Torek, 25. 5. 2021, 22.21
3 leta, 6 mesecev
Kako je Lukašenko postal diktator s pomočjo dveh škatel žebljev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,15
39
Aleksander Lukašenko je v sovjetsko komunistično partijo vstopil leta 1979 in bil njen član do leta 1991. Nekaj let je služboval v sovjetski vojski, po letu 1982 pa je kot agronom delal v kolhozu (kolektivna kmetijska zadruga) ter bil nato šef sovhoza (državno kmetijsko podjetje) in tovarne gradbenega materiala. Leta 1990 je bil izvoljen v beloruski vrhovni sovjet (parlament).
V času Sovjetske zveze je bil partijski aparatčik in šef sovhoza, v prvih letih demokracije je hlinil boj proti korupciji, na koncu pa postal trdi avtokrat sovjetskega sloga. To je zgodba o beloruskem predsedniku Aleksandru Lukašenku.
"Odločitev beloruskih volivcev, da zavrnejo nomenklaturno vodstvo starega tipa, čeprav z izbiro osebe neznane kakovosti, kot je Lukašenka, se zdi kot začetek majhnega, prvega koraka k bolj pluralistični demokraciji in svobodnemu tržnemu sistemu, še zlasti z vidika prvih Lukašenkovih povolilnih imenovanj in političnih odločitev."
To je optimistični stavek iz poročila Ameriške komisije za varnost in sodelovanje v Evropi (komisijo sestavljajo kongresniki in predstavniki ameriške vladne administracije) iz junija in julija 1994 o beloruskih predsedniških volitvah.
Nepričakovana Lukašenkova zmaga
23. junija tega leta je namreč takrat 39-letni Aleksander Lukašenko (oziroma Aljaksandr Lukašenka po belorusko) v drugem krogu beloruskih predsedniških volitev do tal potolkel Vjačeslava Kebiča (blr. Vjačeslau Kjebič). Dobil je malce več kot 80 odstotkov glasov, Kebič pa le dobrih 14 odstotkov.
Na predsedniških volitvah leta 1994 je bil velik favorit promoskovski Vjačeslav Kebič, a ga je v drugem krogu Lukašenko do tal potolkel. Kebič je bil beloruski premier med letoma 1990 in 1994 in je imel za sabo dolgoletno partijsko politično kariero. Umrl je lani decembra v Minsku zaradi covid-19, star 84 let. Na fotografiji je Kebič (v sredini) obkrožen s svojimi svetovalci.
Predsedniške volitve leta 1994 so veljale za prve resnično demokratične volitve v Belorusiji. Kot se je izkazalo pozneje, so bile verjetno obenem tudi zadnje nesporno svobodne in demokratične volitve v Belorusiji.
Zaščitnik malih ljudi in bojevnik proti korupciji
Razlogov za prepričljivo Lukašenkovo zmago je več. Prvi razlog je, da so bili Belorusi zelo razočarani nad padcem življenjske ravni po zlomu komunizma, zato so jih pritegnile Lukašenkove obljube o državnem nadzoru nad cenami, prepovedi privatizacije beloruske zemlje in ohranitvi državnega gospodarstva, ki je dajalo kruh veliki večini Belorusov (pod državnim nadzorom je še zdaj sedemdeset odstotkov beloruskega gospodarstva).
Drugi razlog je bilo razraščanje korupcije v Belorusiji (morda bi lahko rekli, da je ta po demokratičnih spremembah postala bolj vidna). Številni Belorusi so zato občudovali Lukašenka, ki je od leta 1993 v beloruskem parlamentu vodil protikorupcijsko komisijo, grmel proti skorumpiranim uradnikom in politikom ter napovedoval njihove aretacije.
Lukašenko in beloruska nostalgija po Sovjetski zvezi
Tudi na (samo)razpustitev Sovjetske zveze leta 1991 veliko Belorusov ni gledalo z navdušenjem, zato so zelo pozitivno ocenjevali Lukašenkovo držo, ko decembra 1991 edini v beloruskem parlamentu ni glasoval za razpustitev oziroma razpad Sovjetske zveze.
Stanislav Šuškevič je bil predsednik vrhovnega beloruskega sovjeta oziroma beloruskega parlamenta med letoma 1991 in 1994. Bil je velik zagovornik neodvisnosti Belorusije. Decembra 1991 je skupaj z ruskim predsednikom Borisom Jelcinom in ukrajinskim predsednikom Leonidom Kravčukom podpisal sporazum o razpustitvi Sovjetske zveze. Lukašenko ga je spravil z oblasti tako, da ga je konec leta 1993 kot predsednik parlamentarne protikorupcijske komisije obtožil korupcije. Šuškevič naj bi ukradel dve škatli žebljev za svojo dačo. Te obtožbe so se pozneje izkazale za neutemeljene. Zrušitev Šuškeviča je bila Lukašenkova prva stopnica pri vzponu na oblast.
Ne pozabimo, da je marca 1991 na vsesovjetskem referendumu o prihodnosti Sovjetske zveze skoraj 84 odstotkov beloruskih volivcev glasovalo za ohranitev Sovjetske zveze.
Lukašenko proti Šuškeviču
Belorusko neodvisnost je beloruski parlament oziroma beloruski vrhovni sovjet razglasil avgusta 1991, decembra 1991 pa je namesto Sovjetske zveze prišlo do oblikovanja Skupnosti neodvisnih držav. Dogovor o razpustitvi je podpisal tudi predsednik beloruskega parlamenta Stanislav Šuškevič (blr. Stanislau Šuškjevič).
Šuškeviča, ki je bil zagovornik beloruske neodvisnosti od Rusije, so s čela parlamenta zrušili januarja 1994. Velike zasluge za njegov padec ima prav Lukašenko. Ta je Šuškeviča obtožil korupcije (Šuškevič naj bi oškodoval državno premoženje s krajo dveh škatel žebljev za svojo dačo) in izsilil glasovanje o njegovi nezaupnici v parlamentu.
Mladi proruski politik proti staremu proruskemu politiku
Tako Lukašenko kot Kebič sta veljala za promoskovska politika in imela partijske korenine. Tukaj med njima ni bilo razlike. Je pa bila razlika v tem, da je Lukašenko veljal za mladega, energičnega in svežega politika, Kebič pa se je številnim Belorusom zameril, ko je bil v času padca življenjske ravni med letoma 1991 in 1994 beloruski premier.
Lukašenkova avtokracija
Po zmagi na predsedniških volitvah pa je Lukašenko, ki je prej hrumel proti korupciji in zagovarjal demokracijo, pokazal svoje prave barve. Prevzel je popoln nadzor nad mediji, sodstvom, policijo, vojsko in državnim uradništvom.
V Belorusiji je Lukašenko z različnimi metodami svojim najnevarnejšim tekmecem preprečeval kandidaturo na predsedniških volitvah. Maja 2020 je spravil iz igre političnega aktivista, youtuberja in blogerja Sergeja Tihanovskega (blr. Sjarhjej Cihanouski), in sicer tako, da ga je dal aretirati. Zato je na predsedniških volitvah avgusta lani kandidirala njegova žena Svetlana Tihanovska. Po uradnih izidih je zmagal Lukašenko, po trditvah opozicije pa je v resnici več glasov dobila Tihanovska. Po volitvah so izbruhnili množični protesti, Tihanovska pa je s privolitvijo Lukašenka odšla v politično izgnanstvo v Litvo.
Konec je bilo tudi s poštenimi in svobodnimi volitvami. Pri okrepitvi njegove osebne oblasti so imele močno vlogo tudi nekdanje komunistične strukture.
Policijsko nasilje nad parlamentarci
Lukašenkova razgradnja mladih beloruskih demokratičnih institucij (če smo iskreni, se je to zgodilo tudi s pomočjo volivcev) se je začela leta 1995, ko je razpisal referendum o novi beloruski zastavi (zamenjava belo-rdeče-bele zgodovinske zastave z rdeče-zeleno zastavo v sovjetskem slogu), tesnejšem povezovanju z Rusijo, razglasitvi ruščine za uradni jezik poleg beloruščine in lažji razpustitvi parlamenta.
Beloruski parlament ni hotel potrditi treh od štirih vprašanj. Nekaj poslancev se je celo zaprlo v parlament in začelo gladovno stavkati, a jim to ni pomagalo. V parlament so vdrle posebne policijske enote ter preteple in aretirale poslance.
Lukašenko trdno na oblasti
Referendum je bil na koncu izveden maja 1995. Beloruski volivci so po uradnih podatkih prepričljivo podprli vse štiri Lukašenkove predloge z več kot dvotretjinsko podporo. Lukašenko je še okrepil oblast z referendumoma v letih 1996 in 2004.
Velika opora Lukašenku je ruski predsednik Vladimir Putin. Ta se boji, da bi beloruska opozicija v primeru prevzema oblasti Belorusijo odmaknila od Rusije in jo navezala na Zahod. Podobno, kot se je pred leti zgodilo v Ukrajini. Padec Lukašenka bi verjetno dal krila tudi ruski opoziciji.
Predsedniške volitve so bile od leta 2001 zgolj formalnost, saj je Lukašenko prepričljivo zmagoval v prvem krogu. Vedno pa je nad njimi viselo vprašanje, ali so bile te volitve sploh pošteno izvedene oziroma ali so bili glasovi pošteno in pravilno prešteti.
Lukašenkovi nasprotniki, ki jih je "vzela noč"
Za Lukašenkovo oblast je značilno tudi skrivnostno izginjanje njegovih političnih nasprotnikov. Leta 2001 je ameriško zunanje ministrstvo sporočilo, da informacije, po katerih sta Lukašenko ali njegov ožji krog odgovorna za izginotje do 30 njegovih političnih nasprotnikov, upošteva kot zaupanja vredne.
Med tistimi, ki so skrivnostno izginili, so nekdanji notranji minister Jurij Zaharenko (belorusko Juri Zaharenka), nekdanji predsednik volilne komisije Viktor Gončar (blr. Viktar Hančar) in tudi nekdanji Lukašenkov osebni fotograf Dmitrij Zavadski (blr. Dzmitri Zavadski).
Lukašenko skriva denar na Cipru?
Poleg tega na Lukašenka, tega nekdanjega bučnega bojevnika proti korupciji, letijo očitki o korupciji. Kot je lani pisal Euobserver, ima Lukašenko oziroma njegovi sorodniki denar v davčnem paradižu na Cipru.
Zadnji diktator v Evropi
Leta 2005 je takratna ameriška zunanja ministrica Condoleezza Rice Belorusijo označila za zadnjo diktaturo v srcu Evrope. Lukašenka se je tako oprijel vzdevek zadnji evropski diktator.
Način aretacije novinarja in političnega aktivista Romana Protaseviča je razburil Evropo. Protasevič je že dolgo trn v peti Lukašenku. Na fotografiji iz marca 2017 vidimo aretacijo Protaseviča. Takrat so ga aretirali, ker je bil eden od udeležencev protesta v središču Minska.
Lukašenko je že vajen protestov opozicije, toda lanski izbruh množičnega nezadovoljstva po predsedniških volitvah, na katerih je po uradnih podatkih prepričljivo premagal kandidatko opozicije Svetlano Tihanovsko (blr. Svjatlana Cihanouska), ga je skoraj zagotovo presenetil.
Putinova pomoč Lukašenku
Na ulice so odšli predvsem številni mladi, ki so naveličani Lukašenka in njegovih 26 oziroma 27 let vladanja. Nekaj časa se je zdelo, da so Lukašenku šteti dnevi, a se je s pomočjo policijskega nasilja in s podporo ruskega predsednika Vladimirja Putina obdržal v sedlu.
Tihanovska, ki je v izgnanstvu v sosednji Litvi, se tako trenutno zdi vse bolj podobna zdaj že pozabljenemu začasnemu venezuelskemu predsedniku Juanu Guaidoju. Da se Lukašenko te dni počuti zelo samozavestno, pa kaže njegova "letalska" ugrabitev beloruskega opozicijskega novinarja in političnega aktivista Romana Protaseviča (blr. Raman Pratasevič).
39