Četrtek, 27. 2. 2020, 20.17
4 leta, 1 mesec
Na Baliju bežala pred opicami #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,63
6
Bralka Iva je poletne počitnice preživela na Baliju, in to ravno v času, ko so otok prizadeli potresni sunki, cunamiji in izbruh vulkana Agung.
Odločitev za potovanje na Indonezijsko otočje je bila povsem spontana. "Nekje v februarju smo se s prijateljicami pogovarjale o tem, kje bi preživele poletne počitnice. Vedele smo namreč, da si želimo eksotične destinacije, in po predlogu ene izmed prijateljic je padla odločitev za obisk Balija," nam je povedala bralka Iva, za katero je bilo to prvo večje potovanje.
"Ker sem načrtovanje dopusta prepustila preostalim v skupini, nisem vedela, kaj pričakovati ob prihodu na otok. Nekako nisem niti želela poizvedovati po spletu, saj sem želela ohraniti vznemirjenost pred neznanim in, če sem iskrena, sem se veselila kulturnega šoka," nam pove.
Trije letalski poleti stran
Več kot 20-urno potovanje so zaznamovali trije letalski poleti – najprej iz Zagreba do Dohe, nato do indonezijske prestolnice Džakarta, od koder so poletele na Bali. "Ko smo sestopile z letala v Džakarti, se spomnim samo neznosne vročine in fluorescenčno bele svetlobe," pojasnjuje.
Na Bali so prispele v poznih popoldanskih urah, in sicer v mesto Kuta, od koder jih je čakala še vožnja do mesta Ubud, ki je od letališča oddaljeno približno 30 kilometrov. "Vožnja, ki bi morala trajati največ pol ure, se je zaradi popoldanske prometne konice zavlekla v skoraj triurno potovanje," pravi Iva.
Ker so se s prijateljicami na počitnice odpravile v lastni režiji in ne s turistično agencijo, so si privoščile najem počitniške hišice, kjer je Ivo čakalo prvo neprijetno srečanje – kuščarji.
"Ko sem na pročelju hiše zagledala več kuščarjev, mi je šlo na jok – saj vem, da se sliši dramatično, ampak glede na to, da imam fobijo pred plazilci in žuželkami, ni bilo lahko. Takoj sem vedela, da bom zaradi neprestanega strahu slabo spala. V glavi sem si že zamislila scenarije, v katerih se kuščarji priplazijo na ležišče, čeprav smo imele postelje z baldahinom," nam pojasnjuje in hkrati dodaja, da ni niti pomislila na to, da gre za otok s tropskim podnebjem in svojevrstnim živalskim ekosistemom.
Iva je bila s kulinarično ponudbo na Baliju zadovoljna.
Začudeni nad njenimi strahovi
Zanimiva prigoda se ji je nato zgodila naslednji večer, ko je stopila do recepcije in prosila zaposlenega, ali ji lahko pomaga pri odstranjevanju kuščarjev in drugih žuželk tako v hiši kot tudi okoli nje. "Najprej me je receptor začudeno pogledal, ker verjetno ni mogel doumeti, zakaj me prisotnost kuščarjev tako moti. Nato se je nasmehnil in s prstom pokazal na strop recepcije, na katerem sta plezali dve veliki bradati agami," pripoveduje Iva, ki pravi, da se je v tistem trenutku komaj zadržala, da ne zakriči.
"Ko sem videla plazilca, sem poskušala zbežati, in ker nisem gledala, kod stopam, sem se s hrbtom zabila v bližnji steber in skoraj bi padla po stopnicah. Zaposlenemu se je moja reakcija zdela izjemno smešna. Meni pa je bilo iskreno zelo neprijetno, saj nisem želela izpasti kot 'afnasta turistka'," razlaga Iva. Ko mu je vendarle razložila, da v Sloveniji redkokdaj srečamo velike kuščarje, je zaposleni ponudil pomoč in z njo odšel do hiše.
Del obzidja templja Lempuyang.
"Obljubil mi je, da bo živali s sten, okenskih odprtin in vrat z metlo nežno premaknil, ne bo pa jih ubil, saj hinduizem prepoveduje ubijanje živali. V tistem trenutku sem se počutila kot največja nesramnica, ki zaradi svojih kapric sili ljudi k dejanjem, ki ne sledijo njihovim verskim in kulturnim normam."
"Hinduizem namreč močno zaznamuje vsakdanjik na Baliju. Skoraj vsaka hiša, stavba, trgovina, urad ali restavracija ima pred vhodom majhen tempelj, kjer domačini vsako jutro bogovom darujejo hrano in cvetje. Ko vidiš, kako močno so vpeti v verske obrede in običaje, imaš seveda slabo vest, ko nehote narediš nekaj, kar bi jih lahko užalilo. Po tem incidentu sem imela nenehno v mislih, da se moram enostavno prilagoditi, saj sem jaz tista, ki vdira v njihovo kulturo in način življenja. Zato, kljub kuščarjem, nisem želela več prositi za pomoč, ampak sem stisnila zobe," pripoveduje bralka.
Med sprehodi po riževih poljih so naletele na krave.
Prvi del potovanja je tako zaznamovalo bivanje v Ubudu
"Mesto se nam je zdela dobra stična točka za stvari, ki smo si jih želele ogledati. Bilo je blizu templjev in drugih znamenitosti kot tudi pristanišča, od koder bi nadaljevale na otoke Gili. Prvi dnevi so bili tako zapolnjeni z ogledi mesta in okoliških znamenitosti."
"Raziskovale smo območje v bližini Ubuda. Obiskale smo kavno plantažo Bali Pulina, sprehajale smo se po riževih poljih in okoliških tržnicah. En dan smo obiskale tudi gozd, v katerem bivajo opice," pripoveduje Iva.
"Najbolj sem se veselila obiska Monkey Foresta – a tako kot vedno so bila pričakovanja popolnoma drugačna od realnosti. Sama sem mislila, da so na območju gozda zaradi varnosti tako živali kot obiskovalcev nameščene varnostne mreže, vendar sem se močno motila," pojasnjuje Iva, ki dodaja, da je ob vstopu v park na veliki tabli napisano, da opic ne smeš gledati v oči, ravno tako moraš pospraviti ves nakit in dodatke v torbo, to pa pustiš na recepciji.
"Opice lahko postanejo napadalne, zato moraš stopiti v park popolnoma pomirjen. Ob vstopu pa doživim novi šok. Votlini podoben vhod se razširi v prostrani gozd, kjer na vsakem koraku prosto hodi ali skače opica. Namesto da bi mirno nadaljevala pot, sem v trenutku strahu obnemela, potem sem se obrnila in stekla proti izhodu – za mano pa opice. Smeh prijateljic je seveda pritegnil pozornost tudi drugih obiskovalcev, ki so bili priča temu posrečenem dogodku," nam v smehu pove Iva.
Iva je prijateljice počakala pred recepcijo gozda.
Medtem ko je preostala skupina prijateljic uživala v raziskovanju opičjega parka, je Iva raje obsedela na recepciji in se pomirila. "S prijateljicami smo se pozneje šalile, da me bodo z Balija pregnale kar živali," še v šali dodaja.
Kot pripoveduje, ji je bil eden izmed lepših delov počitnic obisk templja Lempuyang, ki med turisti uživa posebno priljubljenost zaradi razgledne točke, poimenovane tudi Gate to Heaven (vrata do nebes, op. p.), od koder se vidi tudi vulkan Agung, ki je ravno malo pred njihovim bivanjem na otoku doživel prvi večji izbruh po letu 1963, ko je umrlo več tisoč ljudi.
Med vožnjo opazovale delujoč vulkan
"Na poti do templjev smo našega voznika vprašale, ali domačinov ni prav nič strah. Ta nam je dejal, da so ljudje navajeni vulkana in da se ne počutijo ogrožene," pravi Iva, ki hkrati dodaja, da ji je njegova izjava dala misliti.
Iva se je slikala pred "nebeškimi vrati". V ozadju je viden tudi vulkan Agung.
"Spomnim se, da so o izbruhu vulkana poročali tudi v Sloveniji. Medtem ko je bila to novica pri nas, na Baliju izbruhu niso pripisovali večjega pomena," še pojasnjuje in nadaljuje zgodbo o obisku templja. Pot do tega zaznamujeta strmo pobočje in dolgo stopnišče, a se ves napor vsekakor obrestuje, saj je razgled po Ivinem mnenju fenomenalen.
"Stati na svetem mestu, od koder se pogled razširi nad balijsko pokrajino, je res nor. Niti trume turistov, ki ure in ure čakajo na fotografiranje pred nebeškimi vrati, ter vročina me niso spravile v slabo voljo," pripoveduje.
"Tukaj se mi je recimo zdelo zelo zanimivo, kako nastanejo tiste slavne Instagram fotografije templja. Ko dejansko gledaš fotografijo, imaš občutek, da se pred tabo razprostira voda. V resnici pa so domačini prišli na nadvse pretkano idejo, da pod objektiv telefona ali fotoaparata postavijo pleksi ploščico, s katero ustvarijo tovrstno iluzijo. Domačini so celo izmerili točko za slikanje, kjer je razdalja od templja najboljša za kompozicijo slike," pojasnjuje Iva.
Pot do templjev spremljajo številna riževa polja.
"Čeprav je svetišče vpeto v bogato zgodovino, turisti sem večinoma prihajajo zaradi fotografiranja. Me smo na primer v vrsti čakale skoraj tri ure in ko dejansko prideš na vrsto, ti domačini, ki fotografirajo, celo pomagajo pri poziranju. Meni je bilo recimo zelo nerodno, saj so med poziranjem vse oči uprte vate. Ni tako, da je prostor odmaknjen od vrste in turističnega dogajanja. Ne, vsi smo gledali v vse, ocenjevali poze in komentirali drug drugega. Če se spomniš kakšne res dobre poze, ti celo zaploskajo," se spominja Iva.
Hotele na otoke Gili, a jim sila razmer tega ni omogočala
Istega dne so se, po predlogu voznika, na poti domov ustavili tudi v kraljevskih vrtovih Tirta Gangga, ki so bili leta 1948 urejeni v zasebni vodni park zadnjega kralja Anaka Karangasema. Ležijo na vzhodni strani indonezijskega otoka Bali. Leta 1963 je vrtove prizadel izbruh vulkana Agung, zato so jih morali pozneje še dodatno prenoviti.
Potem ko se je bivanje v Ubudu bližalo koncu, so želele s prijateljicami kupiti karto za čolne, s katerimi bi se odpeljale do otokov Gili, a ni šlo, saj je bilo morje zaradi potresnih sunkov na otoku Lombok in cunamija ta čas razburkano in neprimerno za plovbo.
Vulkan Agung
"Vedele smo, da območje zaznamujejo potresi, a smo nekako upale, da zaradi tega ne bo odpovedana tudi plovba. Več dni smo hodile do ponudnikov, ki pa nam kart niso mogli prodati, saj je takrat veljala prepoved plovbe. Kljub temu smo želele pripotovati do Gilijev, saj smo imele že plačano nastanitev, tudi rezervacija hiše, v kateri smo bivale v Ubudu, je bila omejena. Spominjam se, da smo en večer več ur kovale načrt, kako priti do otokov. Če ne po morju, pa po zraku. Tukaj je bilo veliko slabe volje – letalske karte so se zaradi odpovedi plovbe podražile in zato niso bile cenovno primerne za naš počitniški proračun. Ko smo nazadnje le našle letalske karte, in to na primeren dan, pa teh ni bilo dovolj," se spominja Iva.
Med načrtovanjem, kje in kako bomo preživele potovanje, smo si celo rekle, da je to vsekakor znamenje, da ne smemo na Gilije, zato smo se za nadaljevanje dopusta odločile, da ga bomo preživele v mestu Uluwatu, ki je znano po svojih lepih plažah.
Dekleta so imela vsekakor srečo, saj se je ravno takrat na otoku Lombok – v bližini otokov Gili – zvrstilo več potresov, ki so popolnoma opustošili območje in v katerih je umrlo več sto ljudi.
Zaradi nemirnega morja so se kopale bolj malo
Nastanile smo se v hotelu v bližini plaže Dreamland, ki slovi po tem, da je ena najlepših, a smo se žal kopale bolj malo. Morje je bilo zaradi danih razmer zelo razburkano in ob določenih urah je bilo kopanje celo prepovedano. Valovi so bili za kopalce preveliki. Kolikor pa vem, je plaža raj za deskarje na vodi," pove Iva.
Iva pravi, da ima Bali najlepše sončne zahode.
"V časovnih intervalih, ko je bilo kopanje celo dovoljeno, je bil cel podvig ostati v vodi. Močni valovi te namreč zanašajo, da ne govorim o tem, da je skoraj nemogoče ohraniti kopalke na sebi. Jaz sem recimo večkrat prav neslavno ostala brez spodnjega ali zgornjega dela kopalk," v smehu nadaljuje.
Sproščanje na plaži so ob dnevih zaznamovali tudi domačini
"Tudi sončenje je bilo svojevrstno opravilo. Čez dan je sonce močno pripekalo. Nadvse fascinantna se mi je zdela sončna svetloba. Ni recimo kot v Sloveniji, kjer kljub soncu še vedno lahko gledaš brez sončnih očal. Meni se je zdelo, da je čez dan svetloba na Baliju fluorescenčno bela, celo do te mere, da sem imela popolnoma razdražene oči, saj nisem bila vajena česa takega," tako o sončni svetlobi, ki jo je motila, razlaga bralka.
"Zgodilo se je tudi, da so do nas kar pristopili domačini in nas prosili, ali se lahko z njimi fotografiramo. Zdelo se mi je povsem nenavadno in čisto malček neprimerno, zakaj bi se kdorkoli želel fotografirati z nami. Čeprav so bili zelo prijazni in vljudni, smo jih seveda zavrnile," še dodaja.
Iva se spominja tudi dne, ko so Uluwatu prizadeli potresni sunki
"Zgodilo se je v jutranjih urah. Namesto budilke nas je zbudilo kar premikajoče se pohištvo. Najprej se mi je zdelo, da sanjam. Nekako v polspancu se niti ne zavedaš dogajanja okoli sebe. Prijateljica, ki je spala zraven mene, me je nato podvizala, naj hitro vstanem in se oblečem, saj bo verjetno sledila evakuacija. Na hitro smo se oblekle in stekle ven – ko smo prišle v hotelsko avlo, pa nič. Vse normalno deluje, kot da se ni nič zgodilo. Da se nam ni le zazdelo, da je potres, smo vprašale na recepciji, tam pa so nam z nasmeškom na obrazu odvrnili, naj ne skrbimo. Nič takega ni in naj kar naprej spimo," pojasnjuje Iva.
Ker, kot pravi, zaposleni in preostali gostje v hotelu potresu niso pripisovali nevarnosti, so se vrnile v sobo, preoblekle v kopalke in odšle na plažo, kjer so ostale do večera. "Ko smo se zvečer vrnile nazaj v hotel, sem se priklopila na internet in videla, da imam nešteto neodgovorjenih klicev tako staršev, sorodnikov kot tudi prijateljev. Najprej sem mislila, da se je kaj zgodilo v Sloveniji. Takoj me je začelo skrbeti. Ko pa sem vrnila klic, so me starši čisto prestrašeni vprašali, ali sem v redu, saj že ves dan po novicah spremljajo dogajanje na Baliju, kjer potresi uničujejo celotna območja in v katerih je umrlo več ljudi."
Ravno to se je Ivi zdelo presenetljivo. "Kot sem že prej omenila, medtem ko ljudje, ki dejansko živijo na prizadetih območjih, ne zganjajo panike in potresom ne pripisujejo velike stopnje nevarnosti, pa drugje po svetu to obravnavajo kot izredni dogodek," še navaja Iva, ki hkrati dodaja, da izguba življenj in opustošenje domov ter drugih stavb vsekakor ni nepomembna novica, le zanimivo se ji zdi, kako na Baliju in drugod po svetu to označujejo po stopnji izrednosti oziroma pomembnosti.
Navdušena nad Balijem, a vrnila se verjetno ne bo več
Iva pravi, da se bo počitnic na Baliju vedno spominjala po izredno prijaznih, gostoljubnih in dobrosrčnih ljudeh. "S prijateljicami smo se, kamorkoli smo šle, počutile izjemno dobrodošle in varne. Kadarkoli smo potrebovale pomoč, napotke ali informacije, so nam z veseljem pomagali, in to je nekaj, kar zares cenim," pojasnjuje.
Utrinki s tržnice v Ubudu.
"Najboljši del bivanja na Baliju so bili, vsaj zame, sončni zahodi. Vsak dan sem komaj čakala, da se nebo obarva v odtenkih oranžne in rožnate. Nekako, ko sediš na plaži in opazuješ valovanje morja in sončno obzorje, čutiš pomirjenost in hvaležnost za to, da imaš možnost sončni zahod sploh opazovati na drugem koncu sveta."
Kot še za konec pravi, Balija verjetno ne bo več obiskala, je pa spoznala nekaj pomembnega. "Ljudje smo na naših koncih postali preveč materialistični in egocentrični. Vse se vrti okoli individualizma, lastnega uspeha in gratifikacije. In čeprav to radi zanikamo, je žal tako. Ni pa vse slabo – začela sem bolj ceniti svoj dom, udobje. V Sloveniji se včasih res premalo zavedamo, da kljub vsem pritoževanjem živimo zelo dobro," za konec sklene in omeni, da se nikamor več ne bo odpravila, ne da bi pred tem dobro raziskala destinacije – predvsem, kar zadeva živali.
6