nesreča
Sreda, 1. 5. 2019, 4.00
4 leta, 11 mesecev
Varnost v F1 25 let po smrti Ayrtona Senne
Po Sennovi smrti dramatično izboljšanje varnostnih standardov v F1
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,79
1
Danes mineva natanko 25 let od smrti ene od ikon formule ena, brazilskega dirkača Ayrtona Senne, ki se je ponesrečil na dirki za veliko nagrado San Marina v Imoli. Formula ena je še vedno nevaren šport, ki je v svoji zgodovini zahteval številna življenja, a je danes nevaren veliko manj kot pred četrt stoletja, pravi Franci Jerančič, naš stik z motošportom najvišje ravni. Včasih je bil "brezglav in neodgovoren", danes mu očitajo, da je paničen. "Nisem. Le videl sem že preveč grdih stvari. Nabere se," odgovarja.
Prvi maj 1994 je v zgodovini formule ena zapisan kot dan, ko je šport izgubil enega od svojih največjih sinov, brazilsko dirkaško legendo, trikratnega svetovnega prvaka Ayrtona Senno. Sedemnajst minut čez 14. uro je z dirkalnikom moštva Williams na dirki za VN San Marina v Imoli v hitrem ovinku Tamburello pri hitrosti prek 300 kilometrov na uro zapeljal s steze in v treščil v zaščitni betonski zid, še vedno z visoko hitrostjo okoli 230 km/h.
Iz razbitin ga je osvobodila reševalna ekipa na čelu z uradnim zdravnikom formule ena Sidom Watkinsom, ga oskrbela in s helikopterjem odpeljala v bolonjsko bolnišnico, kjer so zvečer, ob 18.40, tudi uradno razglasili smrt slavnega Brazilca. Še dva dni prej je Senna v bolonjski bolnišnici obiskal mlajšega rojaka Rubensa Barrichella, ki se je ponesrečil na petkovem treningu, v soboto pa ga je močno prizadela nesreča Avstrijca Ronalda Ratzenbergerja, ki je v nesreči izgubil življenje.
Prvega maja še zadnjič na štart
Velika nagrada San Marina leta 1994 je bil eden najbolj tragičnih koncev tedna v zgodovini F1.
Doktor Watkins je Ayrtonu v soboto predlagal, naj ne dirka, naj se upokoji, preganjali so ga slabi občutki, se je pozneje spominjal zdravnik, a mu je eden od najboljših dirkačev v zgodovini formule ena odvrnil, da tega preprosto ne more storiti. Štiriintridesetletnik se je v nedeljo z največjim tekmecem Alainom Prostom dogovoril, da bosta prek Združenja dirkačev F1 poskrbela za večjo varnost v svojem športu, se nato še zadnjič podal na štart dirke, ki je bil po trčenju Pedra Lamija v stoječi dirkalnik J. J. Lehta – razbitine so zletele na tribune in poškodovale osem navijačev ter policista – in odpeljal še zadnjih sedem krogov v življenju.
Kot noč in dan
Črn konec tedna v Imoli je takrat razkril številne pomanjkljivosti na področju varnosti v formuli ena, pa čeprav se je ta od začetkov svetovnega prvenstva v petdesetih letih prejšnjega stoletja stalno izboljševala. In kako varna je formula ena danes, 25 let po Sennovi smrti? "Razlika je kot noč in dan," pravi upokojeni dirkač Franci Jerančič, Slovenec, ki je leta 1975 že testiral dirkalnik formule ena moštva Surtees, pa nato zaradi zapleta s sponzorji ostal brez sedeža.
Ko je Franci Jerančič začel dirkati, je bil ta šport, kar se varnosti tiče pravi divji zahod.
"Samo trije športi obstajajo, preostali so zgolj igre"
Za varnost se je v formuli ena naredilo veliko, posebej dramatični napredek na tem področju pa se je začel prav po črnem koncu tedna v Imoli, a popolne varnosti v dirkanju vendarle ni, opozarja Jerančič: "Varnosti ni nikoli dovolj, vsaka poškodba je preveč, na žalost pa je v motošportu tako kot v alpinizmu, ki je zaradi nenehnih tragedij izgubil nekaj čara. Ampak, če parafraziram Hemingwaya (ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya, avtorja z Nobelovo in Pulitzerjevo nagrado nagrajenega romana Starec in morje, op. p.), ki je rekel, da so edini trije moški športi alpinizem, bikoborba in motošporti ("Samo trije športi so, bikoborba, motošport in alpinizem. Preostali so zgolj igre." op. p.)."
Absolutno za varnost, a ne nujno absolutno varnost
Sodobna formula ena je tako varna, da dirkači brez večjih poškodb preživijo tudi nesreče, kot se je leta 2007 v Kanadi pripetila Robertu Kubici.
Nevarnost je v formuli ena neizogiben del igre, za nekatere ljudi celo čar te igre, razmišlja naš sogovornik: "To je dirkanje. Določena stopnja tveganja je v vsakem športu, naj gre za alpinizem, jahanje, prosto plezanje ... Tveganje vedno je, res pa je tudi, da prav to tveganje doda čar. Zoprno mi je reči, ampak bili so in so ljudje, ki so na dirke hodili prav zaradi možnosti nesreče. Tudi tovrstni grozljivi posnetki, ko se je kaj zgodilo, jaz jih nikoli nisem mogel gledati, so popularni in ostajajo na spletu."
Dirkači nekoč "bolj uvidevni"
Jerančič priznava, da je to vprašanje večplastno, "absolutno sem za varnost, ne pa nujno tudi za absolutno varnost", pravi in pojasni: "Mislim, da v motošportu mora ostati stopnja tveganja. Danes so dirkalniki in steze že tako varni, da kakšnega velikega tveganja ni več, opažam pa, da smo bili dirkači nekoč veliko bolj uvidevni. Kamikaze niso obstajali oziroma so bili zelo redki. Moral si imeti nekakšen ohranitveni nagon, da si vedel, kaj lahko in česa ne."
"Ko gledam načrte formule ena za leto 2022, bodo dirkalniki skoraj kot tanki. Bolje bi bilo vse skupaj opustiti in se lotiti e-dirkanja, se usesti v varno dvoranico in se iti igrice," je nad pretiravanjem kritičen Jerančič, a je vseeno vesel, da so se stvari na tem področju močno izboljšale.
Smrtnih žrtev vse manj
Nekoč je bilo namreč povsem drugače. Število smrtnih žrtev je skozi desetletja z napredkom tehnologije upadalo, če je v petdesetih letih na dirkah svetovnega prvenstva F1 umrlo 11 dirkačev, v šestdesetih sedem in v sedemdesetih osem, jih je v osemdesetih, devetdesetih in v prvih dveh desetletjih novega tisočletja samo še pet, zadnji 5. oktobra 2014 - Francoz Jules Bianchi, ki je na VN Japonske v Suzuki treščil v avtodvigalo.
Med te smrti niso vštete žrtve z dirk, ki niso štele za svetovno prvenstvo F1, pa ne tiste z raznih testiranj in seveda tudi ne tiste z avtomobilskih dirk nižjih razredov. Teh je veliko, veliko več, ob tem pa ne smemo zanemariti niti dirkačev, ki so preživeli, a so se v številnih nesrečah hudo poškodovali.
Formule popolnoma brez zaščite
Nekoč je bil to pravi divji zahod, o varnosti se sploh ni razmišljalo, se spominja Jerančič: "Če se spomnim svojih začetkov, leta 1969 (Jerančič je dirkati začel s predelanim fičkom, op. p.), smo bili še mi brez 'roll barov' (varnostnih kletk, op. p.), formule pa so bile popolnoma brez zaščite. V času 'ground efekta' (podtlaka, ki so ga dosegli z vpeljavo aerodinamičnih komponent, op. p.), ko so na avtomobile pritrdili narobe obrnjena letalska krila, so imeli dirkači noge praktično čisto na hladilniku, kar je pomenilo, da je voznik, če je priletel kamorkoli, umrl ali pa ostal hrom."
"V boksih vidiš tudi njihove bližnje, žene, prijatelje, otroke"
Dan pred Senno se je v Imoli smrtno ponesrečil tudi Avstrijec Roland Ratzenberger.
Dirkanje je bilo izjemno nevarno na vseh ravneh. "Kolikokrat sem šel domov, pa človeka, s katerim se še malo prej govoril, ni bilo več med nami," še pravi Jefra. Ob teh tragičnih dogodkih seveda v boksih nihče ni ostal ravnodušen, je povedal. Senna je dan pred svojo smrtjo jokal za umrlim kolegom, po njegovi nesreči pa so v njegovem bolidu našli zvito avstrijsko zastavo, s katero je želel po usodni dirki v Imoli počastiti spomin na Ratzenbergerja. Ti dogodki te zaznamujejo, poudarja Jerančič, pa ne samo izguba kolega: "V boksih vidiš tudi njihove bližnje, žene, prijatelje, otroke, ki se jim podira svet."
FIA se je po tragedijah odzvala
Formula ena oziroma Mednarodna avtomobilistična zveza (FIA), ki bedi nad športom, je prve ukrepe za izboljšanje varnosti sprejela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, po najbolj smrtonosnem desetletju, sledile so počasne izboljšave na vseh ravneh, večinoma pa so odgovorni odzvali šele po določenem tragičnem dogodku. Tudi zaradi pritiska ogorčene javnosti.
"Imeli smo primere, kot je Ragazzonijev (švicarski dirkač Clay Ragazzoni se je leta 1980 ponesrečil na dirki za VN ZDA in ostal hrom od pasu navzdol, op. p.), in še številne druge, nato je FIA dala v pravilnik, da morajo biti stopala dirkača za prednjo osjo dirkalnika. Spredaj je bila še struktura, da je le nekoliko ublažila trk, pred tem pa so šle vse te sile naravnost v dirkačeve noge," primer reševanja omeni Jerančič, naslednji velik korak je bil pojav monokoka, ki je ob že prej vpeljanem zaščitnem loku (roll bar) nad dirkačem že močno izboljšal zaščito dirkača, a tudi s pravimi rešitvami ni mogoče poskrbeti za vse, opozarja Jerančič: "Še vedno so bile nesreče, na primer Avstrijec Helmuth Koinigg (ponesrečil se je na VN ZDA leta 1974, op. p.), ki je v Watkins Glenu priletel pod ogrado in mu je odtrgalo glavo, čemur sem bil priča v živo."
Pionir Jackie Stewart
Škotski dirkač Jackie Stewart je bil eden najglasnejših zagovornikov boljših varnostnih pogojev za dirkače F1.
Sprva so dirkači sami skrbeli zase in za lastno varnost. Eden od pionirjev na tem področju v formuli ena je bil Škot Jackie Stewart, ki je na dirki za VN Belgije v Spa Francorchampsu zletel s steze, treščil v telegrafski drog, ostal ukleščen v razbitinah, v kabino pa je teklo gorivo. Ob progi ni bilo varnostnikov, bolničarjev, nikogar, ki bi mu lahko hitro priskočil na pomoč. Ko so ga vendarle začeli reševati, so ga v bolnišnico odpeljali na žimnici s tovornim kombijem.
"Jackie Stewart je začel z negorljivimi oblekami. Takrat je že imel ženo in dva otroka in je razmišljal bolj odgovorno. Jaz sem bil v začetku brezglav in neodgovoren kot vsi dirkači, ko pa sem dirkal že kot starš, sem se zamislil. Danes mi ljudje pravijo, da z leti postajam paničen, ampak ne, preprosto sem videl že preveč grdih stvari. Nabere se. Jackie je kot družinski človek veliko razmišljal o varnosti, te njegove zaščitne kombinezone smo kmalu začeli uporabljati vsi, jaz sem prvega dobil leta '70 ali '71, prej smo imeli neke kvazikombinezone iz blaga," je dejal Jerančič.
Gasilci v kratkih hlačah so požar lahko le opazovali
Po vsaki tragediji so se vodilni zganili in odpravili napake. Pa ne le na dirkalnikih, veliko izboljšav je bilo potrebnih tudi na infrastrukturi in pri izobraževanju podpornega osebja, še doda: "Ko se je italijanski dirkač Lorenzo Bandini smrtno ponesrečil na VN Monaka leta 1967, zgorel je v Monte Carlu, so zazvonili prvi alarmi, saj so bili gasilci tam v kratkih hlačah in rokavih. Niti zraven niso prišli, da bi ga kdo potegnil iz ognja. Če bi imeli poklicne gasilce, bi tega človeka lahko vsaj poskušali rešiti. Williamson (britanski dirkač Roger Williamson je umrl na VN Nizozemske leta 1973, op. p.) je tudi zgorel. Kmalu so imeli vsi negorljive obleke."
"Po tem, ko se je nekaj ljudi v požarih nadihalo strupenega zraka, smo dobili še tako imenovani 'life support', to je bila majhna kisikova jeklenka, ki ti je omogočala dihanje za od 45 sekund do minute, kar pa je bilo spet nevarno, saj je kisikova bomba v požaru tudi eksplodirala." Prve rešitve niso bile vedno najboljše, še pravi naš sogovornik.
Varnostna ograja, ki je ubila Donahueja
"Stewart je oblikoval komisijo in združenje dirkačev, ki so začeli nevarne ograje odstranjevati. Potem pa so nevarne postale žičnate varovalne ograje, prišel je Mike Donahue (ameriški dirkač, ki je umrl na VN Avstrije leta 1975, op. p.), ki je na jutranjem ogrevanju priletel treščil v zaščitno ogrado. Najprej je bilo videti, kot da ni nič, a je ob trku z glavo udaril v podporni steber slabo montirane ograje in naslednji dan umrl. Po tem so začeli bistveno bolj gledati na izletne cone, bistveno bolj so izurili varnostnike ob progi, uvedli so varnostni avto, rešilni avto z ekipo in opremo z gasilnimi aparati ..."
Danes je bolj nevarno biti poklicni kolesar
Danes so kolesarji na dirki po Franciji v večji nevarnosti kot dirkači F1. Pa ne le pri vratolomnih spustih z gora.
"Na prvem madžarskem 'grand prixu' so imeli takšne reševalne avte, ki smo jih še pri nas v Jugoslaviji videvali samo še v filmih, danes pa je francosko dirkališče Paul Riccard, po mojem eno od najvarnejših na svetu, takšno, da ko tam usekaš ven, greš skozi tri plasti zaščite. Že izletne cone so kot brusilni papir, gume so štirioglate, če zdrsneš ven. Greš lahko le še v bokse, ampak je sistem učinkovit. FIA je v zadnjem času naredila kar veliko, kot svetovalce ima zaposlene strokovnjake, včasih so to delali manj izkušeni. Zdaj so tam ljudje iz stroke, ki vedo, kaj počnejo. Medicina, oskrba na stezi, helikopterji, dostop do vrhunskih bolnišnic. Vse to je tako napredovalo, da me danes veliko bolj skrbi za kolesarje, ki se tam na Touru po hribih spuščajo kot norci."
Po Sennovi smrti dramatičen napredek
Po Sennovi smrti je Fia začela še bolj dramatično izboljševati in predvsem uveljavljati standarde varnosti.
Skozi čas so opuščali uporabo nevarnih materialov, kot je dobro gorljivi magnezij, z verižnicami so omejili leteče razbitine, ki so terjale smrtne žrtve med gledalci in varnostniki, leteče kolo je leta 2009 na dirki formule dve v Brands Hatchu ubilo tudi sina Jerančičevega mentorja Johna Surteesa, Henryja. Proti požarom danes dirkače varujejo samogasilni sistemi, rezervoarji za gorivo so že dolgo iz materialov, ki omejijo iztekanje goriva, že v sedemdesetih letih je na dirkah prisotna mobilna bolnišnica s popolno opremo za najnujnejše operacije, po Sennovi smrti pa je FIA začela še bolj "dramatično izboljševati in predvsem uveljavljati standarde varnosti", nam je še povedal Jerančič.
Škandalozni Baku dokaz, da dela ne bo zmanjkalo
A če se mu zdi, da v nekaterih pogledih FIA morda celo pretirava, ji v kakšnem drugem ostaja še veliko dela za izboljšave, opozarja ob nedavnih dogodkih na VN Azerbajdžana in sramoti, ki so si jo prireditelji privoščili s pokrovi kanalizacijskih jaškov.
George Russell's car gets damaged after going over a drain cover at #AzerbaijanGP FP1#F1 pic.twitter.com/xOfwLZtqGU
— Eau rouge (@Insidef1) April 26, 2019
"Krivdo pri tem ima tudi FIA, ki je okrivila izključno prireditelje. Izogiba se svojemu delu odgovornosti, pa čeprav se sicer rada obregne ob vsako podrobnost. FIA ima svoje inšpektorje, ki morajo te zadeve preveriti, saj za težave z jaški vedo že dolgo. Dogajalo se je tudi že drugod, ne moreš imeti najnovejšega reaktivnega letala in pristati tamle na njivi. Te banalnosti so pokvarile visokotehnološki spektakel. Tega si ne bi smeli privoščiti. In to se je dogajalo čisto na začetku, kaj bi šele bilo, če bi bilo topleje in bi imela steza že plast gume? Ko včasih stopim na stezo in nimam dobro zavezanih čevljev, mi jih sezuje. Ko zapelje dirkalnik formule ena s tistimi mehkimi gumami in s takim vrtilnim momentom na jašek, ga izpuli. Še kose asfalta puli ven, kaj šele jaške! Pri tem so zatajili. Če za Billa Clintona, ko pride v Ljubljano, zavarijo vse kanale, pa jih tam za dirko ne?! To je bilo škandalozno."
1