Sladka slovenska transverzala
Torek, 9. 9. 2025, 6.35
11 ur, 13 minut
Sladka slovenska transverzala, 16. dan
Etapa Celiac Slovenija – od kraških globeli do zadnjega tisočaka #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,26
16. dan na poti je bil dan ljudi. Dan dobrote in podpore. Etapa Celiac Slovenija je nosila ime človeka, ki je v pravem trenutku vedno dvignil telefon – Goran Makar. Goran, hvala ti za vse: za donacijo, za zaupanje in za to, da razumeš, kako tesno sta povezani celiakija in sladkorna bolezen (okoli dseset odstotkov ljudi s sladkorno boleznijo ima tudi celiakijo). Ta povezava raste – in danes je rasla tudi naša zgodba.
Jutro v Senožečah: počasi, zbrano, z bolečino
Noč je minila pri družini Mahnič v Senožečah – hvala za toplino doma, hvala tudi Kaji, ki hrabro živi s sladkorno boleznijo. Start je bil zavesten in počasen: vsakič, ko sem stopil na ravnino ali v strm spust, je natrgana stegenska mišica v levi nogi zabolela globlje. Vedel sem, da bom danes zmagal le z glavo.
Vremščica – prvi vzpon in prvi razgledi
Prvi veliki vzpon je bil na Vremščico. Tam gori je zrak drugačen – slan od bližine morja in čist od burje. S hrbta so se odprli pogledi proti Tržaškemu zalivu, čez Nanos do notranjosti, ob jasnih dneh pa semeže k Snežniku in daleč proti Alpam. Ta "val" dneva me je spomnil, zakaj hodim: zaradi tišine, ki se zgodi tik pod vrhom.
Kraški rob in Škocjanske jame: dobra kava, dobra dela
Spust proti Škocjanskim jamam ni bil lahek. Sled je bila mestoma slabo označena in uhojena, mokra trava je hitro naredila svoje in žulji so oživeli. Trnje je risalo črte po nogah, a razgled na samotne udornice in na veliko dolino, ki skriva enega slovenskih čudežev, je bil nagrada.
V informacijskem centru sem naročil dvojni espresso in sendvič – gospa natakarica je, ko je slišala za projekt, samo rekla: "Tole pa gre na nas." Hvala. V turističnih krajih takšna gesta ni samoumevna – a danes je bila.
Brkini, Artviže in žig dneva
Skozi valovite Brkine sem se prebil do Artviž – najvišje vasi Brkinov. Na Gradišču, pri cerkvici sv. Socerba, sem v zvezek pritisnil še en dnevni žig. Nebo je bilo odprto, pot naprej dolga – a srce polno.
Markovščina: zaprta gostilna, odprto srce
Kosilo sem načrtoval v Markovščini. Gostilna je bila zaprta. Sedel sem pred vrata in prvič danes zares začutil utrujenost. Nato pride lastnik – vidi moj pogled, prinese kavo in reče: "Naredim vam sendvič." Še ena sreča v nesreči, še en človek, ki razume.
Slavnik – zadnji tisočak in nekaj solz
Slavnik. Zadnji vrh nad tisoč metri na tej transverzali. Nisem si mislil, da bo ravno tukaj počil prvi mehur solz. Ko sem stal tik pod Tumovo kočo, se je vse, kar se je nabiralo zadnjih 16 dni, prelilo čez rob: utrujenost, hvaležnost, tiha nevera, da je konec blizu. Koča je med tednom zaprta – zato sem obrnil navzdol proti Podgorju.
Na poti mi gospod iz naselja, ki je vedel za podvig, zakliče: "Samo še jutri zdrži!" Besede, ki jih bom odnesel s seboj.
Podgorje – zavetje pri lovcih
V dolini me je sprejel lovski dom. Gospod Edvin in njegovi lovci so mi odstopili streho, toploto in mir. Hvala. Včasih je to, da te nekdo pričaka, največji luksuz dolgih poti.
Zanimivosti današnje trase
- Vremščica (1.027 metrov): razgledni travnik med Krasom in Notranjsko; ob burji je vidljivost osupljiva – proti Tržaškemu zalivu, Nanosu, Snežniku in daleč v Alpe.
- Škocjanske jame (UNESCO): svetovno znan kraški sistem z mogočnim kanjonom Reke in udornicami – ena najlepših učilnic krasa na svetu.
- Artviže: najvišja vas v Brkinih; na Gradišču stoji cerkev sv. Socerba, z razgledom na celoten kraški rob.
- Slavnik (1.028 metrov): zadnji veliki stražar Istre; z vrha se ob lepem vremenu vidi od Julijcev do morja.
Etapna statistika
- ⏱️ Čas hoje: 10 ur 12 minut
- 🥾 Razdalja: 45,9 kilometra
- ⬆️ Vzpon: 1.630 metrov
- ⬇️ Spust: 1.670 metrov
- ⛰️ Najvišja točka: ~1.010 metrov (Slavnik)
- 🐢 Povp. hitrost: 4,5 kilometra na uro
Pokrovitelj in zahvale dneva
Ta dan nosi ime Celiac Slovenija – hvala za podporo in za delo, ki ga opravljate za ljudi s celiakijo. Posebej pa Goranu Makarju: osebni donator, prijatelj in človek, ki je bil z menoj že na "Nord Cape 4000" podvigu. Goran, vedno si tam, ko je treba. Hvala.
Hvala družini Mahnič za gostoljubje, hvala ekipi pri Škocjanskih jamah za kavo in sendvič, hvala lastniku gostilne v Markovščini za dobroto, in hvala gospodu Edvinu ter lovcem v Podgorju za zavetje.
Zaključek: skoraj na cilju
Težko verjamem, da sem na pragu zadnjega dne. Dnevi so švignili mimo, prežeti z bolečino, a še bolj z ljudmi – z drobnimi in velikimi dejanji, ki so me nosila naprej. Jutri je zadnja etapa. Še en dih, še en korak. Čudovita zgodba se počasi zapira – in prav vsak, ki mi je danes rekel "samo še jutri zdrži," je v njej zapisan.
