Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
10. 9. 2025,
17.47

Osveženo pred

8 ur, 52 minut

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,83

Natisni članek

Natisni članek

Naj planinska koča Naj planinska koča Debeli rtič Maribor Slovenska planinska pot gore hribi Sladka slovenska transverzala Sladka slovenska transverzala Žiga Papež

Sreda, 10. 9. 2025, 17.47

8 ur, 52 minut

Po zaključku Sladke slovenske transverzale

Žiga Papež po zaključku transverzale: Ko si fizično slab, je tudi možgane težko prepričati, da si dober

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,83
Žiga Papež, Sladka slovenska transverzala | "Sploh nisem mogel verjeti, da je konec. Spomniš se na tiste prve trenutke, ko si podvig načrtoval in si si mislil, kako ti bo to sploh uspelo izpeljati in uresničiti. Tudi drugi so mi govorili, da je to nora časovnica in so se spraševali, kako mi bo vse to uspelo še s sladkorno boleznijo. Sicer so verjeli, a so bili skeptični in mi predlagali, naj raje pot podaljšam za kak dan, da se ne bom zarekel. Na koncu pa sem na cilj prišel dan prej, kot sem sprva načrtoval," pove Papež. | Foto Žiga Papež

"Sploh nisem mogel verjeti, da je konec. Spomniš se na tiste prve trenutke, ko si podvig načrtoval in si si mislil, kako ti bo to sploh uspelo izpeljati in uresničiti. Tudi drugi so mi govorili, da je to nora časovnica in so se spraševali, kako mi bo vse to uspelo še s sladkorno boleznijo. Sicer so verjeli, a so bili skeptični in mi predlagali, naj raje pot podaljšam za kak dan, da se ne bom zarekel. Na koncu pa sem na cilj prišel dan prej, kot sem sprva načrtoval," pove Papež.

Foto: Žiga Papež

Ultravzdržljivostni športnik, popotnik in ambasador diabetesa Žiga Papež je postal prvi človek s sladkorno boleznijo tipa 1, ki se je odpravil na pot od Maribora do Ankarana in jo je tudi uspešno zaključil. Več kot 616 kilometrov dolgo traso Slovenske planinske poti, ki jo je poimenoval Sladka slovenska transverzala, mu je uspelo premagati v 17 dneh, en dan prej, kot je sprva načrtoval. Kot je povedal v pogovoru za Siol, so bili predvsem ljudje, ki jih je srečal na poti, tisti, ki so njegov neverjeten podvig in zgodbo naredili popolno.

Zaključili ste svoj projekt Sladke slovenske transverzale, ki ste ga opravili v 17 dneh. Kako je bil videti vaš podvig?

Skupaj je bilo na koncu 16 dni in osem ur. Dalo bi se hitreje, ampak to ni bil namen. Na koncu sem videl, da bi lahko čas izboljšal za nekaj zadnjih dni, a bi s tem porušil celoten načrt dogodka, kar bi bilo malce pretirano. Rekel sem si, da prvotni cilj ni bil postavljati rekordov, ampak bolj to, da se dokaže, da se nekaj takšnega da opraviti na še vedno zdrav način in brez ekstremov.

Včeraj ob štirih popoldne sem prispel na Debeli rtič, kjer so me pričakali podporniki in družina, bilo je luštno.

Svojo Sladko transverzalo je Žiga Papež sklenil na Debelem rtiču. | Foto: Žiga Papež Svojo Sladko transverzalo je Žiga Papež sklenil na Debelem rtiču. Foto: Žiga Papež

Celoten podvig je Žiga Papež dokumentiral v obliki dnevnih vlogov, fotografij, zapisov in intervjujev. Zgodbe s poti, uspehe, krize, sladke prigrizke, dehidracijo, smeh in trmo – vse to je ekskluzivno spremljal in objavljal Siol.net, ki je glavni medijski partner projekta.

Kakšna čustva so vas prevzela ob prihodu na cilj?

Že na začetku etape sem si naredil načrt, da bom prvih deset kilometrov opravil sam, saj so se mi želeli ljudje pridružiti, da me pospremijo v cilj. To sem naredil z namenom, da sem lahko razmislil in stvari podoživel še enkrat. Sploh prvi del zadnje etape je bil zame čustven. Tudi v svojih zapisih sem večkrat poudaril, da so bili predvsem ljudje tisti, ki so naredili to zgodbo popolno. Spoznal sem res veliko dobrih ljudi in še vedno velja rek, da v hribih ni slabih ljudi, ker podobno mislijo. Zdaj sem to tudi zares doživel na lastni koži. Je poseben občutek, ko se spomniš na vse te obraze, ki so ti pomagali tako ali drugače. Bilo jih je toliko, da se sploh ne morem vsem zahvaliti naenkrat in bi potreboval nekaj dni, da vse naštejem.

Nekateri so mojo pot spremljali tudi pri vas, ali pa so morda prebrali o podvigu. V predzadnji etapi, predvčerajšnjim, sem se spuščal s Slavnika in nenadoma se je ustavil neki gospod in mi rekel: "Žiga, zdrži, samo še jutri." Sploh nimaš občutka, da tvojo pot kdo bere in spremlja, ker si čisto odklopljen od realnosti. Si pač samo na misiji in trasi.

Bil je poseben občutek, posebej zadnjih sto metrov, kjer so mi tudi postavili ciljni lok s trakom. Ko vidiš vse obraze, ki jih nisi videl že 17 dni, je res nekaj posebnega. Pritekle so tudi solze. Sploh ko objameš svojo drago po dolgem času ... Vse skupaj je bilo kar čustveno.

"Bil je poseben občutek, posebej zadnjih sto metrov, kjer so mi tudi postavili ciljni lok s trakom. Ko vidiš vse obraze, ki jih nisi videl že 17 dni, je res nekaj posebnega. Pritekle so tudi solze. Sploh ko objameš svojo drago po dolgem času ... Vse skupaj je bilo kar čustveno," je strnil občutke, ki so ga prevevali ob prihodu v cilj. | Foto: Žiga Papež "Bil je poseben občutek, posebej zadnjih sto metrov, kjer so mi tudi postavili ciljni lok s trakom. Ko vidiš vse obraze, ki jih nisi videl že 17 dni, je res nekaj posebnega. Pritekle so tudi solze. Sploh ko objameš svojo drago po dolgem času ... Vse skupaj je bilo kar čustveno," je strnil občutke, ki so ga prevevali ob prihodu v cilj. Foto: Žiga Papež

Kaj je bila prva stvar, na katero ste pomislili, ko ste dokončali pot?

Sploh nisem mogel verjeti, da je konec. Spomniš se na tiste prve trenutke, ko si podvig načrtoval in si mislil, kako boš to sploh izpeljal in uresničil. Tudi drugi so mi govorili, da je to nora časovnica, in se spraševali, kako mi bo vse to uspelo še s sladkorno boleznijo. Sicer so verjeli, a so bili skeptični in mi predlagali, naj pot raje podaljšam za kak dan, da se ne bom zarekel. Na koncu pa sem na cilj prišel dan prej, kot sem sprva načrtoval.

Zanimiv je bil občutek, ko si hkrati vesel, a tudi žalosten, da je tega konec in da ne bo nikoli več teh trenutkov, ki si jih doživljal. Vse skupaj sem doživel nekako sladko-grenko.

"Predvsem mi največ pomeni to, da sem dejansko videl, koliko ljudem sem nekaj premaknil v glavi."  | Foto: Žiga Papež "Predvsem mi največ pomeni to, da sem dejansko videl, koliko ljudem sem nekaj premaknil v glavi." Foto: Žiga Papež

Kaj vam pomeni, da ste uspešno prestali ta projekt?

Predvsem mi največ pomeni to, da sem dejansko videl, koliko ljudem sem nekaj premaknil v glavi. Med potjo sem dobil ogromno sporočil, na katera mi ni uspelo odgovoriti med potjo. Bile so malenkosti: recimo ena gospa mi je pisala o sinu, ki ima tudi sladkorno bolezen in nikoli ni maral z družino hoditi v hribe. Napisala je, da ko me je videl na Triglavu, je sam izrazil željo, da se odpravijo na Triglav tudi sami. Gre za malenkosti, a zdi se mi neverjetno, da človeka premakneš s kavča in mu daš motivacijo, da naredi nekaj dodatnega. To mi pomeni vse in mi je tako lepo, ko dobim taka sporočila, da mi je dejansko uspelo nekoga motivirati za nekaj, česar si morda sploh ne bi upal. To je tudi to, kar sem želel s tem projektom – ter seveda ozaveščati o sladkorni bolezni in omejitvah, razbijati stigme. Marsikaj se da narediti, če poslušaš svoje telo in upoštevaš zakonitosti prehrane, regeneracije in predvsem zdravega gibanja.

Ne gre za vrhunski šport, ker vemo, da je vrhunski šport lahko nezdrav in na dolgi rok ni vzdržljiv, jaz pa bi rad pokazal, da se da biti vrhunski in imeti polno življenje z zdravim pristopom – kljub bolezni. Končni čas mi je pri podvigu sekundarnega pomena, jaz si ga bom predvsem zapomnil po ljudeh, ki sem jih motiviral, po poteh in seveda bo v spominu ostala tudi narava. Predvsem pa vsi ti obrazi in  dobra volja, ki je vladala med podvigom.

Žiga Papež, osmi dan | Foto: Žiga Papež Foto: Žiga Papež

So bili odzivi torej večinoma pozitivni?

Med podvigom nisem prejel niti enega slabega sporočila, razen ko sem objavil video, ko sem na Begunjščico lezel v malce bolj meglenih razmerah. Ljudje so mi pisali, da sem neodgovoren, vsaj tako mi je povedala moja draga, a lahko povem, da smo z ekipo radarsko sliko spremljali vsako sekundo in preverjali razmere. Razmere so bile res preverjene in pri tem ni bilo nič neodgovornega. Zaradi previdnosti in vremenskih razmer sem tudi prilagodil sedmo etapo in se na vrh Golice odpravil samo po žig ter se izognil grebenu, ker so se začeli pojavljati nevihtni oblaki. Le to je bil tak trenutek, a načeloma sem bil deležen res dobrih odzivov.

Je bil projekt težji mentalno ali fizično?

Oboje hkrati, mislim, da se obe stvari kar povezujeta. Ko sem bil fizično slab, je potem tudi možgane težko prepričati, da si dober. Predvsem spusti so me dostikrat ubijali. Imel sem dve ali tri etape, kjer so bili spusti dolgi dva ali tri kilometre, sam pa sem se moral zaradi klecanja kolen ustavljati na dvesto ali tristo metrov. Sploh nisem mogel več stati na nogah. Mišice so nekako še zdržale, sklepi in vezi pa so kar trpeli. Imel sem vnete sklepe in vezi, a na srečo se je dalo s kakšno kremo in protibolečinskimi tabletami stvar rešiti.

Težko je prepričati možgane, ko veš, da boli, in se motivirati. Tudi ko so bila kolena že v redu, pa je imela glava "poln kufer" vsega in je bila utrujena, takrat tudi noge niso šle. Vse je zelo povezano.

Žiga Papež | Foto: Žiga Papež Foto: Žiga Papež

Kdaj in kje vam je bilo najtežje na poti?

Izpostavil bi verjetno kar tri etape, kjer sem imel manjše krize. Prva je bila v Kamniško-Savinjskih Alpah, ko sem prišel iz koče na Korošici, kjer je pogorela koča in kjer je samo zasilno bivališče, zato sem ostal brez večerje. Naslednji dan sem sicer pojedel nekaj malega in sem bil na poti štirinajst ur, ostal sem tudi brez kosila, saj sem se malce zakalkuliral. Bila je tudi velika vročina. Bil je res zelo dolg in zahteven dan, ko sem bil ves čas sam in dejansko sem deset minut pred kočo odvrgel palice in si rekel, da se ne bom premaknil, da je to to. Da naj me pridejo iskat in da ne grem nikamor. Pet minut sem sam pri sebi trmaril, a hitro ugotovil, da sem lačen in da bom moral oditi naprej. Ko se naješ in naspiš, je vse malce drugače. Četrti dan je bil res zahteven.

Tudi v Julijcih je bila ena zelo zahtevna etapa, ko sem moral zaradi vremena dve etapi stisniti v eno in to v res težkih vremenskih razmerah. Bile so spolzke skale, pot v megli in po plezalnih poteh s klini. Hodil sem po Razorju, Prisojniku in ta dan osvojil celo Jalovec. Na srečo se mi je prejšnji večer nekaj od zgoraj nasmehnilo in sem pri večerji spoznal gorskega reševalca, ki je rekel, da lahko del trase premaga z mano. Brez njega sam v teh razmerah zagotovo ne bi upal, bilo bi prenevarno in bi me bilo preveč strah. Z njim pa je šlo veliko lažje, čeprav mislim, da sem bil ta dan na poti vsega skupaj 15 ur. Bilo je kar naporno.

Naslednji dan sem zbolel. Ujel me je tudi hud naliv, odpornost mi je padla in sem že zakuhal. Potem lahko le upaš, da se boš naspal in pozdravil. Zato sem vse popoldne prespal in še večer ter nekako prišel k sebi. Pomagajo in motivirajo te tudi ljudje, čeprav v teh dneh ni bilo ravno luštno in je bilo vse skupaj na meji.

Žiga Papež, deveti dan | Foto: Žiga Papež Foto: Žiga Papež

Kje ste doživeli najlepše trenutke in kje vam je bilo na poti najlažje?

Najlažje mi je bilo tisti dan, ko sem šel iz Mojstrane na Triglav in prek Kriških podov. Bila je dolga etapa in s Triglava sem se spustil čez eno bolj zahtevnih poti čez Plemenice. Tam je res letelo in mislil sem, da sem Spiderman, najbrž tudi zato, ker me je prejšnji večer v Mojstrano prišla pozdravit družina.

Tudi kasneje sem na Kredarici doživel lepo presenečenje, kjer me je še z dvema sosedoma počakal moj oče. Do vrha Triglava sem letel in tudi točil solze od utrujenosti, na plano so prišla vse čustva. Ta dan je bil res čudovit in najhitrejši glede na zahtevnost poti.

Ali ste na poti dobili idejo še za kakšen drug nor podvig?

Po glavi se mi plete veliko idej in nekateri me že sprašujejo, kaj pripravljam za prihodnje leto. Dobil sem dodatno motivacijo, saj sem videl, da to ljudem, ki podvige spremljajo, čedalje več pomeni. Tudi podporniki in sponzorji so čedalje bolj navdušeni za to, tako da je potem lažje tudi motivirati. Imam že tri podvige v ožjem izboru, a najprej potrebujem kakšen teden za počitek, da spočijem in sestavim misli, potem pa bomo videli in nekaj zagotovo ušpičili.

Žiga Papež, Sladka transferzala | Foto: Žiga Papež Foto: Žiga Papež

Več o Papeževih etapah in podvigu najdete v spodnjih člankih:

Žiga Papež, Sladka transferzala
Novice Sladka transverzala: veliki finale na Debelem rtiču
Sladka slovenska transverzala, 15. dan
Novice Etapa Celiac Slovenija – od kraških globeli do zadnjega tisočaka #video
Sladka slovenska transverzala, 14. dan
Novice Od Cola prek Javornika in Nanosa do Senožeč: dan, ko je pot stekla sama
Žiga Papež, 14. dan
Novice Tako zgleda najdaljši maraton po grebenu
Žiga Papež, 13. dan
Novice Med Franjino tišino in trdovratnim kolenom
Žiga Papež
Novice Od Vogla do Črne prsti – z glavo, nogami in dobrimi ljudmi
Žiga Papež, Sladka slovenska transverzala
Novice 11. dan: Ko zagrize bolečina, vstane srce #video
Ne spreglejte