestni dirki. Še bolj o tem, kako je to storil. Športni direktor slovenske reprezentance Martin Hvastija je bil prav tako presenečen nad njegovim napadom, a je v isti sapi poudaril, da je verjel v končni izplen, ker je tega zmožen le mavričasti Tadej.
Poglejte si nepopisno slavje v slovenskem taboru ob Tadejevem zmagoslavju.
Ko je Tadej Pogačar 102 kilometra pred ciljem cestne dirke na svetovnem prvenstvu v Zürichu skočil iz glavnine, so se številni asi kolesarskega športa le spogledali. Tudi Remco Evenepoel in Mathieu van der Poel, ki sta si sprva mislila, da gre za napad, ki mu ne bo prinesel uspeha.
Jan Tratnik mu je bil kot zadnji v naši izbrani vrsti v izjemno veliko pomoč.
Presenetil je vse, tudi Martina Hvastijo, ki je bil ves teden na prizorišču prvenstva kot športni direktor slovenskih reprezentanc in selektor izbrane vrste do 23 let: "Presenetil me je, kot je tudi druge. To je čut, tega ne načrtuješ, ne narediš s premislekom, ampak z občutkom za razvoj dirke. Začutil je, da je trenutek pravi, ekipa je bila že utrujena, naredila je veliko. Belgijski in nizozemski reprezentanci, ki se je skrivala, ni bilo lahko. Tadej je šel 'na glavo', kot ve in zna. Samo on lahko to naredi, samo njemu lahko uspe takšne neumnosti, kot pravi sam, pripeljati do konca."
"To je zaradi njegovega občutka za improvizacijo. Obrnil je zgodbo."
Nikoli, ko je šel naprej, ni dvomil. Moštveni kolegi so mu prej pripravljali teren za takšen skok in v ospredju ga je kot ubežnik počakal Jan Tratnik ter mu kot zadnji v naši ekipi nudil hvale vredno pomoč. Nato se je odpeljal in bil zadnja dva kroga okoli Züricha povsem sam – torej več kot 50 kilometrov: "V sebi sem mu zaupal. Vse, kar je pokazal v preteklih letih, tudi letos na Strade Bianche, ko je šel 80 kilometrov od cilja, je bilo suvereno. In to je bilo vendarle svetovno prvenstvo, tu so vsi trenutno najboljši na svetu. Tu gre za čast in slavo domovine. Gre za grb, zastavo. Nekateri se bolj potrudijo kot sicer na dirkah. Pri njem nikoli ni bilo velike razlike. Tistih 40 sekund do minute. Nismo prav mirno spali."
"Tadej ne bi bil svetovni prvak, če bega ne bi genialno rešil."
"To je zaradi njegovega občutka za improvizacijo. Obrnil je zgodbo. Vsi so pričakovali napad Primoža Rogliča in pripravo terena. Tadej je videl, da gre zares, in Tratnik je odlično pokril res močan beg. Nismo bili prvi, ki bi morali nadzorovati. Notri so bili vsi, Belgijci, Američani ... Manjkali so Nizozemci in Španci, ampak so blefirali. Vendar je v tistem trenutku Tadej izgubljal naslov svetovnega prvaka. Ne Remco ne Mathieu van der Poel. Tadej ne bi bil svetovni prvak, če bega ne bi genialno rešil," se je Hvastija še enkrat dotaknil skoka in lova za močno skupino ubežnikov, ki se je oddaljevala.
"V sodobnem kolesarstvu je to nepredstavljiva zgodba"
Slovenija je v svetu kolesarstva velesila. V prvi vrsti zaradi Pogačarja in Rogliča, ki nizata uspeh za uspehom. Letos so bili vsi vrhunci v slovenskih rokah. Giro d'Italia in Tour de France je osvojil Pogi, Vuelto Rogla in zdaj smo videli še posebno pravljično zgodbo mlajšega na svetovnem prvenstvu v Zürichu, ki se lahko pohvali s prav posebnim trojčkom, ki sta ga pred njim uspešno načrtovala le dva – sloviti Eddy Merckx in irski šampion Stephen Roche.
"Imamo vse. Kakšen izziv ima sploh Tadej Pogačar, je bolj vprašanje. Nočemo, da je vrhunec. Za vsako sezono govorimo, da je najboljša. Ne vem, ali je komu uspelo napasti sto kilometrov do cilja praktično solo. Odpeljati zadnjih 51 kilometrov sam. Morda kdaj v zgodovini, a je to v sodobnem kolesarstvu nepredstavljiva zgodba. Včasih so se podobne zadeve dogajale, danes je bolj izjema," je o tem, kaj zadnji uspeh pomeni za slovensko kolesarstvo, povedal Hvastija.
Zgodba z nedeljskega zajtrka
Nato se je dotaknil napredka, ki ga izkazuje Pogačar. Vsako leto postavlja nove mejnike, nadgrajuje svoje predstave in vse manifestira s predstavami, ob katerih imajo privrženci tega športa odprta usta: "Opazujem ga kot vsi drugi zunanji opazovalci. Njegova mentalna moč, fizična pripravljenost, izjemna mirnost. Vse to ga dela velikega. V nedeljo je zadnji vstal od zajtrka, ko so bili drugi že na avtobusu in ga malce čakali. Še je jedel in vzel si je še malo riža v plastično posodo. Odgovoril je le na vprašanje, ali se je najedel. Nihče okoli njega ni hotel pritiskati. Sam si je naložil pritisk. Pred štirimi leti je rekel, da bo enkrat osvojil mavrično majico, lani po Glasgowu je rekel naslednje leto. To uresničiti … On je realizator. Za to potrebuješ pogum. Da si pogumen, je eno, a da to narediš sto kilometrov pred ciljem, moraš imeti jajca."
In kako je v mlajših kategorijah, ko gledamo slovensko kolesarsko sliko? "Tadeja nimamo več. Naslednika Tadeja ni. Med mladimi Slovenci, ki se uvajajo, ni Tadeja, tudi ne Primoža Rogliča. Morda bo kdo Matej Mohorič, Jan Tratnik. S tem se bomo morali zadovoljiti. Nekaj kolesarjev je nadarjenih. Vsako leto bo kdo prišel med profesionalce, če bodo verjeli v to, če bodo dobro delali, če bodo klubi naprej delali, če bomo verjeli vanje. Vrsta za takšne šampione je dolga," odgovarja Hvastija.
