Torek, 29. 6. 2021, 22.04
3 leta, 5 mesecev
Je to razkol, zaradi katerega lahko EU razpade?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,80
44
Evropska unija je v zadnjih letih postala zveza držav, ki imajo zelo nasprotujoča si stališča do pomembnih oziroma ideološko občutljivih vprašanj.
Tri desetletja po padcu železne zavese se zdi, da zahodni del Evrope in del Evrope, ki mu nekateri posplošeno pravijo vzhodna Evropa, še vedno politično dihata drugače. Lahko to postane usodno za EU?
Nedavni spor zaradi madžarskega zakona, ki med drugim prepoveduje širjenje homoseksualnih vsebin med mladoletniki in promoviranje istospolne usmerjenosti pri spolni vzgoji, je pokazal, da je Evropa glede veliko vprašanj še vedno razdeljena po ločnici vzhod – zahod.
Zahod nasprotuje madžarskemu zakonu proti LGBT
Najbolj goreče nasprotnice novega madžarskega zakona, ki se ga omenja tudi kot zakon proti LGBT, so namreč zahodne članice EU, to je države, ki ležijo zahodno od nekdanje železne zavese. Ta je v času hladne vojne delila staro celino na demokratično-kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod.
Po zlomu komunizma se je tudi v državah vzhodno od železne zavese uveljavila večstrankarska demokracija po zahodnem zgledu. Večina teh držav, ki so po letu 1990 dobile tudi vzdevek tranzicijske države, se je v poznejših letih vključila v Severnoatlantsko zavezništvo in EU.
Zahodno nelagodje do vzhodnih Evropejcev
Toda razlik med zahodnimi in bolj vzhodnimi deli stare celine čas ni popolnoma izbrisal. Na zahodu Evrope je še dolgo po padcu Berlinskega zidu obstajalo močno nelagodje do vzhodnjakov oziroma vzhodnih Evropejcev.
Na Zahodu so bile v času hladne vojne komunistične države, ki so ležale vzhodno od železne zavese in so bile pod strogim nadzorom Sovjetske zveze, označene kot vzhodnoevropske države. Ta pojem se za te države v zahodnih medijih pogosto uporablja tudi padcu Berlinskega zidu in železne zavese, čeprav se imajo številne "vzhodnoevropske države" za srednjeevropske države (na primer višegrajske države). Strogo gledano naj bi bile vzhodnoevropske države le Ukrajina, Belorusija in Rusija. Na fotografiji: podiranje Berlinskega zidu novembra 1989.
To se je kazalo tudi v nasprotovanju vključevanju vzhodnoevropskih držav (vzhodnoevropske države v pomenu vzhodno od nekdanje železne zavese, op. p.) v EU.
Strah pred "poljskim vodovodarjem"
Strah pred poceni delovno silo z vzhoda (simbol te delovne sile je bila splošna oznaka "poljski vodovodar"), ki bo preplavila zahodne članice po vključitvi vzhodnoevropskih držav v EU, je bil kar nekaj časa žgoča zahodnoevropska politična tema.
Tranzicijske države pa so na drugi strani geopolitično pogosto razmišljale s svojo glavo oziroma dajale prednost Washingtonu pred Brusljem (oziroma Berlinom in Parizom).
Nova Evropa podpre napad na Irak
To se je pokazalo v začetku leta 2003, ko je bila glavna mednarodnopolitična tema želja takratnega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega, da bi napadel Irak in zrušil Sadama Huseina.
Leta 2003 je na veliko jezo Berlina in zlasti Pariza ameriško politiko do Iraka, ki je na koncu pripeljala tudi do napada na to državo, podprlo trinajst evropskih držav s komunistično preteklostjo: Češka, Poljska, Madžarska, Slovenija, Litva, Latvija, Estonija, Slovaška, Romunija, Bolgarija, Hrvaška, Makedonija in Albanija.
Če sta bila Pariz in Berlin proti napadu, so bile številne države bolj proti vzhodu Evrope na strani ZDA. Napad je tako podprlo trinajst vzhodnoevropskih držav. Teh nekdanjih komunističnih držav se je takrat prijel vzdevek "nova Evropa".
Rumsfeldova "stara Evropa" in Chiracovo vihanje nosu
Tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je namreč januarja 2003 v odgovoru na neko novinarsko vprašanje Francijo in Nemčijo označil za "staro Evropo" ter govoril o proameriških novih članicah Severnoatlantskega zavezništva.
Na drugi strani se je nad ameriškimi zaveznicami v vzhodnih delih Evrope hudoval takratni francoski predsednik Jacques Chirac. Februarja 2003 jim je očital, da so njihova dejanja nepremišljena, otročja in nevarna. "Zamudile so priložnost, da bi bile tiho," je nekdanjim komunističnim državam skorajda ošabno zabrusil francoski predsednik.
Upor vzhodnih članic EU proti migrantskim kvotam
Razlike med zahodom in vzhodom EU so prišle zelo do izraza tudi zaradi migrantske krize. Spomladi 2015 je Bruselj s podporo zlasti zahodnih članic EU začel zagovarjati tako imenovane migrantske kvote – mehanizem prerazdeljevanja prosilcev za azil in beguncev med vse država članice EU.
Leta 2015 so se nekdanje komunistične države, zlasti višegrajske države z Orbanovo Madžarsko na čelu, uprle obveznim migrantskim kvotam, ki so jim jih vsiljevale zahodne države in Bruselj. Če so številne zahodnoevropske države na začetku migrantske krize izvajale politiko na stežaj odprtih vrat za migrante in begunce, so višegrajske države prisegale na gradnjo ograj in strogo politiko preprečevanja nezakonitih migracij. Na koncu so v tej ideološki bitki med zahodnimi in vzhodnimi članicami EU zmagale slednje. Migrantske kvote so padle v vodo, na zahodu EU pa so se okrepile stranke, ki so si za zgled vzele Orbanovo politiko do priseljevanja.
Države, kot sta Nemčija ali Švedska, so namreč hotele čim več prosilcev za azil, ki so prihajali k njim, "razpečevati" tudi na vzhod EU. Obveznim migrantskim kvotam se je najprej odločno uprl madžarski premier Viktor Orban, sčasoma pa so mu bolj ali manj pritegnile še druge vzhodne članice EU.
Orban proti Merklovi
Še zlasti zato, ker je pozno poleti in zgodaj jeseni 2015 izbruhnila migrantska kriza, ki jo je s svojimi nepremišljenimi izjavami in dejanji pomagala zaostrovati tudi nemška kanclerka Angela Merkel.
Orban, ki je poleti 2015 na madžarski meji s Srbijo in nato tudi na meji s Hrvaško postavil protimigrantsko ograjo, je takrat postal ikona nasprotnikov politike odprtih vrat za migrante in begunce. Na koncu so migrantske kvote neslavno padle v vodo.
Zelena zavesa namesto železne zavese
Da zahod in vzhod EU drugače gledata na številna pomembna vprašanja, se je pokazalo tudi na evropskih volitvah maja 2019. Takrat so zelene stranke, ki so opozarjale na podnebne spremembe, žele velike uspehe. A ne povsod po stari celini.
Leta 2018 in 2019 je švedska najstnica Greta Thunberg zaradi svojega opozarjanja na podnebne spremembe postala svetovna politična zvezda. Veliko ljudi ji je prisluhnilo. Toda če je na severozahodu EU Greta postala nekakšna podnebna Ivana Orleanska, so nad Švedinjo precej manj navdušeni v vzhodnih članicah EU.
Oblikovala se je nekakšna zelena zavesa, ki vsaj deloma zemljepisno precej spominja na potek hladnovojne železne zavese. Na zahodni strani te zelene zavese so bogate in razvite evropske države, vzhodno od nje pa nekdanje komunistične države.
Ene je strah podnebne apokalipse, druge skrbijo množične migracije
Razlika med železno in zeleno zaveso je, da so na "napačni" strani (gledano z zornega kota podnebnih aktivistov) zelene zavese tudi prezadolžene sredozemske države (Italija, Španija in Grčija).
Zahodno in severno od te zelene zavese so zelene stranke priljubljene, vzhodno in južno pa ne. Še zlasti vzhodno od te zelene zavese so glavni strah volivcev množične migracije, ne pa podnebne spremembe.
Ta zelena zavesa tako kot železna zavesa teče skozi Nemčijo. Tako so zahodno od nje nemški Zeleni zelo priljubljeni, vzhodno od nje, v deželah nekdanje komunistične Vzhodne Nemčije, pa so bolj kot ne obrobna stranka. Tam cveti protimigrantska AfD.
Na dveh bregovih glede LGBT gibanja
Vprašanje, na katerega vzhod in zahod EU gledata precej drugače, je tudi vprašanje istospolno usmerjenih. Če na zahodu EU politika vse bolj upošteva interese istospolno usmerjenih, pa na vzhodu EU temu ni tako.
Proti madžarskemu zakonu glede LGBT gibanja so se zelo ogorčeno odzvali zlasti v Nemčiji, zaradi česar je nedavna nogometna tekma na evropskem prvenstvu med Nemčijo in Madžarsko dobila ideološki naboj in postala v očeh številnih tekma med "za LGBT" in "proti LGBT". Tako so najbolj ognjeviti madžarski navijači na stadionu v Münchnu v nemščini vzklikali, da je Nemčija gejevska ("schwul, schwul, Deutschland schwul"), na drugi strani pa je neki mladi nemški navijač z mavrično zastavo, simbolom LGBT gibanja, pritekel na zelenico Allianz Arene in se postavil pred madžarsko enajsterico. Madžarom je nato skoraj uspelo izločiti Nemce s prvenstva in se maščevati za čudež v Bernu iz leta 1954, a je nekaj minut pred koncem tekme nemški nogometaš Leon Goretzka z zadetkom madžarske sanje sesul v prah. Za številne madžarske navijače na stadionu je bil ta zadetek verjetno še bolj boleč zato, ker je Goretzka velik podpornik gibanja LGBT. To je Goretzka madžarskim navijačem več kot očitno pokazal tudi po doseženem zadetku.
Tako je na lanskih poljskih predsedniških volitvah konservativni Andrzej Duda v drugem krogu volitev zmagal tudi s pomočjo izjav, da je ideologija LGBT hujša od komunizma.
Duda je takrat tudi dejal, da so starši odgovorni za spolno vzgojo otrok in da se ne sme nobena ustanova vmešavati v to, kako starši vzgajajo svoje otroke. V tem duhu je oblikovan tudi zadnji madžarski tako imenovani proti-LGBT zakon.
44