Naj planinska koča
Sladka slovenska transverzala
Sreda, 27. 8. 2025, 9.30
1 mesec, 1 teden
Sladka slovenska transverzala, tretji dan
Žulj, počena palica, aktivni podor, logistika v Robanovem kotu in dolg vzpon po jeklenicah #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,69
Tretji dan Sladke transverzale je bil eden tistih, ko ni dovolj samo kondicija – potrebni sta mirna glava in trma. Začel se je lepo, končal pa pozno, na planini Korošica, z zadnjo prosto posteljo in telefonom brez življenja.
Jutro z dobro energijo
Prvi kilometri v družbi
Ob zajtrku me je čakala Janja, lokalna gorska tekačica in medicinska sestra iz diabetološke ambulante. Srečala sva se prvič, a je odlično poznala teren. Besede podpore in lahkoten tempo so poskrbeli, da sva do Raduhe (2.062 m) hitro nabrala prve kilometre.
Prvi zaplet: žulj in počena palica
Bili so zapleti na poti, a vreme je bilo čudovito.
Ko so se kilometri nabirali, je prišel prvi resnejši žulj. Malo kasneje je počila palica. Pri koči sem jo na hitro "oživil" s trakom, samo toliko, da sva lahko nadaljevala.
Aktivni podor: deset sekund razlike
Sreča v nesreči: podor le 20 metrov pred nama.
Na spustu z Raduhe sva najprej opazila tablo "Aktivni podor". Ponavadi to vzameš na znanje in greš naprej – tokrat pa se je hrib oglasil. Zaslišiva pok, za trenutek obstaneva … in dve skali v velikosti človeške glave zagrmita čez pot kakšnih 20 metrov pred nama. Čista sreča v nesreči – če bi bila le deset sekund hitrejša, bi bilo zelo grdo. Previdnost v gorah je nujna.
Robanov kot: prva logistična "menjava"
Na poti sem dobil novo opremo.
Do Robanovega kota – ledeniško izdolbene doline pod Ojstrico – sva prišla zbrano. Tu se nama je pridružila Erika z mojim prvim paketom. Menjava opreme je bila nujna:
- zamenjal sem palice,
- vzel čelado (samovarovalni komplet sem izpustil – želel sem ostati čim lažji in gibljiv),
- obul sem trše planinske čevlje za varnejše plezalne odseke in melišča.
Erika je opazila, da žulj ne bo počakal – sterilno ga je predrla in povila, jaz pa sem dobil še topel domač obrok. Energija je stekla nazaj.
Težka popoldanska ura: jeklenice proti Korošici
Popoldne je bilo naporno.
Iz doline so sledile več kot štiri ure strmega sveta, veliko jeklenic in zahtevnih prečk. V takem terenu žulj vsaj ne "žaga" pri vsakem koraku; roke prevzamejo del bremena in glava dela svoje – korak, dih, oprimek, ponovi.
Korošica ob mraku – brez signala, brez polnilnika
Na Korošici tik pred mrakom in z omejeno ponudbo hrane.
Na Korošico sem prišel tik pred sončnim zahodom. Kot veste, je Dom na Korošici leta 2017 pogorel; danes je tam le zasilna ureditev. Dobil sem zadnjo posteljo. Hrane ni bilo več – našel sem pršut in sir, elektrike in signala praktično nič, telefon pa navlažen in neodziven. Kratka "prha" z vlažno krpo, razteg in spat.
Pošten, surov gorski dan.
Statistika dneva
- 🕒 Skupni čas: 12 h 34 min (bruto)
- 📏 Razdalja: 41,2 km
- ⛰️ Vzpon: 2.770 m
- ⬇️ Spust: 2.360 m
- 🧭 Najvišja točka: ~2.020 m
- 🧭 Najnižja točka: ~630 m
Hvala, ekipa
Janja – hvala za jutranji "pogon". Erika – za logistiko, obrok in "servis stopal". In hvala, 4Endurance, za podporo na etapi, ki je dala vedeti, da bo v visokogorju vsak gram in vsak detajl pomemben.
Jutri me čaka čisto drugačen ritem, a z eno jasno mislijo: naprej gre – korak za korakom.
