Sobota, 22. 2. 2020, 19.00
4 leta, 9 mesecev
"V 70 letih zakona na možu nikoli nisem našla nobene napake"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,08
13
"Slabe volje in stresa pa se pazite. Prepiranje je najhujša bolezen, sam sebe žreš. Pomoči ni, če takih stvari ne vržeš čez ramo. Od zdaj naprej nič prepiranja in začnite takoj," v smehu naroči Marija.
Marija Sahernik z Remšnika bo junija dopolnila 90 let. Njen recept za dolgo življenje je poleg domače hrane tudi to, da se med seboj ne prepiramo in živimo v miru. Z možem sta bila poročena 70 let in v vsem tem času na njem ni našla niti ene napake. Čeprav so živeli skromno, so imeli vsega dovolj in so živeli lepo. Tudi zato, ker niso hrepeneli po materialnih stvareh in so cenili, kar so imeli, z družino pa so preživeli veliko več časa in se med sabo pogovarjali.
"Vsega je bilo že veliko, tako žalosti kot veselja. A slabše je prišlo v poznejših letih, ne prej. Družinski čas z možem in hčerkami sem strašno lepo preživela. Brez vsakega prepiranja. Bili smo zelo povezana družina," pravi Marija, ki je imela štiri hčerke, prva je danes stara 74 let, druga 71, tretja hči ji je umrla, ko je bila stara 31 let, četrta je danes stara 59 let. Starejši hčerki jo še vedno vikata, saj je bila takrat takšna navada, pove.
Ko pomisli na svojo preteklost, se danes najraje spominja prav časov z družino. Ko je doma gospodinjila, ji je bilo najlepše. Najprej je skozi čas šolanja spremljala svoje hčerke, ko pa je ena od hčera umrla, sta z možem prevzela tudi vzgojo dveh vnukov in skrb zanju.
Delala je le nekaj mesecev, ko je bila stara okoli 17 let, takrat so na Remšniku, od koder tudi prihaja, gradili šolo, sicer je bila doma z otroki in na njivi. Pri 17 letih je rodila tudi prvo hčerko.
"Tako je bilo včasih. Poročila sem se leta 1949, ko je bila na poti že druga hči. Ker sva z možem že ves čas živela skupaj, ni nihče nikoli nič komentiral, ker sva prvo hčer dobila še pred poroko. Takrat to niti ni bilo tako strogo. Tako kot si si lahko uredil življenje, tako pa je bilo, saj tudi denarja ni bilo," se spominja Marija.
"Niti vedeli nismo, ali je bilo kje kaj slabega"
"Lepo je bilo. Niti vedeli nismo, ali je bilo kje kaj slabega, in tudi zato je bilo življenje lepše. Televizije ni bilo. Če je kdo imel radio, je bil že gospod," je dejala Marija.
Ko danes sliši za vse, kar se dogaja, kar ne more verjeti, česa vsega so ljudje sposobni. "Včasih slišim zgodbe ljudi, ki svoje otroke pretepajo, ali da se dogaja vse živo. Sploh mi ne gre v račun, kaj ti ljudje mislijo. Nepredstavljivo je. Takrat tega ni bilo, tega nisi ne slišal ne videl. Še posebno, da bi kdo tepel otroke, tega ni bilo. Včasih se dogajajo tako hude stvari, da niti ne bi smeli prikazati, kakšne grozote so na svetu. To meni res ni všeč," Marija pojasnjuje to, da težko spremlja vse slabe novice, ki jih dnevno vidi in sliši.
Tudi prevoznih sredstev ni bilo toliko kot danes. Mož je hodil z Remšnika v Vuhred, kjer so gradili elektrarno, peš na delo.
"Okoli dve uri je hodil tja, tam trdo delal, nato pa hodil še dve uri domov. Nihče ni gledal na to, ali je bil sneg ali ne. Če je bilo treba, je bilo treba. Ko so delali temelje za elektrarno, sva vstajala ob treh zjutraj. S seboj je odnesel tudi hrano, da je imel kaj jesti. Vzeli so s seboj kake kante fižola in so si jih nato pogreli in pojedli," se spominja Marija.
Takšno je bilo življenje, pa nihče ni rekel, da bi bilo slabo, pripoveduje Marija.
"Nihče ni nikoli rekel, da bi bilo slabo"
Takšno je bilo življenje, pa nihče ni rekel, da bi bilo slabo, pripoveduje. "Nihče ni rekel, da je utrujen ali da ne more več. Mož je prišel domov in je še doma pomagal delati. Ko je dovolj zaslužil, si je kupil kolo in je nato s kolesom hodil v službo, njegov oče pa enako in sta kolesarila. Ko je minilo veliko let in je delal v Rušah, si je, tik preden je šel v pokoj, okoli 60. leta, kupil moped. To je bilo naše prevozno sredstvo. Bil je dvosedežni in z njim sva se res super vozila okrog," pravi Marija.
Z možem bi praznovala 70 let zakona
Če mož ne bi zaradi kapi leta 2017 umrl, bi januarja praznovala 70. obletnico poroke. Ne zna povedati, zakaj sta se tako dobro razumela. "Otrok je bil vesel, zelo rad je imel svoje punce in nikoli ni rekel, da bi si želel sina. Zadovoljna sva bila, da smo doma lahko pridelali hrano. Ko smo gradili hišo, smo dobili ob njej še lep kos zemlje in na njej smo pridelali čisto vse. Imeli smo domače kokoši, prašiče, nazadnje tudi eno kravo," pravi Marija.
Mesa na jedilniku ni bilo vsak dan, imeli pa so ga in tudi to je bilo domače. "Tudi koline smo imeli na jesen, saj v hiši ni bilo posebnega prostora, kjer bi shranjevali meso. Dali smo ga ven na mraz, večino pa v mast ali na dimnik. Tako smo imeli meso, vse dokler se zunaj ni otoplilo, pa se ni nikoli nič pokvarilo. Je pa bil včasih mraz tako hud, da je zaradi njega pokalo drevje," pravi Marija. Tudi ko so dali meso na okno, kjer je bilo bolj mrzlo, jim nihče ni ničesar odnesel. Kradel ni nihče, ker so imeli vsi vsega dovolj, se spominja Marija.
Pomanjkanje je občutila le, ko je bila veliko mlajša. Kot pravi, so starši skupaj z njo in bratom le trpeli, saj so bili zelo revni. "Lepi so že bili moji spomini od takrat, a ko se spomniš tega in pomisliš, kakšno življenje imajo otroci zdaj, tega ni mogoče primerjati. Ni nama bilo slabo, hrano sva imela, obleke pa, kakor je bilo," pove. Pozneje, ko sta z možem živela skupaj, so imeli vsega dovolj.
Ni bilo ne časa ne razloga za prepiranje
"Prav tako ni bilo nobenega prepira pri hiši. Ni bilo časa in ni bilo razloga. Delo je bilo, jaz sem imela otroke, delala doma in na vrtu, mož je pa tako ali tako delal, da je kaj zaslužil. Bilo je lepo. Bili so dobri in slabi časi, a lepšega je bilo več. Potem ko so se začele bolezni, tudi v sorodstvu, pa ni bilo več tako lepo. Naša družina je bila zelo velika, gene imamo take, da so vsi dočakali starost okoli 90 let in več," pove Marija.
Mož se je rad ukvarjal z otroki in tudi Mariji je pomagal. "Joj, ko bi bili vsi taki kot moj mož. Nismo imeli pralnega stroja, on je v potoku pral pleničke. Očistila sem jih jaz in na koncu uredila in prekuhala, pral pa jih je on. Veliko je pomagal, nikoli ni rekel, da česa ne bi. Tudi z otroki se je veliko ukvarjal, zelo rade so se nosile in crkljali so se," se z nasmehom spominja Marija.
Moža se spominja z velikim veseljem.
Ne more razumeti, zakaj si partnerji danes ne pomagajo med seboj
Ko družine spremlja danes, ne more razumeti, kako danes živijo. Tudi to, da so majhni otroci danes tako nagajivi in razposajeni, se ji zdi nenavadno. "A jaz vedno pravim, da za to niso krivi otroci, temveč starši. Mislim, da starši ne pristopijo pravilno k majhnim otrokom, da bi jim povedali, kaj je razlog, da so sitni. Ne manjka jim nič, vsega imajo dovolj, a ko pride čas nagajivosti, je pomemben pravi pristop," pravi Marija.
Na vprašanje, kaj po njenem mnenju današnjim družinam manjka, da ne držijo skupaj kot nekoč, je odgovorila, da to, da bi se usedli in pogovorili. "Tudi pomagati si je treba med seboj. Partner mora drugemu pomagati, če ne zmore vsega. Danes so službe in še doma je treba delati, pomagati si je treba. Ne razumem, zakaj eni pomagajo, drugi pa sploh ne in se o tem ne znajo dogovoriti," razmišlja Marija.
Ko sta z možem naletela na prepreko ali sta bila pred pomembno odločitvijo, sta se o vsem pogovorila. "Če se je kaj delalo, če je bilo treba kaj kupiti, sva se o tem pogovorila. Ne morem razumeti, zakaj tega zdaj ni," pravi.
"Poglejte, kako je bil lep," se zasmeji in pokaže na uokvirjeno skupno fotografijo iz mlajših let.
"Na njem nikoli nisem našla nobene napake"
Na vprašanje, ali sta se pogovorila tudi o stvareh, ki so ju pri drugem motile, takoj odvrne, da tega ni bilo. "Nihče ni nikdar nič rekel. Jaz nisem nikoli našla na njem nobene napake, on pa tudi pri meni ni. V 70 letih zakona na svojem možu nisem našla nobene napake," je z nasmehom dejala Marija, ki se moža zelo rada spominja.
Sprla se nista nikoli. "Morda sva kdaj kaj sitnarila pri kuhanju, komu kaj ni bilo všeč, pa je šel ven on ali jaz, ampak za drugim vogalom se mi je pa že smejal ali pa jaz njemu. Zdaj bova šla pa kavo skuhat, je rekel, pa sva bila spet dobre volje. Ne morem reči drugače, kar je res, je res, tako sva imela," se smeji Marija.
Med ljudmi je bilo veliko več spoštovanja
Spominja se, da je bilo med ljudmi veliko več spoštovanja. Ona je spoštovala moža, on pa njo, zato sta se tudi dobro razumela. "Pri mladih danes tega ni, zato je tako. Stvari so se spremenile, tempo življenja je drugačen. Tudi takrat je bil tempo zahteven, a je bil miren, ustaljen. Takrat nihče ni študiral, poleg tega se med sosedi ni tekmovalo, kdo bo imel nov avto. Danes je pomembno, kaj kdo ima, in v tem je veliko krivde. Ljudje nimajo pravega odnosa do drugih," pove Marija.
Po njenem mnenju je danes toliko ločitev zato, ker ni razumevanja med partnerjema. "Ni razumevanja. Tudi ko dva prideta skupaj, je treba človeka dobro spoznati," pravi Marija, hkrati pa se zasmeje, da je za to, da je svojega moža dobro spoznala, potrebovala nekaj mesecev, sicer pa sta bila soseda. Spominja se, da jo je znal tudi dobro nasmejati.
Po njenem mnenju je danes toliko ločitev zato, ker ni razumevanja med partnerjema.
"Ko si gradil hišo, nisi imel česa postaviti vanjo"
V obdobju Jugoslavije, ko je bil še Tito, sta z možem gradila hišo. "Ko si gradil hišo, nisi imel česa postaviti vanjo. Imel si mizo in dva stola, potem pa počasi dopolnjeval. In za vse so delavci lahko dobili posojilo. Kolikor si imel, si vzel in kupil to, kar si potreboval. Mi smo najprej potrebovali mizo in štiri stole, ker smo bili štirje. Ker stara peč ni več delovala, smo morali na isti način kupiti drugo. In tako se je nabiralo. Eno stvar si odplačal in vzel posojilo za drugo. In tako sva živela čisto do konca, ko sva nazadnje pred kakimi 15 leti kupila čisto novo spalnico. Ni bilo denarja, počasi smo dokupovali stvari drugo za drugo," je povedala Marija.
Takrat je bila najpomembnejša družina, drugo ne. "Ničesar nismo potrebovali. Za jesti smo imeli. Srečen si bil, če si imel kako zobno pasto ali milo za roke, pa še to smo delali doma. Niti potrebe ni bilo po čem. Nihče ni mislil, da mora imeti prav vse. Glavno je bilo, da smo se v družini razumeli," pravi Marija.
"Ničesar nismo potrebovali. Hrano smo imeli. Srečen si bil, če si imel kako zobno pasto ali milo za roke, pa še to smo delali doma. Niti potrebe ni bilo po čem. Nihče ni mislil, da mora imeti prav vse. Glavno je bilo, da smo se v družini razumeli," pravi Marija.
"Treba se je pogovoriti"
Na vprašanje, kakšen življenjski nasvet bi danes dala svoji prapravnukinji, pove, da že danes pove tudi svoji vnukinji, ki je stara okoli 40 let, da je pomemben predvsem pogovor.
"Med sabo se je treba pogovoriti. In biti morajo zadovoljni s tem, kar imajo. Naši na srečo so, so pa tudi takšni, ki niso, pa se pričkajo tudi zaradi tega. Razidejo se, otroka pustijo. To se ne sme, tega ne bi rada doživela pri nikomer v svoji družini. O vsem se je treba pogovoriti. Če njemu kaj ne ustreza, naj ti pove, če tebi kaj ne ustreza, je treba povedati njemu. Če so stvari, prek katerih drugi ne more, če gre za pitje ali podobno, je treba prenehati. Treba se je usesti in pogovoriti. So družine, v katerih ni nobenega sožitja in spoštovanja, tudi takšne, kjer ima partner raje psa kot svojo ženo ali moža. Poznam tudi primer, kjer je mož raje izbral psa kot ženo, ko je ta dejala, da bo odšla – kaj sploh lahko rečeš na nekaj takšnega," se sprašuje Marija.
Od njenih mladih let do danes se je življenje popolnoma spremenilo
Od tedaj, ko je bila sama stara okoli 30 let, pa do danes se je življenje popolnoma spremenilo. Niti približno si nikoli ne bi mogli predstavljati česa takšnega, kot imamo zdaj, pove.
"Doživeli smo čas, ko sta prišla radio in televizija, in takrat smo dejali, da bo to zares nekaj velikega. Najprej je bila črno-bela, prav noreli smo. Pa ko je prišla televizija, je že bila elektrika. Kaj pa, ko elektrike ni bilo? Niti vode. Po vodo smo hodili drugam. A je bilo vseeno lepo. Mislite, da je bilo meni težko prenesti dve vedri vode dvesto metrov? Nikakor. Še z veseljem si prinesel v hišo pravo studenčno vodo," se spominja Marija.
Ko so dobili elektriko in vodo, se je vse spremenilo. Zabavno se ji zdi, da ljudje v primeru, ko za kratek čas zmanjka električnega toka, postanemo kar nervozni.
Z gospo Marijo bi se lahko zaradi njene pozitivne energije in življenjskih zgodb pogovarjali ves dan.
"Danes smo zelo razvajeni"
"Pa če se ugasne kak telefon, ko gre baterija, je tudi vse narobe. Zdaj smo zelo razvajeni," pove Marija. Telefon ima za takrat, ko ga potrebuje, televizijo pa gleda, ko se ji to ljubi. "Jaz za filme nisem, televizijo pogledam bolj na hitro. Rada pa imam kako domačo glasbo, Slake, Avsenike in to, česar sem navajena. A bi lahko bilo še kaj lepšega," se sprašuje Marija.
Otroke so nekoč, ko ni bilo vodovoda, kopali v večjih posodah. "Ko so začeli hoditi v šolo, smo skrbeli za to, da so bili vedno umiti, preoblečeni in čisti, toliko pameti smo že imeli, da smo vse prali. Oblačila smo pletli doma. Tudi čevljev še ni bilo tako kot danes. Prvi dve hčerki sta večinoma hodili v šolo v gumijastih škornjih, pomembno je bilo, da so bile nogavice v njih prave, volnene," se spominja Marija.
Ko gre danes v trgovino, samo začudeno gleda, kaj vse je na voljo. Še vedno se ni navadila, da prebere, od kod hrana prihaja.
Velika razlika je opazna tudi pri otrocih
Kot pravi, se razlika opazi tudi pri otrocih. Ko je vzgajala svoje hčerke, jim ni nič manjkalo. Ko je vzgajala svoja vnuka, se je že zgodilo, da jima vsega ni mogla kupiti, pojavila se je razlika pri tem, kaj so si otroci želeli in kaj je bilo na voljo. Z današnjim dnem pa je preteklost težko primerjati, pove. "Otrok moje vnukinje, torej moj pravnuk, pa danes pri štirih letih hodi v vrtec in že gleda, kaj bo oblekel, pove, da nekaj hoče in nečesa ne," opisuje Marija. Meni, da je bilo to, da nekoč otroci niso imeli na voljo toliko stvari, zanje bolje.
"Otroci so bili res zadovoljni, če so kaj dobili, in so na tisto tudi bolj pazili. Vedeli so, da tega ne smejo uničiti. Če danes uničijo kakšno reč, je takoj treba kupiti novo, razlika je zelo velika," meni Marija.
"Pa starši so premalo časa s svojimi otroki. Tega bi moralo biti več, a ne vem, ali bodo ljudje to dosegli," pravi Marija. Sama je veliko časa preživela s svojimi hčerkami. Skupaj so preživljali čas, skupaj so jedli in delali. V veselje jim je bilo, da so skupaj lahko kaj pridelali in opazovali, kako je na vrtu uspevalo. Spominja se, da niso poznali ne paprike ne paradižnika.
"Ko danes slišiš, kako deluje transport in da s posebnimi sredstvi škropijo sadje, da prej dozori, lahko rečeš vsej tej hrani le hvala lepa. Mi smo opazovali in čakali, da je drevo dozorelo, in šele nato trgali sadeže z njega," pravi Marija.
Pred pustnimi šemami je pri treh letih ušla na krušno peč
Svoje preteklosti se rada spominja, ko se s kom pogovarja, tako kot se je z nami, sicer pa se v svojem spominu nazaj ne vrača pogosto. Zelo dober spomin ima. Spominja se celo dogodkov iz obdobja, ko je bila stara tri leta.
"Spominjam se, da smo bili v Halozah pri moji babici, kamor nas je pripeljal ata. Takrat so tudi bili kurenti, a ne takšni, kot so danes. Spominjam se, da sta se dva moška oblekla v kamelo in prišla k hiši. Jaz in brat sva zbežala na krušno peč in tega se spominjam, kot bi bilo danes. Kar vidim, kako so privlekli tisto kamelo," se smeji Marija in doda, da ji očitno njen računalnik v glavi še dobro služi.
Marija se spominja dogodkov izpred 87 let, kot bi se zgodili včeraj.
"Od zdaj naprej nič prepiranja in začnite takoj"
In kaj je njen recept, da bomo tudi pri 90 letih tako krepkega zdravja kot ona? Marija pravi, da poleg domače hrane še to, da živiš mirno in se dobro razumeš z ljudmi okoli sebe.
"Slabe volje in stresa pa se pazite. Prepiranje je najhujša bolezen, sam sebe žreš. Pomoči ni, če takih stvari ne vržeš čez ramo. Od zdaj naprej nič prepiranja in začnite takoj," v smehu naroči Marija.
"Radi se imejte, spoštujte se med seboj. Tako svoje družinske člane kot soseda. Prepiranje nič ne pomaga," je prepričana Marija.
Marsikaj je mogoče prebroditi, pove 90-letna sogovornica. In kdo bo to bolje videl kot mama, ki je izgubila hčer, prababica, ki je izgubila pravnuka, žena, ki je izgubila moža, in ženska, ki je poleg marsičesa drugega, kar ji je življenje prineslo, preživela še veliko drugih izgub, a na življenje kljub temu gleda pozitivno. "Lepo mi je bilo in lepo mi je zdaj, kaj bi si še lahko želela," pravi, se odkrito nasmeji in nam še enkrat zabiča: "No, zdaj veste, od zdaj naprej nič prepiranja!"
13