Torek, 5. 3. 2024, 22.37
1 mesec, 3 tedne
"Rusija je izgubila tretjo svetovno vojno"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,18
Ruski maščevalni nacionalizem naj bi bil posledica poraza Rusije v hladni vojni.
V Švici so postali dostopni do zdaj tajni dokumenti, ki kažejo na to, da je švicarska diplomacija že kmalu po koncu hladne vojne opozarjala na grožnjo napadalnega ruskega revanšizma do drugih držav nekdanje Sovjetske zveze.
Švicarski Center za raziskovanje diplomatskih dokumentov (Dodis) je pred kratkim objavil dokumente švicarske diplomacije. Med njimi je tudi zapis tedanjega člana švicarskega zveznega sveta Kasparja Villigerja. Ta se je pozno jeseni 1993 v Bernu pogovarjal s takratnim ruskim obrambnim ministrom Pavlom Gračovom.
Nova ruska obrambna doktrina
Po pogovoru z Gračovom je Villiger (ta je v švicarskemu zveznemu svetu oziroma vladi pokrival področje obrambe) v zaupnem dokumentu opisal tudi na novo sprejeto obrambno doktrino Moskve.
Po njej operativno območje ruske vojske vključuje Rusijo in t. i. obmejne države. Na vojaški ravni gre pri takšnih operacijah za "operativno stabilizacijo virov napetosti", ki lahko vključuje tako obrambne kot napadalne akcije.
Napoved vojne proti Ukrajini?
Izjava člana ruskega vodstva o na novo sprejeti obrambni doktrini Moskve, skoraj dve leti po razpadu Sovjetske zveze, se danes kaže v novi luči, piše švicarski medij Neue Zürcher Zeitung (NZZ) in se sprašuje, ali je bila to napoved "posebne operacije" proti Ukrajini.
Švicarski poslovnež in dolgoletni politik Kaspar Villiger je leta 1993 v tajnem diplomatskem dokumentu opozarjal na novo rusko obrambno doktrino, ki jo je izdelal ruski obrambni minister Pavel Gračov. Ta je omenjala ruska vojaška posredovanja v sosednjih državah.
Spomnimo, leta 1986 je v komunistični Sovjetski zvezi na oblast prišel Mihail Gorbačov. Ta je v notranji politiki začel s procesom demokratizacije, v zunanji politiki pa je otoplil odnose z Zahodom. Ta otoplitev odnosov je vodila v konec oboroževalne tekme in hladne vojne. Posledica te politike je bil tudi konec sovjetske nadoblasti nad vzhodno Evropo.
Duh sovraštva proti Zahodu v sovjetski vojski
Obisk Gračova v Bernu je bila vrnitev Villigerjevega obiska v Sovjetski zvezi aprila 1989. Villiger se je takrat v Moskvi med drugim srečal s sovjetskim obrambnim ministrom Dmitrijem Jazovom. Po koncu obiska je Villiger napisal dokaj črnogledo poročilo, v katerem je poudaril, da v sovjetskih oboroženih silah ne le vztrajajo pri sovražnem odnosu do Zahoda, ampak ga celo načrtno ohranjajo.
Jazov je avgusta 1991 sodeloval v spodletelem državnem udaru proti Gorbačovu. Proti državnemu udaru je odločno nastopil tedanji predsednik Ruske federacije Boris Jelcin. Tega je podprl tudi Gračov, ki je pozneje postal ruski obrambni minister.
Spodbudni znaki poleti 1992
Gračov je nato oblikoval novo obrambno doktrino Ruske federacije, o kateri je pozno jeseni 1993 pisal Villiger. Po drugi strani pa so bili po razpadu Sovjetske zveze (ta je razpadla decembra 1991) tudi obetavni znaki zbliževanja med Rusijo in Zahodom, tudi na področju varnostne politike.
Avgusta 1991 je prišlo do državnega udara, ki ga je podprla tudi stara sovjetska vojaška garda s sovjetskim obrambnim ministrom Dmitrijem Jazovom na čelu. Pučisti so z oblasti vrgli reformnega voditelja Mihaila Gorbačova. Del sovjetske vojske se je postavil proti državnemu udaru, med njimi je bil tudi general Pavel Gračov. Ta je bil pozneje med majem in junijem 1996 ruski obrambni minister. Na fotografiji iz maja 1996 vidimo Gračova in ruskega predsednika Borisa Jelcina.
Poleti 1992 je delegacija švicarskega generalštaba po razpravah v Moskvi poročala, da se predstavniki ruske obrambne politike strinjajo, da Zahod ne predstavlja več grožnje. Še več, obstajali naj bi tudi enaki interesi med Rusijo in Natom.
Vzpostavitev partnerstva med Rusijo in Natom?
Zato je za Rusijo bistveno, da dolgoročno postane del evropske varnostne arhitekture in kratkoročno vzpostavi partnerstvo z Natom, še piše v poročilu švicarskega generalštaba.
A Villiger je v svojem poročilu iz leta 1993 pisal, da Gračov ne dopušča dvoma, "da se Rusija še naprej drži stabilizacijske politike s hegemonističnim ozadjem in želi, če je le mogoče, to prikazati kot sredstvo za zagotavljanje miru". To je bilo potrjeno decembra 1994, ko je bil Gračov gonilna sila izjemno surovega vojaškega posredovanja vojske proti odcepljeni ruski kavkaški republiki Čečeniji, piše NZZ.
Ruska obrambna doktrina Gračova o vojaških posredovanjih v bližnji državah (tj. v državah na območju nekdanje Sovjetske zveze) se je udejanjala že na začetku 90. let preteklega stoletja. Ruske sile so tako omogočile obstoj samooklicane Pridnestrske republike (na fotografiji so ruski vojaki v Pridnestrski republiki, ki se je odcepila od Moldavije). Rusi so vojaško pomagali tudi Abhaziji in Južni Osetiji, ki sta se odcepili od Gruzije. Ruska vojaška sila še dandanes omogoča obstoj Pridnestrske republike, Abhazije in Južne Osetije.
Zanimiv je tudi dokument iz novembra 1993, v katerem švicarsko zunanje ministrstvo navaja, da ima Rusija res legitimne varnostne interese do sosednjih držav. A to še v večji meri velja v nasprotni smeri – na primer pri državah, kot sta Estonija ali Ukrajina. Švica ima posebno odgovornost, da upošteva pomisleke držav, ki bi jih lahko zlorabili kot "igrače velikih sil" in se mora dosledno zoperstaviti vsakemu spodkopavanju njihove suverenosti, še piše v poročilu.
"Rusija je v podobnem položaju kot Nemčija 1919"
NZZ navaja tudi mnenje švicarskega veleposlanika v Moskvi Jean-Pierrea Ritterja iz februarja 1994. "Rusija je izgubila tretjo svetovno vojno. Tega ne smemo nikoli pozabiti, ko razmišljamo o tem, kako bi se morali do nje obnašati," je opozarjal veleposlanik.
"Imamo opravka z državo, ki je v podobnem moralnem položaju, kot je bila Nemčija leta 1919." Občutki ponižanja in razočaranja bi lahko vodili v pretiran in iracionalen nacionalizem, je opozarjal Ritter.
Rusija kot del evropskega koncerta?
Zato bi moral Zahod v lastnem interesu pristopiti k Rusiji na odprt, prijateljski in vabljiv način. "Vključitev Rusije v evropski koncert (evropski koncert je pojem, ki označuje sporazum med evropskimi velesilami o ohranitvi ravnotežja moči, op. p.) je edini način, da preprečimo, da bi ponovno zapadla v napadalno politiko," je po pisanju NZZ še dejal Ritter.
