Naj planinska koča
Sladka slovenska transverzala
Nedelja, 7. 9. 2025, 7.08
14 ur, 6 minut
Sladka slovenska transverzala, 14. dan
Od Idrije do Golakov: prvi pogled na morje in najdaljši grebenski maraton
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,55
Jutro v Idriji. Načrt drzen: v treh etapah "ukrasti" kar en cel dan in Sladko transverzalo zaključiti v 17 etapah. Dan, ki se je začel kot preračunana poteza, se je končal kot epski grebenski maraton – 56,2 kilometra hoje, veter na robu Trnovskega gozda in prvi, skoraj simbolični pogled na morje. Telo je na meji, glava trdna. Danes sem hodil hkrati v raju in v peklu.
Matejev pozdrav ob zori
Štart v Idriji je imel ime: Matej. Prijatelj in gorski tekač me je pospremil skoraj do Golakov, nato se je obrnil in zdrsnil nazaj proti mestu. Kratek skupen tempo, nekaj šal, nekaj resnih stavkov – dovolj, da se dan "prime" in da korak dobi smisel. Hvala, Matej.
Jutro! In dan dobi smisel.
Vojsko in asfalt, ki tepe sklepe
Proti Vojski je šlo dolgo in pogosto po cesti. To ni romantičen del – to je del, ki udari po gležnjih in kolenih. Toda Vojsko ima vedno nekaj posebnega: previsoko, da bi bilo le vas, in dovolj odmaknjeno, da diha po planoti. Tu se pot začne počasi dvigovati v Trnovski gozd.
Asfalt je dober za avto, za gležnje in kolena pa ne.
Golaki – trenutek, ko se pokaže morje
Golaki so skupina, ne en sam vrh; najvišji je Mali Golak (1.495 metrov). In tam – prvič na transverzali – morje. Daljno, bleščeče, kot navdih in obljuba cilja. Kratek zastoj v prsih, potem pa naprej: ni še konec.
Moooorje, moooooorje!
Po kraškem robu: med rajem in peklom
Od tod naprej je bila pot bolj suha, kraška. Greben, brezkončni travniki, borovci, razgledi navzdol v Vipavsko dolino, veter, ki se je z vsako uro bolj zagrizel v kožo. Čudovito – in hkrati brezkompromisno. Ko je telo utrujeno, ko gležnji in kolena prosijo za milost, se svet razcepi: raj zaradi razgledov, pekel zaradi bolečine. Danes sem hodil po obeh.
- Idrija – UNESCO: Mesto živega srebra in izjemne tehniške dediščine (klavže – kamnite pregrade, s katerimi so nekoč splavljali les za rudnik).
- Vojsko: Ena najvišje ležečih stalno poseljenih planot pri nas; zadržana, vetrovna in presenetljivo razgledna.
- Trnovski gozd & Golaki: Tipičen kras – vrtače, škraplje, brezna in tanka prst na apnencu; Mali Golak (1.495 metrov) je najvišji vrh gozda. Ob lepem dnevu se vidijo Tržaški zaliv, Furlanija in Dolomiti.
- Trnovski rob: Ostri prelom nad Vipavsko dolino. Tu burja piše svoje zgodbe, zato so poti pogosto suhe, kamnite in izpostavljene vetru.
- Otlica & Predmeja: Nad Ajdovščino se skrivata razgledni dragulj Otliško okno (naravno kamnito okno) in razgledišča, s katerih je dolina kot na dlani.
Nauki dneva: časovnica ≠ nasilje nad telesom
To je bil najdaljši dan do zdaj in prelomnica. Od zdaj naprej se držim časovnice, vendar ne za vsako ceno. Sporočilo Sladke transverzale je, da se velike stvari da narediti zdravo – brez norenja čez rob. Sem na meji in nočem čez. Cilj je priti v dobrem stanju – fizično in mentalno.
- razdalja: 56,2 kilometra,
- čas na poti: 12 ur 19 minut,
- povprečna hitrost: 4,6 kilometra na uro,
- vzpon: ↑ 2.680 metrov,
- spust: ↓ 2.400 metrov,
- najvišja točka: 1.495 metrov,
- najnižja točka: 360 metrov.
Našel odgovor na vprašanje, zakaj hodim
Danes je bilo 12 ur in 19 minut jasnega odgovora na vprašanje, zakaj hodim: zaradi ljudi (hvala, Matej), zaradi poti (čeprav po cesti), zaradi trenutkov, ko se morje prvič zalesketa kot končna točka. In zaradi obljube, da bom to zgodbo dokončal pametno – z glavo in s telesom, ki se ga ne iztroši za en sam cilj.
