Sobota, 2. 9. 2023, 22.40
1 leto, 2 meseca
Županja Črne mesec dni po poplavah: Strah se zažre v kosti ljudi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,98
V teh dneh mineva mesec dni od uničujočih poplav, ki so Črno na Koroškem spravile na kolena. Z županjo Črne Romano Lesjak smo se sprehodili po kraju, kjer življenje nekako teče naprej. Hiše in ceste so očistili, a katastrofa, ki jih je doletela, še zdaleč ni pozabljena. V zraku še vedno ostaja vonj po vlagi in blatu, ljudje pa se bojijo ponovnega močnega deževja. "Toži se mi po tem, kako lep je bil naš kraj. A nima smisla obupovati, ker to ne vodi nikamor. Vedno bolj verjamem v to, da življenje človeku naloži toliko, kolikor zmore," pove Lesjakova, ki je v preteklem mesecu postala simbol žilavosti in odločnosti Korošcev. Ženska, ki ne odstopa in ne pusti, da bi vlada pozabila na njene ljudi. Sama zase pravi, da je v osnovi optimist in da si v teh težkih časih ne pusti, da bi se zlomila. V zgornjem posnetku si poglejte, kaj Lesjakova sporoča predstavnikom oblasti.
V začetku avgusta smo s solznimi očmi spremljali, česa vsega je zmožna narava. Prizore, ki smo jih videli v medijih in na družbenih omrežjih, smo mogoče potlačili, a ostajajo tam nekje zadaj, v naši podzavesti. Tisti najhujši so prišli tudi iz Črne na Koroškem, ene izmed najbolj prizadetih občin.
Ljudje so bili odrezani od sveta, voda je zalila okoli 150 hiš, uničila je javno infrastrukturo, okoli 80 ljudi je bilo evakuiranih. Črnjani so bili na kolenih, a so vstali in zdaj odločno korakajo proti cilju, ki so si ga zastavili. V prvi vrsti pa hodi njihova županja Romana Lesjak. Želi si, da se občanke in občani počutijo varne in da vedo, da nekdo skrbi zanje, je povedala v pogovoru za Siol.net.
"Mislim, da smo slišani. Pristojni sami ugotavljajo, da je nujno, da nam pomagajo, a imajo tudi sami pogosto na razpolago premalo mehanizacije."
Kako ste, kako so vaše občanke in občani?
Osebno sem kar v redu, občanke in občani so pozitivno naravnani, a se bojijo vsakega novega dežja. Prejšnji teden smo dva dni preživeli v strahu in mislim, da se bomo vsakega napovedanega dežja bali na drugačen način. Strah se zažre v kosti ljudi, nekateri so travmatizirani. Zato ljudem nudimo tudi psihosocialno pomoč, da jim vsaj nekoliko olajšamo življenje.
Marsikomu je voda zalila kletne in stanovanjske prostore ter poškodovala vse, kar so tam imeli. Na terenu poteka popis škode, komisija pa bo potem ugotavljala, koliko je kaj vredno. "Nekateri so imeli imetje zavarovano, mnogi podzavarovano, veliko pa je tudi takih, ki niso imeli ničesar zavarovanega. Težko je biti namreč pripravljen na katastrofo takšnih razsežnosti," je povedala Lesjakova.
Mineva mesec dni od uničujočih poplav. Kako zdaj gledate na katastrofo, ki je doletela vaš kraj?
Zdi se mi, da je od 4. avgusta pa do danes vse samo en dan. Kot da vse skupaj traja in traja. A vedno bolj verjamem v to, da človeku življenje naloži toliko, kolikor zmore.
Tisti četrtek sem zvečer gledala vodostaj Meže, gledala sem opozorila Arsa in klicala ter spraševala hčerko, kako je. Zatrdila mi je, da dežuje, a da ni videti hudo. Okoli 23. ure je bil vodostaj Meže okoli metra in pol, nato je padel in bila sem malo bolj pomirjena. Ob 3. uri zjutraj pa je vodostaj zrasel za dva metra in Meža je bila visoka več kot tri metre. Takrat sem že dobivala sporočila s številke 112. Bila sem na morju, takoj zjutraj sem spakirala in odšla na prvi trajekt proti domu, a sem v Črno prispela šele v soboto. Obtičala sem v Ljubljani, ker so bile ceste in avtoceste zaradi poplav že zaprte.
Obremenjevala sem se, ker nisem vedela, kako je s hčerko, ki je bila sama doma. Nisem je mogla priklicati na telefon in nisem več vedela, koga naj pokličem. Hčerka je zaspala, signala in elektrike ni bilo, naslednje jutro pa jo je iz hiše spravila moja sestra. Ko sem dobila SMS-sporočilo, da je z njo vse v redu, sem bila bolj pomirjena. Poleg tega sem vzpostavila stik z gasilci, ki so mi povedali, da so vsi krajani živi in zdravi. Prej sem živela v strahu.
"Vedno bolj verjamem v to, da človeku življenje naloži toliko, kolikor zmore."
V prvih dneh po poplavah smo vsi želeli narediti čim več. Mogoče organizacijsko nismo bili pripravljeni tako, kot bi lahko bili. Na začetku sem imela občutek, da se vse zapleta, a nekako je potem steklo. V prvih dneh bi bilo lahko mogoče tukaj več mehanizacije za reševanje, preostalo se mi je zdelo, da smo dobro izpeljali.
Ko se človek sprehodi skozi Črno, se zdi, da se življenje vrača v normalo. Pa se res?
Ne vem, ali lahko rečemo, da se življenje vrača v normalo. Začeli pa smo razmišljati o tem, da življenje teče naprej. Drugega nam ne preostane, nekako je treba iti naprej.
Rekla sem si, če ostane tako, bomo to že uredili. Vzeli si bomo nekaj let, da se stanje sanira. Nima smisla obupovati, ker to ne vodi nikamor. Zadali smo si cilj, da se vse, kar je uničeno, popravi in urediti. Hkrati je treba biti strog do države in Evropske unije, da dejansko izpolnijo svoje obljube in finančno pomagajo.
Resnično upam, da bo država poleg finančnih sredstev našla tudi izvajalce, ki bodo dela kakovostno opravili. Pri obnovi je namreč treba biti bistveno bolj pazljiv kot v preteklosti, da se ne ponovi to, kar nas je doletelo v začetku avgusta.
Na neurejenost vodotokov smo stalno opozarjali, in če bi država v preteklosti več vlagala v vodotoke, mislim, da bi bila škoda bistveno manjša, kot je zdaj. Je pa res, da je v tistih nekaj urah padla ogromna količina dežja in vprašanje, kako bi bilo, tudi če bi bili vodotoki bolje urejeni.
"Zdaj bomo delali in popravljali vse tisto, kar smo prej desetletja gradili. Ogromno cest je uničenih, enako je z ulicami, središče mesta je uničeno."
Pa predsednik vlade Robert Golob in pristojni držijo besedo, ki so jo dali? Niso pozabili na vas?
Ne dovolim, da bi pozabili. Vsak dan znova opozarjam, pišem po družbenih omrežjih, kličem, v stiku smo z ministrico za infrastrukturo in ministrom za naravne vire.
Če bomo šli s tem tempom naprej, bodo intervencijska dela v septembru lahko končana, potem pa se začnejo investicije. Tam pa si moramo vsi skupaj zadati cilj, da projektanti zadevo projektirajo tako, da ob potencialni novi nevarnosti ne bi prišlo do tako hudih poškodb.
Pred časom ste opozorili na zapletene in izjemno dolge obrazce za popis škode, ki jih morajo izpolnjevati ljudje. Kako je zdaj s tem?
Res je, obrazci so bili nenormalno dolgi, a ko smo na to opozorili, so jih takoj spremenili. Pred tem je bil obrazec dolg 44 strani, zdaj pa lahko posameznik izpolni le osnovne podatke, nato pa je na vrsti komisija, ki skrbi za ocenjevanje škode in izpolnjevanje obrazcev.
Komisijo za popis škode smo imenovali, zdaj so že na terenu. Do 1. septembra smo morali oddati okvirne podatke o škodi. Za to smo dobili zunanje sodelavce, saj nas je na občini premalo.
"Če bi predsednik vlade Robert Golob sedel pred mano, bi mu rekla, da mora držati obljubo in da želimo imeti tukaj tehnično pisarno, kjer bi bili na enem mestu zbrani vsi strokovnjaki, od projektantov in statikov do geologov in nadzornikov."
V preteklosti smo pristojne opozarjali tudi na pomanjkanje mehanizacije, a se je tudi to v zadnjem času uredilo. Koncesionar države za vodotoke je imel na terenu premalo mehanizacije. Izpostavili smo, da v vsakem vodotoku potrebujemo več mehanizacije, saj je treba strugo očistiti, jo poglobiti in brežine urediti tako, da ob morebitnem novem deževju ne pride do odnašanja brežin.
Mehanizacijo potrebujemo tudi zato, da vzpostavimo cestne povezave v vse zaselke. Začela se je šola in za otroke potrebujemo varne ceste. Na določenih odsekih bodo zdaj starši otroke sami vozili v šolo, zato da avtobusi in kombiji ne vozijo tam, kjer še vedno ni najbolj varno. Želimo si, da bi otroci varno hodili v šolo, in zato smo tam, kjer je voda ograje dobesedno odtrgala, postavili zaščitno ograjo.
Imamo 380 kilometrov cest, od tega 88 kilometrov lokalnih, preostale so gozdne. Te ceste vodijo do kmetij in hiš in treba je skrbeti tudi zanje. Ponekod so ceste tako poškodovane, da jih ne moremo le nasuti, pač pa je cesto treba rešiti s projektom.
Prostovoljci so vam takoj priskočili na pomoč. Kako je zdaj, še prihajajo k vam, vam še pomagajo?
V začetku je bilo prostovoljcev toliko, da jih je bilo težko koordinirati. Takrat ceste do posameznih zaselkov še niso bile prevozne in jih nismo mogli napotiti tja, čeprav so ljudje potrebovali pomoč. Ogromno dela so opravili, poklon vsem, ki so prišli sem, vsake roke so bile dobrodošle in vsakemu prostovoljcu sem hvaležna.
Prostovoljci še vedno prihajajo pomagat. V četrtek je v Črno prišlo deset prostovoljcev iz Bele krajine z mehanizacijo, s štirimi kamioni in dvema bagroma. Na stadionu pa prostovoljci iz Črnomlja kuhajo za vse prostovoljce in tudi za nas, krajane.
Črna še vedno potrebuje pridne roke in mehanizacijo, ob koncu tedna se lahko prijavijo prek aplikacije. V torek pride 50 prostovoljcev iz enega podjetja, tudi županja Metlike s celotno občinsko upravo nam pride pomagat. Kar nekaj dela je še na bolj odročnih kmetijah, treba je odstraniti mulj, mogoče preložiti drva in opraviti dela, ki so zaradi poplav zastala.
"Na začetku se nismo obnašali najbolj samozaščitno. Dihali smo prah, v grozni vročini smo delali po cele dneve, nihče ni nosil maske. Zdaj vse prostovoljce, ki pridejo k nam, prosimo, da naj s seboj prinesejo zaščitno masko in razkužilo."
Kakšne posledice – poleg materialnih izgub – so poplave pustile pri ljudeh?
Prisotni sta bili izrazita solidarnost in povezanost. Ljudje so kuhali za celo ulico, drugi so nudili prenočišče, kljub katastrofi se je čutila pozitivna energija. Vseeno pa mislim, da se je v ljudi zažrl strah in da se bomo ob vsakem potencialnem opozorilu Arsa obnašali čisto drugače. Že večkrat prej so razglasili rdeč alarm, a je šlo mirno mimo in niti nismo bili pozorni.
Pozitivno so me presenetili tudi mladi, ki so začutili stisko ljudi in skrbeli za druge. Zelo so se izkazali.
Zagotovo je tako kot pri vsaki stvari na začetku prisotna evforija, potem pa vse skupaj začne upadati. A še vedno čutim solidarnost, ljudje prihajajo pomagat z vseh strani Slovenije, pridejo in kuhajo za cel kraj. Mogoče solidarnost za kakšen dan ponikne, pa potem spet naraste. Podobno kot življenje, gor in dol.
Poplave so eni izmed družin popolnoma uničile stanovanje. Zaradi hčerkine astme morajo stanovanje izprazniti in na novo opremiti. Začasen dom so si zato uredili v dveh modrih zabojnikih na fotografiji.
Kdaj si bo Črna opomogla?
Mislim, da si bomo v nekaj letih opomogli, če nas ne doleti še kaj podobnega. Pregledali smo, kaj vse je treba postoriti, dela je veliko, tudi milijonov bo šlo nekaj, a če bomo od države dobili sredstva, bo šlo. Bojim se le, da ne bo dovolj izvajalcev. Poplavljenih občin je kar nekaj, v drugih pa investicije tečejo naprej in tudi tam potrebujejo mehanizacijo. Svet se namreč ni ustavil.
Če bi šlo pri nas vse po načrtih, bi tudi mi naprej gradili novo kegljišče, ceste, turistične točke, zdaj pa je bilo treba razvrstiti prioritete in prešteti prijatelje. Na prvem mestu za obnovo so ceste in vodotoki ter sanacija plazov, nato pride na vrsto preostala infrastruktura.
Slabo so jo odnesli tudi športni objekti. Kegljišče v kulturnem domu je povsem uničeno, voda je dvignila parket. Veliko škode je tudi na stadionu v športnem parku, precej uničena je atletska steza, uničeno je igrišče z umetno travo.
V petek smo v Črni priredili dobrodelni koncert, v soboto pa je Anja Zag Golob brala poezijo. Rekli smo, naj nas preplavi poezija, ne voda. Vse to, da ne pozabimo, da obstajajo še druge stvari v življenju. Športni klubi znova delujejo, začele so se nogometne tekme in ugotovili smo, da smo prvo tekmo izgubili, ker tri tedne nismo mogli trenirati (smeh, op. a.). Življenje se počasi vrača v stare tirnice, ljudje ponovno hodijo v službo, gostilne obratujejo in upam, da bomo pospešeno začeli sanacijo in v nekaj letih Črno spravili nazaj na noge. To je cilj, v katerega moramo biti vsi usmerjeni.
Lesjakova pravi, da smo tudi mediji korektno opravili svoje delo: "Lahko vam rečemo hvala, da pridete k nam in skrbite, da se na nas, tudi zaradi teh objav, ne pozabi. Da se prebere tudi kakšno kritično misel, da mogoče tudi zaradi tega odgovorni hitreje ukrepajo."
