SiolNET. Sportal Avtomotošport
4,00

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (49.) – Nina Jerančič

"Ko si enkrat v tej 'dirkariji', nikoli ne moreš reči, da si z njo res zaključil"

4,00

termometer

Nina Jerančič
Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Nina Jerančič je bila in še vedno je najboljša slovenska dirkačica. Čeprav je gostja rubrike Druga kariera, pravi, da z dirkanjem še ni zaključila. Njena še neuslišana želja je nastopiti na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. "Ko si enkrat v tej 'dirkariji', nikoli ne moreš reči, da si z njo res zaključil," pravi Ljubljančanka, ki je trenutno "predvsem mama".

Kaj pa te dni počne Nina Jerančič, smo se onega dne spraševali v uredništvu Sportala in nato hitro preverili, kaj se dogaja z najboljšo in najbolj prepoznavno slovensko dirkačico. Razlog za njen umik iz javnega življenja je družina. Te dni se posveča vzgoji šestletne hčerke Franke.

Meni, da na dirkališču še ni rekla zadnje

"V bistvu počnem povsem vsakdanje stvari. V prvi vrsti sem mama, zato sem se tudi malo umaknila iz športa, saj je ta povezan s potovanji in se je bilo treba odločiti. Delam tudi, imam svoje podjetje, delam različne marketinške zadeve za svoje naročnike, kaj več pa niti ne vem, kaj lahko še povem," nam je v smehu na standardno poizvedovanje o trenutnih aktivnostih odgovorila 40-letna dama.

Želi si nastopiti na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Želi si nastopiti na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Beseda je nanesla na dirkanje. O tej temi so strastni Jerančiči vselej gostobesedni, naj gre za očeta Francija, hčerko Nino ali sina Domna. Nina meni, da na dirkališču še ni rekla zadnje besede. "Ko si enkrat v tej 'dirkariji', nikoli ne moreš reči, da si z njo res zaključil. Vračaš se v takšni ali drugačni vlogi. Moja neizpolnjena želja je odpeljati 24 ur Le Mansa. To si enkrat želim. Ali bomo to realizirali ali ne, pa ostaja odprto, saj je tukaj en kup drugih dejavnikov. A želja je."

"Ko si enkrat v tem svetu, težko izklopiš"

Redno dirkanje v prvenstvu Ferrari Challenge je Jerančičeva končala že pred dobrim desetletjem, nato zajadrala v novinarske vode, leta 2014 pa je sodelovala v Mazdini ekipi, ki je postavila svetovni rekord v 24-urni najvišji povprečni hitrosti serijskega osebnega avtomobila s turbodizelskim motorjem. "Včasih pride kakšna ponudba in se stvar lahko zgodi čez noč. Ali pa tudi ne," še pravi večkratna državna prvakinja v kartingu.

"V tem športu ali pa v vsakem športu se toliko naučiš o življenju, da lahko to znanje prenašaš naprej. Ko si enkrat v tem svetu, težko izklopiš. Je nekaj posebnega, kar pogrešam. Brat in oče še gojita naprej to družinsko dejavnost, imamo moštvo JefraRacing, ki skrbi za podporo dirkačem. Čisto po domače povedano, nekdo ima otroka, ki želi voziti, pride k nam, sestavimo program, od tu naprej pa je JefraRacing zadolžen za vse, nakup materiala, organizacijo, logistiko ..."

V avtomobilu tudi 70 stopinj Celzija. Dirkanje ni hec.

Dirkanje je naporen šport. Dirkanje je naporen šport. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Dirkanje je naporno, tako fizično, predvsem pa psihično. Zahteva popolno zbranost. "18 let sem ob dirkanju trenirala še smučanje, in to je bila takšna idealna kombinacija vzdrževanja kondicije in dirkanja. Vedno so mi govorili, pa kaj ti potrebuješ kondicijo, saj samo sediš in pelješ. Vedno sem jim odgovorila, poskusi se usesti v gokart in narediti tri kroge. Enkrat smo se celo malo hecali z Aljažem Peganom in Mitjo Petkovškom, močnima fantoma, ki pa so ju po nekaj krogih bolele roke. To je fizičen in psihičen napor, tam notri ni nobene ventilacije, avto je popolnoma okleščen, brez nepotrebne navlake. Ko so dirke julija in avgusta, je vročina neznosna. V kartingu je lažje, saj si le malo odprt, v avtomobilu pa je peklensko. Po kakšni naporni dirki prideš tudi z od petimi do sedmimi kilogrami vode ven."

S sedmimi leti sedla v gokart

Za njeno dirkaško kariero je bil kriv oče. "Stara sem bila sedem let, ko sem začela s kartingom. Vozila sem zelo star rabljen gokart, ki ga je kupil oče. Doma smo živeli to življenje. Oče je bil dirkač, ko sem se rodila, in pri nas je bilo normalno, da smo imeli v garaži razstavljeno formulo, da je oče to testiral, naložil na tovornjak, odšel na Grobnik. To je bil način življenja, nekaj povsem običajnega. Sama sem poskusila veliko športov, a ta me je pritegnil. Je bilo pa seveda čudno, da neka deklica dirka, takrat še toliko bolj kot danes. Ampak zame je bila to neka povsem logična, normalna pot," se spominja začetkov.

Začela je torej v letih, v katera prihaja tudi njena hči. Naslednja generacija dirkaških Jerančičev, torej? "Ona malo spremlja. Ko pride k dediju domov, je tam delavnica, vedno so avtomobili, spremlja, ima tudi že svoj gokart, ampak še nismo naredili tistega prestopa, da bi se usedli in šli na stezo. Premlada je še, želim si, da če se bo odločila za to, naj se, ko bo imela dovolj zrelosti, da bo vedela, kaj želi. Če se bo odločila, se bo, če ne, bo počela kaj drugega. Gledam, da se ukvarja z več športi, da ima odprte opcije, sama pa se bo odločila, kaj jo bo potegnilo. Ima to tekmovalnost in močno voljo, bomo videli. Tudi brat ima hčerkico, tako da bo še zanimivo. Vse možnosti bosta imeli, a odvisno je povsem od njiju."

"Z Marie Sophie Kumpen, eno redkih žensk v svetovnem kartingu v začetku 90. let. Fotografija je nastala na dirki v Hongkongu. Marie je sicer mama Maxa Verstapna, ki danes dirka v F1." "Z Marie Sophie Kumpen, eno redkih žensk v svetovnem kartingu v začetku 90. let. Fotografija je nastala na dirki v Hongkongu. Marie je sicer mama Maxa Verstapna, ki danes dirka v F1." Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič

Stvari hitro postanejo zelo drage

Sama je hitro napredovala, ko se je enkrat usedla za volan. "Preselili smo se v tujino in začeli smo hoditi na evropska in svetovna prvenstva. Dokaj hitro so me opazili pri Tony kartu in sem postala del tovarniške ekipe, s tem pa sem imela dostop do najboljše opreme in sem se lahko udeleževala dirk v ZDA, Hongkongu, tako rekoč po vsem svetu. Ko sem bila stara 16 let, sem se prvič usedla v formulo Ford in tekmovala v tem prvenstvu. To je nekakšna logična pot, a tukaj že pride to finančno vprašanje. Stvari postanejo zelo drage."

Daleč od blišča, ki ga pripisujemo dirkaškemu športu

Dirkaška družina Jerančič. Dirkaška družina Jerančič. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Jerančiči so se v dirkaškem svetu znašli sami. Bili so iznajdljivi in natančni, osredotočeni na ozko področje, a zato popolnoma predani projektom, pojasnjuje naša sogovornica: "Mi smo vse dali za dirkanje. Na ven je bilo morda videti, kot da smo polni denarja, a je bila resnica daleč od tega. Oče je vedno dejal, jaz nimam naftne vrtine, vse moram sam. Ko smo šli prvič na evropsko in svetovno prvenstvo, smo šli s kombijem, ki je imel zadaj predelno steno, tam je bila postelja in tam smo spali. Nismo šli v razkošne hotele. Nobenega blišča. Niti približno tako, kot je videti formula ena. Ves denar je šel v dirkanje. Spomnim se mame, ko sem bila še čisto majhna, da je govorila o novih stopnicah, pa ji je oče rekel, kakšne stopnice, jaz moram kupiti gume (smeh, op. p.)."

Formula ena je popolnoma drug svet

Kartinga ni nikoli opustila, preizkusila se je v različnih serijah, nato pa se je "največja priložnost pokazala pri Ferrariju". V prvenstvu Ferrari Challenge je dirkala pet sezon. "To je bila zame najvišja stopnja, ki smo jo lahko dosegli," se spominja in dodaja: "Že Ferrari Challenge je drag, ko všteješ avto, gume in tako naprej. Zelo hitro si na številki pol milijona evrov ali več na sezono in ta denar je treba zagotoviti. Formula ena pa je popolnoma drug svet."

V prvenstvu Ferrari Challenge je hitro pridobila spoštovanje tekmecev. V prvenstvu Ferrari Challenge je hitro pridobila spoštovanje tekmecev. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Tudi s formulo ena se je spogledovala, nekaj časa smo se spraševali, ali bo prav Nina Jerančič prva ženska v najelitnejšem razredu avtomotošporta.

"Ko sem bila stara 23, 24 let, smo se pogovarjali z Willijem Webbrom (nemški menedžer, ki je zastopal Michaela Schumacherja, op. p.), ki je imel željo pripeljati žensko v formulo ena, a sem hitro ugotovila, da je ta svet za ženske še vedno zelo zaprt. Tudi Webber je imel težave s tem. Na koncu mi je rekel, poglej, jaz sem Willi Webber in si ne smem privoščiti napake. Jaz imam Michaela Schumacherja in Ralfa, napake si ne smem privoščiti. Za žensko voznico je formula ena še zelo zaprta. Videli smo Danico Patrick, ki je bila idealna kandidatka za formulo ena, bila je tudi zdaj že pokojna Maria de Vilotta, ki je bila testna voznica. Ni preboja. Za žensko ni prostora in tudi ne verjamem, da bi se to prav kmalu spremenilo."

Je v Sloveniji že konec vojne?

Pa je bilo tudi v drugih, nižjih razredih težko za žensko v tem moškem svetu? "Niti ne. Mogoče mi je v določenih pogledih malo lažje, imaš več publicitete in je nekoliko lažje priti do sponzorjev, ko pa pride sama dirka, je pa čisto vseeno, kaj si pod čelado. Hitro so me sprejeli, v tem svetu pa sem si že ustvarila tudi neko ime in nisem bila čista neznanka," pravi, da je bila skoraj večja ovira kot spol državljanstvo.

"Slovenija je majhna in neprepoznavna. Ko smo se šli za Ferrari Challenge pogovarjat, so me Italijani spraševali, kako je kaj zdaj v Sloveniji, je vojne že konec. In to je bilo leta 2004! Mi živimo 80 kilometrov od Trsta, ljudje! Mi smo sosedje. Ampak tam imajo takšno predstavo. Pa ko smo hodili v Budimpešto na dirke, so me spraševali, kako se počutim, zdaj ko sem doma. Jaz tam nisem doma! To je zelo daleč od mojega doma. Pa so rekli, saj to je vse isto, Vzhodna Evropa. To mi je bilo zanimivo, tukaj živimo, zraven, pa nas sploh ne poznajo. Šele potem, ko smo s pomočjo HiT te ljudi pripeljali sem, so ugotovili, kaj je Slovenija, in s tem spoznanjem smo dobili nekaj več spoštovanja."

V začetku devetdesetih veliko bolje kot danes

Na svetovnem prvensvtu v kartingu leta 1992 na Švedskem. Na svetovnem prvensvtu v kartingu leta 1992 na Švedskem. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Slovenija je v motošportu obrobni igralec, v igri so bolj ali manj navdušenci, kot so Jerančiči, pa danes družina Gajser, ki kljub slabi, domala neobstoječi infrastrukturi in pomanjkanju denarja, dosegajo čudeže. Stanje je bilo v začetku devetdesetih, v času osamosvajanja Slovenije, veliko boljše, kot je danes, ugotavlja Jerančičeva: "Kar se tiče kartinga, je bila leta 1991 dirka v Portorožu, prenašala jo je TV Slovenija, na pisti je bilo pet svetovnih prvakov pa dva evropska, bila so imena, kot je Giancarlo Fisichella in tako naprej. Vse to smo pripeljali v Portorož, ljudje so to hoteli gledati, prišle so tovarniške ekipe, ampak od tega ni ostalo nič. Zelo razočarana sem nad delom AMZS, kar se tiče kartinga, tam so eni in isti ljudje že toliko let, da nimajo več nobenega stika z realnostjo. To zatečeno stanje očitno nekaterim ustreza, za spremembe smo se trudili, ampak človek hitro obupa."

"Državno prvenstvo v kartingu so kar privatizirali"

Slovenci imamo radi vonj po bencinu, še pravi. "Slovenci smo avtomobilistični narod, radi imamo tehniko, ljudje se nanjo spoznajo in tudi z užitkom spremljajo ta šport. Ogromno navijačev imamo. Dokaz za to je dogodek v Ilirski Bistrici, ki ga pride pogledat množica ljudi. Mi smo si vedno prizadevali, da bi nastala neka steza, imeli smo tudi že investitorje, denar v enem trenutku sploh ni bil težava, težava je bila najti prostor, dobiti dovoljenja in prepričati vodilne ljudi v Sloveniji, da to dejansko potrebujemo."

"Državno prvenstvo v kartingu so kar privatizirali, to tekmovanje ima čez človek, ki je uvoznik za material, in če hočeš v prvenstvu sodelovati, moraš material kupovati izključno pri njem. To je norost in ne gre mi v glavo, kako se na vsa opozarjanja v vseh teh letih nihče ne odzove. Preprosto jim je vseeno. Druge razlage nimam. Nam ni bilo vseeno. Poskušali smo pomagati tudi z znanjem in ne nazadnje z zvezami, ki jih imamo v svetu, a ni šlo. To je stanje slovenskega avtomotošporta, ki me zelo žalosti."

Vedno s slovensko licenco

Preizkusila je tudi formulo Ford. Preizkusila je tudi formulo Ford. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič "Vedno sem tekmovala s slovensko licenco, ponosno, čeprav mi niti ne bi bilo treba. Že leta 1992, ko sem šla na evropsko prvenstvo, to je bilo prvo prvenstvo po tem, ko smo se odcepili, niti priznani še nismo bili, kaj šele člani Fie (Mednarodne avtomobilistične zveze). Prišla sem na prvenstvo na Dansko, pa so rekli, "Aha, kaj ste pa zdaj? Pa smo rekli, mi smo pa zdaj iz Slovenije". Narisala sem jim slovensko zastavo, da so jo tam na licu mesta sešili, ker informacij sploh niso imeli, potem sem šla na verifikacijo in jim pokazala avstrijsko licenco ter zraven še slovensko, ki smo jo improvizirano naredili na AMZS. Še sami smo si izmislili dizajn. Vprašali so me, ali bi rada tekmovala pod slovensko zastavo, in sem jim odgovorila, seveda! Poslali so faks in takrat je bila slovenska karting zveza predčasno priznana v Fii samo zato, da sem lahko jaz tekmovala za Slovenijo."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 17
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin