"Ko si enkrat v tej 'dirkariji', nikoli ne moreš reči, da si z njo res zaključil"

• Vsi članki iz rubrike Druga kariera

Kaj pa te dni počne Nina Jerančič, smo se onega dne spraševali v uredništvu Sportala in nato hitro preverili, kaj se dogaja z najboljšo in najbolj prepoznavno slovensko dirkačico. Razlog za njen umik iz javnega življenja je družina. Te dni se posveča vzgoji šestletne hčerke Franke.

Meni, da na dirkališču še ni rekla zadnje

"V bistvu počnem povsem vsakdanje stvari. V prvi vrsti sem mama, zato sem se tudi malo umaknila iz športa, saj je ta povezan s potovanji in se je bilo treba odločiti. Delam tudi, imam svoje podjetje, delam različne marketinške zadeve za svoje naročnike, kaj več pa niti ne vem, kaj lahko še povem," nam je v smehu na standardno poizvedovanje o trenutnih aktivnostih odgovorila 40-letna dama.

Želi si nastopiti na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Beseda je nanesla na dirkanje. O tej temi so strastni Jerančiči vselej gostobesedni, naj gre za očeta Francija, hčerko Nino ali sina Domna. Nina meni, da na dirkališču še ni rekla zadnje besede. "Ko si enkrat v tej 'dirkariji', nikoli ne moreš reči, da si z njo res zaključil. Vračaš se v takšni ali drugačni vlogi. Moja neizpolnjena želja je odpeljati 24 ur Le Mansa. To si enkrat želim. Ali bomo to realizirali ali ne, pa ostaja odprto, saj je tukaj en kup drugih dejavnikov. A želja je."

"Ko si enkrat v tem svetu, težko izklopiš"

Redno dirkanje v prvenstvu Ferrari Challenge je Jerančičeva končala že pred dobrim desetletjem, nato zajadrala v novinarske vode, leta 2014 pa je sodelovala v Mazdini ekipi, ki je postavila svetovni rekord v 24-urni najvišji povprečni hitrosti serijskega osebnega avtomobila s turbodizelskim motorjem. "Včasih pride kakšna ponudba in se stvar lahko zgodi čez noč. Ali pa tudi ne," še pravi večkratna državna prvakinja v kartingu.

"V tem športu ali pa v vsakem športu se toliko naučiš o življenju, da lahko to znanje prenašaš naprej. Ko si enkrat v tem svetu, težko izklopiš. Je nekaj posebnega, kar pogrešam. Brat in oče še gojita naprej to družinsko dejavnost, imamo moštvo JefraRacing, ki skrbi za podporo dirkačem. Čisto po domače povedano, nekdo ima otroka, ki želi voziti, pride k nam, sestavimo program, od tu naprej pa je JefraRacing zadolžen za vse, nakup materiala, organizacijo, logistiko ..."

S sedmimi leti sedla v gokart

Za njeno dirkaško kariero je bil kriv oče. "Stara sem bila sedem let, ko sem začela s kartingom. Vozila sem zelo star rabljen gokart, ki ga je kupil oče. Doma smo živeli to življenje. Oče je bil dirkač, ko sem se rodila, in pri nas je bilo normalno, da smo imeli v garaži razstavljeno formulo, da je oče to testiral, naložil na tovornjak, odšel na Grobnik. To je bil način življenja, nekaj povsem običajnega. Sama sem poskusila veliko športov, a ta me je pritegnil. Je bilo pa seveda čudno, da neka deklica dirka, takrat še toliko bolj kot danes. Ampak zame je bila to neka povsem logična, normalna pot," se spominja začetkov.

Začela je torej v letih, v katera prihaja tudi njena hči. Naslednja generacija dirkaških Jerančičev, torej? "Ona malo spremlja. Ko pride k dediju domov, je tam delavnica, vedno so avtomobili, spremlja, ima tudi že svoj gokart, ampak še nismo naredili tistega prestopa, da bi se usedli in šli na stezo. Premlada je še, želim si, da če se bo odločila za to, naj se, ko bo imela dovolj zrelosti, da bo vedela, kaj želi. Če se bo odločila, se bo, če ne, bo počela kaj drugega. Gledam, da se ukvarja z več športi, da ima odprte opcije, sama pa se bo odločila, kaj jo bo potegnilo. Ima to tekmovalnost in močno voljo, bomo videli. Tudi brat ima hčerkico, tako da bo še zanimivo. Vse možnosti bosta imeli, a odvisno je povsem od njiju."

"Z Marie Sophie Kumpen, eno redkih žensk v svetovnem kartingu v začetku 90. let. Fotografija je nastala na dirki v Hongkongu. Marie je sicer mama Maxa Verstapna, ki danes dirka v F1." Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič

Stvari hitro postanejo zelo drage

Sama je hitro napredovala, ko se je enkrat usedla za volan. "Preselili smo se v tujino in začeli smo hoditi na evropska in svetovna prvenstva. Dokaj hitro so me opazili pri Tony kartu in sem postala del tovarniške ekipe, s tem pa sem imela dostop do najboljše opreme in sem se lahko udeleževala dirk v ZDA, Hongkongu, tako rekoč po vsem svetu. Ko sem bila stara 16 let, sem se prvič usedla v formulo Ford in tekmovala v tem prvenstvu. To je nekakšna logična pot, a tukaj že pride to finančno vprašanje. Stvari postanejo zelo drage."

Formula ena je popolnoma drug svet

Kartinga ni nikoli opustila, preizkusila se je v različnih serijah, nato pa se je "največja priložnost pokazala pri Ferrariju". V prvenstvu Ferrari Challenge je dirkala pet sezon. "To je bila zame najvišja stopnja, ki smo jo lahko dosegli," se spominja in dodaja: "Že Ferrari Challenge je drag, ko všteješ avto, gume in tako naprej. Zelo hitro si na številki pol milijona evrov ali več na sezono in ta denar je treba zagotoviti. Formula ena pa je popolnoma drug svet."

V prvenstvu Ferrari Challenge je hitro pridobila spoštovanje tekmecev. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Tudi s formulo ena se je spogledovala, nekaj časa smo se spraševali, ali bo prav Nina Jerančič prva ženska v najelitnejšem razredu avtomotošporta.

"Ko sem bila stara 23, 24 let, smo se pogovarjali z Willijem Webbrom (nemški menedžer, ki je zastopal Michaela Schumacherja, op. p.), ki je imel željo pripeljati žensko v formulo ena, a sem hitro ugotovila, da je ta svet za ženske še vedno zelo zaprt. Tudi Webber je imel težave s tem. Na koncu mi je rekel, poglej, jaz sem Willi Webber in si ne smem privoščiti napake. Jaz imam Michaela Schumacherja in Ralfa, napake si ne smem privoščiti. Za žensko voznico je formula ena še zelo zaprta. Videli smo Danico Patrick, ki je bila idealna kandidatka za formulo ena, bila je tudi zdaj že pokojna Maria de Vilotta, ki je bila testna voznica. Ni preboja. Za žensko ni prostora in tudi ne verjamem, da bi se to prav kmalu spremenilo."

Je v Sloveniji že konec vojne?

Pa je bilo tudi v drugih, nižjih razredih težko za žensko v tem moškem svetu? "Niti ne. Mogoče mi je v določenih pogledih malo lažje, imaš več publicitete in je nekoliko lažje priti do sponzorjev, ko pa pride sama dirka, je pa čisto vseeno, kaj si pod čelado. Hitro so me sprejeli, v tem svetu pa sem si že ustvarila tudi neko ime in nisem bila čista neznanka," pravi, da je bila skoraj večja ovira kot spol državljanstvo.

"Slovenija je majhna in neprepoznavna. Ko smo se šli za Ferrari Challenge pogovarjat, so me Italijani spraševali, kako je kaj zdaj v Sloveniji, je vojne že konec. In to je bilo leta 2004! Mi živimo 80 kilometrov od Trsta, ljudje! Mi smo sosedje. Ampak tam imajo takšno predstavo. Pa ko smo hodili v Budimpešto na dirke, so me spraševali, kako se počutim, zdaj ko sem doma. Jaz tam nisem doma! To je zelo daleč od mojega doma. Pa so rekli, saj to je vse isto, Vzhodna Evropa. To mi je bilo zanimivo, tukaj živimo, zraven, pa nas sploh ne poznajo. Šele potem, ko smo s pomočjo HiT te ljudi pripeljali sem, so ugotovili, kaj je Slovenija, in s tem spoznanjem smo dobili nekaj več spoštovanja."

V začetku devetdesetih veliko bolje kot danes

Na svetovnem prvensvtu v kartingu leta 1992 na Švedskem. Foto: Osebni arhiv Nine Jerančič Slovenija je v motošportu obrobni igralec, v igri so bolj ali manj navdušenci, kot so Jerančiči, pa danes družina Gajser, ki kljub slabi, domala neobstoječi infrastrukturi in pomanjkanju denarja, dosegajo čudeže. Stanje je bilo v začetku devetdesetih, v času osamosvajanja Slovenije, veliko boljše, kot je danes, ugotavlja Jerančičeva: "Kar se tiče kartinga, je bila leta 1991 dirka v Portorožu, prenašala jo je TV Slovenija, na pisti je bilo pet svetovnih prvakov pa dva evropska, bila so imena, kot je Giancarlo Fisichella in tako naprej. Vse to smo pripeljali v Portorož, ljudje so to hoteli gledati, prišle so tovarniške ekipe, ampak od tega ni ostalo nič. Zelo razočarana sem nad delom AMZS, kar se tiče kartinga, tam so eni in isti ljudje že toliko let, da nimajo več nobenega stika z realnostjo. To zatečeno stanje očitno nekaterim ustreza, za spremembe smo se trudili, ampak človek hitro obupa."

"Državno prvenstvo v kartingu so kar privatizirali"

Slovenci imamo radi vonj po bencinu, še pravi. "Slovenci smo avtomobilistični narod, radi imamo tehniko, ljudje se nanjo spoznajo in tudi z užitkom spremljajo ta šport. Ogromno navijačev imamo. Dokaz za to je dogodek v Ilirski Bistrici, ki ga pride pogledat množica ljudi. Mi smo si vedno prizadevali, da bi nastala neka steza, imeli smo tudi že investitorje, denar v enem trenutku sploh ni bil težava, težava je bila najti prostor, dobiti dovoljenja in prepričati vodilne ljudi v Sloveniji, da to dejansko potrebujemo."

"Državno prvenstvo v kartingu so kar privatizirali, to tekmovanje ima čez človek, ki je uvoznik za material, in če hočeš v prvenstvu sodelovati, moraš material kupovati izključno pri njem. To je norost in ne gre mi v glavo, kako se na vsa opozarjanja v vseh teh letih nihče ne odzove. Preprosto jim je vseeno. Druge razlage nimam. Nam ni bilo vseeno. Poskušali smo pomagati tudi z znanjem in ne nazadnje z zvezami, ki jih imamo v svetu, a ni šlo. To je stanje slovenskega avtomotošporta, ki me zelo žalosti."