SiolNET. Novice Slovenija
5,27

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Ko enkrat zboliš, preteklost ni več pomembna, pomembno je samo zdravje"

5,27

termometer

Zora Bric starejši Notranje Gorice
"Ko zboliš, ni pomembno nič drugega, kot le zdravje," je prepričana Zora Bric, ki bo februarja dopolnila 88 let. Foto: Ana Kovač

Skoraj 88-letna gospa s toplimi, prijaznimi in hkrati iskrivimi in zelo živimi očmi sliši na ime Zora Bric in kot pravi, bi o svojem življenju lahko napisala roman. Če bi se s časovnim strojem lahko odpravila v preteklost in si dala nasvet za nazaj, pravi, da bi se prepričala o tem, da bi se manj obremenjevala za nepomembne stvari. S preteklostjo se danes ne ukvarja več, prav tako ne s prihodnostjo, temveč le še s tem, kar ji prinaša današnji dan, s "tu in zdaj".

Peter Prezelj gospodinjska skupnost starejši Davča Novice "Kaj pa mi naredimo za to, da pri 70 letih ne bomo potrebovali plenic?" #video

Preden smo se sestali z gospo Zoro, nam je bilo rečeno, da je to gospa, katere danes brez njenega optimizma gotovo ne bi bilo več med nami. Res smo si ob prijetnem pogovoru z njo zaželeli, da bi premogli nekaj njene modrosti, za katero se vidi, da jo tudi živi, ne le govori o njej.

Zora sicer prihaja s Pohorja, a je večino svojega življenja preživela v Novi Gorici. Tja jo je poslalo takratno Ministrstvo za gradnje Ljudske republike Slovenije.

"V času mojega šolanja je na splošno zelo primanjkovalo gradbenih strokovnjakov, in ker sem se odločila za srednjo gradbeno šolo, sem dobila štipendijo od ministrstva za gradnje. Takoj ko sem zaključila srednjo šolo, sem skupaj z diplomo dobila dekret od ministrstva in morala takoj v službo, čeprav sem si želela študirati naprej," pravi Zora.

"S Pohorja so me poslali v Tolmin. To je bila kar posebna izkušnja. Spominjam se, da me je bilo prav strah, ko sem se vozila skozi tiste predore, saj se še nikoli nisem vozila skoznje," se smeji Zora. "S Pohorja so me poslali v Tolmin. To je bila kar posebna izkušnja. Spominjam se, da me je bilo prav strah, ko sem se vozila skozi tiste predore, saj se še nikoli nisem vozila skoznje," se smeji Zora. Foto: Ana Kovač

Pomembno je, da to, kar delaš, delaš z veseljem

Iz Tolmina je šla v Novo Gorico, kjer je delala v projektivnem biroju in kasneje postala vodja stanovanjskega inženiringa, zaradi česar je veliko tudi potovala - večinoma po Evropi, videla je tudi Avstralijo.

Pravi, da je skupaj z Novo Gorico rasla tudi sama. Bila je poslovna ženska, v službi je prebila veliko časa, saj je delala z velikim veseljem, čeprav prizna, da je bilo delo tudi zelo zahtevno.

Prepričana je, da je to, da svoje delo opravljaš z veseljem, zelo pomemben del uspešnega življenja, saj si ne predstavlja, da bi v službo hodila s težavo, kot to pogosto vidi danes. "Lepo je, če delaš z veseljem, da se veseliš tega, kar boš tistega dne naredil, ustvaril," pravi Zora.

Ob diagnozi pred dvema letoma so ji napovedali, da lahko pričakuje le še od 12 do 58 mesecev življenja. Ob diagnozi pred dvema letoma so ji napovedali, da lahko pričakuje le še od 12 do 58 mesecev življenja. Foto: Ana Kovač Kljub diagnozi neozdravljivega raka si je zelo opomogla

Čeprav je formalno njen dom še vedno v Novi Gorici, je v zadnjih dveh letih njen dom postal Center za starejše Notranje Gorice. Preden se je odločila za tega, si jih je skupaj s sinom ogledala pet.

Le nekaj mesecev zatem, ko je prišla v dom, je morala zaradi težav k zdravniku in je dobila diagnozo, da ima neozdravljivega raka na kosteh in raka na prsih. Kot pravi, je bila tedaj zelo slaba, a če nam tega danes ne bi povedala, ne bi vedeli, da je bolna.

Zora pojasnjuje, da si je v domu zaradi celotne podpore zelo opomogla, in če bi bila še naprej sama doma, danes ne bi bila več živa.

Ana Petrič DEOS Notranje Gorice starejši dom za ostarele Novice "Kdo se bo ukvarjal z nami, ko bomo stari?" #video

"Preteklost sem pustila za seboj"

V času, ki ji je še ostal, želi živeti kar se da kakovostno, zato je zavrnila zdravljenje s kemoterapijo in prejema biološka in druga zdravila. Rak se ji je ustavil, torej se ne širi, in kot pravi, se ji je stanje izboljšalo tudi zato, ker se s svojo preteklostjo ne obremenjuje več in je opravila z vsem, kar je dolga leta v podzavesti nosila s seboj.

"Nasploh sem preteklost pustila za seboj. Veste, ko enkrat zboliš, ni nič več pomembno. Pomembno ti je samo še zdravje in da bi lahko normalno živel," pravi Zora.

"Življenje je bilo dokaj pestro. Večkrat sem pomislila, da bi kakšno zgodbo iz svojega življenja zapisala. Morda še bom, odvisno, koliko mi bo še dano živeti. V mojem življenju so bile zanimive zgodbe. Saj ima vsak svojo, ene so bolj vesele, druge bolj žalostne," pove Zora.

Čeprav o svoji preteklosti sploh ne govori več, ker za to ne čuti potrebe, ji o tem ni težko govoriti. Čeprav o svoji preteklosti sploh ne govori več, ker za to ne čuti potrebe, ji o tem ni težko govoriti. Foto: Ana Kovač

Svojega očeta je zadnjič videla skozi okno, ko je bila stara 12 let

Tudi sama ima v svojem življenju nekaj žalostnih poglavij. Rodila se je kot prvi nezakonski otrok, kar je bila v tistih časih velika sramota. A kljub temu je bilo njeno otroštvo lepo in ga je skupaj s starimi starši preživela na kmetiji na Pohorju, kjer so bili dninarji. Njen oče se je z njeno mamo poročil šele, ko je z njim zanosila tretjič in si je hotela zaradi tega vzeti življenje. Zatem je Zora po dveh sestrah dobila še brata.

Kot pravi, ji je največjo krivico življenje naredilo med vojno, ko je bila stara 12 let. Takrat je nekega dne skozi okno videla očeta, ki je bil tedaj tajnik na občini, kako so ga partizani vodili na hrib in tega se živo spominja še danes. Ni vedela, da ga bo družina s štirimi otroki tedaj videla zadnjič.

starost, senior Novice Vsako tretjo sekundo zboli ena oseba, bi prepoznali znake?

"Sam si je moral skopati jamo, preden so ga ustrelili. Po vojni smo šle s sestrami po sledeh do kmetije, kjer naj bi se to zgodilo, in greble z rokami po tleh, da bi odkrile, kje je. Pokopan je bil zelo plitvo in res smo ga, a ni bilo dovoljeno, da bi ga prekopali, zato smo veliko kasneje tam postavili spominsko ploščo. 44. leta je bilo to pred gozdom, plošča pa je danes sredi gozda, ker se je ta tako razrasel. Kasneje smo izvedeli, da naj bi bilo na tisti kmetiji med vojno ustreljenih sedem ljudi," razlaga Zora.

Ker je bila najstarejša od otrok, je veliko pazila nanje. Najmlajšega brata nima več, s sestrama pa se še danes dobro razumejo. Ker je bila najstarejša od otrok, je veliko pazila nanje. Najmlajšega brata nima več, s sestrama pa se še danes dobro razumejo. Foto: Ana Kovač Po očetovi smrti so otroci z mamo ostali sami

Po očetovi smrti je njena mama ostala sama z otroki. Podpore ni dobila. S strani Nemcev ne, ker so dejali, da je bil oče partizan, po vojni pa tudi ne, ker so dejali, da je bil izdajalec, čeprav se je kasneje tudi uradno izkazalo, da ni bil in je bil ustreljen zaradi osebne zamere.

Z mamo so živeli v revščini, a na srečo je bila šivilja in jih je preživljala na ta način. Poskrbela je, da so prav vsi dokončali šolanje, saj ji je bila izobrazba zelo pomembna.

Včasih se o občutkih in osebnih stvareh ni govorilo

Ko je bila stara 15 let, je bila tudi v delovni brigadi v Zenici. Spominja se barak, mraza in težkih pogojev, zaradi katerih je imela pogosto vnetje jajčnikov in so ji kasneje dejali, da zaradi težav, ki jih ima, ne bo mogla imeti otrok.

Pri 23 letih se je poročila in se po različnih posegih s tem vendarle sprijaznila. Ravno, ko se je s tem nehala obremenjevati, je zanosila, pri 28 letih dobila sina, 11 let kasneje pa še enega.

Sprva so živeli v najemniškem stanovanju in kasneje zgradili hišo. Kot pravi, je bilo v življenju zanjo morda od vsega najbolj stresno prav zakonsko življenje. V tistih časih se o osebnih stvareh in občutkih doma ni toliko pogovarjalo, kot se to spodbuja danes, in prepričana je, da bi lahko bilo marsikaj drugače, če bi se več pogovarjala.

Z možem sta se sporazumno ločila na stara leta, prodala sta hišo, kupila dve stanovanji in se izselila.

Zorin pokojni mož se je po njuni ločitvi združil skupaj s svojo ljubeznijo iz najstniških let, s katero sta z Zoro še danes prijateljici, sama pa je novega partnerja spoznala pri 73 letih in vse do njegove smrti sta skupaj preživela čudovito obdobje. Zorin pokojni mož se je po njuni ločitvi združil skupaj s svojo ljubeznijo iz najstniških let, s katero sta z Zoro še danes prijateljici, sama pa je novega partnerja spoznala pri 73 letih in vse do njegove smrti sta skupaj preživela čudovito obdobje. Foto: Ana Kovač

Z najmlajšim sinom že šest let nima stikov

Na starejšega sina je zelo ponosna, saj ves čas lepo skrbi zanjo in jo pogosto obiskuje, pove. S solzami v očeh pa se spominja svojega drugega sina, z njim namreč že šest let nima stikov. "To je pa malo bolj žalostna zgodba," pravi in pove, da je bil mlajši sin prav tako čudovit in zelo pozoren.

Stike sta izgubila, ko se je po tem, ko je njegova prijateljica zanosila, odločila, da jo bo podprla, če se bo odločila otroka obdržati. Sin otroka ni želel, zato se je počutil nerazumljenega in se odločil, da z mamo ne želi več imeti stikov.

"To je bila zame strašno boleča točka in sem se pogosto ves čas jokala. Vedela sem, da to škoduje zdravju in da moram nekaj ukreniti. Starejši sin mi je pomagal pri čiščenju podzavesti, kar je bilo grozljivo, a ko sem to dala skozi, mi je postalo lažje. Čeprav je zgodba z mlajšim sinom še vedno boleča, pa danes o tem lahko govorim, ne da bi zraven jokala. Sprejela sem, da je bila to njegova odločitev in kot taka zanj prava. Sama sem namreč naredila to, kar se mi je zdelo prav in se danes zaradi sina nimam kaj sekirati," pripoveduje Zora.

Danes nihče od njene družine ne ve, kje je mlajši sin. Danes nihče od njene družine ne ve, kje je mlajši sin. Foto: Ana Kovač

Čeprav je izgubila stike s sinom, je dobila novo družino

Njen vnuk je danes star pet let in so z družino v rednih stikih. Zora se je naučila uporabe interneta, ima tudi Facebook in s svojo snaho, kot pravi vnukovi mami, se pogovarja po Skypu. Ko so bili na Nizozemskem, jih je obiskala tudi tam in z njo so ravnali čudovito. Vnuka obiskuje tudi starejši sin in kot pravi Zora, je po eni strani izguba stikov z mlajšim sinom težka, a je hkrati dobila še eno družino in ljudi, ki jo imajo radi.

"Ko je sin odhajal z željo po prekinjenih stikih, sem ga vprašala, kaj pa bo, če bom umrla. Dejal mi je, da bo zagotovo prej začutil, da je nekaj narobe in bo takrat prišel. Ko je bilo z mano zelo slabo, ga ni bilo, zato sem si preprosto dejala, da to zagotovo še ne more biti moj čas in bom še nekaj časa živela," se zasmeji Zora.

Za vsako stvar poskuša poiskati pozitivno plat. Za vsako stvar poskuša poiskati pozitivno plat. Foto: Ana Kovač "Vse mora nekje priti ven, in če ne drugače, z boleznijo"

Prepričana je, da bi slej ko prej morala opraviti s preteklostjo. Ko je zbolela, je začela analizirati svoje življenje.

"V življenju se toliko presekiramo. Vse to mora nekje priti ven, in če ne drugače, z boleznijo," je prepričana Zora. Danes je zato njen moto "preteklost je zgodovina, prihodnost je neznanka, živimo zdaj in tukaj" in tega se drži ves čas, tudi ob pogovoru s svojimi prijatelji v domu.

Če kdo postane zelo negativen, ga vedno spomni še na drugo plati, ki morda ni tako negativna, pove Zora.

"Kakšno bi bilo danes moje življenje, če bi ostala doma?"

Preden se je odločila za ta dom, si jih je ogledala pet in v tem je našla največ dejavnosti. Aktivno se jih udeležuje, skupaj s telovadbo. Če bi ostala doma, tega ne bi imela, prav tako ne družbe. S pomočjo dodatne telovadbe in terapevtke, s katero dela, se je znebila tudi opornice za hrbet, ki jo je morala nositi zaradi svojih težav z vretenci.

V domu se odlično počuti. Kot pravi, ceni delo prav vsakega od zaposlenih, ker njihovo delo ni lahko, še posebno ne delo negovalk. Vesela je, da ji zdaj ni treba več za nič skrbeti, tudi za termine terapij na onkološkem inštitutu se zanjo dogovarja sestra v ambulanti.

"Jaz moram le vedeti, kdaj moram priti na recepcijo, da me rešilni avtomobil odpelje na pregled. Velikokrat se vprašam, kakšno bi bilo danes moje življenje, če bi bila sama doma," se sprašuje Zora, ki je zelo vesela odločitve za dom, saj se tu počuti veliko bolje kot sama doma.

"Če se lahko odpoveš lastnini in si ustvariš svoj dom, je lahko tu čudovito," pravi Zora. "Če se lahko odpoveš lastnini in si ustvariš svoj dom, je lahko tu čudovito," pravi Zora. Foto: Ana Kovač

Vsak dan se nauči česa novega, aktivno uporablja internet

Ko se je upokojila, je bila še vedno zelo aktivna, med drugim pa je bila tudi predsednica univerze za tretje življenjsko obdobje, saj se zaveda pomena izobraževanja. Prepričana je, da za učenje ni nikoli prepozno in se lahko vsak dan naučiš nekaj novega.

Zelo veliko bere, čeprav je včasih zaradi boljšega vida lahko še veliko več, uporablja internet, elektronsko pošto, Facebook, Skype in je na tekočem z dogajanjem.

Ponosna tudi na to, da je bolezen ni potrla

Od vsega je danes v svojem življenju najbolj ponosna na sina, na vse, kar ji je v življenju uspelo, in na to, da je bolezen ni potrla.

"Moje življenje je bilo zelo pestro, bila so obdobja, ki so bila čudovita. Ko čudoviti trenutki minejo, vedno padeš v vsakdanje življenje, a pomembno je, da težje trenutke prebrodiš in se nehaš sekirati za nazaj in za naprej. Ukvarjati se je treba z današnjim dnem in s tem, kar ti ta prinese," meni Zora.

"Priti do nekega znanja danes ni več problem. Če znaš angleško, vse dobiš na internetu. Včasih smo imeli le časopis, knjige, telefon pa v pisarni ali doma. Pa bodite danes en dan brez telefona, to je praktično nemogoče," pravi Zora, ki mobilni telefon uporablja le, ko gre iz hiše. "Priti do nekega znanja danes ni več problem. Če znaš angleško, vse dobiš na internetu. Včasih smo imeli le časopis, knjige, telefon pa v pisarni ali doma. Pa bodite danes en dan brez telefona, to je praktično nemogoče," pravi Zora, ki mobilni telefon uporablja le, ko gre iz hiše. Foto: Ana Kovač

Življenjska spoznanja, ki nam jih sporoča Zora Bric

1. Ko enkrat zboliš, preteklost ni več pomembna, pomembno je samo zdravje.

2. Če bi si lahko dala nasvet za nazaj, bi se prepričala o tem, da bi se manj sekirala zaradi nepomembnih stvari.

3. Zelo je pomembno, da svoje delo opravljaš z veseljem. Če sama ne bi delala z veseljem, me danes morda ne bi več bilo tu.

4. Nikoli ni prepozno za to, da spoznaš osebo, ki ti je všeč in s katero se razumeš. Svojega novega partnerja sem spoznala pri 72 letih in vse do njegove smrti sva se imela zares čudovito.

5. Najprej moraš imeti rad sam sebe, šele nato lahko imaš tudi vse druge. Skrbeti je treba za svoje zdravje in počutje, da ohranjaš energijo in jo nato nameniš tudi drugim.

6. Pomembno je, da v sebi nosiš mir, da ljudem ne zameriš njihovih dejanj in jih vidiš takšne, kakršni so. Vsak nosi s seboj svoje probleme, kdo ve kaj in kdo ve od kdaj že s seboj nosi gorje.

Spoštovanje vsakogar, kakršen je, poštenje in odkritost so že od nekdaj njena življenjska vodila. Spoštovanje vsakogar, kakršen je, poštenje in odkritost so že od nekdaj njena življenjska vodila. Foto: Ana Kovač

7. Odnosi bi bili veliko boljši, če bi se ljudje med seboj več pogovarjali.

8. Vedno poskušam iti prek težav in vsak dan si rečem "jutri bo boljše".

9. Če z njimi ne opravimo, vse težave celo življenje nosimo s seboj v podzavesti, zato jih je treba razrešiti in podzavest osvoboditi teže. Za to ni nikoli prepozno.

10. Pomembno je, da se nehamo obremenjevati za stvari, ki so se zgodile v preteklosti in se prav tako ne obremenjujemo s prihodnostjo. Pomembno je, da se ukvarjamo s tem, kar nam prinese današnji dan, s tukaj in zdaj.

11. Zelo je pomembno, da si pozitiven, vedno je dobro pogledati še drugo plat in iskati dobro v stvareh.

12. V vsakem človeku je nekaj dobrega, tudi v najhujših zločincih.

 V rubriki Siolov žarek poleg vsebin, ki so povezane z življenjem v tretjem življenjskem obdobju, začenjamo tudi z zgodbami in življenjskimi lekcijami posameznikov, ki nas lahko spodbudijo k razmišljanju. Pomembno je, da se zavedamo, kako dragocene so življenjske izkušnje starejših, saj sami nikoli ne bomo mogli živeti dovolj dolgo, da bi se lahko vsega naučili zgolj iz lastnih izkušenj. Če bodo besede naših sogovornikov vsaj enega izmed vas, dragi bralci, spodbudile k razmišljanju in spremembam na bolje, bomo dosegli svoj namen.

Če poznate koga, za katerega menite, da bi nas s svojo zgodbo in načinom razmišljanja lahko marsičesa naučil, vas vabimo, da nam to sporočite na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si. Najlepša hvala, ker nas spremljate.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 102
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin