Naj planinska koča
Sladka slovenska transverzala
Torek, 2. 9. 2025, 10.53
1 ura, 11 minut
Sladka slovenska transverzala, deveti dan
Noč, jeklenice in Jalovec: najtežji dan do zdaj (Razor-Prisojnik-Jalovec)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,02
Najtežji dan doslej.
Ne vem, kje začeti. Dan, ki je bil hkrati epski in najstrašnejši v mojem življenju. Budilka ob 4.30, start s Kriških podov ob 5.15. Trije velikani Julijcev v enem zamahu, moker veter, mrzel kamen in odločitev, ki te preizkusi do dna: Razor, Prisojnik (po Jubilejni) in Jalovec.
Tema, lučke in prvi vrh: Razor
Noč, čelke in koraki v prazno. Z mano Tomaž (PD Trebnje) in Nejc, gorski reševalec, ki sva ga spoznala večer prej – junak, ki se nama je brez pomisleka pridružil. Na Razor stopimo skoraj še v temi; že tam je bilo jasno, da bo dan neizprosen: mokra megla, veter, občasne kaplje in mraz.
Mokra Jubilejna do Prisojnika – “po tej poti sam ne bi šel”
Ker je bil za naslednji dan napovedan dež, sem si v glavo zabil še Jalovec. To je pomenilo spremembo načrta: na Prisojnik po najtežji – Jubilejni poti.
Mokra jeklenica, drseče skale, klini kot milo – razmere, v katerih bi se sam obrnil. Nejc in Tomaž sta bila varnost in mirnost, ki ju je potreboval vsak gib. Vrh, hiter žig, nato spust na Vršič po vetrovnih in spolzkih ploščah.
Vršič: dilema, ki jo preseka en stavek
Na Vršiču se poslovimo od Nejca. Dvomim. Jalovec v takih razmerah? Tomaž ne trzne: "Gremo." Brez njega odločitve najbrž ne bi sprejel.
Na vrhu Jalovca.
Jalovec: ko ostaneš sam
Sledi 4–5 ur muke in koncentracije. Tik pod zadnjim, najzahtevnejšim delom Tomaž tiho reče, da je preutrujen. Če želim na vrh in varen umik pred nevihto, moram naprej sam.
Strah v trebuhu, vendar korak ostane trd. V eni uri sem švignil gor in nazaj dol – Jalovec osvojen v izjemno težkih razmerah. Do zavetišča pod Špičkom (bivaka) po žig, kratek vdih – in potem se najtežji del dneva šele začne.
Spust, ki te zloži – do Koče pri izviru Soče
Na zadnjih petih kilometrih se ustavljam na vsakih ~200 metrov. Kolena in gležnji otekli, bolečina brusi robove volje. Masiram si kolena, da sploh držijo. A kilometri, čeprav polžji, vendarle minejo. V Koči pri izviru Soče padem na posteljo – brez signala, brez interneta, samo s tišino in hvaležnostjo, da sem cel.
Hvaležnost
Nejc, hvala za mirno glavo v mokri Jubilejni.
Tomaž, hvala za odločnost in pogum – brez tebe Jalovca danes ne bi bilo.
In hvala vsem, ki držite pesti na daljavo. Tak dan pokaže, kako pomembna je ekipa, tudi ko si zadnje metre čisto sam.
Tak dan pokaže, kako pomembna je ekipa, tudi ko si zadnje metre čisto sam.
⏱️ Čas na nogah: 14 h 45 min
🥾 Razdalja: 34 km
⬆️ Vzpon: ~2.900 m
⬇️ Spust: ~4.020 m
⛰️ Najvišja točka: ~2.570 m
🏔️ Vrhovi: Razor – Prisojnik (Jubilejna) – Jalovec
🔥 Ocena dneva: najtežji do zdaj.
Naprej, tudi če bo dež
Naslednji cilj: Koča na Prehodavcih. Ni tako tehnično kot danes, a čas je za popravilo kolen in stopal. Telo je utrujeno; volja je mirna in trdna. Gremo dalje.
