Sladka slovenska transverzala
Sreda, 27. 8. 2025, 20.38
1 ura, 32 minut
Sladka slovenska transverzala, četrti dan
Vročina, zaprte koče in pol litra vode – od Ojstirce do Skute na hlapih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,05
Grintovec ostane za jutri – spočit, napit, s polnimi stekleničkami in v spremstvu Marka Krajnca.
Budilka 5.45, tri jajca za zajtrk in ob 6.30 že na poti. Na meniju: Ojstrica → Brana → (kratek rob čez mejo) → Kranjska koča na Ledinah → Koroška Rinka → Skuta → Cojzova koča na Kokrskem sedlu. Zaključek? Dan, ki je preveril vse: glavo, noge in sladkor.
Jutro, ki je letelo
Vzpon na Ojstrico je stekel, po grebenu čez Brano do Kamniškega sedla pa še hitreje. Na sedlu kava in nejevera oskrbnikov nad tempom – tudi meni je šlo vse kot po maslu. Prvič sem čisto od blizu srečal tri kozoroge; kratek trenutek miru pred vročinskim kladivom popoldneva.
Preobrat dneva: zaprte Ledine, brez kosila, brez vode
Spust na Okrešelj in naprej proti Kranjski koči na Ledinah. Tam sem načrtoval kosilo, dopolnitev zalog in večjo dozo tekočine pred zahtevnim delom na Koroško Rinko. A presenečenje: koča je bila zaprta.
Prvič sem čisto od blizu srečal tri kozoroge.
To je pomenilo dvoje: brez kosila (zelo težko za uravnavanje diabetesa in energije) in skoraj prazne stekleničke v najbolj vročem delu dneva. Glava je začela boleti, želodec protestirati, telesu je zmanjkovalo sape. Na srečo sem srečal gorskega reševalca, ki mi je dal pol litra vode – majhna plastenka, velik rešilec.
Koroška Rinka še gre, Skuta "na hlapih"
Ferata na Koroško Rinko je šla zbrano in tehnično. A ko se je teren obrnil proti Skuti (2532 m), je prišel zid: vsakih 50 metrov postanek, roke so odpovedale, nad dva tisoč metrov sem šel dobesedno na hlapih. Vrh je padel, a drago.
Več fotografij četrtega dne Žigovega podviga si poglejte v spodnji galeriji.
Zakaj ne tudi Grintovec?
Načrt je bil s Skute potegniti še na Grintovec, da bi si jutri olajšal dan. A kombinacija zaprte koče (brez kosila), praznih bidonov, vročine, bolečih kolen in počasnega napredovanja je potegnila ročno zavoro. Dvajset minut pred Cojzovo sem sedel v travo, vrgel palice iz rok in gledal v prazno: ena ura gor v meglo ali spust v svetlobo koče? Izbral sem varnost.
Grintovec ostane za jutri – spočit, napit, s polnimi stekleničkami in v spremstvu Marka Krajnca.
Polom: 20 minut pred Cojzovo
Spust proti Cojzovi koči je razgalil utrujenost. Takrat sta me na noge postavila misel na jutrišnji ključni cilj – Jezersko Kočno – in dejstvo, da me bo na težkem odseku spremljal markacist Marko Krajnc (hvala, Janja, za povezavo!).
V koči so me rešili ljudje: oskrbnik mi je ponudil posteljo in obrok, čeprav je bilo vsega že malo. Iskrena hvala – danes je to pomenilo ogromno.
V koči so me rešili ljudje.
- Čas na poti: 11 h 19 min
- Razdalja: 26,2 km
- Vzpon: 2.780 m
- Spust: 2.870 m
- Najvišja točka: 2.560 m
- Najnižja točka: 1.480 m
- Povp. hitrost: 2,3 km/h
Misel za konec
Vročina, zaprte koče in brez kosila – kombinacija, ki je danes konkretno otežila vodenje sladkorja in upravljanje z energijo. A glava ostaja mirna. Jutri sledi Jezerska Kočna; vreme ni idealno, a zaupanja je več – tudi zaradi ljudi, ki držijo skupaj, ko je najtežje.
