Petek, 30. 10. 2020, 23.00
4 leta, 1 mesec
Država, ki je preživela krvavi pekel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,77
15
Lukašenkova Belorusija je država, ki je prežeta z nostalgijo po Sovjetski zvezi. Tudi na simbolni ravni. Pred beloruskim parlamentom stoji kip Lenina, ustanovitelja Sovjetske zveze. Na stavbi beloruskega parlamenta je beloruski grb s komunistično zvezdo, uzakonjen leta 1995, ki je skoraj enak grbu iz časov sovjetske Beloruske socialistične republike (manjkata le srp in kladivo). Kot zanimivost: stavba, v kateri je parlament, je ena redkih stavb v beloruski prestolnici, ki ni bila porušena v srditih nemško-sovjetskih spopadov v času druge svetovne vojne.
Belorusija postaja nekakšna evropska Venezuela. Država, v kateri opozicija na ulicah zahteva odstavitev avtokratskega predsednika, a je ta še vedno trdno v sedlu.
Kmalu bo že tri mesece od tega, ko so Belorusi 9. avgusta odšli na volišča. Po uradnih podatkih je 66-letni Aleksander Lukašenko dobil 80 odstotkov glasov, njegova protikandidatka, 38-letna Svetlana Tihanovska, pa deset odstotkov.
Belorusko-venezuelske primerjave
A po razglasitvi volilnih izidov, za katere v beloruski opoziciji trdijo, da so ponarejeni, so izbruhnili množični protesti po beloruskih mestih. Če se je morda še konec avgusta zdelo, da se zaradi protestov Lukašenkova oblast resno maje (tiste dni je beloruski predsednik naokrog hodil oborožen z avtomatsko puško in oblečen v neprebojni jopič), pa se vsaj trenutno zdi, da se Belorusi še dolgo časa ne bodo znebili Lukašenka.
Beloruska opozicija ima podporo EU, a ta je bolj kot ne samo moralna podpora oziroma ne more resno ogroziti Lukašenka. Položaj je malce podoben položaju v Venezueli. Tam opozicija že leta protestira proti socialističnemu predsedniku Nicolasu Maduri, a je to kot boj z mlini na veter.
Bo Tihanovska postala beloruski Guaido?
Januarja 2019 je venezuelski parlament, v katerem ima večina nesocialistična opozicija, svojega predsednika Juana Guaidoja celo razglasil za začasnega venezuelskega predsednika. Kot takega ga je priznalo več kot 50 držav. A Maduro se še vedno oklepa oblasti, saj ima podporo vojske.
Svetlana Tihanovska je postala predsedniška kandidatka opozicije, ker je Lukašenkova oblast maja letos aretirala in zaprla njenega moža Sergeja, ki je na Youtubu s svojimi vlogi dejavno nasprotoval beloruskemu predsedniku in je napovedal kandidaturo na letošnjih predsedniških volitvah. Tihanovska je v kampanji poudarjala, da se je za kandidaturo odločila iz ljubezni do moža, ki ga želi rešiti iz zapora. Obljubljala je tudi izpustitev še drugih političnih zapornikov, uvedbo demokratičnih reform in odmik države od Putinove Rusije. Po predsedniških volitvah se je Tihanovska umaknila v Litvo, saj se je bala, da bi se lahko oblast znesla nad njenimi otroki. Na Zahodu ima Tihanovska vsaj za zdaj veliko podporo.
Če je bil Guaido v začetku leta 2019 v središču pozornosti svetovne javnosti in svetovnih medijev, je zdaj tako rekoč pozabljen. Nevarnost je, da tudi Tihanovska, ki se je kmalu po volitvah iz Belorusije umaknila v sosednjo Litvo, postane nekakšni beloruski Guaido.
Putinova podpora Lukašenku
Smola za belorusko opozicijo je, da je Belorusija preveč pomembna za Moskvo, zato ima Lukašenko trdno podporo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki se po tem, ko mu je leta 2014 iz rok spolzela Ukrajina (v ruskem vplivnem območju mu je uspelo ohraniti samo k Rusiji priključeni Krim in del vzhodne Ukrajine), ne želi odpovedati tudi strateško pomembni Belorusiji.
S tem, ko mu Rusija krije hrbet, Lukašenko poskuša z vse bolj trdo roko zadušiti množične proteste. Pri trdnosti Lukašenkove oblasti bo pomemben dejavnik tudi, kakšno podporo ima v resnici med prebivalci Belorusije. Razmerje 80 odstotkov proti desetim, s katerim je zmagal Lukašenko, skoraj zagotovo ni realen, kar dokazujejo že množični protesti, a ne bi bilo presenečenje, če bi vsaj na podeželju Lukašenko imel še vedno solidno podporo.
Mladi naveličani Lukašenka
Dejstvo pa je, da so se številni Belorusi, zlasti pripadniki mlajše generacije, Lukašenka že preprosto naveličali. Brkati mož strogega pogleda namreč 9,5-miljonski državi vlada že od leta 1994. Volitve leta 1994, na katerih je presenetljivo zmagal, so bile zagotovo demokratične.
V prvi vrsti protestov proti Lukašenku so zlasti mladi, ki so še najbolj naveličani predsednika, ki jim vlada nepretrgoma že 26 let. Oblast se je na proteste odzvala s policijskim nasiljem in povračilnimi ukrepi proti protestnikom. Tako oblast študente, ki sodelujejo na protestih, izključuje iz univerz.
Takrat je bil Lukašenko neodvisni kandidat brez podpore kakšne stranke, a je kljub temu do tal potolkel nekdanjega beloruskega premierja Vjačeslava Kebiča. Takrat 39-letni Lukašenko je dobil 80,6 odstotka glasov, Kebič, ki je bil beloruski premier od aprila 1990 do julija 1994, pa le 14,2 odstotka.
Lukašenko kot bojevnik proti korupciji
Lukašenko, ki je bil v času komunizma med drugim direktor enega od kolhozov (državnega kmetijskega podjetja), je bil takrat resnično izjemno priljubljen. Belorusom, ki so bili nezadovoljni zaradi padca življenjske ravni, se je prikupil s tem, ko je obljubljal državni nadzor nad cenami, prepoved privatizacije beloruske zemlje in ohranitev državnega gospodarstva.
Volivci so ga imeli radi tudi zato, ker je kot član beloruskega parlamenta od leta 1993 naprej vodil protikorupcijsko komisijo, na čelu katere je med drugim grmel, da bo skorumpirane uradnike iz Belorusije pregnal v Himalajo. Še zlasti je preračunljivo obtoževal korupcije svoje politične tekmece.
Navidezni demokrat postane zadnji evropski diktator
A volitve leta 1994 so bile zadnje beloruske predsedniške volitve, za katere lahko nesporno rečemo, da so bile poštene in svobodne. Lukašenko, ki je še leta 1991 v enem od beloruskih časopisov vneto zagovarjal demokratične vrednote, je namreč po prihodu na oblast začel vse bolj krepiti svojo politično moč.
Lukašenko ima trdno oporo v Putinu. Ta ne želi, da bi na oblast v Minsku prišli ljudje, ki bi Belorusijo odmaknili od Rusije in jo približali Zahodu.
Zgradil si je trdno oporo v vojski, policiji, državnem aparatu in medijih. V času njegove dolgoletne vladavine, ko so bile vse do letos predsedniške volitve zgolj formalnost, na katerih je zmagoval z veliko prednostjo, so na Zahodu zanj skovali vzdevek "zadnji evropski diktator".
Nostalgija za Sovjetsko zvezo
Letošnji upor proti Lukašenku ni samo upor proti avtoritarnemu predsedniku, ampak je tudi po svoje nekakšno belorusko nacionalno prebujanje. Leta 1994 je Lukašenko zmagal tudi zato, ker so številni Belorusi obžalovali propad Sovjetske zveze, Lukašenko pa je bil edini član beloruskega parlamenta, ki ni glasoval za njeno razpustitev.
Nostalgijo za Sovjetsko zvezo je Lukašenko pokazal tudi s tem, da je belo-rdečo-belo zastavo samostojne Belorusije leta 1995 zamenjal z rdečo-zeleno zastavo, ki je bila skoraj enaka zastavi sovjetske Beloruske socialistične republike med letoma 1951 in 1991. Novo staro zastavo so Belorusi izglasovali na referendumu maja 1995.
Rusifikacija Belorusije
Na tem referendumu so vsaj po uradnih podatkih izglasovali tudi gospodarsko povezovanje z Rusijo ter ruščini dali enakovreden status beloruščini. Ruščina je tako poleg beloruščine postala uradni državni jezik (leta 1994 je ustava beloruščino razglasila za edini državni jezik).
Simbol protestov je postala zgodovinska belo-rdeča-bela beloruska zastava, ki je bila med drugim zastava beloruske države, ki je zaživela kratek čas po prvi svetovni vojni, in zastava neodvisne Belorusije med letoma 1991 in 1995. Protestnik na fotografiji vihti zastavo, na kateri je še zgodovinski beloruski rdeči grb z belim vitezom. To je izvirno grb nekdanje Velike kneževine Litve, katere del je bila nekaj stoletij tudi Belorusija. Zato ima tudi sosednja Litva, v kateri je politično zavetje našla Tihanovska, skoraj enak grb.
Dejstvo je, da ruščino ne govorijo samo v Belorusiji živeči Rusi, ampak tudi Belorusi. Belorusi so že pred Lukašenkovim vzponom na oblast v veliki meri opustili beloruščino, tako je da je ruščina dejansko glavni jezik v Belorusiji, ne samo v šolstvu, medijih in javnem življenju, ampak jo večina Belorusov govori tudi doma. Lahko bi potegnili primerjavo z Irci, ki so prav tako večinoma opustili lasten jezik in prevzeli jezik sosednjega naroda - angleščino.
Opozicija prisega na belo-rdečo-belo zastavo
Vpliv rusifikacije lahko vidimo že pri uporabi ruske različice beloruskih imen in priimkov. Tudi v tujini, na primer v Sloveniji, za Beloruse po navadi uporabljamo prečrkovanje iz ruske različice, ne iz beloruske. Aleksander Lukašenko temelji na ruski različici, če bi se oprli na belorusko različico, pa bi bil Aljaksander Lukašenka. Svetlana Tihanovska je po beloruski različici Svjatlana Cihanouska.
Če Lukašenko prisega na rdeče-zeleno zastavo, pa je zastava beloruske opozicije belo-rdeče-bela zastava neodvisne Belorusije, ne samo tiste iz leta 1991, ampak tudi beloruske države iz leta 1918, ki je bila ustanovljena pod okriljem cesarske Nemčije. Te države je bilo kmalu konec, saj sta si ozemlje Belorusije razdelili Poljska in Sovjetska zveza.
Krvava beloruska zgodovina
V času Stalinovih čistk je bilo v sovjetskem delu Belorusije pobitih do 250 tisoč Belorusov. Še hujši pekel pa je Belorusija doživela v času druge svetovne vojne, ko je bila prizorišče dolgotrajnih srditih bojev med nemško vojsko in sovjetskimi silami.
Med vojno je bilo pobitih kar 25,3 odstotka prebivalcev Belorusije oziroma kar vsak četrti Belorus. Nobena druga država ni imela tako visokega krvnega davka v času druge svetovne vojne.
15