Nedelja, 16. 2. 2020, 14.24
4 leta, 2 meseca
Dom na Koroškem: Hvala vsem, ki niste verjeli v nas. Dali ste nam krila.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,17
6
"V dom nismo prenesli nekih že ustaljenih praks, temveč smo poskušali iskati tiste, ki so se nam takrat zdele dobre, in jih uvajati v dom. To je zelo težek začetek z veliko vloženega truda in ogromno časa, a velika prednost je neobremenjenost s preteklostjo," pravi direktorica doma Silva Duler.
Dom Hmelina iz Radelj ob Dravi je primer doma za starejše, ki si ves čas prizadeva za izboljšave in v svoje delo uvaja novosti, ki jih zatem po njih povzemajo tudi drugi domovi. Predvsem gre za dejavnosti, s katerimi izboljšujejo življenje nepomičnih stanovalcev in ljudi z demenco. Prvi so nepomične stanovalce začeli voziti v park s posteljami vred, uredili pa so tudi hektar velik tematsko senzorični park, ki je postal pomemben del vsakdana tako stanovalcev in njihovih svojcev kot zaposlenih. Zaradi tega njihova pot ni najlažja, a ker jih izkušnje učijo, da se jim trud vedno povrne, na njej vztrajajo.
Zaradi zagotavljanja višje kakovosti bivanja nepomičnim stanovalcem so leta 2017 prejeli tudi srebrno priznanje Gospodarske zbornice Slovenije za Koroško.
Zaposlili so strokovno delavko, ki za vsakega izmed nepomičnih stanovalcev individualno izvaja različne aktivnosti, ki pripomorejo k njegovemu boljšemu počutju in zmanjšani izključenosti.
V domu se dejavnosti odvijajo ves čas.
Pri delu z nepomičnimi in dementnimi osebami uporabljajo različne metode
Veliko berejo. Za zelo učinkovite so se izkazali tudi kognitivni treningi z različnimi vizualnimi in slušnimi učinki. Ti omogočajo reševanje nalog tudi stanovalcem, ki niso zmožni pisati, in pri njih na ta način spodbudijo prepoznavanje, abstraktno mišljenje, krepitev spomina in večjo pozornost.
Uporabljajo bazalno stimulacijo, s katero spodbujajo senzorne dražljaje in sproščanje mišic, kar je posebej učinkovito pri osebah z demenco in tistih, ki so preživeli možgansko kap. Gre za stimuliranje občutja lastnega telesa na različne načine. Poleg somatske – z božanjem z brisačkami – je tu taktilna stimulacija, pri kateri stanovalec tipa materiale z različno strukturo in jih skuša prepoznati. Pri gustatorni pa okuša in prepoznava zelišča, sadje in zelenjavo.
Od vodnega stolpa do terapije z živalmi
Zelo učinkovita se je izkazala tudi uporaba mobilne multisenzorične naprave, s pomočjo katere pri nepomičnem stanovalcu prebudijo čutno zaznavanje, ga pomirijo in sprostijo.
Prostor običajno popolnoma zatemnijo, da vodni stolp z vlakni pride še bolj do izraza.
Z vodnim stolpom s spreminjajočimi se optičnimi vlakni in ogledali spodbujajo prepoznavanje, sledenje, opazovanje in izboljšanje zbranosti, s projiciranjem različnih gibljivih motivov pa ga spodbudijo k razmišljanju in sporazumevanju.
Vse dejavnosti osebe vedno težko pričakujejo in včasih se zgodi tudi, da svojcem rečejo celo, da nimajo časa za obisk.
Prav zaradi dementnih stanovalcev in tudi zato, ker je veliko ljudi, ki so na prave mačke alergični, so kupili interaktivno terapevtsko mačko, ki se obnaša kot prava žival. Ko jo božajo in krtačijo, zamijavka. "Zelo nam prav pride tudi po kapi, ker drugače ne dvigujejo rok, tisto muco pa božajo in jih začnejo dvigovati," pove direktorica doma Silva Duler.
Interaktivna mačka je za osebe z demenco zelo uporabna.
V domu imajo tudi druge živali, kot so zajčki, morski prašički, želve in podobno.
Živali blagodejno vplivajo na stanovalce.
Glasba spodbudi še tako pasivne stanovalce
Vse opisano dopolnjujejo še z akustično stimulacijo z zvoki iz narave ali z glasbo. Osebe z demenco zelo stimulira glasba, ki jo poslušajo s slušalkami. To metodo v Hmelini uspešno uporabljajo že kakšno leto.
"Ko oseba, ki sicer ničesar ne more, se ne sporazumeva, dobi na glavo slušalke z glasbo, naenkrat oživi. Dvignejo roke, včasih ploskajo, mrmrajo melodijo, ker ne morejo izgovarjati, včasih celo pojejo, potočijo tudi solze. Znanstveno je namreč dokazano, da je predel za glasbo v zadnjem delu naših možganov in ga okvara ne prizadene, se ne poškoduje," pojasnjuje Dulerjeva.
Kot pravi, osebe z demenco vedno pripeljejo tudi na prireditve, ki jih imajo, ker so sposobni eno uro zbrano poslušati neko glasbo, četudi sicer niti deset minut niso mirni. Ko nekdo igra harmoniko ali kaj podobnega, pa poslušajo zbrano in brez težav, pove.
"Z glasbo lahko ljudi tudi zelo umiriš. Imamo gospoda, ki je zelo nemiren, pa se popolnoma spremeni, ko mu nadenemo slušalke. In ko prideš do njega, reče le 'plesala', ker drugega ne more reči. Verjetno se je nečesa spomnil in je bil v tistem svetu. Zakaj mu tega ne bi pustili," se sprašuje Dulerjeva.
Gospod, ki se sicer ne sporazumeva, je s slušalkami na glavi pel pesem, ki mu je sicer zelo všeč.
"Ko vidim, kako na nepomične vpliva, da so zunaj, vsakič dobim kurjo polt"
Vsi ti inovativni pristopi občutno izboljšujejo raven kakovosti bivanja nepomičnih stanovalcev, ki so na ta način veliko manj sami kot sicer. Izboljšajo se jim motivacija, komunikacija in koncentracija, zmanjšata se tesnoba in depresija, s tem pa tudi potreba po zdravilih, kar ima za vse pozitivne učinke. Z drugačnim delom največ pridobijo stanovalci, saj je inovativni pristop namenjen njim, dobri rezultati pa so tudi motivacija za zaposlene, pravi Dulerjeva.
Po prepričanju direktorice vsak dom počne nekaj dobrega, kar bi lahko povzeli tudi drugi, in prepričana je, da se dobre prakse med domovi premalo širijo. "Marsikdo, ki kaj dela, tega ne pove, pa bi bilo dobro, da bi povedal, da se to izve," je dejala Dularjeva.
Če bi lahko drugim domovom svetovala samo eno od dejavnosti, ki jih sami izvajajo, bi jim toplo priporočila, naj nepomične stanovalce odpeljejo s posteljami ven, če imajo to možnost.
Vozijo jih v park ob domu, zaradi česar se lahko družijo s sostanovalci na svežem zraku in so veliko bolj vključeni v aktivno dogajanje, kakor če bi bili zgolj v svojih sobah, pojasnjuje.
"Zdi se mi zelo pomembno, da lahko tudi tisti človek, ki je nepomičen, s polnimi pljuči zadiha svež zrak in ima to možnost. Je sicer malo nerodno vedno posteljo peljati ven, zato že ves čas iščemo alternative. Na srečo so vse postelje v domu električne, zato jih lahko nekoliko prilagajamo in je lažje," pravi Dulerjeva.
V svoje dejavnosti in dogodke vedno vključujejo nepomične v posteljah.
"Vsako leto sem kdaj poleg, ko peljemo stanovalce ven. Pa sem tega navajena, ampak sploh ko je pomlad ali poletje, ko slišijo ptiče, ko zadihajo, prav vsakič dobim kurjo polt, ko vidim, kako to doživljajo, in ko začutim, kaj jim to pomeni," razlaga Dulerjeva, ki ne ve natančno, zakaj so začeli s tem, ve le, da so želeli nekaj več narediti tudi za nepomične.
Galerija fotografij z našega obiska
Nagrajen je bil tudi njihov projekt izobraževanja otrok o demenci
"Srebrni priznanji, ki smo jih dobili za tematsko senzorični park in zagotavljanje višje kakovosti bivanja nepomičnim stanovalcem, sta nam bili v veliko veselje, po drugi strani pa je to tudi zaveza, da moraš še naprej delati tako dobro ali še boljše," je pojasnila Dulerjeva, ki kot direktorica vodi dom vseh 12 let njegovega obstoja.
Leto kasneje so na gospodarsko zbornico prijavili tudi projekt Znanje za življenje, pri katerem so začeli o demenci osveščati tudi otroke.
Silva Dular je prepričana, da jim bo z izobraževanjem otrok uspelo sčasoma pregnati stigmo demence.
"Leta 2016 je bila oblikovana strategija o obvladovanju demence in ko smo jo prebrali, smo videli, da so iz nje izpuščeni otroci. To se nam je zdelo zelo pomembno, ker vidimo, kako težko otroci sprejemajo, da gresta oče ali mama v dom, ker sta dementna. Pa so to že odrasli otroci in to težko sprejemajo, zato se nam je zdelo prav, da bi otroke že zgodaj začeli učiti o tem," je pojasnila Dulerjeva, ki pravi, da je demenca za svojce zelo huda, saj svojega bližnjega zaradi bolezni izgubijo še pred njegovo smrtjo.
"Na ta način bomo uspešno pregnali stigmo, ki je še vedno prisotna"
O demenci učijo otroke vse od vrtcev do srednjih šol. Bližnje šole in vrtci prihajajo k njim v dom in se družijo z ljudmi, ki so zboleli za demenco, sicer pa se pri bolj oddaljenih vključijo v šolski program in otroke o demenci osveščajo kar na njihovih šolah.
"Ker smo z učitelji dogovorjeni, da jim pred našim obiskom preberejo eno od dveh ali treh knjig, ki jih uporabljamo, takrat, ko mi pridemo k njim, otroci že ogromno vedo. Tako zelo so vedoželjni, da si je to težko predstavljati, dokler tega ne doživiš. Uro ali dve se o tej temi pogovarjamo, vključujemo tudi igrice," pojasni Dulerjeva, ki doda, da imajo otroci tudi že lastne izkušnje z demenco v okviru svojega okolja in jo znajo prepoznati.
"S takšnimi aktivnostmi bomo dosegli, da stigme sčasoma ne bo več, saj je zdaj še vedno prisotna. Še vedno je to sramota, čeprav za boleznijo možganov zboliš prav tako kot za rakom ali katero drugo boleznijo. Doseči želimo tudi to, da bo prepoznavanje demence večje," pove Dulerjeva, ki meni, da jim je v svojem okolju tabuje, povezane z demenco, uspelo že zelo dobro razbiti.
Prirejajo tudi Alzheimer Cafeje – druženja svojcev oseb z demenco –, želijo pa odpreti tudi čim več demenci prijaznih točk, ki jih odpirajo v sodelovanju s slovenskim združenjem za pomoč pri demenci Spominčica.
Trudijo se, da bi se stanovalci počutili dobro in bili vključeni, ne osamljeni.
"Ljudem z demenco je treba pustiti njihovo domišljijo, saj jih to pomirja"
Sicer imajo v domu vsako leto več kot 400 prireditev za vse stanovalce, veliko pozornosti pa posvečajo tudi stanovalcem z demenco. Zavedajo se pomembnosti tega, da se spustijo na njihovo raven komunikacije, ker se osebe z demenco tako počutijo bolje.
"Če bi nas kdo opazoval na oddelku za demenco, bi najbrž dejal, da z zaposlenimi v tem domu nekaj ni v redu. Če me na hodniku gospa s torbico in klobučkom vpraša, ali je danes že odpeljal vlak za Maribor, ji lepo pojasnim, da je, da pa jutri spet pride, se mi zahvali, posloviva se in je pomirjena, ker ona pač čaka vlak. Če kdo želi po telefonu govoriti s svojo mamo, ki je že dolgo let pokojna, naredimo tudi to, da kdo pokliče, pa se ta oseba nato po telefonu pogovarja s svojo mamo. To jim pomaga. Treba jim je pustiti njihovo domišljijo, to jih pomirja in so zadovoljni. Kakor hitro bi jih prepričevali, da nekaj ni res in ni tako, kakor oni verjamejo, jih samo razburiš in je to za vse slabo," je prepričana Dulerjeva.
Park je za druženje zelo pomemben.
Kadrovski normativi že leta enaki, a že dolgo ne ustrezajo potrebam
V Hmelini je ena oseba zaposlena le za izvajanje dejavnosti za osebe z demenco in za nepomične, kljub temu, da kadrovski normativ ne predvideva, da bi imeli na oddelku s takšnimi stanovalci več zaposlenih. Zaradi njihovih omejitev bi jih morali imeti, je prepričana Dulerjeva.
"Da imamo osebo zaposleno le za to, je velika dodana vrednost. Ne dela z vsemi vsak dan in ne z vsemi enako, ker je to nemogoče, a natančno sestavi urnike, kjer je točno določeno, kaj se s katerim dela," pojasni.
Kadrovski normativi so enaki že zelo dolgo. Takšni, kot so danes, so bili zastavljeni, še preden je pred 12 leti Dulerjeva začela voditi dom Hmelina, in vmes ni prišlo do nobenih sprememb. Na to mnogi ministrstvo opozarjajo ves čas.
"Pri nepomičnih stanovalcih je zelo pomembno, da niso sami. Marsikdo, ki je bil dolga leta sam v kakšnem domu, je skoraj pozabil komunicirati, saj se z njim nihče ni pogovarjal. Ne znam si predstavljati, da bi bila nepomična in bi me prišli le oskrbeti, opravili tisto, kar po kadrovskem normativu morajo in za kar so plačani, pa potem ne bi bilo več nikogar. To, da niso tako sami, je meni zelo velika dodana vrednost. Zaradi tega so bolj vedri, že ko vstopiš, se ti nasmejijo in te zelo težko pričakujejo. Pomembno je, da se tak stanovalec čuti vključenega, spoštovanega, da smo do njega prijazni, da ni pozabljen. Najhujša od vsega je namreč ravno osamljenost," je prepričana Dulerjeva.
Pomemben del ekipe, ki direktorici prav tako pomaga pri uresničevanju ciljev, je tudi Janja Ramšak, strokovni vodja.
Vsak od zaposlenih vodstvu preda vsaj en predlog za spremembe letno
V domu sicer tudi ves čas spodbujajo inovativnost in delavce k podajanju predlogov za spremembe. V enem letu naj bi vsak oddal vsaj en koristen predlog, na ta način razmišljajo o izboljšavah in so bolj vključeni v soustvarjanje.
"Koristen predlog je lahko karkoli in vedno rečem, da prav noben predlog ne more biti neumen. Na ta način se oblikuje veliko dobrih idej. Vsi v domu smo enako pomembni, od direktorja do čistilke, in mozaik, ki ga sestavljamo, ni popoln, če nekdo v njem manjka. Veliko takih idej, ki izboljšajo naše delo in počutje stanovalcev, prihaja iz vrst delavcev. Na primer tisti, ki dela v negi, bo najbolje vedel, kaj stanovalcem manjka, in zelo rada jih spodbujam, da pogledajo tudi malo čez svoj vrtiček, saj v svoji rutini, v svojem oddelku takšne stvari morda težje opaziš, zato tudi nismo nič žalostni ali jezni, če nas nekdo iz druge skupine opozori na nekaj ali nam da idejo," pojasnjuje.
Tudi ureditev hektar velikega parka jim je marsikdo očital, a danes si življenja brez njega ne morejo predstavljati.
"Zahvala gre vsem, ki niso verjeli v nas"
Na Koroškem je pet domov in biti dom, ki na področju uvaja novosti, ni vedno najlažje. Doživeli so že marsikaj, tudi razočaranja. Kot pojasnjuje direktorica, so se morali že od vsega začetka veliko bolj truditi že zgolj zato, ker so dom s koncesijo in zato nekakšen "nebodigatreba", pove. Že od vsega začetka so začeli delovati nekoliko drugače in ne po ustaljenih praksah.
"Velikokrat smo bili čisto na tleh, a lahko rečem le, da smo se znali pobrati. Nismo bili takoj sprejeti, a nismo vrgli puške v koruzo, ampak prav nasprotno. Vsem tistim, ki takrat niso verjeli v nas in so razmišljali drugače, se danes lahko zahvalim, ker so nam ves čas dajali le še dodatna krila, da smo delali še boljše. Ko smo dobivali pozitivne povratne informacije stanovalcev in svojcev, nam je to dajalo zagon za naprej, verjeli smo, da delamo prav, in se še bolj trudili na tem področju," pojasnjuje Dulerjeva.
Park je skozi celo leto zanje neprecenljiv. Imajo tudi svoj sadovnjak in iz lastnih jabolk delajo svoj ekološki jabolčni sok.
Ker niso imeli izkušenj z delom v domovih, v Hmelino niso prinesli že ustaljenih praks
Po njenem mnenju so imeli tudi veliko srečo, da je z domskim varstvom v Hmelini začela takšna ekipa, v kateri nihče prej ni imel izkušenj z delom v domu, veliko jih je prihajalo iz bolnišnic, zdravstvenih domov ali drugih okolij.
"V dom nismo prenesli nekih že ustaljenih praks, temveč smo poskušali iskati tiste, ki so se nam takrat zdele dobre, in jih uvajati v dom. To je zelo težek začetek z veliko vloženega truda in ogromno časa, a velika prednost je neobremenjenost s preteklostjo. Šele nekje po dveh ali treh letih smo malo zadihali, ker smo videli, da smo začeli stopati po poti, ki smo si jo želeli. Je pa res, da ves čas iščemo nekaj novega in nekaj novega razvijamo," pove Dulerjeva.
Na poti jih je vedno vodila neka intuicija in želja po pomoči ljudem, zato so že od vsega začetka uvedli načine, ki jih nekateri domovi sprejemajo šele zdaj, njim pa so bili že od začetka samoumevni – za primer omeni deljenje hrane v več hodih, samopostrežni zajtrk, domačo hrano, ki se pripravlja iz lokalnih surovin, in podobno, to pa seveda pomeni tudi dodatne stroške, saj imajo več zaposlenih in je oskrba nekoliko dražja. A kot pravi Dulerjeva, je na koncu največ vredno, ko vidi zadovoljne stanovalce in svojce, in to je tisto, kar jim potrjuje, da je pot, ki jo ubirajo, prava.
Oglejte si utrinke doma Hmelina, ki so jih posneli v poletnem času
6