Naj planinska koča
Sladka slovenska transverzala
Torek, 2. 9. 2025, 21.48
3 tedne, 1 dan
Sladka slovenska transverzala, deseti dan
Telekom Slovenije – od izvira Soče do Prehodavcev pod oranžnim alarmom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,59
Jutri ostanem pri načrtu: okoli sedem ur hoje.
Oranžni alarm. Nebo, zavezano v temne vozle. Zbudim se pri izviru Soče in prvi vdih je hladen kot voda, ki tukaj rojeva reko. Včerajšnja "kraljevska" etapa je še v mišicah, a pritisk izgine – vem, da sem dal več, kot sem moral. Potem pa hladna prha: iztečen senzor za sladkor in v torbi samo še en rezervni. V tistem zasije človeška dobrota: sporočilo gospe Maje Černuta, mame dveh otrok s sladkorno boleznijo – ko pridem v Trento, naj se oglasim. "Prinesem senzor." Dovolj je že to, da se dan čez dež nasmehne.
30 minut potopa
Ko stopim iz koče, me premoči do kosti. Trideset minut pravega gorskega pranja – premočen kot miš, vklopim tekaški korak, da ohranim toploto. Do muzeja Doma Trenta stečem v ritmu kapljic po kapah in tja pride tudi Maja: v roki rezervni senzor – in še nekaj, kar diši po domu. Domači ovčji sir. Hitra kavica, skupna fotografija in hvala, ki je večje od besede. Nadenem nahrbtnik. Zdaj se zares začne.
Vzpon, ki razpre nebo
Prvo uro še rosi. Potem se nebo odveže – in sonce odpre dlan. Moj korak se iz ritma prenašanja teže prelevi v vztrajen tempo klanca. Etapa je kratka, a polna ustrezne mere:
Čas: 4 h 24 min
Povprečna hitrost: 3,6 km/h
Vzpon: 1.550 m
Spust: 410 m
Najvišja točka: 2.030 m
Najnižja točka: 630 m
Na papirju ni problema. V gležnju – alarm. Ponoči je tetiva v desnem gležnju zagorela. Vsak korak zabode. To je tisti tihi sovražnik dolge poti: ne krik, temveč stalno šepetanje bolečine.
Koča, krožnik, vročina
Ko stopim v kočo na Prehodavcih, začutim olajšanje ob lesu, toplini in juhi. Pojem kosilo, sezujem čevlje – in me skoraj odreže. Vročičen, izžet, na pol bolan. Vem, kaj moram storiti: topla oblačila, protibolečinska tableta, dve uri pravega popoldanskega spanca. Redkost zame – a nuja za jutri.
Zbudim se malo boljši. Vendar si ne lažem: to ni dan za herojstva, temveč za pamet. Telo govori, jaz poslušam.
Čudoviti razgledi
Odločitev za pametno trmo
Jutri ostanem pri načrtu: okoli sedem ur hoje. Ne podaljšujem, ne izzivam. Najtežji del transverzale je za mano, a zmagam samo, če glava in sklepi ostanejo zdravi . Danes je bil na videz lahek dan – v resnici pa težek za zdravje. Zvečer: hidracija, raztezanje, počitek. Jutri: gas, a z mero.
Človeški trenutek dneva
Če bi moral izbrati eno sliko etape, to ni razgled z Goriškega roba. Je tisti trenutek pred muzejem v Trenti, ko ti nekdo – ki razume – prinese senzor, ki ti varuje življenje. In po vrhu še kos domačega sira. Sladkoba gore ni samo v razgledu. Je v ljudeh.
In po vrhu še kos domačega sira.
Za konec – hvala, ki nosi signal
Na koncu tega zapisa iskrena zahvala Telekomu Slovenije za podporo. Skočili ste na ta čudovit vlak projekta tik pred zdajci, tik preden smo začeli in opazili, koliko dela je v ozadju. Hvala za zanesljiv signal po slovenskih gorah – zaradi vas lahko sproti pošiljam videe, posnetke, fotografije in pišem bloge. Brez vas ne bi mogli v živo spremljati te zgodbe. Iskrena hvala.
