Sladka slovenska transverzala
Ponedeljek, 8. 9. 2025, 6.33
3 ure, 5 minut
Sladka slovenska transverzala, 15. dan
Od Cola prek Javornika in Nanosa do Senožeč: dan, ko je pot stekla sama
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,26
Po treh zaporednih, brutalno dolgih etapah sem si obljubil discipliniran dan po načrtu. Rezerva, ki sem jo izbojeval v zadnjih dneh, mi je dovolila, da ne lovim časa – a potem se je zgodilo nekaj, česar nisem pričakoval. Na štartu na Colu so me pričakali Rok, Jaka in Katja – lokalni ultratekači, ki so brez pomisleka rekli: "Gremo s tabo. VSE!" In v trenutku se je 43–45 kilometrov spremenilo v let.
Nepričakovana ekipa na štartu
Start s Cola je bil udaren – tempo, šala za šalo in čisto sveža energija. Vzpon do Pirnatove koče na Javorniku je šel v tekaškem pogovornem ritmu. Tik pred kočo me je ustavila gospa Anka, ki me je že prej ujela na Facebooku in me prosila, naj se oglasim. Kava, topel sprejem in nekaj iskrenih stavkov so naredili točno tisto, kar po maratonu dni najbolj potrebuješ: opomnili so me, da je to pot ljudi.
Podkraj in tekaški Javornik
Nadaljujemo mimo Podkraja – visoko ležeče vasi nad Vipavsko dolino – in se gladko kotalimo prek grebena. Trasa je tu hvaležna za tek: mehka podlaga, ravno prav razgibana, da te ne uspava, in dovolj razgledov, da pozabiš na utrujenost.
Abram: tortica, legenda in gas proti Nanosu
Pri Furlanovem zavetišču pri Abramu: kavica, kos tortice in kratka zgodba o domačiji, ki jo pozna vsak, ki je kdaj vandral čez kraški rob – to je tisti kraj, kjer se planinski svet za trenutek spremeni v kuhinjo, dnevno sobo in galerijo lokalnih legend. Ne zadržimo se dolgo; noge imajo danes svojo voljo.
Nanos – vrata Primorske, presenečenje na vrhu
Proti vrhu Nanosa se nam pridružita še Ambrož, nekdanji teniški igralec, in njegov kolega iz TK Ajdovščina. Petica teče kot uigrana štafeta. Na vrhu – presenečenje: družina Pekolj, pokrovitelji 14. etape (podjetje BOP, predelava lesa), skupaj z mojo družino in Eriko. Pripravili so mini kviz o slovenskih gozdovih – simbolično, ker je večina te poti res zrasla iz zelenih senc. Zgodovina, vrste dreves, varovanje – zadiham, odgovorim, in ja, kviz uspešno opravim. Nasmeh. Hvala, Pekolji!
Dolg spust v Senožeče in dobrodošlica, ki zadrhti v prsih
Sledi spust proti Senožečam – dolg, tekoč in tisti, ki ti odklene glavo. Na cilju pa sprejem, ki te zadene globlje kot katerikoli razgled: družina Mahnič. Njihova Kaja živi s sladkorno boleznijo tipa 1. Plakat z napisom Dobrodošel, Žiga, stisk roke, objem in občutek, da je vse, kar delamo, prav. Hvala, res hvala.
Statistika dneva (7. etapa)
- ⏱️ Čas: 9 h 39 min
- 🥾 Razdalja: 44,9 km
- ⬆️ Vzpon: 1.710 m
- ⬇️ Spust: 1.740 m
- ⛰️ Najvišja točka: 1.230 m
- 🐢 Povp. hitrost: 4,6 km/h
Zanimivosti o trasi, ki sem jo prehodil
- Javornik nad Podkrajem je rob Hrušice – nekdanje rimske poštne ceste so tukaj povezovale notranjost z morjem. Danes je to eden najlepših tekaških odsekov na prehodu iz Idrijskega proti Krasu: mehke iglice, izmenjava gozd–razgled, stalno delo za stopala.
- Podkraj sodi med višje ležeče vasi nad Vipavsko dolino. Ko z grebena pogledaš proti dolini, razumeš, zakaj je burja tukaj kraljica – relief oblikuje njen tok kot v naravni vetrovnik.
- Furlanovo zavetišče pri Abramu stoji na stiku svetov: med gozdnim zatišjem in odprtim kraškim robom. Domačija je prepoznavna po gostoljubju in zgodbah o sobivanju človeka z divjino.
- Nanos – pogosto imenovan vratar Primorske – je naravna pregrada med notranjostjo in morjem. Na njegovem platoju burja vije drugačne zgodbe: tu drevesa rastejo nagnjena, suha trava šelesti, razgledi pa segajo od Alp do Jadrana.
- Razdrto in Senožeče ležita ob Postojnskih vratih, eni ključnih naravnih prehodnic med Srednjo Evropo in Jadranom. Zgodovinsko sta bili trgovski in poštni postaji; na Krasu pa so vasi stoletja živele z vodo v štirnah – cisternah, ker je kraška podlaga požirala potoke.
Tempo srca in glave
Danes je bilo hitro. Velik del trase smo tekli. Ekipa mi je vlila novo moč – tisto, ki ti po štirinajstih dneh znova prižge luč. Na Nanosu so se srečali šport, družine, prijatelji in gozdovi. Na cilju v Senožečah pa zgodba, zaradi katere sploh hodim: da vsak kilometer nekaj pomeni – ne le meni, temveč tudi tistim, ki v tej poti najdejo upanje.
Morje že voham. A vem: ostaneta še dve dolgi etapi. Zdaj je čas, da pazim na korak in glavo – brez napak, brez poškodb. V teh dveh dneh, bliže morju, bo prostor za razmislek. Čustva se vrtinčijo, spomini butajo na plano, a pot še traja. In je – noro lepa.
Hvala
Rok, Jaka, Katja – hvala za pogon.
Gospa Anka – hvala za kavo in toplino.
Ambrož in TK Ajdovščina – hvala za družbo na Nanosu in donacijo – to etapo sem poimenoval po vas.
Družina Pekolj (BOP- predelava lesa) – hvala za podporo in gozdni kviz.
Moja družina in Erika – vedno znova hvala, ker ste vedno tam.
Družina Mahnič in Kaja – hvala za sprejem, ki se ga ne pozabi.
15. dan je bil dan, ko je pot sama tekla pod nogami.
