Naj planinska koča
Sladka slovenska transverzala
Sobota, 6. 9. 2025, 4.00
2 tedna, 1 dan
Sladka slovenska transverzala, 13. dan
Med Franjino tišino in trdovratnim kolenom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,52
Začel sem v Petrovem Brdu, kjer mi je nočitev uredil prijazni gospod Jožko Dakskobler – hvala iz srca. Prvi vzpon dneva me je odpeljal na Porezen, kjer sta me v koči pričakala izjemno prijazna oskrbnika. Poznala sta mojo zgodbo, postregla sta mi s kavo in še s skutnimi štruklji. Potem pa dolg, razgret spust proti bolnici Franja, ki je po poplavah 2023 še vedno zaprta. Tam sem najprej izgubil preveč minut pri iskanju žiga, nato pa še v gozdu, ko sem poskušal ujeti bližnjico. Od tod naprej je postal dan preizkus glave in telesa.
Jutro hvaležnosti in Porezen
Hvaležnost ima v gorah posebno težo. Petrovo Brdo me je pospremilo s toplo človeško gesto, Porezen pa z domačnostjo planinske koče. Štruklji, kava, kratek klepet – in občutek, da sem na pravi poti. Razglednik nad Cerkljanskim je danes ponudil več sonca kot sence. To sonce je pozneje udarilo nazaj.
Porezen z domačnostjo planinske koče
Franja: tišina, zapornice in izgubljene minute
Spust proti bolnici Franja me je popeljal v sotesko, ki še vedno nosi pečat zadnjih poplav. Kompleks je zaprt, zrak je tih, spoštljiv. V tej tišini sem predolgo iskal žig. Prej sem si dovolil še tisto "smiselno" bližnjico in končal med vejevjem, kjer sem 20 minut brskal za potjo in izgubljal energijo. Vsaka minuta tu je draga.
Zanimivost: Franja je ena najmočnejših zgodb odporniške medicine iz druge svetovne vojne – skrita v Pasici je oskrbela stotine ranjencev. Danes čaka na popolno obnovo, spomin pa ostaja svetilnik humanosti.
Ko telo potegne ročno zavoro
Vzpon proti koči na Ermanovcu je bil težak. Vrtoglavica, slabost, boleč želodec – kot da me je znova ožgalo sonce. Jedel sem, a slabost ni popustila. Ulegel sem se na klop in za 25 minut zaspal. Malo je pomagalo, a občutek omotice je ostal.
Če niste opazili: čeprav je to 13. dan, sem prehodil že tri četrtine trase 14. dne.
Kladje, travniki in razgledni grebeni
Sledil je spust na Kladje, potem pa valovanje čez Bevkov vrh – neskončni travniki in mehka hrbtenica hribovja, ki bi bila v boljšem počutju prava pesem. Danes je bilo to trdnejše delo. Mimo Sivke sem pobral še en žig in se obrnil proti Idriji.
- Bevkov vrh (1.051 metrov): razgled med Idrijskim in Cerkljanskim hribovjem kot valovito morje travnikov.
- Sivka (1.008 metrov): nežni greben, znan po košenicah in razgledu proti Žirem in Idriji.
- Idrija: mesto rudarjev in klekljaric, žlikrofov in svetovne rudarske dediščine.
Spust brez konca in koleno, ki je reklo "ne"
Od Sivke proti Idriji se je čas raztegnil kot elastika. Slabost ni izginila, zadnjih 30 minut spusta pa je desno koleno popolnoma zablokiralo. Pokrčiti ga nisem več mogel. Tridesetminutni odsek je trajal eno uro – umiral sem "na obroke", korak za korakom, brez bližnjic. Včerajšnji in današnji napor sta bila očitno preveč. Silil sem telo, račun je prišel takoj.
Idrija – mesto spominov in majhne nagrade
V Gostišču Barbara so me toplo sprejeli – hvala! In še ena osebna drobtinica: to je bila prva lokacija, kamor sva šla z Eriko na skupno kosilo (zmenek) 😉. Kakšno naključje – ki je vsaj za trenutek olajšalo težek dan.
Idrija
- Razdalja: 51,1 kilometra
- Skupni čas: 11 ur 53 minut
- Povprečna hitrost: 4,3 kilometra na uro
- Vzpon: ↑ 2.420 metrov
- Spust: ↓ 2.880 metrov
- Najvišja točka: 1.590 metrov
- Najnižja točka: 340 metrov
Hvaležnost in načrt za jutri
Hvala g. Jožkotu, hvala oskrbnikoma na Poreznu, hvala Gostišču Barbara. Danes sem izkusil vso krhkost vztrajnosti – in vse, kar jo drži skupaj: ljudje.
Če niste opazili: čeprav je to 13. dan, sem prehodil že tri četrtine trase 14. dne. Lepo je biti pred časom, a jutri si želim, da bo pamet vodila srce – lažji dan, da koleno dobi priložnost za mir in da se spet vrnem v svoj ritem.
Gremo naprej.
