Ponedeljek, 5. 5. 2025, 19.08
3 ure, 55 minut
"Gotov je!" Pa je res?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,36
Srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki je bil pred dnevi hospitaliziran, kljubuje zahtevam študentov oz. protestnikov. Se bo tudi tokrat ohranil na oblasti?
Protesti proti srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću in njegovi stranki potekajo že mesece, sredi marca pa se je na shodu v Beogradu zbralo več kot 300 tisoč ljudi. Toda to še ne pomeni, da bo v Srbiji prišlo do spremembe oblasti. Kot opozarja nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), srbskemu protestnemu gibanju grozi neuspeh, tako kot mnogim podobnim po svetu. Razlog je vedno enak: zavračanje sodelovanja s političnimi strankami.
Da so njegovi oblasti šteti dnevi oz. da je z njim konec ("Vučić je gotov" ali "gotov je" vzklikajo srbski protestniki), pogosto slišimo od nasprotnikov srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Toda dopisnik FAZ iz jugovzhodne Evrope Michael Martens poudarja, da ni nujno, da bo Vučić strmoglavil z oblasti tako, kot so pred četrt stoletja protestniki strmoglavili tedanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića.
Protestno gibanje je brez trajnega vodstva
Martens piše, da se je protestno gibanje, ki se je začelo v študentskih krogih, razširilo, čeprav študenti še vedno tvorijo njegovo hrbtenico in določajo njegov ton. Vendar pa niti po pol leta ni niti eno ime povezano s protestnim gibanjem.
"Kar je bilo sprva moč, bi lahko dolgoročno privedlo do neuspeha protestnega gibanja. Ker trajna odsotnost vodstva grozi, da bo postala velika slabost – enako kot politična neodvisnost gibanja," meni nemški novinar.
Zavračanje sodelovanje s srbskimi opozicijskimi strankami
Martens nadalje piše, da študenti nočejo imeti nič skupnega s političnimi strankami in da so mnogi na to skoraj ponosni, ter meni, da je to razumljivo in logično glede na stanje srbske opozicije.
Povzetek Martensovega članka v srbščini, objavljenega v Deutsche Welle:
To ne važi samo za Srbiju: Prezir prema strankama – svim strankama – koji dolazi od ponosnog nezainteresovanog stava mnogih mladih aktivista, duboko je antidemokratski. https://t.co/1XVzWqDgJL
— Michael Martens (@Andric1961) May 4, 2025
"Toda Srbija ni ne Rusija ne Belorusija," poudarja Martens. "Srbija ima ohranjen parlamentarni sistem. Kdorkoli osvoji večino v parlamentu, pride na oblast. In to so stranke."
Bodo protesti v Srbiji sčasoma zamrli?
"Brez strank se v parlamentarizmu da doseči le malo. Protestna gibanja lahko sprožijo pomembne spremembe, vendar ne morejo ohraniti svoje energije za vedno. Na neki točki demonstracije preprosto zamrejo," svari Martens.
"To odpira vprašanje dolgoročne perspektive protestov, katerih udeleženci ne želijo imeti opravka z nobeno stranko, niti ne želijo ustanoviti svoje."
Vučićevi podporniki
Na retorično vprašanje, ali imajo protestniki morda v mislih revolucijo, Martens odgovarja, da bi bil takšen državni udar malo verjeten, ker ima Vučić zagotovo močno podporo med prebivalstvom, starejšim od 60 let. Starejši od 60 let pa predstavljajo 40 odstotkov srbskega volilnega telesa.
Študentski protesti so se začeli novembra 2024 v Novem Sadu zaradi zrušitve prizidka novosadske železniške postaje, zaradi katere je umrlo 16 ljudi.
"Ravno zato se lahko menjava oblasti zgodi le po rednih poteh – z volitvami in političnimi strankami. /…/ Stranke lahko utrdijo in usmerjajo minljivo in nejasno politično voljo, ki se kaže v množičnih protestih."
Bo sledilo veliko razočaranje?
Nekateri verjamejo, da lahko Srbija postane boljša družba le s protesti. "Tudi v primeru Srbije je tako," pravi Martens. "Del srbske družbene scene že mesece idealizira in dela iz protestirajočih študentov junake. In vsak, ki bo podvomil ali videl pomanjkanje strategije za protestom, bo hitro označen za Vučićevega podpornika. Še posebej, ker mnogi študenti in tudi številni opozicijski srbski mediji ter celo tuji novinarji nekritično slavijo njihovo dejanje."
"Zdi se, da so nekateri celo začeli verjeti, da je mogoče, da bo Srbija samo s pomočjo njihovih protestov postala boljša družba, hitreje, kot si je kdorkoli lahko predstavljal. Razočaranje bi bilo lahko še večje in to bi se lahko zgodilo zelo hitro."
"Pripeljati 300 tisoč ljudi ali več na proteste je močan signal. Če pa ne ustvari strankarske politične alternative, dolgoročno ne pomeni nič. Ali pač ne?" se še sprašuje Martens.
