Ponedeljek, 20. 1. 2020, 4.00
4 leta, 3 mesece
Ali Evropa spi na vulkanu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
38
Ali EU v prihodnosti čakajo hudi politični pretresi?
Bilo je januarja 1848. Pred poslance francoske skupščine je stopil znani francoski politični mislec Alexis de Tocqueville in jih posvaril: "Globoko sem prepričan, da spimo na vulkanu. Zlo v obliki revolucije bo prišlo prej ali slej, ne vem sicer, kdaj in kako. (…) Ali ne čutite, da se zemlja v Evropi spet trese?"
Mesec dni po Tocquevillovem svarilu je v Franciji izbruhnila revolucija, ki je sprožila niz revolucij, te so za nekaj časa vrgle iz tira številne evropske države. Vsekakor bi bilo pretirano reči, da sodobno Evropo v prihodnjih mesecih čakajo politični viharji, ki bodo do konca razmajali Evropsko unijo, a dejstvo je, da je nekaj podobnosti "s spanjem na vulkanu" pred letom revolucij 1848.
Zgodovinske vzporednice
Ne samo z letom 1848, povlečemo lahko tudi zgodovinske vzporednice z obdobjem pred drugo svetovno vojno. Sile, ki lahko izbruhnejo v nov evropski vulkan, so namreč podobne tistim v tridesetih letih prejšnjega stoletja: vzpon političnih radikalizmov, postavljanja interesov nacionalnih držav nad evropsko idejo, razdrobitev stare celine na nasprotujoče si bloke.
Številni so bili plat zvona obstoja EU že pred lanskimi evropskimi volitvami. Na koncu sicer evroskeptične populistične stranke niso dobile toliko moči, da bi lahko razbile EU, toda po drugi strani so volitve pokazale globoko razklanost unije.
Zelena zavesa deli Evropo
Namesto železne zavese, ki je Evropo delila v obdobju hladne vojne, se je – če gledamo uspehe zelenih strank po posameznih državah – na lanskih evropskih volitvah zarisala nekakšna zelena zavesa. Severno in zahodno od nje so tradicionalno bogate in razvite evropske države (zahodna Evropa in Skandinavija), južno in vzhodno od nje pa nekdanje komunistične države in (prezadolžene) sredozemske države.
Severozahod EU se boji podnebnih sprememb, jug in vzhod EU pa množičnih migracij. Nekje vmes je Avstrija, ki je prav zaradi tega morda dobila novo turkizno-zeleno vlado.
V enem delu Evrope se pod vplivom švedske najstnice Grete Thunberg krepi apokaliptični črni scenarij, v katerem imajo glavno negativno vlogo podnebne spremembe, v drugem ljudje in volivci bolj sledijo tistemu apokaliptičnem črnemu scenariju, v katerem so glavni negativci množične migracije. Nekje vmes je naša severna soseda Avstrija.
EU ni več, zdaj gre spet za EGS
EU tako ne drži skupaj nikakršna skupna evropska ideja več (če je ta realno sploh kdaj obstajala), ampak morda le še dve stvari. Prva je strah, kaj bi se zgodilo, če bi EU razpadla. Druga so gospodarski interesi. EU je tako po svoje postala tisto, kar je bila do leta 1993: zgolj Evropska gospodarska skupnost (EGS), na pa unija držav, ki bi jih povezovali skupna ideja in skupni cilji. EU ni več, zdaj gre spet samo za EGS, bi lahko rekli v Pučnikovem slogu.
Tudi vodilne članice EU kljub svojemu sklicevanju na skupne evropske cilje sledijo nacionalnim interesom. Nemčija tako kljub zadržkom številnih držav ne odstopa od zavezništva z Moskvo pri gradnji Severnega toka 2.
Prevlada ekonomskih interesov je verjetno razlog, da še ni dokončno počilo med Poljsko in Madžarsko na eni strani in Brusljem na drugi strani, ampak je vse še na ravno medsebojnega žuganja in kazanja mišic.
Obojestranski gospodarski interesi
Trmasti poljski in madžarski oblasti kljub nasprotovanju Bruslju, ta jima očita odklon od evropskih vrednot, tako še ne misel ne pride, da bi zapustili EU in se odrekli rekam denarja, ki pritekajo iz evropskih skladov. Ali da bi odgnali zahodne koncerne, ki v iskanju cenejše delovne sile vlagajo na Poljskem in Madžarskem in tam odpirajo delovna mesta.
A gospodarski interesi so obojestranski. Tudi zahodnim gospodarstvom seveda še ne misel ne pride, da bi si priprli dostop do madžarskega in zlasti poljskega trga ali da bi se odrekli madžarski in poljski delovni sili.
Madžarska, kjer ima vse niti v rokah Viktor Orban in njegov Fidesz, in Poljska, ki ji vlada stranka Zakon in pravičnost (iz te stranke prihaja tudi premier Mateusz Morawiecki), sta že nekaj let trn v peti Bruslju. Bruselj jima očita ogrožanje vladavine prava.
Poljska in še bolj Madžarska sta – ne glede na nekatere upravičene razloge za upor Bruslju – tudi primer dveh držav, ki po svoje še nista preboleli svoje imperialne preteklosti. Tako Poljaki kot Madžari so imeli v preteklosti nekakšen srednjeevropski mini imperij, v katerem so gospodovali drugim narodom.
Verjetno se tudi v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj imajo poljski in madžarski volivci radi voditelje, ki so zoperstavljajo velikim silam in dajejo občutek povrnitve stare slave in nacionalne veličine.
Madžarska trianonska travma
Za Madžarsko je še vedno veliko velika travma Trianonska mirovna pogodba, ki jih za veliko število naših vzhodnih sosedov velika in neupravičena tragedija, za narode, ki so bili zatirani v Ogrski pred letom 1918, pa je seveda pogodba, ki je končala madžarsko zatiranje in madžarizacijo. Ta nevarna nostalgija po predtrianonski Ogrski se v Orbanovi Madžarski vse bolj krepi – vrhunec bo skoraj zagotovo dosegla letos, ko mineva sto let od pogodbe – kar seveda krepi nelagodje madžarskih sosed.
A sledenja sebičnim državnim interesom na račun skupnih evropskih interesov ne moremo očitati samo Poljakom ali Madžarom. Spomnimo se le na Nemčijo, glavno evropsko gospodarsko lokomotivo, ki je kljub strahovom svojih vzhodnih sosed tesno povezana z Moskvo pri gradnji Severnega toka 2. Pa tudi drugi del vodilnega evropskega dvojca, Francija, vse bolj sledi le svojim nacionalnim interesom. Da ne omenjamo dvojnih meril Bruslja, ki ošteva Varšavo in Budimpešto, a gleda stran, ko Madrid ostro zatira katalonske želje po neodvisnosti.
Os Rim–Budimpešta–Varšava
Pred (morda le začasnim padcem) Mattea Salvinija se je veliko govorilo o desni osi Rim–Budimpešta–Varšava, ki naj bi dobila vodilno vlogo v Evropi in staro celino nagnila na desno stran oziroma razbila EU. Ta os je bolj na papirju, kajti ne glede na ideološke podobnosti so med desno Poljsko, desno Madžarsko in morebitno strogo desno Italijo velike geopolitične razlike.
Italija je verjetno država, ki ji je vstop v evroobmočje najbolj škodoval, zaradi česar veliko Italijanov zagovarja ponovno uvedbo lire ali celo slovo od EU v britanskem slogu. To italijansko nezadovoljstvo nad EU je voda na mlin Matteu Salviniju.
Če Orbanova Madžarska igra na vse strani in pragmatično tke zavezništvo s Putinovo Rusijo, Erdoganovo Turčijo in Kitajsko hkrati, je Poljsko precej trdno na strani ZDA. Obe državi pa ne nameravata zapustiti EU. Na drugi strani se vzroki, ki so pomagali Salviniju pri vzponu, ne skrivajo samo v željah številnih Italijanov po trdi politiki na področju priseljevanja, ampak tudi v željah številnih Italijanov, da bi njihova država v britanskem slogu zapustila EU ali pa vsaj evroobmočje. Os Rim–Budimpešta–Varšava bi se tako zlomila že pri odnosu do članstva v EU.
Deli in vladaj
Vsekakor pa je dejstvo, da je EU vse bolj podobna razmajani hiši in da si številne države v slogu deli in vladaj želijo še bolj razmajati EU. Od Trumpovih ZDA, Putinove Rusije, Erdoganove Turčije, Kitajske pa vse do iz EU odhajajoče Velike Britanije.
38